Je Trump s carinami zlomil gospodarski hrbet Kitajske?

Na zasedanju nacionalnega ljudskega kongresa (NPC), ki se je v pekinški Veliki palači narodov včeraj pričelo dan po letnem zasedanju kitajske ljudske politične posvetovalne konference (CPPCC), je kitajski premier Li Qiang zbranim delegatom predstavil kondicijo drugega gospodarstva sveta.

Glavna novica Lijeve predstavitve na "dveh zasedanjih", vrhuncu političnega dogajanja, ki tokrat vključuje še razgrnitev načrtov 15. petletke, je znižanje ciljne rasti Ljudske republike na nivo, ki ga v najsilnejši azijski državi niso videli vse od daljnega leta 1991.

Kitajsko gospodarstvo naj bi namreč v prihodnje raslo s 4,5 oziroma petodstotnim tempom, kar predstavlja prvo znižanje ciljev od leta 2023. Opazovalci so se takoj začeli spraševati, ali to pomeni, da gospodarstvo azijske velikanke kaže znake ranljivosti v smislu učinka carin Donalda Trumpa le nekaj tednov pred ključnim srečanjem s Xi Jinpingom.

"Se lahko v carinski vojni in mednarodnih čelnih vetrovih v trgovini Kitajska še naprej razvija?" se je ob predstavitvi sistema razvojnih petletk retorično vprašala nova veleposlanica Ljudske republike v Sloveniji Kang Yan. "Menim, da se vsekakor lahko".

Nihajnost ZDA in stabilnost Kitajske

Čeprav je premier v delovnem poročilu vlade dejal, da je bilo leto 2025 "resnično izjemno" z "globokim in kompleksnim razvojem dogodkov tako doma kot na tujem", bi bilo preuranjeno trditi, da je ameriški trgovinski pritisk na omejevanje geoekonomskega vzpona in geostrateške krepitve Kitajske obrodil sadove. Na to kaže že samo dejstvo, da je kitajska vlada letošnji "dve zasedanji" izkoristila še za predstavitev ambicioznega petletnega načrta, ki ne odstopa od smeri, ki so jo začrtale predhodne strategije. 

Kakor da sam po sebi ne bi bil dovolj zgovoren že podatek, da je Kitajska lani dosegla rekorden trgovinski presežek v višini 1,2 trilijona dolarjev in to prav na račun visokotehnoloških izdelkov, na samozadostnost katerih stavi tudi v prihodnje - električna vozila, čipi, solarni paneli, napredna elektronika ipd. Kitajski izvoz, ki je lani predstavljal približno tretjino njene 5-odstotne rasti in predstavlja hrbtenico razvojnega modela, je ameriškim carinam navkljub porasel za pet odstotkov.

Če kaj, potem krepitev trgovine kaže, da je ameriško omejevanje, ki so ga deležne tudi druge države, na Kitajsko in njen ugled v svetu delovalo spodbujevalno. "Z globalnega vidika je Kitajska geopolitično v nekoliko ugodnejšem položaju, saj so ZDA naredile toliko nepredvidljivih potez, s katerimi so ji pomagale zgraditi podobo ključnega dejavnika globalne stabilnosti", opaža geopolitični strokovnjak in predavatelj z Ekonomske fakultete v Ljubljani Anastas Vangeli.

Ameriški trgovinski izolacionizem je pragmatične kitajske izvoznike pognal v smeri Evropejcev (in azijskih partneric), saj se je blagovna menjava po podatkih kitajske carinske uprave med Pekingom in Brusljem povečala za približno 6 odstotkov, pri čemer je bila rast izvoza kitajskega blaga v unijo ključno gonilo te ekspanzije. Evropske vlade vsekakor niso zadovoljne s preusmerjanjem kitajskih presežnih industrijskih kapacitet na evropski trg, kjer je izvoz v določenih segmentih zabeležil celo dvomestno rast, "vendar se zdi, da si vseeno prizadevajo okrepiti odnose s Kitajsko," ugotavlja Vangeli. 

Manj je več

Toda kitajski že 15. zaporedni večletni razvojni načrt (2026–2030) ni nastal z mislijo na ZDA ali izničevanjem potez Trumpove administracije, ampak z mislijo na razvoj Kitajske v državo s tehnološko napredno in trdno industrijsko bazo. Ta pa bo državo sama po sebi izolirala pred zlonamernimi vplivi tujih akterjev. "Petletni načrt ima tri značilnosti: institucionalna prednost, saj gre za strateško načrtovanje in mobilizacija celega naroda za uresničevanje ciljev, drugo je dolgoročno načrtovanje, ki dolgoročne načrte razbije na manjše, obvladljive, dele in tretjič, gre za razvoj, ki v središče postavlja ljudi," je o značilnosti koncepta petletk opisala Kang. "Gre za vzpostavljanje družbenega konsenza z ljudstvom. Osnutek 15. načrta je bil deležen kar 3,1 milijona javnih predlogov."

