Dr. Stefan Jerotić: "Težaven ni človek, temveč odnos"

Pogovori s terapevti so še vedno obremenjeni s številnimi predsodki. Odhod na terapijo se pogosto napačno razume kot znak šibkosti ali osebnega poraza, strokovno pomoč pa ljudje največkrat poiščejo šele, ko težave postanejo globoko zakoreninjene in zapletene. Takšen družbeni okvir dodatno krepi stigmo, zaradi česar nekateri odlašajo, ali se celo izogibajo iskanju podpore, kljub možnim dolgoročnim posledicam za duševno zdravje in kakovost življenja.

V takšnem okolju nekateri lažje poiščejo oporo v pisani besedi kot v neposrednem pogovoru. Knjige tako postanejo prostor razumevanja, način, da lastne izkušnje prepoznamo in osmislimo skozi zgodbe drugih.

Obstajajo knjige, ki nas ob branju premaknejo in v nas nekaj spremenijo. Po njih ne razmišljamo več enako, pogled na svet postane širši in globlji. Knjiga dr. Stefana Jerotića Nihče ni rekel, da bo lahko: zgodbe, ki zdravijo dušo, izdana leta 2026 pri založbi Laguna, sodi med takšne.

Avtor je psihiater in psihoterapevt na Kliniki za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Srbije ter asistent na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete Univerze v Beogradu. Njegovo delo zajema klinično in raziskovalno usmeritev v anksiozne in depresivne motnje, bipolarni spekter, psihoze ter fenomenološki pristop k psihiatriji, na presečišču medicine in filozofije.

Dr. Stefan Jerotić se je izpopolnjeval v Združenem kraljestvu (Univerza v Oxfordu) in v ZDA (New York, Cold Spring Harbor Laboratory). Foto: Osebni arhiv

Iz teh profesionalnih izkušenj je nastala knjiga s petnajstimi zgodbami, zasnovanimi na klinični praksi, ki spremljajo različne človeške usode in psihološke vzorce, od osamljenosti in anksioznosti do družinskih travm, o katerih se dolgo ni govorilo, ter dolgotrajnih notranjih konfliktov in stanj. Vsaka zgodba je zgrajena okoli terapevtskega pogovora kot prostora, kjer se osebne izkušnje ne le izrazijo, temveč se postopoma tudi preobrazijo.

Knjiga brez senzacionalizma odpira vpogled v tisto, kar se običajno dogaja za zaprtimi vrati terapevtske ordinacije: kako nastajajo psihološki vzorci, kako vplivajo na vsakdanje življenje in kako se skozi odnos zaupanja med terapevtom in pacientom postopoma odpira prostor za spremembo.

Dr. Jerotić pri tem ne izpusti niti lastne vloge v terapevtskem procesu, tudi izzivov ohranjanja profesionalne distance. V ospredju pa ostajajo empatija, sočutje in odnos zaupanja, ki se gradi s pacienti, kot ključni temelji vsake trajnejše spremembe.

Knjiga skozi srečanja z različnimi življenjskimi zgodbami odpira prostor tudi za osebni razmislek bralca. Ne ponuja dokončnih odgovorov, temveč pogled, v katerem sta ranljivost in sprememba del istega procesa, občutek osamljenosti pa nekaj, kar se lahko v dialogu omili.

V pogovoru za Bloomberg Adria dr. Jerotić pojasnjuje, zakaj se je odločil ta doživetja prenesti v knjižno obliko ter kako in zakaj lahko pogovor zdravi dušo.

 'Nihče ni rekel, da bo lahko'

 

Zakaj ste se odločili zapisati izkušnje iz prakse?

SJ: Za pisanje te knjige sem se odločil, ker so me pogovori z različnimi ljudmi globoko zaznamovali in me na neki način spodbudili, da te izkušnje preoblikujem v zgodbe. Verjel sem, da v sebi nosijo nekaj univerzalnega, nekaj, kar lahko nagovori vsakogar. Hkrati sem želel biti povsem iskren in pokazati tudi lastna doživljanja, ki so spremljala te pogovore. Prav zato ima knjiga tudi nekoliko izpovedni ton.

V knjigi predstavljate petnajst zelo močnih in izrazitih primerov, ki se vsi začnejo z neko obliko trpljenja. Zakaj ste izbrali prav te zgodbe?

SJ: Želel sem prikazati čim širši spekter človeških stisk, od tesnobe in depresije do motenj hranjenja, stanj zožene zavesti in drugih oblik trpljenja. Pomembno mi je bilo, da se bralec lahko vsaj delno prepozna v kateri od teh zgodb. Tudi če nekdo osebno ni doživel paničnega napada, anoreksije ali hude depresije, verjamem, da lahko prepozna občutke nemoči, strahu, sramu ali izgube nadzora. Prav to je bil moj kriterij: da so zgodbe različne po vsebini, a povezane s skupno resnico, ki jo nosijo.

