Je sladoled postal luksuz? Zakaj so cene kepic tako poskočile

To je bil cenovni šok, ki je obkrožil svet. Osemletnica iz Burnleyja v Angliji se je razburila nad cenami pri lokalnem prodajalcu sladoleda. "Prodaja samo dva sladoleda," je leta 2024 jezno povedala teti v videu, ki je postal viralen in zbral več kot 22 milijonov ogledov, "za prekletih devet funtov!" Dodala je še: "S tem ne bo prišel nikamor! Nikakor!" Predstavljajte si njeno ogorčenje, če bi izvedela, da je danes 4,50 funta za kornet, približno šest dolarjev, za njene vrstnike na drugi strani Atlantika skoraj ugodna cena.

Sladoled, nekoč vsakdanji in dostopen vir poletnega veselja, se je spremenil v luksuzno dobrino ter ogrozil našo temeljno poletno pravico do hladne, kremaste utehe. V ZDA so se cene v sladoledarnah od leta 2019 zvišale za več kot 35 odstotkov, kažejo podatki raziskovalnega podjetja Technomic. Takrat je povprečen kornet stal približno 4,50 dolarja. "Ne gre za en sam dejavnik," pravi David Ortega, ekonomist za prehrano z Univerze Michigan State. Med razlogi omenja pandemijo covida-19, družbena omrežja, razmere na trgu dela, carine, vojno, gospodarstvo v obliki črke K in vrsto drugih družbenoekonomskih vplivov. "Gre za nekakšno popolno nevihto."

Danes ni nič nenavadnega, če sladoledarna za dve kepici zaračuna več kot osem dolarjev. Pri štiričlanski družini se tak obisk hitro približa ceni manjšega obroka, starši pa se ob tem sprašujejo: gre za inflacijo, navijanje cen ali smo preprosto dosegli vrhunec dobe predragega korneta?

Ryan Duffin for Bloomberg Businessweek; Stylist: Sean Dooley

Še preden je udaril inflacijski kaos, je podjetnejši del sladoledarske industrije že poskrbel za prvi večji cenovni preskok. Dolga leta je bil sladoled sladica, ki ste jo v lokalni sladoledarni dobili za nekaj dolarjev ali manj, v supermarketu pa kupili v velikih družinskih banjicah. Nato je prišla prva generacija dražjih znamk, med njimi Häagen-Dazs in Ben & Jerry’s, z višjim deležem mlečne maščobe in bolj izbranimi okusi. V začetku 2000-ih, kmalu po tem, ko so podobno dražjo preobrazbo doživeli čokolada, kava in pivo, so enako logiko prevzeli še sladoledni podjetniki. Višje cene so utemeljevali z majhnimi serijami, skrbno izbranimi sestavinami in njihovim poreklom. Kmalu so se pojavile dražje znamke, kot so Van Leeuwen, Jeni’s in Salt & Straw, ki so stavile na vrhunske sestavine in ustvarjalne, včasih tudi precej vprašljive okuse, od karamele z ribjo omako do pice. Z njimi so prišle tudi cene, ki so lahko presegle deset dolarjev za pint. "To je nekako porušilo precej ekonomskih pravil," pravi Ortega.

Med pandemijo je povpraševanje močno poskočilo, prav tako prodaja dražjih lončkov sladoleda. "Veliko ljudi je iskalo nekaj za razvajanje," pravi Jacob Posada, analitik raziskovalnega podjetja IBISWorld. "Nekaj v slogu: privoščil si bom majhno nagrado." A medtem ko so potrošniki sprejemali vse dražje lončke sladoleda, so rasli tudi stroški. Motnje v dobavnih verigah in inflacija so močno podražile sestavine: od leta 2020 do 2025 so se veleprodajne cene mlečnih izdelkov zvišale za 20 odstotkov, kakav se je podražil za več kot 300 odstotkov, jajca pa za več kot 600 odstotkov. Hkrati so začele rasti tudi plače, zlasti v gostinstvu in prehranskih storitvah.

