Ameriški oblaki nad venezuelsko obalo: se ZDA pripravljajo na invazijo Venezuele?

Skoraj natanko pred 202 letoma je takratni ameriški predsednik James Monroe pred kongresom napovedal novo zunanjepolitično stališče vse bolj samozavestnih mladih Združenih držav Amerike. Bilo je opozorilo evropskim monarhijam, ki so počasi izgubljale svoja kolonialna posestva v novem svetu, naj se izogibajo zahodni polobli. To se je počasi razvilo v splošno prepričanje, da so ZDA edini hegemon obeh Amerik, stališče petega predsednika ZDA pa je bilo na sredini 19. stoletja poimenovano Monroejeva doktrina, ki je vsako posredovanje tujih sil v politične zadeve obeh Amerik obravnavalo kot potencialno sovražno dejanje proti Washingtonu.

Po koncu hladne vojne, ko ZDA niso bile le edini hegemon novega sveta, temveč tudi vseh preostalih celin, zastareli doktrini ni bilo posvečeno veliko pozornosti, državi sekretar Obamove administracije John Kerry pa je leta 2013 izjavil, da Washington svoje ameriške sosede vidi kot enakovredne. "Doba Monroejeve doktrine je končana," je razglasil. Toda na presenečenje nekaterih je le nekaj let pozneje takratna prva administracija predsednika Donalda Trumpa spet oživila retoriko, po vsebini zelo podobno tisti, ki jo je zagovarjala zloglasna Monroejeva doktrina.

Le nekaj dni po vnovičnem prihodu v Belo hišo je Trump še okrepil takšno retoriko in ji dodal priokus ekspanzionizma. Predsednik si je na nakupovalni seznam dodal aneksijo Grenlandije, Panamskega prekopa in celo tesne ameriške zaveznice Kanade, katere premierja je označil za "guvernerja". Čeprav so nekateri drugi konflikti po svetu, med drugim vojni v Ukrajini in Gazi, predsednikovo pozornost za nekoliko časa odvrnili proč od Amerik, je nova zunanjepolitična usmeritev Bele hiše lucidno jasna.

ZDA niso več edini hegemon sveta, pri čemer številni strokovnjaki Trumpovo retoriko in čedalje večje zanimanje njegove administracije za "bližnjo soseščino" razlagajo kot poskus spopadanja z upadajočim globalnim statusom Washingtona in nevzdržno imperialno prekomerno širitev – predvsem na Bližnjem vzhodu in v Evropi. "Vse to kaže na preusmeritev ameriških prioritet v bolj obvladljivo 'kontinentalno' strategijo – novo Monroejevo doktrino – katere cilj je vnovična vzpostavitev popolne hegemonije nad tem, kar ZDA smatrajo za svojo naravno sfero vpliva, torej nad Amerikama in severnim Atlantikom," je v eseju za UnHerd zapisal kolumnist Thomas Fazi.

Megla vojne

Nikjer nova Monroejeva doktrina ni tako izrazita kakor v južnem Karibskem morju. Konec avgusta se je Trumpova administracija namreč odločila, da proti karibskim obalam regionalnega soda smodnika Latinske Amerike, Venezuele, pošlje največjo mornarico na svetu. Pred venezuelsko obalo je trenutno približno 10 tisoč ameriških vojakov.

Prioritete Trumpa 2.0 se v neposredni soseščini ZDA osredotočajo na tri točke – zatiranje mamilarskih kartelov, omejevanje nezakonitih migracij in boj proti trgovini z drogo –, kar je po besedah številnih ameriških uradnikov tudi cilj vojaške prisotnosti v regiji in kontroverznih napadov na majhne ladje, ki naj bi jih upravljali venezuelski mamilarski karteli. Ameriška vojska tako že več tednov napada ladje ob venezuelski obali, pri čemer je CBS News poročal, da je bilo v napadih na Karibih in vzhodnem Pacifiku od začetka septembra ubitih najmanj 67 ljudi.

