Kako se znajti v sedmem največjem mestu na svetu

V Mumbaju sem pristal v zgodnjih jutranjih urah povprečnega poznopoletnega torka. Gosti deževni oblaki monsunskega obdobja so se iz neba polagoma poslavljali, namesto njih pa so nad velemesto prihajali rumeni sončni žarki sprememb. "Indija ti bo všeč," mi je ob izkrcevanju z letala dejala starejša domačinka, poleg katere sem sedel. "Ponuja nekaj za vsakogar," je na kratko dodala in se s prešernim nasmeškom na zgubanih licih poslovila.

Zunaj mednarodnega terminala sem karseda hitro našel preračunljivega domačina, ki je izkoristil mojo utrujeno pripravljenost, da za hiter prevoz do hostla sežem globlje v žep. Sedel sem v njegov zdelani umazano bel Suzuki in upal na čim hitrejšo vožnjo.

Neobičajno je bilo skozi napol razbito okno spremljati, kako se speči velikan z 21 milijoni glav prebuja. Hiperkinetično metropolo, ki mi jo je dober prijatelj opisal kot "najboljše in najslabše, kar Indija ponuja", sem poznal zgolj iz obskurnih bollywoodskih klasik in pripovedi prijateljev, nekaterih čudovitih, drugih strašljivih.

Skupaj s prometom se je počasi pričela prebujati tudi vojska trgovcev in uličnih prodajalcev, vsak s svojo nalogo in mrkim izrazom na licu, vsak s svojimi sanjami in skrbmi. V zraku je dišal svež vonj minule nevihte, ki ga je z bližanjem v gosto poseljene in živahne predele mesta zamenjal močan vonj bencina, smeti in jutranje kuhe.

Namenjen sem bil na zahod, proti nemirnim obalam sivega indijskega oceana. Med obiskom Mumbaja sem bival v okrožju Bandra West, trendovski obalni četrti, v kateri stare kolonialne cerkve plešejo z modernimi promenadami, ulično umetnostjo in luksuznimi visokogradnjami.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Prisrčna urbana oaza

Priya je v začetku leta uresničila svoje sanje. Po osmih letih garanja v deželi tam spodaj, kjer je nabirala poslovne izkušnje in premišljeno varčevala, je februarja popotnikom iz vsega sveta odprla vrata svojega novega hostla.

Hostel Hammock je spokojna prisrčna oaza v puščavi trušča in glasnega nereda. Nekakšno stičišče zahodnih turistov, popotnikov v samoizgnanstvu in klepetavih domačinov, vedoželjnih izvedeti kakšno je življenje v državi, za katero so prvič slišali. V ranih urah svežega jutra, ko je temo in deževne oblake pregnal nov začetek, sem v Priyinem domu odložil svoj dotrajan nahrbtnik in skušal iz svoje buče udariti nemaren jetlag.

V sedmem največjem mestu na svetu sem imel štiri dolge dni, ki sem jih moral pametno razporediti. V hostlu me je prevzel neprijeten občutek, nekakšno neusmiljeno tiktakanje ure, ki je počasi napovedovala moj odhod. Moral sem videti to legendarno mesto, o katerem so pisali velikani.

Cirkus s sloni

Nikoli še nisem doživel takšne norišnice. Zdelani osebni avtomobili, umazane rikše, avtobusi in motoristi, ki drug drugemu izsiljujejo prednost, vseprisotno hupanje, ki utiša vsak notranji monolog, ulični prodajalci, ki se ne zmenijo za hrup okoli sebe in vpijejo najnovejše ponudbe, medtem ko v ozadju igra pomirjujoča hindujska verska glasba. Človek še sam ne ve, kaj je bolj intenzivno; vonjave ali direndaj. Naposled sem le prispel v Indijo, sem si dejal, preplavljen s prekomernimi dražljaji okolice.

Bombaj, kot je bilo mesto znano večino svoje zgodovine, sem nevedoč obiskal ob začetku priprav na Ganeš čaturi, verskega festivala, ko hindujci proslavljajo rojstni dan boga uspeha, premagovanja ovir in modrosti, bolje poznanega na Zahodu kot kipa srečnega slona. Praznovanja so mestu dodala nameček nereda, a mi hkrati odklenila vrata bogate kulturne strani Mumbaja, ki ga drugače ne bi imel priložnosti spoznati.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Verska praznovanja Ganeša so se manifestirala v naključnih izbruhih okrašenih odprtih in kičastih konvojev, ki so se nenapovedano pojavljali izza vogalov natrpanih ulic. Vselej jih je spremljala prijetna in sproščujoča, skoraj nedolžna glasba ter krdelo vedrih otrok, včasih z nogometno žogo, svojimi najljubšimi igračami ali instrumenti.