Da bi zaščitile marže, so številne cenejše znamke iz supermarketov, med njimi Breyers in Turkey Hill, začele spreminjati sestavine, denimo smetano in mleko nadomeščati z oljem. Leta 2025 so slabši pridelki in nove carine povzročili, da je dobava kakava postala vse bolj nepredvidljiva, pravi Chad Townsend, soustanovitelj pensilvanske verige Millie’s Homemade. Sam kakovosti sestavin ni želel znižati. Zato je storil nekaj, kar v tej panogi skoraj velja za svetoskrunstvo: začasno je dopustil, da je čokoladnega sladoleda zmanjkalo. Kupci nad tem niso bili navdušeni. "Ljudje hočejo čokoladni sladoled," pravi. "Za posel to ni bilo dobro."

Kljub temu je prodaja sladoleda višje kakovosti med letoma 2020 in 2024 močno rasla. Odpiralo se je več sladoledarn, vrste so postajale daljše, okusi vse bolj nenavadni, cene pa višje. Spodnji del trga pa se je medtem znašel v težavah: verige, kot so Dairy Queen, Friendly’s in Baskin-Robbins, zapirajo poslovalnice. Tudi Mister Softee je zašel v težave in število svojih tovornjakov zmanjšal z več tisoč na približno 600.

Industrijo zdaj bremenijo novi gospodarski pritiski. Sladoled je energetsko zahteven izdelek: prevažati ga je treba v hladilnih tovornjakih, hraniti v potratnih zamrzovalnikih ter prodajati v klimatiziranih lokalih ali iz tovornjakov na dizelski pogon. Povpraševanje podatkovnih centrov je samo v zadnjem letu stroške elektrike zvišalo za več kot šest odstotkov, konflikt z Iranom pa je cene dizelskega goriva dvignil za več kot 50 odstotkov. "To je bilo res šokantno," pravi Townsend iz Millie’s.

Vse to je še posebej velik izziv za sladoledarne, ki si ne morejo privoščiti, da bi preprosto počakale, da se razmere umirijo. Glavna sezona prodaje sladoleda traja le od dneva spomina do praznika dela, zato morajo cene oblikovati tudi z mislijo na morebitne nove gospodarske pretrese. "Denar služimo le približno štiri mesece na leto," pravi Molly Moon, lastnica istoimenske verige iz Seattla. "Gre za upravljanje denarnega toka. Kot veverice smo." Kar ji bo uspelo prihraniti to poletje, bo moralo podjetje vzdrževati do prihodnjega maja, tudi ob negotovosti glede cen nafte, carin in splošne inflacije. Med pandemijo je zaradi višjih stroškov ceno ene kepice zvišala za približno 20 odstotkov. Tokrat se temu poskuša izogniti; za zdaj se dražijo le lončki sladoleda in otroške kepice.

V soparnem popoldnevu na manhattanskem Upper East Sidu se pred lokalom Anita La Mamma del Gelato vije vrsta kupcev, ki iščejo sladko osvežitev. Osebni trener Tom Mangan za tri majhne lončke sladoleda zase ter za štiriletno hčerko in šestletnega sina plača 33 dolarjev. Zaradi prestižnega vzdušja, prijetne klimatizacije in seveda same sladice se mu zdi strošek "nekako vreden". Očitno res, saj otroke tja pripelje približno enkrat na teden."Glede na inflacijsko okolje je tu na delu zanimiva potrošniška psihologija," pravi Ortega. "Morda boste to poletje odpovedali počitnice na Floridi, a kornet sladoleda, ki stane sedem dolarjev je nekaj, kar si še vedno lahko privoščite."