Pete Hegseth/X

 

Kar se je začelo kot serija zračnih napadov na domnevne kartelske čolne – čeprav je bilo to samo po sebi na trhlih temeljih od samega začetka, saj droge v ZDA običajno ne vstopajo prek južnega Karibskega morja – se vse bolj zdi kot poskus Washingtona, da izvede klasičen manever spremembo režima v Venezueli, svojem glavnem sovražniku na zahodni polobli.

Številni so videli težnje  po spremembi režima že na začetku ameriških operacij proti čolnom v septembru. V Trumpovi administraciji sedi kar nekaj venezuelskih jastrebov, med drugim tudi zunanji minister latinskega rodu Marco Rubio. Kopičenje ameriške mornarice namreč sproža ugibanja, ali je pravi cilj odstavitev režima samodržnega venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, s katerim je bil Trump na bojni nogi že v času svojega prvega mandata. Jimmy Story, nekdanji ameriški veleposlanik v Venezueli med prvo Trumpovo in tudi Bidnovo administracijo, je pred meseci dejal, da je uporaba tolikšne vojaške moči za uničenje ladij za preprodajo drog pretirana.

Ampak ni se začelo tako. Več mesecev po Trumpovi inavguraciji je notranja razprava v administraciji postavila dolgoletne zagovornike spremembe režima proti uradnikom, ki so bili naklonjeni pogajanjem s Caracasom. V prvi polovici leta so se ameriški uradniki celo srečali z Madurom in sklenili sporazume o odprtju naftnih in rudarskih sektorjev Venezuele za ameriška podjetja v zameno za gospodarske reforme in izpustitev političnih zapornikov. A nato so sredi leta na pomenu vnovič pridobili jastrebi, kar nas pripelje do današnjega dne.

"Gre za spremembo režima. Verjetno ne bodo napadli, upamo, da gre le za opozarjanje," je za BBC povedal Christopher Sabatini, višji sodelavec za Latinsko Ameriko v raziskovalnem centru Chatham House. Poznavalec meni, da je vojaška okrepitev namenjena širjenju straha v srcih venezuelskih vojakov in Madurovega notranjega kroga, da bi se obrnili proti njemu.

Mednarodni politolog s FDV Marko Lovec opozarja, da si spremembe režima v Venezueli ne želi le Trumpova administracija, temveč so si to želele tudi njene predhodnice. "Temu služita tudi uporaba političnih in ekonomskih pritiskov na režim ter podpora opoziciji, kar ZDA počnejo že dlje, vprašanje pa je, ali razmere omogočajo zamenjavo režima. Biden je recimo po vojni v Ukrajini poskusil z izboljšanjem odnosov z Madurom, kar kaže, da so glavne prioritete drugje in da možnost zamenjave režima ni bila ocenjena kot zelo verjetna. Verjetno je tako tudi pri Trumpu," pove.

Bloomberg

 

Se bliža sprememba režima?

Bela hiša je konec oktobra ameriški vojski odredila napotitev največje letalonosilke na svetu, USS Gerald R. Ford, ki je bila pred tedni ob obalah južne Hrvaške in lahko prevaža do 90 letal, na Karibe. Venezuelski predsednik Maduro je Washington obtožil, da si izmišljajo novo vojno, Trump pa je prvega moža latinskoameriške države v zameno obtožil, da vodi organizacijo za trgovino z drogo.

Svoje še vedno dvoumne namere v Venezueli je Trump sredi prejšnjega meseca razjasnil v Ovalni pisarni, ko je novinarjem povedal, da ZDA razmišljajo o napadih na venezuelsko ozemlje. "Morje imamo pod nadzorom, zdaj proučujemo tudi kopno," je izjavil po poročanju tujih agencij. Kmalu zatem je omilil nekatere svoje besede. Na vprašanje, ali bodo ZDA začele vojno proti Venezueli, je Trump pred dvema dnevoma za CBS odgovoril: "Dvomim. Mislim, da ne. Ampak z nami ravnajo zelo slabo."

