V obdobju povečane konkurence na vseh ravneh poslovnega udejstvovanja so podjetja prisiljena izkoristiti svoje primerjalne prednosti v odnosu do drugih podjetij. V ta namen je njihova strategija usmerjena v to, da poskušajo svoje blago in storitve preko domiselnih in inovativnih poslovnih praks prikazati kar se da privlačne potrošnikom.
Nekatera podjetja gredo pri tem predaleč in se podajo na polje nepoštenih in zavajajočih poslovnih praks. Je pa treba biti pri oceni, ali je določeno podjetje res izvajalo protipravno nepošteno prakso, previden. Nekatere izmed teh praks se namreč na prvi pogled zdijo sporne, a se izkaže, da niso protipravne, v najslabšem primeru so mejne, a še vedno zakonite.
Zakon o varstvu potrošnikov je glede definicije zavajajočih dejanj, zavajajočih opustitev in zavajajočih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene, natančen in izčrpen.
Zavajajoča dejanja
V skladu z ZVPot-1 se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej skregana z resničnostjo. Prav tako se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če je le "delno resnična". To pomeni, da kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, denimo glede obstoja ali narave izdelka ali glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, ipd.
Zavajajoče opustitve
Pomembna vrsta nepoštenih poslovnih praks so tudi zavajajoče opustitve. Za razliko od zavajajočih dejanj pri teh ne gre za aktivno zavajanje glede določenih lastnosti izdelka, ampak za to, da podjetje namenoma izpusti kakšno pomembno (običajno neugodno) informacijo, ki jo potrošnik potrebuje za sprejem odločitve o nakupu.
Zakon o varstvu potrošnikov izrecno navaja, kakšne so lahko take zavajajoče opustitve: to je lahko recimo praksa, da podjetje prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije o izdelku. Bistvene informacije so lahko geografski naslov in identiteta podjetja, na primer njegovo ime, cena, ki ne vključuje DDV, nerazumljivi plačilni pogoji ipd.
Zavajajoče poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene
Medtem ko je v zgoraj opisanih primerih za presojo o tem, ali gre za zavajajoče dejanje ali za zavajajočo opustitev treba upoštevati tudi dejstvo, ali je zavajajoča praksa povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku (se pravi, da se zahteva obstoj vzročne zveze med zavajajočo prakso in nastankom zmote pri povprečnem potrošniku), pa za nekatere sporne prakse velja, da to ni potrebno, ampak, da se te v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene.
Zakon je take prakse primeroma (eksemplifaktivno) navedel, kar pomeni, da je označil le tiste najpogostejše in najbolj prepoznavne prakse in obenem dopustil, da med take, torej absolutno prepovedane, štejejo tudi druge hujše kršitve.
Med zavajajoče prakse, ki v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene, zakon med drugim navaja prakso, da podjetje trdi, da je podpisnik kodeksa ravnanja, čeprav to ni. Ali pa, da prikazuje znak zaupanja, kakovosti ali podobno, ne da bi za to pridobil ustrezno dovoljenje, da vabi k nakupu izdelka po določeni ceni, pa potrošnikom ne pokaže izdelka, ki se oglašuje, ali noče sprejeti naročil zanj ali ga dostaviti v razumnem času, ali če pokaže vzorec z napako z namenom pospeševati prodajo drugega izdelka (tako imenovana "bait-and-switch" tehnika), da lažno zatrjuje, da bo izdelek na voljo zelo omejen čas ali da bo na voljo samo pod posebnimi pogoji zelo omejen čas, da bi tako potrošnika napeljal k takojšnji odločitvi in ga prikrajšalo za možnost ali čas za izbiro na podlagi informacij.
Med poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene sodijo tudi prakse, v skladu s katerimi podjetje uporabi programske vsebine medijev za promocijo izdelka in samo plača tako promocijo, ne da bi bilo to jasno označeno v vsebini, slikah ali zvokih, ki jih potrošnik z lahkoto prepozna, ali da izdelek, ki je podoben izdelku drugega proizvajalca, predstavlja tako, da namerno zavaja potrošnika v prepričanje, da je izdelek proizvedel ta proizvajalec, čeprav ga ni.
Med absolutno prepovedane poslovne prakse se uvrščajo tudi piramidne sheme, se pravi sheme, ko podjetje ustanovi, vodi ali spodbuja piramidni sistem pospeševanja prodaje, pri katerem se potrošnik nadeja plačila ali nagrade predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali uporabe izdelka, ali ko podjetje trdi, da lahko izdelek pripomore k zmagi v igrah na srečo, ali lažno zatrjuje, da lahko izdelek pozdravi bolezni, motnje v delovanju organov ali telesne hibe, kot tudi, da izdelek označi kot "gratis", "zastonj", "brezplačno" ali podobno, če potrošnik plača kakršen koli strošek razen neizogibnih stroškov, nastalih, ker se je odzval na poslovno prakso, kot so stroški prevzema ali dostave izdelka.
.webp){kind=icon}
