Aplikacije za zmenke nas učijo izbirati napačne ljudi – zakaj?

Dobra novica za vse samske, ki imajo težave z zmenki: če po treh zmenkih še vedno čakate, da preskoči iskrica, je precej verjetno, da tudi ne bo. Tudi če se je nekdo na prvi pogled zdel kot nalašč za vas, raziskave kažejo, da bodo stopnja privlačnosti, zadovoljstva in čustvene povezanosti, ki jih občutite do tretjega zmenka, najverjetneje ostale približno enake tudi v prihodnje.

Če je to v nasprotju z vsem, kar ste doslej slišali o partnerskih odnosih, niste edini. Svet zmenkov je poln pravil in ljudskih modrosti – bolj ali manj posrečenih poskusov, da bi vnesli nekaj reda v eno največjih življenjskih ugank: zakaj nekatere zveze delujejo, druge pa razpadejo?

Tisti, ki so odgovor iskali v znanosti, so z razlago, da se skrivnost trajne ljubezni skriva v človeški evoluciji, pritegnili pozornost po vsem svetu. Evolucijska psihologija, ki je v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja močno zaznamovala razprave o odnosih, se je tako tesno povezala s popularno kulturo, da njene zgodnje ugotovitve še danes vplivajo na sodobne predstave o spolih in zmenkih.

Verjetno ste že slišali, da moški niso "programirani" za monogamijo, da raje osvajajo kot se ustalijo ali da želijo v odnosih prevladovati. Ženske naj bi si po drugi strani želele "alfa" moške, ki so visoki, postavni in finančno preskrbljeni. Morda ste tudi prepričani, da moški ne bo želel zveze z žensko, če z njim spi že na prvem zmenku, da imajo ženske manjši spolni nagon kot moški ali da je vaša vrednost kot potencialnega partnerja povezana predvsem z videzom. Če vam je kaj od tega znano, se lahko za to zahvalite prav evolucijskim raziskavam. Takšne trditve so spodbudile tudi nekatere bolj problematične trende med mladimi moškimi. Po družbenih omrežjih se vse bolj širi "looksmaxxing" – izraz, ki opisuje prizadevanja za čim večje izboljšanje fizičnega videza, od pričeske in nege kože do oblačenja, telesne pripravljenosti, prehrane in drugih življenjskih navad. Hkrati se krepi tudi prepričanje, da je privlačnost ključ do uspeha.

Kaj pa, če nič od te splošno sprejete modrosti v resnici ne drži?

V svoji knjigi Bonded by Evolution: The New Science of Love and Connection Paul Eastwick, profesor psihologije na kalifornijski univerzi, trdi, da je velik del zgodnje evolucijske psihologije, ki se je sčasoma uveljavil kot splošno sprejeta modrost, temeljil na napačni metodologiji. Večina teh raziskav se je namreč opirala na anketne podatke – na to, kar ljudje pravijo, da si želijo, in ne na to, koga v resničnem življenju dejansko izberejo. To pa sta dve povsem različni stvari. Prav ta razkorak še danes bega samske.

Ljudje, ki danes hodijo na zmenke, imajo pogosto precej jasno predstavo o tem, kaj iščejo, oziroma pravijo, da imajo "svoj tip". Finančnik, visok 195 centimetrov, z modrimi očmi. Ambiciozen, duhovit in univerzitetno izobražen. "Prizemljen." "Vedno ve, kje v mestu se dobro je." Toda Eastwickove raziskave kažejo, da so v nadzorovanih raziskavah merila, za katera smo prepričani, da so nam pomembna, skorajda nepovezana s tem, s kom bomo v živo dejansko začutili kemijo.

Tega v aplikaciji ne morete narediti. | Depositphotos

Sodobna kultura zmenkov velik pomen pripisuje videzu, kar je še posebej očitno na aplikacijah za zmenke. Toda raziskave kažejo, da ima videz pri izbiri partnerja precej manjšo vlogo, kot bi pričakovali. Raziskave, ki so jih izvajali v živo, kažejo, da pri ocenjevanju privlačnosti med ljudmi ni veliko soglasja. Če se vam nekdo zdi privlačen, se bo z vami strinjalo le okoli 65 odstotkov drugih ljudi. In tudi če vas neka oseba ne pritegne, jo bo za privlačno ocenila približno tretjina drugih. Prav zato privlačnosti ni mogoče tako preprosto opredeliti ali napovedati, kot to pogosto počnemo na podlagi fotografije.

Kaj sploh sproži romantično zanimanje?