V vmesnem času je ameriški časnik New York Times poročal, da je Trumpova administracija tajno dovolila obveščevalni agenciji Cii izvajanje prikritih operacij v Venezueli. Novo dovoljenje naj bi dalo Cii široka pooblastila za smrtonosne operacije v Venezueli in na območju Karibov, pri čemer pa ni znano, ali agencija že pripravlja konkretne akcije, poroča časnik. 27. oktobra je venezuelski zračni prostor preletelo več bombnikov B-1B lancer ameriških zračnih sil v najnovejšem ameriškem razkazovanju moči, usmerjenem proti Caracasu in mamilarskim kartelom iz te latinskoameriške države, je poročala revija Air & Space Forces.

NYT je v torek prav tako poročal, da je Bela hiša pripravila različne možnosti za vojaško posredovanje v Venezueli, med drugim neposredne napade na enote, ki varujejo predsednika Madura, ter ukrepe za prevzem nadzora nad naftnimi polji v državi. Trump še ni sprejel odločitve, kako ali sploh nadaljevati. Kljub temu pa naj bi v administraciji bila še vedno velika shizma.

Nekateri visoki svetovalci predsednika naj bi po poročanju časnika namreč zaprosili pravosodno ministrstvo za dodatna pravna navodila, ki bi lahko zagotovila pravno podlago za kakršno koli vojaško akcijo onkraj trenutnih napadov na čolne. Takšna navodila bi lahko vključevala pravno utemeljitev za ciljanje Madura brez potrebe po kongresnem pooblastilu za uporabo vojaške sile, kaj šele razglasitvi vojne.

 

Neposredni napad na venezuelsko ozemlje bi pomenili resno stopnjevanje konflikta in morda tudi vodil v vojno. Temu je v kampanji za Belo hišo leta 2024 Trump ostro nasprotoval. Doslej izvajane operacije na čolne v Karibskem morju so glede na izjave administracije bile izvedene v mednarodnih vodah. Hkrati naj bi ameriška vojska za Belo hišo pripravljala različne scenarije nadaljnje eskalacije – tudi možnost napadov na ozemlju Venezuele.

Stimson Center, raziskovalni inštitut s sedežem v Washingtonu, je predstavil tri možne scenarije za nadaljnje ukrepanje ZDA, saj Trumpova administracija še ni jasno opredelila svoje politike do Venezuele in Karibov. Predlagane možnosti so: nadaljevanje napadov na ladje v Karibih, izvedba ciljnih napadov znotraj Venezuele ali invazija na Venezuelo z namenom spremembe režima.

Vendar številni strokovnjaki menijo, da ZDA ne bodo izvedle kopenskega napada na južnoameriško državo. Med njimi je tudi obramboslovec s Fakultete za družbene vede Erik Kopač, ki poudarja: "Zadeva je za Washington predvsem posledica naslavljanja notranjepolitičnih problemov – vojna proti narkokartelom – v okviru tako imenovane politiki America First (Amerika prva), v srcu katere je protekcionizem." Hkrati dodaja, da je tej struji zagotovo blizu tudi Monroejeva doktrina, le da je zdaj nadgrajena tako, da ameriške celine ne vidi le kot svoje dvorišče v razmerju do Evrope, temveč tudi v razmerju do celotnega sveta. 

"Pri Trumpu tudi opažamo serijsko pretiravanje z grožnjami ter nato hiter umik – zdaj že poznano pod neslavno oznako TACO (Trump always chickens out – Trump si vedno premisli), ki zmanjšuje kredibilnost strateške nepredvidljivosti z začetka njegovega mandata," pojasnjuje politolog Lovec. Kot Kopač tudi on ne verjame v vojaško intervencijo s kopenskimi silami.