 

Resda paradoksalno, ampak prav dosleden razvoj "visokokakovostnih proizvodnih sil" in ne morda ameriško zvijanje rok predstavlja povod za znižanje kitajske ciljne rasti. Kitajska je namreč z vidika strukture gospodarstva ciljni BDP zmanjšala prav zaradi postopnega uresničevanja poti k temu, kar Peking imenuje "visokokakovostna rast", menijo opazovalci. "Od nove kitajske petletke lahko pričakujemo predvsem nadaljevanje 'visokokakovostne rasti', ki predvideva manj lovljenja ciljne številke BDP in več poudarka na stabilnosti, produktivnosti ter tehnološki in energetski preobrazbi," povzema člana uprave Generali Investments Sašo Šmigić.

Kot drugi steber prihodnjega razvoja strokovnjak izpostavlja tehnologijo zelenega prehoda in nov energetski sistem, "kar bo kanaliziralo investicije v omrežja, shranjevanje energije in elektrifikacijo ter posredno vplivalo na globalno povpraševanje po surovinah". Petletni načrt predvideva 17-odstotno zmanjšanje ogljične intenzivnosti – količine CO2, sproščenega na enoto gospodarske dejavnosti – do leta 2030. Še en znak, da gospodarska politika azijske velikanke ni reaktivna glede na ameriške poteze v trenutku, ko so ZDA iz kitajske energetske enačbe po Venezueli izločile še Iran. 

Ta namreč v skladu s prihodnjim petletnim načrtom do 2030 temelji na visokotehnoloških panogah, kot so čipi in tehnologije za razvoj umetne inteligence ter na strukturnih reformah, ki za seboj puščajo zgodovinske gonilne sile gradbeništva, izvoza in masovne proizvodnje nizkotehnoloških in cenenih izdelkov. "S 5-letnimi plani za ekonomski in družbeni razvoj smo začeli pred sedmimi desetletji, ko smo pripravili prvi načrt, ki je dal prednost težki industriji, ter razvoju premoga, jekla in proizvodnje električne energije," je prehojeno pot razvoja njene države opisala veleposlanica.

Kljub uspehom na kitajski poti v klub najrazvitejših, se država sooča s prehodnimi izzivi. "Naloga prehoda na nove gonilne sile rasti je zahtevna," v svojem govoru ni ovinkaril premier Li, pri tem pa izpostavil neravnovesje med ponudbo in šibkim povpraševanjem, nad katerim že več let visi zastali nepremičninski trg. Prav ta ostalina razvojnega modela, ki ga Peking z novo petletko prepušča zgodovini, je skupaj z naraščajočo brezposelnostjo zlasti med mladimi akuten problem. "Tržna pričakovanja so šibka, na ključnih področjih pa obstaja veliko tveganj in skritih nevarnosti," je včeraj pojasnil prvi mož centralne vlade.

Težava, s katero so pri preobrazbi gospodarstva sooča država, ni na strani ponudbe. Ta je na račun involucije oziroma rasti brez razvoja, ko gospodarstvo postaja vedno bolj kompleksno, tekmovalno in intenzivno, a brez povečanja produktivnosti, ki se kaže v cenovnih vojnah proizvajalcev, celo pretirana. Kar Kitajsko ovira na poti k "velikemu preporodu kitajskega naroda" agende predsednika Xija, je krepitev povpraševanja, saj naraščajoči trgovinski protekcionizem ogroža industrijo, ki je bila doslej gonilna sila rasti.

Enigma potrošnje

Čeprav je preporod ključen del širšega koncepta "kitajskih sanj", ko naj bi država leta 2049 postala vodilna svetovna sila na vseh področjih, centralna vlada na dveh zasedanjih ni dala znakov za konkretnejše spodbujanje potrošnje. Fiskalne spodbude po poročanju Bloomberga ostajajo približno na enaki ravni kot doslej, vlada pa je zmanjšala subvencije za nakup potrošniškega blaga.

Gospodarska napoved za letos delež proračunskega primanjkljaja ohranja pri štirih odstotkih BDP, kar je sicer že drugo leto zapored, odkar je Peking dvignil raven nad ciljnimi tremi odstotki. Li je dejal, da sta "finančna in gospodarska disciplina" prednostni nalogi vodstva za leto 2026.