"Prišel si ob pravem času," mi je v majhni odprti menzi severnega predmestja med malico dejal Mukeš, profesor ekonomije na eni izmed tamkajšnjih univerz. "Zdaj slavimo Ganeša. Tudi ti si lahko nekaj zaželiš in Ganeš ti bo to uresničil," je dodal.

Osrednji Mumbaj je zelo strnjen. Peš lahko pridete do skoraj vsake pomembne kolonialne ustanove, veličastne stare stavbe, bujnega zelenega parka ali sedme najvrednejše borze na svetu.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Vendar nisem prečkal štirih časovnih con, da odkljukam vse znamenitosti vodiča Lonely Planet, s katerim so v svinčenih časih pred množično uporabo interneta naši starši potovali po svetu. Čeprav se štejem za preračunljivega in načrtnega človeka, sem se pred odhodom v Indiji odločil narediti nasprotno. Da ne bi bil suženj lastnih ciljev in načrtov, sem se v najbolj naseljeno državo na svetu odpravil bos in brez pričakovanj; vsak novi dan sem načrtoval korak za korakom ter ga prilagajal glede na trenutno razpoloženje.

Dober kolega novinar, ki je Indijo obiskal več krat, kot lahko preštejem na prste ene roke, mi je pred odhodom v državo podal le en nasvet. "Na Indijo ne glej s turističnimi očmi, temveč z antropološkimi. Obišči kraje, ki jih turistični vodniki priporočajo, vendar vedi, da najbolj dragocene trenutke ne boš doživel pred templji in kolonialnimi vilami, ampak na naključnih ulicah na videz nezanimivih četrti."

Bolje rečeno kot storjeno. Na podlagi izkušenj lahkotnega obiska azijskih in bližnjevzhodnih metropol sem menil, da bom indijskemu kaosu kos, a sem po manj kot 24 urah v državi ugotovil, da se ne bi mogel bolj motiti. Prej kot izkušeni antropolog sem se ob pristanku v Mumbaj počutil kot otrok, ki je v velikem nakupovalnem središču izgubil mamo. Spotikal sem se ob kaotični neustavljivi motor tisočerih vonjav, nekaterih prijetnih, drugih manj, neprestanih zvokov prometa, uličnih prodajalcev in nadležne glasbe ter zaradi skrbi golega preživetja pozabil opazovati življenje okoli sebe.

Človeški um in telo se privadita na marsikaj in tudi jaz nisem izjema. Ko sem prebrodil prekomerno stimulacijo, prebolel zastrupitev s hrano in našel pravo sapo vetra, so me antropološka jadra splavila dlje, kot sem pričakoval. Postavljenemu na noge se mi je naposled zbistril cilj: Ne zgolj videti znamenitosti države, temveč razumeti, kako lahko tako zapletena sestavljanka dva tisoč etničnih skupin, 122 jezikov, vseh večjih veroizpovedi in 1,4 milijarde ljudi preprosto ostane zlepljena skupaj.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Neenakost na steroidih

Počasi sem začel razumeti mesto. Mumbaj je eno izmed najgosteje poseljenih mest na svetu, kar vpliva na način življenja, dela in preživetja ljudi. Nesramno bogati in skrajno osiromašeni živijo v neposredni bližini drug drugega; luksuzna stanovanja in nebotičniki se dvigujejo nad enosobnimi luknjami in slumi. Te izrazite neenakosti v eni najtesnejših metropol na svetu so povezane s pomanjkanjem odprtih površin, kar pomeni, da ceste, obvoznice, pločniki in uličice opravljajo številne funkcije ter predstavljajo bistvo urbanega življenja.

Težko je govoriti o Mumbaju brez prekomerne uporabe klišejev. Je mesto s posebnim ekosistemom, znotraj katerega neodvisno delujejo ultra bogate in mondene soseske, finančne institucije, filmska in zabavna industrija, srednjerazredni predeli mesta in izredno revni slumi, v katerih je ujetih več kot milijon ljudi. Vsi predeli živijo v nekakšnem sožitju – vsak opravlja svojo nalogo ter se ne ozira na druge – in tvorijo celoto, ki diha z enimi pljuči.