V Beli hiši se medtem oglašajo nekateri glasovi, vključno s Trumpovim glavnim svetovalcem za Venezuelo, Richardom Grenellom, ki trdijo, da je še vedno čas, da diplomacija opravi svoje delo. Podobno so upali tudi venezuelski uradniki, ki naj bi letos Trumpovi administraciji ponudili večinske deleže v venezuelskih naftnih in drugih rudnih bogastvih v zameno za končanje spora. Maduro naj bi celo ponudil, da bo ameriškim podjetjem odprl vse obstoječe in prihodnje naftne ter rudarske projekte, jim dal prednostne pogodbe, obrnil tok venezuelskega izvoza nafte iz Kitajske v ZDA in pretrgal pogodbe s kitajskimi, iranskimi in ruskimi podjetji.

"Ameriška politika do Venezuele ima notranjo in zunanjo komponentno. Notranja vključuje boj proti mamilom, ki je za republikance pomemben, ter delovanje izseljenske skupnosti in disidentov v ZDA. Zunanja komponenta pa se nanaša na omejevanje vpliva Rusije in Kitajske v Južni Ameriki – režim v Venezueli je pomemben partner teh držav. Venezuela je tudi država, bogata z energenti," pravi Lovec, ki doda, da je relativna moč ZDA danes manjša, kot je tudi naklonjenost vmešavanju. "Interes ZDA je gotovo zmanjšati vpliv Rusije in Kitajske v Južni Ameriki, vendar pa je preprečitev vsakršnega vojaškega sodelovanja s tretjimi državami ali celo njihove strateške gospodarske prisotnosti težko dosegljiva in kontraproduktivna," sklene.

Kako se bo odzvala venezuelska opozicija?

V času stopnjevanja razmer na karibskem območju je vodja venezuelske opozicije Maria Corina Machado, proti kateri je pred volitvami poleti leta 2024 Madurova vlada izdala upravno odločbo, s katero ji je prepovedala kandidaturo, prejela Nobelovo nagrado za mir. Nagrado je dobila za svoje neutrudno delo pri spodbujanju demokratičnih pravic prebivalcev Venezuele in za svoj boj za pravičen in miren prehod od diktature k demokraciji, je pisalo ob razglasitvi njene zmage.

Venezuelska opozicija pod 58-letno inženirko Machadovo, ki se trenutno skriva v državi, še danes oporeka Madurovi zmagi na predsedniških volitvah, ki jih je po uradnih podatkih vlade osvojil z 51 odstotki glasov. Dobro organizirani opoziciji pa je uspelo dobiti kopije glasovnic z 80 odstotkov od 30.000 volilnih mest po vsej državi, ki so pokazale, da je njihov kandidat Edmundo Gonzalez Urrutia zmagal z več kot dvakratno prednostjo.

Bloomberg

 

Machadova je bila po prejemu nagrade deležna številnih kritik, saj je javno podprla vojaško operacijo ZDA in septembra za Fox Noticias dejala, da so ameriške operacije "namenjena reševanju življenj" v obeh državah. Vodja venezuelske opozicije neguje tesne stike s Trumpovo administracijo, pri čemer se je po poročanju agencije Reuters povezala z nekaterimi jastrebi v Beli hiši, predvsem na področju boja proti kriminalnim združbam.

Machadova naj bi močno lobirala pri Trumpovi administraciji, naj zloglasno kriminalno združbo Tren de Aragua označi za teroristično organizacijo – kar je Washington tudi storil –, ZDA pa so prav tako ponudile 50 milijonov dolarjev nagrade za informacije, ki bi vodile do aretacije Madura.

ZDA imajo sicer dolgo zgodovino vmešavanja v notranje zadeve Venezuele. Leta 2019 so kot začasnega predsednika priznale opozicijskega voditelja Juana Guaidoja in podprle množične proteste proti režimu, vendar se je pobuda izjalovila, ker vojska ni prestopila na stran opozicije. Leto pozneje je skupina približno 60 venezuelskih disidentov z nekaj ameriškimi pogodbeniki poskusila z neuspešnim desantnim napadom na prestolnico, imenovanim Operacija Gideon, kar je dokaj hitro propadlo.

