Energetski šok se umirja, a inflacija šele prihaja: zakaj bodo pritiski vztrajali tudi v 2026

Trenutno smo sredi energetskega šoka zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu, pri čemer Evropska centralna banka (ECB) za leto 2026 pričakuje več kot 6-odstotno rast cen energije, potem ko je ta v letu 2025 znašala -1 odstotek. To potrjuje, da se začetni inflacijski pritisk znova prenaša predvsem prek goriv, ogrevanja in električne energije, podobno kot med zadnjim energetskim šokom leta 2022. Takrat je po izračunih ECB vsakih 10 odstotkov rasti cen plina po približno enem letu povečalo skupno inflacijo v evroobmočju za okoli 0,6 odstotne točke. Z drugimi besedami, energija ostaja ključni sprožilec inflacije na kratek rok. Od začetka leta so se cene nafte zvišale z okoli 60 dolarjev na sod na približno 100 dolarjev, medtem ko je cena plina zrasla z okoli 25 evrov na megavatno uro na približno 40 evrov.

Nenaden skok cen energije ni le enkraten cenovni šok, temveč začetek širšega inflacijskega procesa, ki se nato postopno preliva v druge dele potrošniške košarice. Približno 75 odstotkov celotnega učinka izhaja iz tako imenovanih sekundarnih vplivov, torej prek višjih stroškov proizvodnje in transporta. Prav zato lahko vpliv energetskega šoka vztraja tudi potem, ko se cene energentov že začnejo umirjati. Izkušnja zadnjega energetskega šoka leta 2022 to jasno potrjuje. Rast cen nafte je prehitela rast inflacije, ki je sledila z nekajmesečnim zamikom. Inflacija je vrhunec dosegla proti koncu leta 2022, medtem ko je nafta najvišjo raven dosegla že sredi leta. Cena sodčka nafte se je takrat povzpela z okoli 55 na približno 120 dolarjev, inflacija pa z okoli enega odstotka na več kot deset odstotkov.

Učinek rasti cen energije se najprej pokaže v višji inflaciji goriv za promet. Države regije Adria imajo praviloma večji delež goriv v inflaciji kot povprečje EU, z izjemo Severne Makedonije, kjer državne subvencije blažijo prenos višjih cen energije na potrošnike.

V potrošniški košarici znaša povprečni delež goriv v EU okoli 4 odstotke, medtem ko se v državah regije Adria giblje med 3 in 10 odstotki. Najvišji je v Bosni in Hercegovini, približno 10 odstotkov, najnižji pa v Severni Makedoniji, okoli 3 odstotke.

Sekundarni kanali, kot je hrana, vplivajo na skupno inflacijo z manjšim časovnim zamikom, predvsem prek višjih proizvodnih stroškov, ki se postopno prenašajo skozi dobavne verige. To je za našo analizo ključno, saj potrjuje tezo, da se višje cene energije z zamikom prelijejo v mineralna gnojila, kmetijstvo in nato cene hrane. Z drugimi besedami, glavno tveganje ni nujno trenutni skok cen hrane, temveč možnost, da se inflacija hrane dodatno okrepi pozneje v letu.

V zadnjem energetskem šoku so najhitreje in najbolj izrazito narasle cene olj in maščob, za več kot 30 odstotkov, ter mleka, sira in jajc, za približno 28 odstotkov. Druge skupine živil so rasle počasneje, večinoma pod 20 odstotki, in z opaznim časovnim zamikom.

Ključno vprašanje za trge ni, ali bodo cene energije padle, temveč ali se bo z njimi znižala tudi inflacija. Izkušnje iz prejšnjega energetskega šoka kažejo, da se to praviloma ne zgodi takoj.

Zanimivo je tudi, kako se na trenutni energetski šok odzivajo podjetja in potrošniki. Medtem ko se je zaupanje potrošnikov od začetka leta zmanjšalo, poslovni sentiment ostaja bolj odporen in se je ponekod celo nekoliko izboljšal.

Pričakujemo, da so cene nafte in plina dosegle vrh, okoli 100 dolarjev za sod nafte in približno 50 evrov za megavatno uro plina, ter da se bodo v nadaljevanju leta postopno stabilizirale v razponu med 80 in 100 dolarji za sod. Zaradi izrazitih sekundarnih učinkov na gospodarstvo se bo rast inflacije gibala z zamikom glede na gibanje cen energije.

Inflacijski pritiski bodo tako ostali povišani tudi v drugi polovici leta. Z drugimi besedami, energija morda počasi izginja iz ospredja, inflacija pa se znova vrača. V takšnem okolju smo zato navzgor revidirali napovedi inflacije za države regije Adria.