Ulice Mumbaja so prostori za preživljanje prostega časa in preživetje, kraj za verska in neverska praznovanja ter srečanja. V obcestnih templjih se opravlja bogoslužje, v obcestnih knjižnicah berejo časopisi in knjige, pri brivcih ali v stojnicah s čajem pa se klepeta. Ljudje pogosto stopijo na ulico, da bi si oddahnili od utesnjenih majhnih domov, otroci pa se igrajo, ko promet utihne.

Ulice so še toliko bolj pomembne v slumih, ki se v Mumbaju kar vrstijo. Slumi so najrevnejši, najbolj obubožani in najnevarnejši mestni predeli sveta. So navidezne nikogaršnje dežele, kamor si nihče ne bi smel želeti iti. Toda če sem se v 25 letih življenja na Zemlji česa naučil, je to izjemna sposobnost komercializiranja stvari, čeprav še tako groznih. Tako se je skozi čas organiziranje izletov po teh globoko depresivnih soseskah razvilo v cvetočo nišo potovalne industrije. Sprva sem z obiskom teh predelov okleval, saj se nisem želel pridružiti naraščajoči množici zahodnih turistov, ki slume obravnavajo kot živalske vrtove, a sem se na koncu vdal.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Kot prvega sem obiskal Dhobi Ghat, ki je bil ustanovljen leta 1890 in je znan kot največja pralnica na prostem na svetu. Marljivi dhobiji (pralci) po nekaterih ocenah vsak dan v pralnico prinesejo pol milijona oblačil, da jih operejo, posušijo in zlikajo. Med stranke Dhobi Ghata naj bi se uvrščal tudi veličasten hotel Tadž, biser mestnega nabrežja.

V pralnici živi in dela več kot tri tisoč dhobijev, nihče od katerih ni domačin Mumbaja. V mesto so s trebuhom za kruhom prišli iz severne Indije, na mesec pa zaslužijo približno devet tisoč rupijev (90 evrov).

Onkraj brnečih pralnih strojev, kapljajoče odpadne vode in svežih belih odej se dvigujejo bleščeči prazni luksuzni nebotičniki, ki siromašne dhobije opominjajo na svojo ekskluzivnost in nedosegljivost.

Za en dan je bilo dovolj, sem si po obisku pralnice dejal. Vesel sem bil ob mislih na umirjeno četrt Bandra West, svojo čisto posteljo in družbo sopotnikov. V mislih pa sem imel še en kraj. Veliko bolj intenziven, izmuzljiv in zloglasen kraj, ki ga ni populariziral le Bollywood, temveč tudi Hollywood.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Blišč in beda

Naslednje jutro sem nekoliko utrujen sedel v črni taksi, preveril predhodno dogovorjeno ceno prevoza in se zapeljal proti jugu. Cilj je bil obisk sluma Dharavi, največjega sluma azijskega kontinenta.

Med drvenjem do četrti sem se peljal mimo Antilie, najdražje hiše na svetu, kjer domuje Mukeš Ambani, dvanajsti najbogatejši Zemljan. Bogastvo in revščina v Mumbaju prevzemata dimenzije, kakršnih doslej nisem bil vajen. Imel sem nekakšno idejo o bogastvu in revščini, ki jo je izoblikovala moja življenjska izkušnja odraščanja v Evropi, kjer slednja, čeprav vseprisotna in turobna, nikakor ni tako brezizhodna in skrajna.

Dharavi leži v samem središču finančne in zabaviščne prestolnice Indije, na zemljišču, ki bi veljalo za prvovrstno posest v katerem koli mestu zahodnega sveta. V slumu, čigar začetki segajo več kot stoletje nazaj, je ujetih več kot milijon ljudi.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Ob vstopu v slum se zdi, kot da bi prestopili namišljeno mejo. Obrabljena kovinska ograja in stopnišče vas popeljeta nad živahno železniško postajo, kjer zvoke gostega prometa preglasijo zvoki barantanja, igre otrok in kuhanja čaja.

To je mesto v mestu, nekakšen zapor na prostem neskončnih odsekov ozkih umazanih ulic, odprtih kanalizacijskih kanalov in tesnih barak, kjer živi več generacij skupaj. Dharavi je priljubljeno prizorišče lokalnega filmskega velikana Bollywooda, ki ga je mednarodno občinstvo spoznalo v kritiško hvaljenem filmu Revni milijonar.