Latinska fragmentacija

Možnosti, da se Caracas zoperstavi pritiskom Bele hiše, so odvisne tudi od regionalne solidarnosti, ki pa je trenutno skoraj ni. Latinskoameriške vlade so razdrobljene in ne najdejo skupnega odziva na Trumpov pritisk. Nova javnomnenjska anketa, na katero se sklicuje Bloomberg, prav tako kaže, da del prebivalcev regije celo vidi ameriško vojaško posredovanje kot najboljšo možnost za obnovo demokracije v Venezueli.

Najzvestejši zaveznik Madurovega režima je predsednik sosednje Kolumbije Gustavo Petro, ki se je tudi sam znašel na seznamu ameriških sankcij. Čeprav je bila Kolumbija v preteklosti najbolj zanesljiva zaveznica Washingtona v Latinski Ameriki in je v tem stoletju prejela več kot 10 milijard dolarjev pomoči ZDA, se je njen varnostni položaj zaradi vala političnega nasilja ter spopadov z gverilskimi skupinami in karteli močno poslabšal. ZDA so z razgradnjo humanitarne organizacije USAID prekinile donacije Kolumbiji, Trump pa je Petru s carinami grozil, naj vzame nazaj nezakonite kolumbijske priseljence. Ameriški predsednik ga je pred kratkim označil celo za "vodjo nezakonitega trgovanja z drogami".

Drugi levičarski predsedniki Latinske Amerike so bili zadržani pri podpori Madura, pri čemer njegov nekdanji zaveznik, brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva, do ZDA zaradi 50-odstotnih ameriških carin na brazilsko blago govori bolj spravljivo. Prav tako doslej ni priznal Madurove zmage na lanskih spornih volitvah. Tudi mehiška predsednica Claudia Sheinbaum in čilski predsednik Gabriel Boric nasprotujeta morebitni invaziji ZDA, a pazita, da ne načneta odnosov z Washingtonom. Medtem so Madurovi glavni zavezniki – Kitajska, Rusija in Iran – hitro obsodili ameriško pomorsko napotitev in napade ter zavrnili grožnje z uporabo sile in vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.

"Razdrobljenost Latinske Amerike je osrednjega pomena za Trumpovo strategijo," je za Bloomberg povedal Carlos Gustavo Poggio, politični znanstvenik, ki se ukvarja z odnosi med ZDA in Latinsko Ameriko. "Vsi smo prepuščeni sami sebi, njegova strategija pa je 'deli in vladaj'."

Bloomberg

 

Država na robu propada

V Venezueli se nemiri vrstijo vsaj od leta 2014, a ni bilo vedno tako. Pod južnoameriško državo, ki je pred 50 leti veljala za eno najbogatejših držav novega sveta – venezuelski BDP na prebivalca je leta 1970 znašal tisoč dolarjev na prebivalca, medtem ko je v ZDA znašal okoli pet tisoč (danes se giblje pri približno štiri tisoč dolarjih, medtem ko v ZDA znaša 86 tisoč dolarjev) –, so največje rezerve surove nafte na svetu.

Venezuela velja za učbeniški primer, kako ne ravnati z nafto. Desetletja slabega upravljanja venezuelskih socialističnih vlad so državo namreč spremenila v strašilo, s katerim poskušajo na Zahodu diskreditirati zagovornike levičarskih politik.

Južnoameriško državo pogosto označujejo za petrodržavo, s čimer strokovnjaki merijo na dejstvo, da nafta še vedno prispeva levji delež državnega proračuna in največja industrija v državi. Ko je cena za sod surove nafte leta 2014 upadla pod 100 dolarjev in se leta 2016 znižala celo pod 30 dolarjev, so v Venezueli zazvonili vsi alarmi.