Tisti, ki si to lahko privoščijo, takšne male razkošne nakupe še naprej iščejo povsod, kjer jih lahko. Dominique Ansel Bakery, dom Cronuta, prodaja in redno razproda vaniljev sladoled v kornetu, pomočen v gurmansko francosko maslo, in posut s solnim cvetom. Na valu novega razcveta zamrznjenega jogurta se pred Culture Creamom, ki ponuja zamrznjeni jogurt s "posebej izbranimi živimi probiotičnimi kulturami", redno vijejo vrste okoli bloka, srednje velik lonček pa stane 10 dolarjev.

V zadnjih letih neodvisne znamke sladoleda, med njimi Betty Jo’s Ice Cream v New Yorku in Henry’s Secret Ice Cream v Los Angelesu, ki nimajo svojih lokalov, za zveste sledilce organizirajo mesečne omejene izdaje lončkov sladoleda. Posamezen lonček lahko stane več kot 20 dolarjev, družbena omrežja pa so polna oboževalcev, ki preizkušajo zaželene okuse. "Ljudje želijo, da je sladoled dogodek," pravi analitik Posada. "Sezonski okusi ali omejene serije, denimo dubajska čokolada, jih privabijo."

Foto: Smith Collection/Gado/Getty Images

A Ortega pravi, da bi lahko bilo leto 2026 poletje, ko bodo sladoledarne zaradi nadaljnjih podražitev končno odgnale del svojih kupcev. "Sladoled ni nujen nakup. Ko se proračuni zaostrijo, ga lahko ljudje preprosto črtajo," pojasnjuje. Dovolj je pogledati PepsiCo Inc., ki je ceno Doritosa v zadnjih štirih letih postopoma zvišal za skoraj 50 odstotkov. Ko je velika vreča znanega čipsa dosegla sedem dolarjev, so ga številni potrošniki preprosto nehali kupovati.

Obstajajo znaki, da bi se nekaj podobnega lahko dogajalo tudi pri sladoledu. Po podatkih NielsenIQ se je v zadnjih dveh letih število prodanih embalaž sladoleda  višje kakovosti zmanjšalo za približno šest odstotkov, medtem ko se je celotna kategorija povečala za manj kot odstotek.

Ben Van Leeuwen zaradi tega očitno ni pretirano zaskrbljen. Prvi mož istoimenske verige dražjega sladoleda, ki ima po ZDA približno 100 sladoledarn, svoje lončke pa prodaja pri več kot 12.000 trgovcih, pravi, da ga podražitve ne skrbijo. Ko so se med pandemijo stroški močno zvišali, takrat je majhna kepica stala približno 5,50 dolarja, mu je nekdo predlagal, naj v sladoledu zmanjša delež maščobe in jajc, saj kupci tega menda ne bi opazili. "Rekel sem: prvič tega ne bodo opazili, ko pa bomo to naredili petkrat, bomo nenadoma imeli izdelek, ki ne bo več Van Leeuwen," pravi. Namesto tega je šel v nasprotno smer ter dodal še več jajc in smetane. "Recept smo spremenili tako, da je izdelek postal še dražji."

Cene v sladoledarnah je še naprej zviševal, v petih letih trikrat. Danes vas bo ena kepica Van Leeuwenovega sladoleda z okusom Earl Grey čaja ali sicilijanske pistacije stala približno osem dolarjev. Kupci se niso ustrašili. Pandemija ga je naučila, da njegovi privrženci želijo najboljše in so za to pripravljeni plačati. "Deset centov tu, 20 centov tam, mislim, da to ne bo bistveno vplivalo na obisk," pravi Van Leeuwen, ki letos načrtuje odprtje še desetih lokalov.

Townsend iz Millie’s pa pravi, da ga skrbi, da imajo kupci vendarle svojo mejo. Že drugo leto zapored ceno ene kepice ohranja pri šestih dolarjih. "To mora še vedno ostati družinsko doživetje," pravi. "Takšno, da lahko gostje pridejo, se imajo lepo in nimajo občutka, da jih je nekdo ogoljufal."