Odprite potovalno brošuro katerekoli turistične agencije in Šrilanka bo pri vrhu ponujenih destinacij. Vendar ta čudoviti južnoazijski otok, obkrožen s peščenimi plažami, poln nedotaknjenih deževnih gozdov in pestrega živalskega sveta, precej uspešno skriva temno skrivnost, ki je turisti iz razkošnih letoviščih ne vidijo.
Rajski otok je pred tremi leti zajela ena najhujših kriz v zgodovini države. Leta prenizke obdavčitve, šibkega izvoza in prevelike odvisnosti od zunanjega zadolževanja so skupaj s pandemijo ter nizom bombnih napadov v luksuznih hotelih in cerkvah leto prej, ki so odnesli prihodke turistično odvisni državi, povzročili boleč gospodarski zlom in hudo politično krizo.
Šrilančani, upravičeno ogorčeni nad dolgoletno vladavino vplivne politične dinastije Radžapaksa, ki je otoški državi kot osebnemu fevdu vladala skoraj dve desetletji, so se odpravili na ulice. Razmere so se hitro zaostrile; aprila istega leta je država razglasila plačilno nesposobnost, sol na odprto rano pa so posule prazne trgovinske police ter pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin in goriva.
Julija 2022 so protestniki vstopili v predsedniško palačo, predsednik Gotabaja Radžapaksa pa je pobegnil iz države in pozneje odstopil. Njegovemu nasledniku je s pomočjo Mednarodnega denarnega sklada uspelo stabilizirati gospodarstvo, a le za ceno bolečih reform. Čeprav se je inflacija umirila in so se turisti vrnili, je nekoč rajska država še vedno travmatizirana.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Prve znake gospodarske krize sem opazil ob pristanku na glavnem letališču šrilanške prestolnice Kolombo. Znano je, da letališča po vsem svetu ponujajo skoraj oderuške menjalne tečaje za tuje valute, vendar v Šrilanki, kjer teh močno primanjkuje, prihajajočim obiskovalcem za nujno potrebne dolarje in evre ponujajo tečaj, enak tistemu na mednarodnih trgih. Primanjkovalo je tudi lažnivih prekupčevalcev in vsiljivih prevarantov, ki prežijo ne naivne turiste.
Med vožnjo v osrednji Kolombo je nemogoče zgrešiti skoraj nešteta zapuščena gradbišča, ki kazijo podobo otoške prestolnice. Prej kot prestolnica turističnega bisera je podoba mesta spominjala na od vojne prizadet kraj.
V središču mesta se dviguje kičasta stolpnica Lotus, slovesno odprta leta 2019, ki je bila tarča številnih korupcijskih afer. Lotus pooseblja zgrešeno gospodarsko upravljanje vladajočih elit, ki so državo pahnile v brezno. Eno od kitajskih podjetij, ki je imelo pogodbo za delo pri projektu, je denimo izginilo z 11 milijoni dolarjev državnega denarja.
Kolombo bolj kot na sestrska mesta Južne Azije spominja na številna propadajoča nekdaj slavna zahodna mesta. Široki bulvarji, ki zaradi pomanjkanja javnih sredstev ostajajo polni smeti in listja, prazni luksuzni nebotičniki, ki so pogosto kar sami sebi namen, in oblica brezdomcev, izgubljenih zaradi desetletij gospodarskih kriz.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Toda življenje teče naprej. Osrednji Kolombo je poln glasnih odprtih tržnic, kjer prodajajo vse od slabo ponarejenih luksuznih ur in potrošne elektronike do odlične ulične hrane in elegantnih tradicionalnih oblačil. Cveti tudi črni trg cigaret, ki so mu med valutno krizo in visoko inflacijo zrasla krila.
Ko sem po nekaj tednih potovanja po Indiji prišel na Šrilanko, me je presenetila razlika v samozavesti in upanju mladih ljudi. V Indiji, vzhajajoči svetovni sili, so bili študenti in mladi profesionalci optimistični glede svojega prihodnjega deleža v svetu in priložnosti, ki jih ponuja preoblikovanje svetovnega reda; na Šrilanki pa so skoraj vsi želeli pobegniti v iskanju bolj zelenih pašnikov drugje.
Prepogosto so svoje skrbi glede prihodnosti cinično zadušili v dimu marihuane ali utopili v pijači ter se prepričevali, da ni prihodnosti na otoku čudovitih peščenih plaž in neokrnjenih deževnih gozdov.
Kolombo sem že po nekaj urah želel zapustiti. Z izjemo majhnega zgodovinskega kolonialnega središča, nekaj zanimivih tržnic in budističnih templjev mesto obiskovalcu ne da veliko. Zato sem se odpravil do propadajočega glavnega kolodvora in se vkrcal na prepoln soparen vlak proti jugu.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Preberi še
Grand Theft Auto VI bo v letu 2025 vladal industriji videoiger
Grand Theft Auto VI ne bo le najbolj odmevna videoigra leta 2025, marveč bo skoraj zagotovo tudi najbolj odmevna igra desetletja.
20.02.2025
Zgodnji uporabniki opuščajo Google v zameno za klepetalne bote z umetno inteligenco
Pomembne spremembe v načinih iskanja po spletu bi lahko posegle v ekonomijo interneta, kar je za eno največjih tehnoloških podjetij velik izziv.
19.02.2025
Kdo bo zmagal v spopadu med bančnima Davidom in Goljatom?
Tradicionalne banke vračajo udarce s provizijami in lastnimi fintech platformami.
17.02.2025
Kako investirati v kriptovalute?
Načini vlaganja v to visoko nihajoče premoženje postajajo vse bolj raznoliki in dostopni.