A kot poudarjajo številni naftni analitiki, vsa nafta ni enaka. V državah, kot sta Savdska Arabija in Kuvajt, proizvodnja 159-litrskega soda nafte stane manj kot pet dolarjev, v drugih pa se zaradi dejavnikov, kot sta čistost in globina, na kateri je nafta, cena giblje tudi nad 40 dolarjev. Po ocenah številnih analitikov venezuelsko državno naftno podjetje proizvodnja enega soda stane okoli 30 dolarjev, k čemur je treba prišteti tudi "korupcijsko premijo". Povedano drugače, pred desetletjem se Venezueli ni več splačalo pridobivati edine surovine, zaradi katere je lahko preživela.

To je državo in razmeroma novopečenega predsednika Madura, ki je oblast prevzel po smrti karizmatičnega Huga Chaveza leta 2013, pahnilo v globoko gospodarsko in politično spiralo. Čeprav so cene nafte od takrat krepko narasle – danes se gibljejo pri 65 dolarjih za sod –, je bila škoda storjena; tako na družbeni (kolaps socialnega sistema), politični (utrjevanje oblasti čedalje bolj avtoritarnega Madura) kot gospodarski ravni.

Temu so bile dodane tudi obsežne ameriške gospodarske sankcije, ki so razmere še poslabšale. Država je proti koncu prejšnjega desetletja doživela hiperinflacijo. Letna inflacija je leta 2018 poskočila na nekaj več kot 130 tisoč odstotkov, in čeprav se je od takrat upočasnila, je po podatkih centralne banke leta 2023 ostala pri 190 odstotkih.

Bloomberg

 

Venezuelske oblasti so se do nafte obnašale, kot da je neizčrpen vir, večen in vedno na voljo. Pri tem so seveda premalo vlagale v novo infrastrukturo in zanemarile obstoječo. Chavezov režim pa je na vodilne položaje državnega naftnega podjetja postavil svoje lakaje. Izvoz nafte v zadnjih letih nekoliko narašča, vendar za tem stoji omilitev ameriških sankcij proti naftnemu in plinskemu sektorju države, ki jih je sprejela takratna Bidnova administracija.

Od leta 2014 je državo zapustilo približno osem milijonov ljudi, ki so prebegnili predvsem v sosednje države. To je vplivalo na nov val populizma tako v regiji kot tudi v zaželeni destinaciji venezuelskih migrantov, ZDA, kjer se je rodila nova protipriseljenska retorika. Prav ta eksodus je po mnenju poznavalcev Venezuele eden izmed razlogov, zakaj domačemu prebivalstvu doslej ni uspelo strmoglaviti Madurovega režima.

Posledice morebitne invazije za globalne trge nafte in regionalno razmerje moči

Kot še poudarjajo pri možganskem trustu Stimson Center, lahko nadaljevanje ameriške kampanje zunajsodnih napadov na čolne in morebitna vojaška intervencija v Venezueli resno omajata položaj Washingtona v regiji. Posledično bi se regionalne države še bolj obrnile proti Kitajski in prekinile strateška partnerstva z ZDA.

Ameriška politologa Alexander B. Downes in Lindsey A. O’Rourke sta v eseju za revijo Foreign Affairs zapisala, da bi ameriška invazija bila v nasprotju z vizijo MAGA (Amerika prva), saj bi Washington zapletla v še en odprt, časovno neomejen konflikt, odtujila regionalne partnerje v času širšega tekmovanja s Kitajsko za vpliv v regiji in prezrla želje ameriške javnosti. Anketa YouGov, izvedena septembra, je pokazala, da 62 odstotkov odraslih državljanov ZDA odločno ali deloma nasprotuje uporabi vojaške sile za invazijo na Venezuelo, 53 odstotkov pa odločno ali deloma nasprotuje uporabi vojaške sile za strmoglavljenje Madura.