Eastwickova raziskava je pokazala, da začetna privlačnost hitro izgubi pomen, glavno vlogo pa prevzame kompatibilnost. Težava je, da je kompatibilnost veliko težje opredeliti in izmeriti, saj se med dvema človekoma razvija skozi čas. Privlačnost je seveda njen pomemben del, vendar se lahko med odnosom tudi poglablja. Pari si ustvarijo lasten jezik, razvijejo skupne navade in ritem, ki ga drugi težko razumejo, še težje pa posnemajo. Ko sta si dva človeka zares kompatibilna, se njuna medsebojna privlačnost še krepi, možgani pa so se skozi evolucijo prilagodili tako, da lažje spregledajo privlačnejše alternative.

Prav teh bolj subtilnih vidikov odnosa aplikacije za zmenke ne morejo zares zajeti. Danes se samski najpogosteje spoznavajo prav prek aplikacij, ki pa pri izbiri potencialnih partnerjev velik poudarek namenjajo fizični privlačnosti in pogosto tudi spolnim stereotipom. Uporabniki lahko na večini aplikacij potencialne partnerje filtrirajo glede na različne lastnosti in "dealbreakerje", torej stvari, pri katerih niso pripravljeni popuščati. Tako imajo ključno vlogo prav predstave o tem, kaj mislimo, da si želimo, podobno kot v zgodnjih raziskavah, ki so temeljile na anketah.

Na aplikacijah je ta pojav še posebej izrazit pri ženskah. Medtem ko moški v desno potegnejo približno polovico potencialnih partnerk, jih ženske že na podlagi prvega vtisa zavrnejo kar 95 odstotkov. Na spletu so zato skoraj dvakrat bolj izbirčne, kot bi bile pri spoznavanju v živo.

Vse to je precej daleč od tega, kako se ljudje sicer povezujejo. Pri izbiri partnerja smo ljudje evolucijsko prilagojeni na precej daljši proces spoznavanja kot druge vrste, ki tvorijo pare, denimo prerijske voluharice, majhni glodavci, ki živijo na prerijah Severne Amerike. Ljubezen smo skozi evolucijo iskali v neposrednem stiku z drugim človekom, kjer lahko začutimo tisto izmuzljivo in frustrirajoče redko "kemijo", ki se pojavi, ko se z nekom zares ujamemo. Podobno velja za prijateljstva, kar lahko pojasni, zakaj se toliko dolgotrajnih partnerskih zvez začne prav s prijateljstvom.

Če ste se kdaj spraševali, zakaj so zmenki v velikih mestih postali prava nočna mora, medtem ko se zdi, da imajo vaši prijatelji iz manjših krajev več sreče pri iskanju partnerja, je odgovor morda v evoluciji. V preteklosti so bili ljudje zaradi omejenih možnosti potovanja precej bolj vezani na okolje, v katerem so živeli. Skozi evolucijo smo se zato prilagodili iskanju partnerjev v precej manjših skupnostih, kot so današnja velika mesta, in med veliko bolj omejenim številom potencialnih partnerjev.

Omejena izbira poveča vložek

"Omejena izbira poveča vložek, tako tveganja kot morebitne koristi, saj odpravlja predstavo o popolnem partnerju in nas spodbuja, da človeku damo še eno ali dve priložnosti," piše Eastwick.

Aplikacije za zmenke so v marsičem prinesle pozitivne spremembe. Omogočile so nam, da spoznamo ljudi tudi zunaj svojega družbenega kroga, hkrati pa so povečale varnost v skupnostih, kjer je bilo iskanje partnerja v preteklosti lahko bolj tvegano. Toda hkrati ustvarjajo občutek neskončne izbire, ki je lahko tudi precej ohromljujoč. Ko je potencialno boljši partner vedno oddaljen le en poteg s prstom, se hitro zdi, da imamo na voljo preveč možnosti.

"Preveč možnosti ljudi praviloma naredi manj zadovoljne s končno izbiro," piše Eastwick, "in manj pripravljene, da bi se sploh odločili."

V svetu, kjer je do naslednje možnosti dovolj že en sam poteg s prstom, tako pogosto preskočimo ključni naslednji korak: čas in prostor, da bi se med dvema človekoma sploh lahko razvila prava kompatibilnost.

Še en "swipe" v levo? Znanstveniki svetujejo, da dobro premislite, preden nekoga prehitro zavrnete | Depositphotos

Če bi ljubezen iskali tako, kot smo se skozi evolucijo naučili, bi morali nekoliko pozabiti na svet aplikacij in se vrniti k načinu spoznavanja, ki je bil značilen za čas pred pametnimi telefoni. Eastwick se nekoliko nostalgično ozira v obdobje, ko smo potencialnega partnerja spoznavali postopoma in v okoliščinah, kjer je bilo manj pritiska. Spominja se časov, ko so se bodoči partnerji pogosto najprej družili v skupinah, namesto da bi se znašli sami v "mehurčku za dva". Sodobna kultura zmenkov pa temelji na tem, da se dva neznanca prvič srečata sama, namesto da bi se spoznala na večerji, ki jo organizira skupni prijatelj.

S tem bi se verjetno strinjala večina ljudi, ki danes hodijo na zmenke. Eastwickova raziskava prihaja v zanimivem trenutku, ko se vse več samskih obrača stran od aplikacij, ker jih doživljajo kot nezadovoljive, površinske in predvsem preobremenjujoče. Čeprav le odstotek heteroseksualnih Američanov pravi, da so aplikacije za zmenke najboljši način za iskanje partnerja, so okoli leta 2013 prehitele skupne prijatelje in postale najpogostejši način, na katerega se pari spoznavajo. Težava je, da ni povsem jasno, kaj bi jih lahko nadomestilo.

Vpliv manosfere

Eastwick poziva k temu, da bi se pri iskanju partnerja znova bolj zanašali na družbene povezave, vendar je prevlada aplikacij oslabila vlogo teh vezi pri spoznavanju novih ljudi. Lažje je samskega prijatelja vprašati, ali je "na aplikacijah", kot pa kolega iz računovodstva, ali bi vas lahko predstavil svoji prijateljici. Kar je bilo nekoč družabno početje, je danes večinoma prepuščeno posamezniku. Tudi zato lahko aplikacije za svoje storitve zaračunavajo tako visoke cene. Hkrati je precej lažje mimogrede zavrniti neznanca na aplikaciji kot nekoga, ki je del vašega družbenega kroga.

Med mišicami in stereotipi: ideologija manosfere v praksi | Depositphotos

Eastwick piše z občutkom nujnosti. V zadnjih letih so poenostavljene različice evolucijske psihologije postale sredstvo za poglabljanje negotovosti in tesnobe med mladimi moškimi, ki veliko časa preživijo na spletu, hkrati pa se uporabljajo za upravičevanje nazadnjaških spolnih stereotipov, ki jih širijo vidni predstavniki manosfere, kot sta Jordan Peterson in Joe Rogan. Eastwick opozarja, da bi to lahko samske še bolj oddaljilo drug od drugega, namesto da bi jih spodbudilo k vzpostavljanju pristnih in smiselnih odnosov.

"Predstavniki manosfere zagovarjajo podobo moškosti, ki se priročno ujema z zastarelimi predstavami: moški naj bi bili tradicionalni, močni in mačistični, njihova moč pa naj bi bila povezana tudi z uporabo steroidov," pravi. Ženske pa naj bi bile "namenjene seksu ali materinstvu, ne obojemu, še manj pa prijateljstvu".

Čeprav imajo nekateri stereotipi vendarle določeno podlago v podatkih, denimo da moški lažje sprejemajo priložnostni seks, medtem ko ženske občutijo več strahu pred neznanimi moškimi, se je človeška privlačnost pri obeh spolih skozi evolucijo razvijala precej podobno. Znanost v osnovi kaže, da si vsi želimo podobnih stvari: da se počutimo podprte, slišane, cenjene in ljubljene.

Čeprav aplikacijam za zmenke pogosto očitajo, da utrjujejo spolne stereotipe, Eastwickove raziskave kažejo, da v resničnem življenju ni pomembno, kako možat ali ženstven je naš partner. Pravzaprav so ženske v obdobju od enega do dveh milijonov let evolucije izbirale partnerje, ki so jim bili po telesni zgradbi vse bolj podobni. Moški so se tako skozi evolucijo dobesedno zmanjšali ter postali manjši, nežnejši in bolj skrbni. Kot pravi Eastwick: "Ti moški so ženskam postali privlačnejši, ne kljub svoji nežnosti, temveč prav zaradi nje."

Eastwick nas pripelje do meje tega, kar nam raziskave lahko povedo o ljubezni in kompatibilnosti, oziroma vsaj o tem, kar je mogoče izmeriti in oceniti. Tam, kjer se znanost ustavi, ostane nejasno področje, ki ga tako zelo želimo razumeti: kaj povzroči, da med dvema človekoma preskoči tista čarobna, neopisljiva iskrica? Zakaj nas ena oseba zadene naravnost v trebuh, medtem ko nas druga pusti povsem ravnodušne?

Tega ni mogoče razbrati iz podatkov, algoritmov, samoocenjevanja ali celo duhovitih vprašanj na aplikacijah za zmenke. Če želimo kompatibilnosti dati pravo priložnost, Eastwick samskim svetuje, naj presežejo prvi vtis in prvih nekaj zmenkov, preden znova potegnejo s prstom po zaslonu.