13.02.2025
Vožnja iz Kolomba do Galleja, pristaniškega mesta na južnem koncu otoka, ki so ga evropske kolonialne sile pred več sto leti močno pozidale, je bila ena najlepših voženj z vlakom, kar sem jih kdaj doživel.
Kljub zadnjim deževnim izdihom poslavljajočega se monsunskega obdobja, ki mi je kazilo načrte v Kolombu, sem med vožnjo na jug zadel zlato. Svetlo rumeno sonce je brezmejno nebo obarvalo v zapeljiv rožnat odtenek, ko so se dolge ure na prepolnem in vlažnem vlaku počasi zavlekle v večer.
Na natrpanem vlaku so bili večinoma dnevni migranti, ki so se po dolgih delovnikih v prestolnici vračali domov. Dvignil sem veliko obrvi, saj sem bil edini belec v kupeju. Domačini so se mi nasmihali in mi pokazali svoje različice ohlajanja sredi neznosne vročine, pri čemer so zgornji del telesa večinoma nagnili iz drvečega vlaka in deskali na slanem vetru indijskega oceana.
Galle ima čudovito ohranjeno obzidano trdnjavo iz 17. stoletja, ki je ena od sedmih Unescovih spomenikov svetovne dediščine na otoku in je le streljaj oddaljena od čudovitih plaž na južni obali. Mesto so v 16. stoletju zasnovali Portugalci, obsežneje pa so ga začeli graditi leta 1663 pod nizozemsko kolonialno vladavino, ko je postalo glavno pristanišče v državi.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Moja motivacija za obisk otoške države se je v osnovi skrčila na dva razloga: deskanje in čaj. Šrilanka je otok, ustvarjen za čaj. Kmalu po tem, ko so Britanci v začetku 19. stoletja zasedli otok, so ugotovili, da je šrilanško višavje idealno za gojenje čaja.
Cejlonski čaj, ki je bil poimenovan po nekdanjemu imenu otoka – Cejlon – in so ga začeli pridelovati pred 150 leti, je postal najpomembnejši kmetijski izvozni artikel države. Zdaj zaposluje skoraj milijon ljudi. Leta 2022 je Šrilanka zajemala 16 odstotkov vseh izvozov čaja in bila druga za rojstnim krajem tega napitka, Kitajsko.
Izjemnega pomena je ostala tudi tradicija, saj je indijsko-oceanski otok ena izmed redkih držav, kjer se čaj še vedno obira ročno, z grmov, posajenih vzdolž pobočij. Čaju domačini pravijo "zeleno zlato", v zadnjih letih pa je Šrilanka predvsem zaradi njega postojanka počitniških poti tujih turistov.
Šrilanka sodi v tisti del sveta, kjer je treba najeti motorno kolo, da bi jo kar najbolje doživeli. Medtem ko promet poteka po levi strani, je edino pomembno pravilo, ki ga morate vedeti, preden vžgete motor, to, da ni pravil.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Popolna svoboda, ki jo lahko občutimo med vožnjo s starim, skoraj pokvarjenim motornim kolesom po osupljivi tropski džungli, skalnatih plažah ob turkizni vodi ter nasadih riža in čaja, vzbuja poseben orientalistično romantičen občutek.
Naslednjih nekaj dni sem se izgubljal po prostranih čajnih plantažah in srkal napitek, ki mu domačini torej pravijo zeleno zlato, ali pa sem na deski za surfanje drvel po modrih valovih Indijskega oceana, povsem brezbrižen do okolice.
Državo sem zapustil dan pred predsedniškimi volitvami. Zaradi njene nemirne nedavne politične zgodovine sem pričakoval večje proteste in nemir, vendar so bile ulice Kolomba srhljivo tiho. Ljudje so se mudili po dnevnih opravkih, ustavljali na odprtih tržnicah v iskanju dobre kupčije in se držali zase.
Popolnoma nasprotno je bilo vzdušje na voliščih naslednjega dne, ko je šrilanško ljudstvo izvolilo vodjo marksistične Ljudske osvobodilne fronte Anuro Kumaro Disanajako, 55-letnega aktivista, ki se je predstavljal kot kandidat sprememb za tiste, ki so jih najbolj prizadeli varčevalni ukrepi države.
Mihael Šmirmaul/osebni arhiv
Tuje vlagatelje je med drugim vznemiril z manifestom, v katerem se je zavezal k znižanju davkov, kar bi lahko vplivalo na izpolnjevanje ciljev Mednarodnega denarnega sklada in prestrukturiranje zunanjega dolga. Toda med predvolilno kampanjo je zavzel spravljivejši pristop, ko je obljubil, da bodo vse spremembe izvedene po posvetovanju s tujimi upniki, in da je zavezan odplačilu dolga.
Na področju zunanje politike se Disanajaka sooča z izzivom usklajevanja nasprotujočih si interesov Kitajske in Indije, strateških tekmecev, ki sta glavna vlagatelja v državi. Nekateri analitiki pravijo, da je novi predsednik zaradi marksističnih korenin svoje stranke bolj naklonjen Kitajski, čeprav je v začetku leta na povabilo indijske vlade obiskal tudi New Delhi.
Mladi Šrilančani, s katerimi sem spil kozarec piva ali skodelico kave, so v Disanajaki videli prepotrebne spremembe in kanček upanja, četudi cinično niso verjeli, da lahko v državi čez noč ali celo čez več let vnovič začneta teči med in mleko. Večina mladih, spretnih govorcev angleščine in v koraku s časom, se z željo po boljših priložnostih in zaslužku ozira proti Zahodu, saj jim razmere v državi po njihovih besedah ne omogočajo dobrega življenja. Čas bo pokazal, ali so imeli prav.
.webp){kind=icon}