Politologa tudi dodajata, da spremembe režima pogosto sprožijo dodatno nasilje in močno povečajo tveganje državljanske vojne; celo po "odločilnih" vojaških zmagah se lahko razsuta vojska prelevi v uporniška jedra – kot v Iraku leta 2003. Notranje razmere v Venezueli to nevarnost potrjujejo: država je prepredena z najrazličnejšimi oboroženimi akterji: od provladnih milic do čezmejnih skupin, kot sta levičarski paravojaški skupini ELN in razkrojene strukture FARC. Analitiki opozarjajo, da ti akterji nimajo razloga, da bi se predali ali nehali delovati, zato so možnosti in posledice morebitnih ameriških napak velike."

Stopnjevanje razmer pa je, kot kaže, izkoristila tudi Madurova zaveznica Moskva, saj je zadnji oktobrski vikend rusko vojaško tovorno letalo Il-76, povezano tudi z nekdanjo skupino plačancev Wagner, po dvodnevni poti iz okolice Moskve prek Armenije in Afrike pristalo v Caracasu, kar kaže na okrepljeno rusko zanimanje za Venezuelo. Il-76 lahko prevaža do 50 ton tovora ali do 200 ljudi; v preteklosti je na ruskih misijah dostavljal orožje in vojaško opremo, je pred dnevi poročal Defense News.

Kljub temu pa se ne pričakuje, da bi se lahko v morebitni konflikt vpletle velike sile (ali, če smo že pri tem, katerokoli druga država). Analitike po drugi strani skrbi vpliv, ki bi ga tovrstna intervencija imela na cene nafte. Kot smo zapisali, Venezuela sedi na največjih zalogah surove nafte na svetu, vendar kljub temu proizvaja le približno milijon sodov na dan. Za primerjavo, država z drugimi največjimi rezervami tekočega zlata na svetu, Savdska Arabija, proizvaja približno devet milijonov sodov na dan.

Gaby Oraa/Bloomberg

 

"V primeru vojaškega napada ZDA bi bila ranljivost velika: ameriške tarče bi bili izvozna pristanišča, nadgradnje, skladišča in logistika venezuelske industrije. Že omejeni udari ali pomorska blokada bi dvignili zavarovalne premije in odgnali posadke, hitro bi poskočila referenčna cena nafte brent, razmik za težkožveplene surovine bi se razširil, dizelske marže pa poskočile. Psihološki pritisk bi segel tudi na plinski trg," je naftni analitik Cyril Widdershoven zapisal za Oilprice.com.

V primeru dolgotrajne vojaške kampanje – kar navadno tovrstne intervencije so – bi po mnenju Widdershovna sistemsko padla venezuelska izvozna zmogljivost, kakovostna vrzel v atlantskem bazenu pa bi postala strukturna: OPEC+ lahko zapolni del 'sodčkov na papirju', težje pa vrzel v kakovosti. In kakšne bi bile posledice? "Trajno višji pribitek za težko nafto in vztrajen pritisk na dizel v Evropi, kjer so po sankcijah proti Rusiji od 2022 močno odvisni od uvoza (tudi iz ZDA). Vsako zmanjšanje izplena dizla v ZDA pomeni višje uvozne račune in premije v EU; indijski in bližnjevzhodni tokovi bi delno zapolnili primanjkljaj, vendar po višji ceni in ob logističnih ter zavarovalnih omejitvah."

V najhujšem scenariju – ob zamenjavi režima ali ameriški okupaciji – pa bi prišlo do popolne destabilizacije, zamrznitve investicij in zloma logistike razredčil; za obnovo sektorja bi potrebovali 12 do 18 mesecev in milijarde dolarjev. EU bi tako morala diverzificirati vire produktov, povečati zaloge ustrezne kakovosti ter vnaprej urejati logistiko in zavarovanja. Dodatno negotovost prinaša možnost vpletanja Rusije, Kitajske in Irana, kar bi povečalo vojne in sankcijske premije ter podaljšalo motnje v ladijskem prometu.