Financiranje v juanih v vzponu: panda in dim sum obveznice kot nova alternativa globalnim trgom

Financiranje v kitajskih juanih še nikoli ni bilo tako razširjeno kot danes. Vse več držav in tujih podjetij se za zadolževanje obrača na kitajski trg, kar kaže, da prizadevanja Pekinga za internacionalizacijo valute prinašajo oprijemljive rezultate. V razmerah vse bolj razdrobljenih globalnih finančnih trgov panda in dim sum obveznice vse pogosteje predstavljajo alternativen vir financiranja za izdajatelje zunaj Kitajske. Za države regije Adria, ki se tradicionalno zanašajo na evropske kapitalske trge, ti instrumenti za zdaj ostajajo obrobni, a bi lahko postali pomembni v kontekstu diverzifikacije virov financiranja.

Panda obveznice so obveznice v juanih, ki jih tuji izdajatelji izdajajo na kitajskem domačem trgu. S tem pridobijo dostop do obsežne in stabilne baze domačih institucionalnih vlagateljev, vendar pod strožjim regulativnim nadzorom. Dim sum obveznice pa se izdajajo zunaj Kitajske, najpogosteje v Hongkongu, prav tako v juanih, vendar v bolj prilagodljivem regulativnem okolju in z večjo odprtostjo za mednarodne vlagatelje. Poenostavljeno: panda obveznice omogočajo dostop do domače kitajske likvidnosti, dim sum obveznice pa predstavljajo offshore kanal financiranja v juanih.

Obseg financiranja v juanih je lani dosegel približno 1,1 bilijona juanov oziroma 167 milijard dolarjev, kar je skoraj trikrat več kot pred petimi leti, ko je znašal okoli 350 milijard juanov oziroma 50 milijard dolarjev.

Ključni dejavnik rasti povpraševanja po financiranju v juanih so nižje obrestne mere na Kitajskem, kjer še vedno prevladujejo deflacijski pritiski. Ko je Indonezija nedavno izdala obveznice v dveh valutah, je offshore dim sum obveznice prodala z donosom, ki je bil za približno eno odstotno točko nižji od evropske tranše.

Rast financiranja v juanih spremlja tudi širša uporaba te valute v mednarodni trgovini. Delež juana v čezmejni kitajski blagovni menjavi je dosegel rekordnih 35 odstotkov, medtem ko je leta 2017 znašal okoli 10 odstotkov, kar dodatno krepi zanimanje tujih izdajateljev. Tudi izdaja panda obveznic hitro narašča: marca letos jih je bilo izdanih skoraj 30 milijard juanov, v primerjavi s približno 7 milijardami leta 2020.

Domači trg juana ima širšo in stabilnejšo bazo vlagateljev, kar omogoča večjo likvidnost tudi v obdobjih globalne negotovosti, kot so trenutne geopolitične napetosti. Kljub temu trg panda obveznic ostaja razmeroma majhen, saj dosega približno desetino velikosti trga dim sum obveznic. Offshore trg se namreč še vedno šteje za učinkovitejši kanal financiranja.

Za dolgoročno preobrazbo juana v globalno prevladujočo valuto ostajajo pomembne ovire. Kitajska ohranja strog nadzor nad menjalnim tečajem, z omejenimi dnevnimi nihanji, medtem ko kapitalske omejitve zavirajo prost pretok kapitala. Delež juana v svetovnih deviznih rezervah znaša manj kot 2 odstotka, v globalnih deviznih transakcijah pa dosega približno 8,5 odstotka, kar je precej za dolarjem (89 odstotkov) in evrom (29 odstotkov).

Za države regije Adria bi bil glavni razlog za izdajo panda in dim sum obveznic predvsem diverzifikacija vlagateljske baze. Hrvaška in Slovenija imata že razmeroma dober dostop do evropskih kapitalskih trgov, zato bi imele takšne izdaje zanju predvsem signalno vrednost odpiranja proti azijskim vlagateljem. Slovenija je na začetku letošnjega leta svojo prvo panda obveznico izdala prav s tem ciljem. Njena vrednost je ocenjena na približno 600 milijonov evrov, kar predstavlja okoli odstotek celotnega javnega dolga.

Za Srbijo in Severno Makedonijo je motiv še izrazitejši. Izdaja obveznic v juanih bi lahko omogočila dostop do novih virov kapitala, zlasti pri financiranju projektov, povezanih s kitajskimi vlagatelji. Srbija se je v zadnjih letih uveljavila kot ena vodilnih evropskih destinacij za kitajske greenfield investicije, takoj za Madžarsko, ki je na trgu panda obveznic že aktivna.

Panda in dim sum obveznice tako za regijo Adria predstavljajo dodatno orodje za upravljanje javnega dolga. Omogočajo širitev vlagateljske baze in večjo fleksibilnost v okolju, kjer so evropski in dolarski trgi občasno dražji ali bolj volatilni. Ob tem pa je treba upoštevati tudi valutno tveganje ter stroške zavarovanja, saj države regije Adria nimajo naravnih denarnih tokov v juanih.