E-pismo: Kaj sem spoznal na ulicah indijskih mest

Z vami v sobotno jutri vstopam Mihael Šmirmaul, novinar digitalnega uredništva Bloomberg Adria. V začetku septembra sem obiskal najštevilčnejšo državo na svetu, velikanko Indijo, ter jo v tem času poskušal razvozlati in razumeti.

Vzdušje na hiperkinetičnih ulicah indijskih mest je optimistično. Gospodarska rast v državi, ki se do leta 2047 želi pridružiti prestižnemu klubu razvitih držav, je v zadnjem desetletju dvignila približno 250 milijonov ljudi iz revščine in ustvarila nov srednji razred, ki rad zahaja na počitnice v tujino.

Po podatkih Svetovne banke naj bi Indija letos dosegla 7-odstotno gospodarsko rast, v njen prid pa igra tudi zavidljiva demografska slika – slabih 30 odstotkov Indijcev je starih med 15 in 29 let – s katero se lahko pohvali malokatera država.

Slepe ambicije

Medtem ko se nad prestolnicami razvitega sveta zbirajo sivi oblaki skrbi, nad New Delhijem sije sonce. Razvoj proizvodnega sektorja kot hrbtenice gospodarskega modela države, ki je Kitajsko izstrelil do statusa velesile, želi replicirati tudi Indija.

V času geopolitičnih trenj med Zahodom in Kitajsko, nad katero preži senca vnovične izvolitve republikanca Donalda Trumpa, se Indija pogosto pojavlja kot alternativa kitajskemu proizvodnemu stroju.

Udarjanje bobnov trgovinske vojne Indije preveč ne skrbi, ravno nasprotno, to izkorišča v svoj prid. Nacionalistična vlada indijskega premierja Narendre Modija je večji del zadnjega desetletja zniževala vstopne ovire za tuje investitorje. Mednarodne korporacije tako lahko za razliko od Kitajske v večini gospodarskih sektorjev v državi sama vstopijo na trg.

Čeprav New Delhi mednarodnim korporacijam sporoča, da je država odprta za posel, podrobnejši vpogled v zapleteno indijsko gospodarstvo razkrije realnost, ki sproža vprašanja o njeni pripravljenosti, da zamenja Kitajsko kot tovarno sveta. Težava, s katero se soočajo tuji investitorji v državi, leži v zapletenem indijskem zveznem političnem sistemu ter kulturni in geografski raznolikosti države. Prav tako ima za razliko od Kitajske veliko manj izobraženo delovno silo, nižjo pismenost, nerazvito infrastrukturo in številne birokratske ovire.

Bloomberg

 

Onstran industrijskih peči in ambicioznih načrtov za strmoglavljenje kitajskega proizvodnega prestola je v razcvetu še en sektor. IT-industrija, ki v državi zaposluje približno 4,1 milijona ljudi in obsega skoraj 137 milijard dolarjev izvoza na letni ravni, je pravi ustvarjalec dodane vrednosti petega največjega gospodarstva sveta.

Indija je zaradi viška cenovno ugodne, angleško govoreče in tehnološko pismene delovne sile v zadnjih desetletjih postala zaledna pisarna sveta, kar je dalo krila mestom kot je Bangalore, ki je prejel naziv indijske silicijeve doline.

Zadnja destinacije moje poti čez indijski podkontinent je bil ravno Bangalore. Razlika med ostalimi indijskimi mesti in Bangalorom, kjer imajo svoje sedeže tuji tehnološki velikani, je precejšna.

A tudi v indijski prestolnici inovacij, zagonskih podjetij in tehnologije nisem potreboval veliko časa, da sem videl obilo težav, ki bi lahko okrnile vzpon najbolj naseljene države na svetu. Indija je velika in raznolika država, kjer ljudje govorijo na tone različnih jezikov – od tega 22 uradnih – kar povzroča regionalni nacionalizem in jezikovno diskriminacijo. Številni delovni migranti v bogatejših indijskih mestih, med katere se uvršča tudi Bangalore, opozarjajo na diskriminacijo pri lokalnih prebivalcih, ki migrante obtožujejo nespoštovanja lokalne kulture.

Država prihodnosti … za vedno?

Med raziskovanjem napovedi prihodnosti države sem se hitro izgubil v številnih vizijah, ki jih prebrisani politiki mahljajo pred obrazi slepega ljudstva. Vizija 2050 recimo govori o Indiji kot svetovni velesili in o "utopični" državi, v kateri bosta tekla mleko in med enakosti na vseh področjih za vse ljudi.

Do leta 2050 je še dolgo, zato ljudem ni za zameriti nekritičnega požiranja lepih besed. Navsezadnje, Indija je dosegla številne uspehe in z dnevom v dan postaja resnejši igralec na geopolitični šahovnici. Vendar mora država paziti, da se ne ujame v spiralo Brazilije, o kateri je nekdanji francoski predsednik Charles de Gaulle hudomušno pripomnil: "Brazilija je država prihodnosti ... in vedno bo."

Razvitost ne leži zgolj v novi infrastrukturi in sijočih makroekonomskih številkah. Gre za državljansko miselnost in spoštovanje do okolja in soljudi. Tukaj sem veliko bolj pesimističen glede obetov Indije.

Depositphotos

 

Znatna ovira na bleščeči cesti do zvezd je tudi zastarel kastni sistem – arhaična ideja sistematičnega razvrščanja ljudi glede na njihov poklic in položaj v družbi. Četudi je bila diskriminacija na podlagi kast v državi z zakonom prepovedana daljnega leta 1950, jo številni prebivalci še vedno podzavestno nosijo v sebi. To sem videl tudi na lastne oči, na grobih ulicah revnejših predelov mest. Odnos "višjih razredov" ali "kast" do siromašnih sodržavljanov je naravnost grozljiv.

Vendar ni vse črnogledno. V zadnjih desetletjih se je s širjenjem sekularnega izobraževanja in vse večjo urbanizacijo vpliv kast nekoliko zmanjšal, zlasti v mestih, kjer različne kaste živijo druga ob drugi in so poroke med njimi vse pogostejše. Negativen pogled na kastni sistem sem zaznal predvsem pri mladih, bodočih voditeljih te države.

Osrednje vprašanje torej ostaja, ali bo politično vodstvo najbolj naseljene države na svetu bilo sposobno nasloviti vse težave zapletene notranjepolitične in ekonomske sestavljanke, ali pa bodo etični konflikti in slepe ambicije voditeljev spodkopali trenutni zagon.