Zakaj Trump ne sesuje Putinove hišice iz kart?

1441. Številka, ki o nezakoniti vojni, ki jo je ruski predsednik Vladimir Putin pred skoraj štirimi leti sprožil proti bistveno šibkejši sosedi Ukrajini, pove veliko. Toliko dni namreč že traja Putinova posebna vojaška operacija, ki je od februarja 2022 brez predaha zahtevala skoraj dva milijona mrtvih, ranjenih in pogrešanih na obeh straneh.

V Putinovi Rusiji beseda ponyatiya pomeni sistem neformalnih pravil. Ta pravijo, da nobena žalitev ne sme ostati nekaznovana. "Dejstvo, da ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski – človek, v čigar komičnih nastopih je Putin nekoč užival – zdaj vodi državo, ki Rusiji preprečuje, da bi si povrnila svojo imperialno slavo, ustvarja kognitivno disonanco. Komik naj bi bil šibek; manjši narod brez jedrskega arzenala naj bi se podredil, njegovi ljudje pa naj bi molčali," je o veliki Putinovi sramoti – ukrajinski vojni – zapisal ruski poznavalec Andrew Ryvkin.

Ukrajinska klavnica se ob vsej polemiki glede krhanja transatlantskega partnerstva med ZDA in Evropo, majavi, pogosto neenotni in mestoma nedoločni podpori Evrope ter napovedih o samouničenju zveze Nato z vsakim dnem spreminja v vse večjo Putinovo zadrego. In to je zanj velika težava – še najmanj zaradi ponyatiya.

Ekonomija upehana, Putin (še) ne

Rusko vojno gospodarstvo je v letu 2025 pokazalo znake šibkosti, medtem ko je Bruselj Kijevu zagotovil najmanj dveletno financiranje. Ruska industrijska proizvodnja se je zmanjševala najhitreje od marca 2022, upadlo je tudi število novih naročil pri proizvajalcih, zaradi zahtev fronte se stopnjuje pomanjkanje delovne sile, zmanjšal se je tudi nakup surovin.

"Da bi obdržala dotok vojakov in delavcev v obrambni sektor, Rusija ponuja visoke prijavne bonuse ter nadpovprečne plače, kar odvrača delovno silo iz civilnih dejavnosti in dviga stroške dela," opaža profesor ekonomije z Ekonomske fakultete v Ljubljani Rok Spruk. V kombinaciji z demografskim krčem to povzroča ozka grla, pritisk na plače in inflacijske pritiske, na kar centralna banka odgovarja z dvigovanjem obrestnih mer in selektivnimi kapitalskimi omejitvami, pravi. "To nesorazmerno obremenjuje stroške kapitala v nevojaškem delu gospodarstva in kreditno posredništvo."

Kremelj je bil zato prisiljen zaostriti davčno politiko: povečati davek od dohodkov pravnih oseb na 25 odstotkov, odpravljena je enotna davčna stopnja za fizične osebe, na 22 odstotkov pa se z novim letom povečuje davek na dodano vrednost, navaja poročilo evropskega možganskega trusta Bruegel.

"Izvoz nafte in dolarski prilivi ostajajo ključen vir financiranja ruskega proračuna in s tem vojaškega stroja," pravi poznavalec posovjetskega prostora in direktor NC3 Denis Mancevič. Toda Putinova življenjsko pomembna trgovina z energenti usiha: leta 2024 je Moskva z davki na prodajo ogljikovodikov napolnila dobrih 30 odstotkov zveznega proračuna, lani je ta upadel na dobih 24 odstotkov.

"Rusija je v letu 2025 plansko dvignila obrambo na približno 15 milijard rubljev, a poudariti velja, da se ocena razlikuje glede na definicijo," o stanju v ruski vojni ekonomiji meni Spruk. Izdatki za obrambo so narasli na okoli 7 odstotkov BDP in okrog 35 do 40 odstotkov zveznega izdatkovnega proračuna.

Rusija proizvaja tanke in granate, ki so hitro uničeni na fronti. S tem dviguje BDP, a ne ustvarja dolgoročne vrednosti za prebivalstvo, kar je klasičen 'vojaški keynesianizem', ki deluje kratek čas, nato pa vodi v kolaps, ker kanibalizira civilno industrijo. Pritisk je Kremelj lani blažil s povečanim zadolževanjem za blaženje primanjkljaja in prikritim tiskanjem denarja s prisilnim bančnim posojanjem vojaški industriji. Bruegel celo poroča, da so državna in paradržavna podjetja prisiljena k neposrednemu financiranju ruskih enot na bojišču.

"V kategorijo nacionalna obramba je dodan še nabor skritih ali razpršenih postavk s področij, kot so notranja varnost in različne socialne ugodnosti za vojake, zato je dejanska vojaška poraba verjetno bistveno višja," glede tega pravi ekonomist Spruk. 

Financial Times poroča, kako so uradni podatki o 5,6-odstotni inflaciji, ki naj bi se na račun agresivne denarne politike lani zniževala, pretirani. Časnik navaja, da se je rusko gospodarstvo v letih 2023 in 2024 realno skrčilo, čeprav Kremelj trdi, da se je BDP v tem času okrepil za dobre štiri odstotke; ruska ekonomija je tako lani za predvojno ravnjo zaostajala za 1,5 odstotka.

"Ruskemu gospodarstvu gre relativno slabo, je pregreto, cene nafte padajo, ampak razmere se večinoma ne odražajo na socialno-ekonomski stabilnosti prebivalstva," pravi Mancevič, ki sicer meni, da je Putinu za tegobe prebivalstva malo mar. Kar v nadaljevanju pomeni, da postopno ohlajanje gospodarstva še ne vpliva na politično odločanje Putina in njegove velike imperialistične ambicije, začenši z Ukrajino, svari poznavalec.

Trump: ne rabelj, Putinov rešitelj

Ofenziva je katastrofa tudi s političnega vidika. Mesija obnove velike Rusije z vsakim dnem, padlim vojakom, vojnim rubljem, odstotkom inflacije in kubičnim metrom plina ter sodom nafte, ki ga Moskva pošilja na Kitajsko, postaja vse večji Xijev pribočnik, Rusija pa kitajska interesna ter tamponska cona.

V času, ko je Sovjetska zveza pokorila tretji rajh in si z zasedbo vzhodnoevropskih držav za prihajajoča hladnovojna desetletja zagotovila imperij, Putinu ni uspelo zasesti več kot 20 odstotkov ukrajinskega ozemlja. Ruska vojska je v ukrajinskih ofenzivah napredovala s povprečno hitrostjo od 15 do 70 metrov na dan, kar je najpočasneje v katerikoli vojni v zadnjem stoletju, ugotavljajo v najnovejšem poročilu možganskega trusta CSIS. A Putin je izgubil 1,2 milijona Rusov; toliko žrtev ni od konca druge svetovne vojne utrpela še nobena vojskujoča stran.

Če kaj, je Putinova Rusija manj konsekventna globalna sila, kot je bila pred ofenzivo. "Velika ambicija Putina je, da Rusijo vrne na zemljevid velesil, ki nimajo le pravice do lastnih interesnih sfer, ampak jim to pravico druge velesile tudi priznavajo," je o velikih in neuresničenih željah putnističnega režima dejal Mancevič.

Edini pozitivni vpliv na Putinov gambit v Ukrajini – in ta je izjemen – je svetovna ureditev, ki jo uvaja ameriški predsednik Donald Trump. Ta s carinsko vojno ustrahuje zaveznike in z ozemeljskimi zahtevami krha zaupanje v Nato. Bela hiša pogoje premirja v Ukrajini piše z mislijo na 'reševanje obraza' Rusije, ne pa v skladu z mednarodnim pravom, stanjem na bojišču ali sivo gospodarsko realnostjo Rusije ter njenih geostrateških zavezništev. Ob tem pa sočasno in v skladu z Donrojevo doktrino varnostni dežnik iznad Evrope ter posledično Ukrajine umika na zahodno poloblo. "Kar je bilo videno kot eskapada Trumpa, postaja dejstvo, in to je, da se ZDA umikajo iz evropske varnostne arhitekture," ocenjuje geopolitični strokovnjak Klemen Grošelj.

Putin si je prednostno obravnavo ZDA, s čimer ji posredno priznava status velesile, lahko želel le v sanjah. "Trumpova vrnitev v Belo hišo je bila pravi blagoslov za Putina," je v pogovoru za revijo The Atlantic povzela nekdanja predsedniška svetovalka Bele hiše Fiona Hill: "Deluje v svetu, ki je zanj zelo enostaven za navigacijo, saj ima svetovne voditelje – in on v resnici za globalna voditelja šteje le Xija in Trumpa –, ki gojijo enako miselnost in si želijo vrnitve k pogledu na transakcijske odnose med velikimi silami iz 19. stoletja. Putin se v takšnem okolju zelo dobro počuti."

 

Čez vikend bi se moral v Abu Dhabiju nadaljevati drugi krog prvih tristranskih pogajanj od začetka vojne, v okviru katerih se poskušajo Washington, Kijev in Moskva poenotiti glede spornega ameriškega 20-točkovnega mirovnega načrta. Ta je po Bloombergovem decembrskem razkritju pogovorov med ruskimi in ameriškimi pogajalci pisan na kožo Rusom, čeprav je bil doslej deležen popravkov. "Evropskih stališč, tako kot tudi ukrajinskih, ZDA v svoji geopolitični kalkulaciji v odnosu do Ruske federacije ne upoštevajo," o pogajanjih meni Grošelj.  

Laž o aljaški formuli

Vendar pa rusko vztrajanje pri t. i. formuli iz Anchoragea, ki naj bi jo po ruskih zavajajočih trditvah Trump in Putin sklenila med avgustovskim prelomnim srečanjem na Aljaski, kaže na troje: da Putin ne odstopa od pervoprichiny, kakor imenuje 'temeljne vzroke' za ukrajinsko krizo, zahteva ves Donbas, ki ga ruske sile ne nadzorujejo, prav tako pa je malo verjetno, da bo ruska stran privolila v prisotnost zahodnih sil na ukrajinskem ozemlju.

"Bodimo jasni, to ni nobeno izhodišče (za pogajanja op. p.). Če je Evropa odločena, da bo imela sile na ukrajinskih tleh, potem menim, da bo to oviralo vse poskuse za vzpostavitev miru," meni poznavalec sodobne Rusije in ustvarjalec podkasta In Moscow's Shadows Mark Galeotti. "S tem prekinitev ognja postane brezupen krožni proces. Sile je namreč mogoče namestiti le, če obstaja mirovni sporazum, ki pa ga s to idejo preprečujejo."

Neskončna ukrajinska groza

Pogajanja v Abu Dhabiju naj bi se nadaljevala jutri. In medtem ko vse strani previdno govorijo o napredku, opazovalci izražajo dvom o napredku in pozitivni razrešitvi pogajanj. Vprašanje ukrajinskih ozemelj pred drugim krogom pogajanj še naprej ostaja glavni kamen spotike na poti k miru. Steve Witkoff, glavni Trumpov pogajalec, je evropskim kolegom v Davosu sicer sporočil, da je ameriški 20-točkovni mirovni sporazum "v osnovi" sklenjen. Toda Trumpov nepremičninar je zamolčal bistvo, in sicer, da ta v osnovi nerazrešuje temeljnih ozemeljskih vprašanj.

"Putin je popolnoma izigral Trumpa. Vodi igro in pritiska na Trumpa, namesto da bi bilo nasprotno. Njegova glavna zahteva je ozemlje. S tem ne bo prenehal," je o dinamiki pogajanj in ciljih ruske strani v pogovoru za RTV Slovenija dejal nekdanji Delov dopisnik iz Moskve Branko Soban.

Ukrajina namreč vse bolj postaja kronični pozabljeni konflikt, ki nima enostavne ali hitre rešitve. To frustrira Trumpa, ki je pred letom dni napovedoval, da ga bo rešil v 24 urah in si zagotovil Nobelovo nagrado za mir. Predvsem pa oddaljuje možnosti za dosego pravičnega miru, kar Putin s taktiko zavlačevanja – kljub hiranju ekonomije in tegobam prebivalstva – pridno izkorišča.

Medtem ko je Zelenski v Davosu dejal, da Ukrajina že štiri leta podoživlja morbidno različico filma Neskončen dan (Groundhog day), Ukrajinci pa zaradi sistematičnih ruskih napadov na ogrevalno infrastrukturo zmrzujejo v eni najhujših zim zadnjih let (temperature so v teh dneh krepko pod 20 stopinjami pod ničlo), se pozornost ZDA in s tem mednarodne skupnosti preusmerja drugam – v Južno Ameriko, na Grenlandijo, ob zbiranju ameriške vojne mornarice pred obalami bližnjevzhodnih držav znova v Iran. "To je tragedija, na katero je svet pozabil zaradi številnih drugih dogodkov," pravi Soban.

Toda mir v Ukrajini zaradi vpletenosti vseh velikih sil – ZDA, Rusije in Kitajske – ostaja izhodišče za prihodnjo varnostno arhitekturo Evrope kot tudi sveta. "ZDA se zavedajo, da bodo morale imeti kolikor toliko poenoteno stališče Zahoda, saj so to tudi posredna pogajanja s Kitajsko, ki v teh pogovorih stoji za Rusijo," pravi Grošelj. Gre torej za pripravo terena za zelo kompleksna pogajanja, ki bistveno presegajo samo Ukrajino in bodo skupaj s sporazumom, ki bo dosežen, temelj prihodnje globalne varnostne arhitekture. Tako se bodo definirali ameriško-ruski odnosi v času naraščajočega kitajsko-ameriškega antagonizma, kot meni varnostni strokovnjak.

"Dogovor o miru v Ukrajini bo na koncu dogovor med ZDA in Rusijo ter Kitajsko na drugi strani in majhnim pridihom stališč EU," razplet pogajanj še napoveduje Grošelj.