Kot pojasnjuje Neil Thomas, sodelavec za kitajsko politiko v Centru za analizo Kitajske pri Inštitutu za azijsko družbeno politiko, je prihodnji inflacijski cilj 2-odsoten. Analitiki ob tem menijo, da bo to nemara največji izziv glede na dolgotrajne deflacijske pritiske, saj je indeks cen življenjskih potrebščin že več mesecev skoraj nespremenjen, cene proizvajalcev se znižujejo, deflator BDP pa je prav tako negativen.

Poročilo o dosedanjem delu vlade tudi ne napoveduje bistvenega dviga pokojnin, te se bodo tako kot doslej povečale za tri odstotke. To predstavlja nadaljevanje trenda postopnega umirjanja stopnje rasti pokojnin, ki smo mu priča v zadnjem desetletju. Če so se pokojnine še pred leti dvigovale za pet ali celo 10 odstotkov letno, se je ta številka v letih 2024 in 2025 ustalila pri treh odstotkih, kar odraža povečan pritisk na proračun.

To glede nastajajoče prebivalstvo Kitajske ni najboljši porok za krepitev potrošnje ter že tako slabe mreže socialne varnosti. Kar ločuje Kitajsko od zahodnih držav, je izjemna hitrost procesa staranje družbe, v kateri je delež starejših od 60. že 22-odstoten. Čeprav se z negativno demografijo soočajo tudi razvite države, se Kitajska stara, preden bo na prelomu stoletja zares obogatela.

Li je napovedal cilj 5,5-odstotnega zmanjšanja brezposelnosti urbaniziranih delih države in se zavezal k ustvarjanju več kot 12 milijonov novih delovnih mest, kar je v skladu s cilji iz prejšnjih let. Vendar pa strokovnjaki menijo, da bi lahko kitajski premik k visokotehnološkemu razvoju predstavljal tveganje za socialno varnost na milijone modrih ovratnikov. Potrošnja kitajskih gospodinjstev namreč predstavlja le okoli 40 odstotkov kitajskega gospodarstva, kar je daleč pod svetovnim povprečjem približno 60 odstotkov, ki jih dosegajo razvitejše države.

Izrivanje Kitajske

Vendar pa lahko država pri razvojnem obratu računa na pomoč oziroma kupno moč tujih mednarodnih partnerjev, kot je Evropa, meni Vangeli. "Kitajski so mednarodni trgi, kot kaže, naklonjeni in to bo pomemben dejavnik pri oblikovanju gospodarskih odločitev v prihodnje, saj Pekingu daje nekaj manevrskega prostora za nadaljnji napredek po načelu 'kvaliteta pred kvantiteto," pravi geopolitični strokovnjak. "Rastemo nekoliko manj, vendar rastemo zaradi inovacij in proizvodnje, kar ustvarja dodano vrednost za našo družbo in svet," še povzame pogled iz Pekinga.

Kitajska konklave, ki drugi ekonomiji sveta napovedujejo korenite strukturne spremembe, prihaja ravno v času povišanih geopolitičnih tveganj ob ameriško-izraelskem posredovanju v Iranu in napovedanem bilateralnem srečanju na najvišji ravni med ZDA in Kitajsko. Konec marca bo Xija v Pekingu obiskal Trump, kjer naj bi voditelja konkurenčnih (vele)sil opredelila prihodnjo naravo trgovine in posledičnega geostrateškega ravnovesja za 21. stoletje.  

Pričakuje se, da bo poleg ameriškega carinskega režima in kitajskih omejitev v trgovini z redkimi kovinami, na seznamu tudi vprašanje prihodnosti Tajvana. Pojavljajo se ugibanja, da sta napada na Venezuelo in Iran povezana z omejevanjem dostopa Kitajske do energentov, saj sta napadeni državi pomembni kitajski dobaviteljici.

Logika takšnega pogleda je, da naj bi Trump z monopolizacijo trgovine z energenti odgovoril na Xijevo monopolizacijo z redkimi kovinami, zaradi katere je moral ameriški predsednik na lanskem srečanju v Busanu priznati poraz uporabe carin kot geopolitičnega orodja pri omejevanju tekmice.

"Trump je prepričan, da je Kitajsko treba izrivati vsepovsod," o pripravah geopolitičnega terena pred srečanjem pravi mednarodni politolog s Fakultete za družbene vede Faris Kočan. "Začel se je z zahodno hemisfero in Venezuelo in nadaljeval z Iranom, vse v smeri, da se Kitajsko še bolj osami ter podraži življenje njenih prebivalcev in zavre njen tehnološki razvoj."