V članku, objavljenem na portalu India Outlook julija 2019, je pisalo, da je Dharavi prehitel Tadž Mahal kot najbolj priljubljena turistična destinacija v Indiji, saj sta ga "spodbudila tako Hollywood kot indijski filmi". Z izjemo izvrstne skodelice masala čaja,

Z izjemo izvrstne skodelice masala čaja, v kateri sem užival ob opazovanju ljudi, igranju nogometa z malimi prizadevnimi Ronaldi in ogledu lokalnega protesta, ni bilo veliko za početi. Nisem človek, ki bi se zabaval in intrigiral ob trpljenju drugih, in po nekaj urah sem razmišljal le o tem, kje leži prvi izhod.

Mesto kulture

Mumbaj je enako poetičen kot stoletja opevana mesta na Zahodu. Stvari so stare. Obstaja klena tradicija, sijoča modernost, taljenje neštetih tujih in domačih vplivov. Ozke stare ulice in široke nove avenije so prostor za navdih, pogovor in izmenjavo. Je mesto z največjim številom knjižnic in dom najbolj plodne filmske produkcije na svetu.

Sedmo največje mesto našega planeta govori zgodbo o zapleteni in izmuzljivi indijski identiteti, ki jo je Nobelovec Amartyja Sen nekoč opisal ne le kot preživelo identiteto, temveč kot identiteto, ki absorbira. Indija in predvsem Mumbaj nista kulturna monolita. Pravzaprav Indija ni le ena država, vendar zapleten mozaik, ki ga sestavlja na prvi pogled težko razumljiv ekosistem številnih veroizpovedi, etničnih skupin in nasprotujočih si interesov.

Indijska identiteta je zaradi raznolikosti in kompleksnosti rodovitne zemlje, na kateri je zrasla, od nekdaj bila identiteta absorbiranja in prilagajanja. Država se ne ponaša le z največjim številom hindujcev na svetu, temveč tudi z največjim številom sikhov, parsijev in džainistov. Iz podkontinenta izvira tudi budizem, čeprav se dandanes ne prakticira več pogosto, prav tako pa v državi domuje tretje največje muslimansko prebivalstvo na svetu.

Prevladujoča kultura se seveda odraža v najbolj razširjeni veroizpovedi hinduizma, vendar je Indija veliko več kot država hindujcev. Čeprav bi sedanji voditelji v New Delhiju želeli, da bi to bilo res, je odgovor veliko bolj zapleten.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Pot na jug

Štirje dnevi minejo zelo hitro. Zadnje jutro sem nahrbtnik napolnil z najnujnejšimi stvarmi, se oskrbel z ustekleničeno vodo in poskrbel, da je imel moj telefon polno baterijo. Odpravljal sem se na jug, proti bujnim džunglam in nedotaknjenim plažam Goe, nekdanjega raja hipijev.

Pot do mednarodnega letališča v Mumbaju je bila nagla in popolno nasprotje Priyinih napovedi o koncu sveta. Lastnica hostla in številni domačini so me posvarili, naj se zaradi gneč praznovanja festivala Ganeš čaturi na letališče, ki je bilo od hostla oddaljeno dobrih devet kilometrov, odpravim vsaj štiri ure pred letom. Očitno sem imel srečo, saj je bila najbolj gladka in najmanj prometna vožnja tekom mojega časa v mestu.

Zahodnjaki med potovanjem po Indiji pogosto storijo veliko napako. Namesto da izkoristijo močan menjalni tečaj svojih evrov in dolarjev ter uživajo v cenovno dosegljivem udobju, se odločijo za potovanje v stilu prej omenjenega filma Revni milijonar.

Prenapolnjeni umazani spalni vagoni nočnih vlakov in propadajoči slumi vam lahko podajo nove perspektive; nepreverjena ulična hrana vam lahko odpre vrata v nov svet okusov, vendar zakaj? Indija je eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu, z rastjo pa so se povečali tudi standardi. V iskanju lepot najbolj naseljene države na svetu se ne spotaknite ob miselnost, da se ta skriva v brezizhodni revščini in bedi.

Za na konec si bom izposodil besede številnih popotnikov, ki sem jih imel priložnost spoznati bodisi po hostlih, bodisi na turističnih spletnih forumih. "Indija ni za začetnike." To je stavek, za katerim bom pokončno stal vso življenje. Nobena potovalna izkušnja po bilo kateri državi vas ne bo pripravila na Indijo. Od kaosa, neštetih dražljajev, prekomerne stimulacije pa do spokojnih, včasih celo spiritualnih trenutkov – Indiji se mora človek prepustiti; odstopiti volan in preklopiti na avtopilot. Indija vsekakor ni za vsakogar, a kljub temu lahko obiskovalcu da več kot katera koli druga država na svetu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar