Brez posebnega pompa ali napovedi je zdaj na voljo šest desetletij zbranih letnih poročil o največjem podvigu alokacije kapitala v zgodovini ZDA. V formatu, ki mu je za zunanji videz približno toliko mar kot avtorju, knjiga ponuja poslovno izobraževanje, lekcije o etiki, iskrive duhovitosti, slavljenje kupovanja in (redke) prodaje, neizprosno kritiko Wall Streeta ter osupljivo zgodbo o tem, kako se je ena izjemno slaba naložba preobrazila v največje trajnostno ustvarjeno premoženje v državi.
Knjiga Berkshire Hathaway Letters to Shareholders: 1965–2024 (Explorist Productions) je prav to: zbirka uvodnih pisem iz letnih poročil, žanra, ki ga običajno zaznamujejo obrabljene fraze in olepševanje resničnosti. Warren Buffett pa je želel, da bi njegova pisma nosila trajno vrednost, in prestala preizkus časa. Njihovih 940 strani velikega formata je zato danes mogoče brati kot enotno knjigo. To je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi živeti nekoliko bolj po Buffettovih načelih, naj gre za odnos do denarja, potrpežljivost, sposobnost samokritike ali preprosto spodobnost. Kar pomeni, da bi jo najverjetneje morali prebrati vsi.
Buffett je Berkshire Hathaway razumel kot zgodbo, ki se nenehno razvija, in ne kot podjetje, ki bi ga bilo mogoče oceniti na podlagi enega samega trenutka. Zato je vsako pismo delničarjem pisal z mislijo, da bralci že poznajo prejšnja in spremljajo širšo pripoved o rasti družbe. Pisma odlikuje sproščen in dostopen slog, zaradi katerega se zdijo skoraj kot pogovor z bralcem. Toda za to navidezno lahkotnostjo se skriva izjemno natančen proces nastajanja. Buffett je posamezne osnutke več mesecev dopolnjeval, preoblikoval in izpopolnjeval. Pomembno vlogo pri tem je imela Carol Loomis, dolgoletna novinarka revije Fortune, ki je leta 1979 prevzela uredniško vlogo pri njegovih pismih. V času pred elektronsko pošto sta si osnutke izmenjevala prek FedExa, saj sta tako lažje usklajevala popravke in se izognila dolgotrajnim razpravam po telefonu. Novinarka Alice Schroeder v biografiji The Snowball navaja Buffettove besede, da je Carol Loomis kmalu po prvem srečanju postala njegova najbližja zaupnica, takoj za Charliejem Mungerjem, dolgoletnim podpredsednikom Berkshire Hathawaya.
Čeprav so Buffettova pisma skrbno zasnovana in natančno izpiljena, dosegajo nekaj, kar uspe le redkim zbirkam korespondence. Skupaj namreč tvorijo nekakšno avtobiografijo. V Buffettovem primeru se takšen intelektualni memoar zdi še posebej primeren. Večino življenja je preživel za pisalno mizo v Omahi, ob Coca-Coli z okusom češnje, sladkarijah in zrezkih, ter se posvečal tistemu, kar ga je najbolj zanimalo: razumevanju trgov, analiziranju podjetij in razporejanju kapitala.
Pisma se mestoma sicer ponavljajo. Po petem ali šestem izrazu hvaležnosti Tonyju Nicelyju iz podjetja GEICO ali neuničljivi Rose Blumkin iz Nebraska Furniture Mart bo marsikateri bralec posamezne odlomke zgolj preletel. A prav ta ponavljajoči se ritem prispeva k širši zgodbi. Knjigo je mogoče brati tudi brez predhodnega poznavanja Berkshire Hathawaya, saj skozi pisma postopoma razkriva skoraj neverjetno zgodbo o nastanku in vzponu enega najuspešnejših poslovnih imperijev v sodobni ameriški zgodovini.
Bloomberg
Po zaprtju Buffettove investicijske družbe, v bistvu predhodnice današnjih hedge skladov, leta 1969 sta s Charliejem Mungerjem obdržala lastništvo v Berkshire Hathawayu, takratnem tekstilnem podjetju v zatonu, ter še dveh drugih družbah. Petnajst let pozneje je Buffett brez olepševanja povzel njihov razvoj: prvo podjetje je preživelo, vendar skoraj ni ustvarjalo dobička, drugo se je skrčilo ob visokih izgubah, tretje pa je obseg poslovanja zmanjšalo na komaj pet odstotkov ravni iz časa njunega vstopa. "Kdo pravi, da ne moreš izgubiti pri vseh?" je pripomnil.
O tem, zakaj je za ogrodje, na katerem je nato zgradil svoj konglomerat, izbral podjetje na zatonu, ki je delovalo v panogi s slabimi obeti, je leta 2014 zapisal: "O tem vprašanju sem razmišljal 48 let in še vedno nimam dobrega odgovora. Preprosto sem naredil kolosalno napako."
Toda konec zgodbe poznamo. Pisma korak za korakom razkrivajo, kako se je iz skoraj brezupnega začetka, ki se je odvijal sredi dolgotrajnega medvedjega trga med letoma 1968 in 1982, razvil konglomerat s skoraj 400.000 zaposlenimi, pomembnimi lastniškimi deleži v nekaterih najbolj prepoznavnih ameriških podjetjih in tržno vrednostjo, ki danes presega bilijon dolarjev.
Kot pri skoraj vsakem velikem bogastvu, ustvarjenem na Wall Streetu, tudi Buffettova zgodba ni predvsem zgodba o izbiri izjemnih naložb. Pisma jasno pokažejo, da je bistvo njegovega uspeha v gradnji izjemnega podjetja. Berkshire Hathaway je navsezadnje odraz Buffettovega značaja. Njegove ključne vrline so potrpežljivost, logičnost, vzajemnost, realizem in neomajnost.
Berkshire Hathaway ima tudi svoje ključne pogonske mehanizme, pisma pa razkrivajo, kako delujejo. Najpomembnejši med njimi je zavarovalniški posel, ki je za razliko od večine konkurentov ustvarjal dobiček tako s prevzemanjem zavarovalnih tveganj kot z naložbenimi donosi na tako imenovani float, torej sredstva, prejeta iz premij, preden zavarovalnica poravna škodne zahtevke. Ta sredstva so v veliki meri izvirala iz GEICO-jevega poslovnega modela nizkocenovnega avtomobilskega zavarovanja ter iz velikih, skrbno izbranih pozavarovalnih poslov, ki jih je sklepala ekipa pod vodstvom Ajita Jaina. Buffett je večkrat poudaril, da teh poslov niso sklepali zaradi povečevanja obsega poslovanja, temveč zaradi njihove dobičkonosnosti. O Jainu je leta 2020 zapisal: "Prvič sva se srečala v soboto dopoldne. Kmalu sem ga vprašal, kakšne izkušnje ima z zavarovalništvom. Odgovoril je: 'Nobenih.' Rekel sem mu: 'Nihče ni popoln,' in ga zaposlil."
Drugi pomembni dejavnik uspeha je ugled, ki si ga je Berkshire čez desetletja ustvaril s poštenim poslovanjem in dolgoročnim pristopom. Prav zaradi tega je postal prednostni kupec za številna zasebna podjetja in zaželen vir kapitala za javne družbe, zlasti v obdobjih tržnih pretresov in finančnih kriz. S tem je postopoma utrjeval svoj konkurenčni položaj in širil prednost pred tekmeci.
Tretji pomembni dejavnik je bila samodisciplina. Buffett je bil skeptičen do četrtletnih ciljev in nasploh do obsesije z rastjo za vsako ceno. Izogibal se je pretirani uporabi finančnega vzvoda, delnice je izdajal le nerad, takšne odločitve pa pogosto pozneje obžaloval. Zavedal se je, da so se številni posmehovali njegovi navadi kopičenja velikih denarnih rezerv v obdobjih evforije na trgih, denimo v devetdesetih letih in v zadnjem desetletju. A na koncu se je praviloma smejal zadnji. Ko so trgi zašli v težave, je imel na voljo kapital, medtem ko ga drugim pogosto ni bilo. Četrti pogonski mehanizem je bila sposobnost spremembe smeri, nepogosto, vendar odločno, ko je to narekovala realnost. Buffett je sčasoma začel vlagati tudi v kapitalsko intenzivna podjetja, kot je železniški operater BNSF Railway, potem ko je leta iskal naložbe po vzoru See's Candies, podjetja, ki je lahko stabilno raslo, ne da bi za to potrebovalo veliko dodatnega kapitala. Ko je Berkshire postal prevelik za takšen pristop, je začel vse bolj ceniti prednosti več virov prihodkov in večje razpršenosti poslovanja.
Najpomembnejši strateški premik pa je bil odmik od strogega vrednostnega investiranja, ki ga je zagovarjal njegov mentor Benjamin Graham. Namesto tega je sprejel nasvet Charlieja Mungerja, ki ga je Buffett pozneje označil za "arhitekta" Berkshire Hathawaya. Od tedaj je bilo vodilo družbe iskati izjemna podjetja po razumni ceni, ne pa povprečnih podjetij po ugodni ceni.
Bloomberg
Nazadnje, in morda najpomembneje, tu je moč sestavljenih donosov. Buffett jo je izkoriščal na načine, ki jih je mogoče posnemati, denimo z desetletja trajajočim lastništvom delnic družb, kot sta American Express in Coca-Cola. Hkrati pa jo je znal izkoristiti tudi na način, ki ga je skoraj nemogoče ponoviti: s prerazporejanjem kapitala znotraj Berkshire Hathawaya, iz družb v njegovi popolni lasti, ki kapitala niso mogle učinkovito uporabiti, v naložbe in posle z višjim potencialom donosa. Seveda je mogoče najti povzetke Berkshirejeve formule za uspeh. Lahko tudi vprašate umetno inteligenco, kaj je bistvo romana Vojna in mir. Toda v obeh primerih zamudite bistvo. Zamudite užitek branja in številne načine, na katere Buffett skozi pisma načrtno izobražuje svoje bralce.
Leta 1952, ko je imel komaj 22 let in je šele začenjal kariero upravljavca premoženja, je na Univerzi v Omahi poučeval investiranje. Tudi pozneje je redno sprejemal skupine študentov v svojo pisarno in jih vodil na kosila v restavracijo Gorat's Steak House, kjer je ob znamenitem T-bone zrezku delil svoje izkušnje in poglede na poslovni svet. V zlatem obdobju Buffettovih pisem med letoma 1979 in 2014 so bralci iz leta v leto prejemali nekakšen neformalni MBA. V lekcijah, dolgih od dveh do petih strani, je pojasnjeval razlike med donosnostjo vloženega kapitala in rastjo dobička na delnico, ekonomiko medijskega poslovanja, korporativno upravljanje, valutna tveganja, prednosti ameriškega gospodarskega zagona in številne druge teme.
Čeprav so nekatere Buffettove lekcije neposredno uporabne pri izbiri delnic, med njimi znameniti nasvet: "Če delnice niste pripravljeni imeti v lasti deset let, je ne kupujte niti za deset minut," večina njegovih naukov ni namenjena predvsem vlaganju na borzi. Buffett je leta 2022 priznal, da večina njegovih odločitev o razporejanju kapitala v 58 letih vodenja Berkshire Hathawaya ni bila nič boljša od povprečja. Rast družbe je pripisal približno ducatu zares odličnih odločitev in moči sestavljenih donosov. Zato so pisma pogosto še koristnejša za korporativne menedžerje, zavarovalniške prevzemnike tveganj in vlagatelje zasebnega kapitala kot za klasične borzne vlagatelje. Buffett jih ne uči le, kako vlagati, temveč predvsem, kako razmišljati o poslovanju. Med drugim tudi pojasnjuje, zakaj se pri Berkshire Hathawayu ob besedi EBITDA vedno nekoliko zdrznejo.
Bloomberg
Tudi v njegovih lekcijah o računovodstvu, ob katerih se je rad pošalil, da jih nihče ne želi brati, se skriva osrednje sporočilo: dolgoročni poslovni uspeh temelji na integriteti. Berkshire si lahko privošči izgubo velike vsote denarja, je pisal Buffett, ne more pa si privoščiti izgube niti drobca ugleda. Da bi Berkshire postal zaželen kupec zasebnih podjetij, se je Buffett skušal obnašati, kot da sta vlogi kupca in prodajalca zamenjani. Zato denimo ni zapiral prevzetih podjetij zgolj zato, ker njihovi donosi niso dosegali povprečja.
Novinarka Alice Schroeder je Buffettov način delovanja opisala s tremi vlogami: zbiratelj, pridigar in policist. Slednji se pogosto pokaže v njegovih zapisih o Wall Streetu. Leta 2023 je zapisal, da si Wall Street sicer želi, da bi njegove stranke služile denar, vendar njegovo delovanje v resnici poganja predvsem nenehna potreba po sklepanju poslov. V takšnih obdobjih bo na trg agresivno potisnjeno vse, kar je mogoče prodati, ne glede na kakovost produkta. Tega ne počnejo vsi, je dodal, a vedno se najde kdo. Toda tudi v svojih najostrejših kritikah, med katerimi izstopa znamenito opozorilo o derivatih iz leta 2002, Buffett nikoli ne nastopa kot moralist. Razlog je v tem, da sebe vselej prikazuje kot nepopolnega človeka, pogosto celo na račun lastne samopodobe. Opisuje se kot počasnega pri razumevanju, nagnjenega k napakam, okornega, zadržanega, skopuškega in pretirano zgovornega. "Povedali vam bomo vse, kar vemo, v mojem primeru pa celo več kot to," je zapisal v enem od pisem. Rezultat je tisto, kar je literarni kritik James Wood poimenoval "komedija odpuščanja" in ne "komedija popravljanja".
Prav zato so Pisma tudi izjemno zabavna. Ko je Buffett leta 2001 prekinil osemletni niz šal o svojem slavnostnem prvem metu, ker je presodil, da je za to postal prestar, sem bil precej razočaran. Leta 1993 je denimo zapisal: "Prepričan sem, da bom boljši kot leto prej, ko sem doživel pravo ponižanje. Lovilec je takrat iz neznanega razloga zahteval moj 'sinker', jaz pa sem ubogljivo vrgel žogo, ki je za las zgrešila mojo lastno nogo." Tudi prevzem družbe NetJets ni prinesel le večletnega razočaranja pri poslovnih rezultatih, temveč je končal enega najboljših Buffettovih komičnih motivov: samoironične šale o njegovem službenem letalu The Indefensible. Leta 1987 je tako zapisal: " 'Kaj pa korporativno letalo?' me predrzno vprašate. No, človek se mora občasno dvigniti nad lastna načela."
Nekatere šale so preprosto bizarne. "Na svetu obstajajo le tri vrste ljudi: tisti, ki znajo šteti, in tisti, ki ne znajo." Mnoge se vrtijo okoli starosti, seksa ali kar obojega hkrati.
Buffettov prefinjeni smisel za humor v Pismih dopolnjujejo aforizmi, med katerimi je najbolj znan tisti o tem, da šele ob umiku plime vidiš, kdo je plaval gol. Številni drugi že desetletja krožijo po Wall Streetu. Med njimi je tudi misel: "Ko se menedžment z ugledom briljantnosti spopade s podjetjem, ki slovi po slabi ekonomiki poslovanja, je ugled podjetja tisti, ki običajno ostane nedotaknjen." Nekateri si takšno prepoznavnost šele zaslužijo. Med njimi je tudi Buffettova ugotovitev, da "ne glede na talent ali vložen trud nekatere stvari preprosto zahtevajo čas. Otroka ne moreš dobiti v enem mesecu tako, da zanosi devet žensk."
Buffett, večni zbiratelj modrosti in duhovitih domislic, z veseljem povzema tudi misli drugih. Posebno naklonjenost kaže Mae West, katere znameniti izrek "Bila sem Sneguljčica, a sem zašla s poti" je večkrat citiral, prav tako pa tudi duhovitim jezikovnim spodrsljajem Sam Goldwyn: ("Napovedi so nevarne, še posebej tiste o prihodnosti.") in verzom iz country pesmi. Enega od teh je večkrat uporabil kot opozorilo vsem, ki bi ga radi poklicali s prošnjo za reševanje podjetja ali financiranje tveganega projekta: "Ko telefon ne zvoni, boste vedeli, da sem to jaz." Nekateri citati so preprosto izraz življenjske modrosti, ki se ujema z Buffettovim pogledom na svet. Mnogi med njimi ostajajo presenetljivo aktualni. Med najbolj znanimi je misel investitorja Bartona Biggsa: "Bikovski trg je kot seks. Najboljši občutek je tik preden se konča."
Buffetta sta od nekdaj zanimala investiranje in ustvarjanje premoženja. Pisanja nikoli ni dojemal kot poklic. Kljub temu ima njegova ljubezen do pisane besede in komuniciranja globoke korenine. Njegova starša sta se spoznala v uredništvu študentskega časopisa Daily Nebraskan, med prvimi pomembnejšimi prevzemi Berkshire Hathawaya pa sta bila časopis Buffalo Evening News in velik lastniški delež v družbi The Washington Post. S Katharine Graham iz The Washington Posta se je Buffett prvič srečal leta 1971, ko jo je nagovoril z idejo o skupni ponudbi za prevzem časopisa The New Yorker, ki je bila takrat še samostojna javna družba. Morda gre zgolj za naključje, vendar je pisatelj, ki je Buffettovemu slogu pisanja najbolj podoben, prav dolgoletni avtor revije The New Yorker E. B. White. Njegove začetnice so celo anagram Buffettovih, kar je zanimiva podrobnost glede na podobno jasnost, jedrnatost in neposrednost njunega izražanja.
Tako kot White tudi Buffett piše, kot da bi bil sam na mestu bralca. Prav zato njegova pisma nikoli ne pokroviteljsko poenostavljajo ali podcenjujejo občinstva. Ohranjajo redko ravnovesje: so razumna, ne da bi bila predvidljiva; etična, ne da bi pridigala; skromna, ne da bi bila lažno ponižna; pohvalna, ne da bi se prilizovala; domoljubna, ne da bi zapadala v nacionalizem; in duhovita, ne da bi zdrsnila v burkaštvo. Njihov slog je v marsičem protistrup za cinizem.
"Ben Graham me je pred 45 leti naučil, da za izjemne rezultate pri investiranju ni treba početi izjemnih stvari," je Buffett zapisal leta 1994. "Pozneje sem z nekoliko presenečenja ugotovil, da enako velja tudi za vodenje podjetja. Naloga menedžerja je, da dobro opravi osnove in ne dovoli, da bi ga karkoli odvrnilo od bistvenega." Enako velja za pisanje.
Izjemnost, skrita v navidezni običajnosti, najbolje opisuje slog Buffettovih pisem, njega samega in strategijo Berkshire Hathawaya. Vse troje se je čez desetletja medsebojno krepilo. Pisma so Buffettu pomagala pritegniti in izobraziti potrpežljive ter dobro obveščene vlagatelje, kakršne je Berkshire potreboval za dolgoročno ustvarjanje vrednosti. Tudi njegova izjemna preglednost pri poročanju, prežeta s samokritičnostjo, je imela povsem praktične poslovne koristi. "Charlie ta pojav imenuje učinek orangutana," je Buffett zapisal leta 2021. "Če sedeš z orangutanom in mu skrbno razložiš eno svojih najljubših idej, bo za teboj morda ostal zmeden primat, sam pa boš odšel z bistveno jasnejšim razumevanjem lastnih misli." Prav zato pisanje Buffettu ni služilo le kot način komuniciranja z delničarji. Pomagalo mu je tudi izostriti lastno razmišljanje.
Bloomberg
Treba je priznati, da Pisma niso ravno lahko večerno branje. V trenutni izdaji, ki tehta približno dva kilograma in pol, knjiga ni najbolj primerna za nočno omarico, prej bi lahko sama služila kot ena. Max Olson, urednik zbirke, je pisma ponovno natisnil v izvirnem formatu letnih poročil na listih velikosti 21,6 × 27,9 centimetra. Kljub temu jih je mogoče z užitkom brati postopoma, denimo po eno ali dve pismi na teden, skozi vse leto.
Morda bo nekega dne kakšen podjeten založnik več kot 600.000 besed tega gradiva, približno trikrat toliko, kot jih ima Moby Dick, izdal v dveh preglednejših zvezkih in dodal še zbirko Buffettovih najboljših šal, citatov in aforizmov. Takšna izdaja bi si zaslužila tudi pravi naslov, ne zgolj oznake, da gre za ponatis pisem delničarjem. Buffett je nekoč pripovedoval, da je pri dvanajstih letih poslušal dedka, kako narekuje svoje spomine z naslovom Kako voditi trgovino z mešanim blagom in nekaj stvari, ki sem se jih naučil o ribolovu. Morda bi nam vsem koristil tudi sodoben naslednik te knjige: Kako voditi konglomerat in nekaj šal o seksu.
Ob 50. obletnici Berkshire Hathawaya je leta 2014 svoj prispevek dodal tudi Charlie Munger. Njegov zapis, dolg pet strani, je edini primer v tej zbirki, ko je prostor v pismih delničarjem dobil kdo drug kot Buffett. Munger je zapisal, da si je Buffett vedno želel, da bi njegova pisma, po vzoru profesorja Bena Grahama, prispevala k širjenju pridobljene modrosti. Hkrati si je vselej prizadeval za izide, pri katerih pridobijo vsi vpleteni.
Pisma so nedvomno eden takšnih primerov. Warren Buffett je, zdaj že na pragu 96 leta, ustvaril uspeh brez prave primerjave, če uspeh merimo s kombinacijo treh dejavnikov: ustvarjenega premoženja, dolgega in izpolnjenega življenja ter skoraj brezmadežnega slovesa poštenosti in dostojnosti. Toda od teh pisem nimajo koristi le Buffett in njegovi delničarji. Korist imamo tudi bralci, saj nam omogočajo, da se učimo in z občudovanjem spremljamo, kako je svoje izjemne rezultate dosegel čez desetletja. Pisma niso tolažilna nagrada za tiste, ki niso postali Warren Buffett. So njegovo darilo.
.webp){kind=icon}