Kako gledate na vse pogostejše omenjanje terapije in psihologije v zadnjih letih; ali to zmanjšuje ali povečuje stigmo glede iskanja strokovne pomoči?

SJ: Mislim, da je večja prisotnost terapije in psihologije v javnem prostoru načeloma pozitivna, saj prispeva k zmanjševanju stigme. Danes je bolj sprejemljivo kot nekoč povedati, da nekdo obiskuje psihoterapijo, čeprav obisk psihiatra pri mnogih še vedno vzbuja neupravičeno nelagodje.

Kljub temu ima ta večja izpostavljenost tudi svojo drugo plat. Psihoterapija lahko postane del trenda, zato se pomoč včasih išče bolj deklarativno, brez resnične pripravljenosti na spremembo. Vpliv je torej večinoma pozitiven, vendar je pomembno ločiti med iskreno odprtostjo za delo na sebi in zgolj prevzemanjem jezika psihologije.

Živimo vse bolj kompleksno, čas zase pa pogosto potisnemo na drugo mesto. Ko se ljudje vendarle odločijo poiskati pomoč, je že sam prihod v ordinacijo lahko izziv. Ali obstaja razlika med terapijo v živo in na daljavo?

SJ: Spletna psihoterapija je lahko zelo dragocena, kadar okoliščine ne omogočajo osebnega srečanja. Kljub temu razlika obstaja. Srečanje v živo ima posebno težo, skupni prostor, telesna prisotnost, tišina, način, kako nekdo vstopi v prostor, vse to je pomemben del terapevtskega odnosa.

Po drugi strani pa spletni format nekaterim ljudem olajša prvi korak, zlasti če so preobremenjeni, oddaljeni ali jim prihod predstavlja logistični izziv. Zato ne bi govoril o boljšem ali slabšem načinu, pomembnejše je presoditi, kaj komu v določenem trenutku bolj ustreza, ob zavedanju, da je odnos v živo praviloma bolj poln in celosten.

Sodobna tehnologija in digitalizacija sta prinesli veliko pozitivnega, hkrati pa tudi nove izzive za duševno zdravje, zlasti pri otrocih in mladih. Kakšen je vaš pogled na to in ali to opažate tudi pri svojem delu?

SJ: Sodobna tehnologija sama po sebi ni ne dobra ne slaba, odločilno je, kako jo porabljamo. Nedvomno vpliva na ohranjanje naše pozornosti, koliko se primerjamo z drugimi ter kako prenašamo dolgčas, samoto in frustracijo. Pri otrocih in mladih, kjer se čustveni in socialni razvoj šele oblikujeta, je ta vpliv še posebej izrazit.

Življenje v svetu "digitalnih profilov" lahko prinese večjo razpršenost, težave pri uravnavanju čustev in predvsem osiromašenje neposrednega stika. Tehnologija sama po sebi ne povzroča motenj, lahko pa okrepi obstoječe ranljivosti in jim da novo obliko.

"Človeku ni treba biti popolnoma 'optimiziran', temveč živeti v okoliščinah, ki mu omogočajo rast." Foto: Depositphotos

Na to se navezuje pomembno opozorilo: duševnega zdravja ne bi smeli zreducirati na digitalne kazalnike, grafe in idejo nenehne "optimizacije sebe". Danes živimo v času, ko nam naprave merijo spanje, srčni utrip, raven stresa, število korakov in čas pred zaslonom, zato hitro začnemo verjeti, da je mogoče naše psihično stanje zajeti v številkah. A človekovega notranjega sveta ni mogoče zvesto opisati z nobenimi podatki. Niso vse pomembne stvari merljive in ni vse, kar je merljivo, tudi zares bistveno. Težava nastane, ko izgubimo stik s svojo izkušnjo in začnemo bolj zaupati aplikaciji kot sebi. Takrat duševno zdravje preneha biti vprašanje odnosa do sebe, drugih in življenja ter postane projekt samonadzora. Človeku pa ni treba biti popolnoma "nastavljen", temveč živeti v okoliščinah, ki mu omogočajo rast, okrevanje in spopadanje z neizogibnimi izzivi življenja.

Koliko sodobne tehnologije vplivajo na odnos do psihologije, zlasti v poplavi 'life coachov' in samooklicanih spletnih strokovnjakov?

SJ: Tehnologija in internet sta psihološke teme naredila bolj vidne, kar je lahko koristno. Ljudje danes lažje pridejo do informacij, hitreje prepoznajo, da nekaj ni v redu, in naredijo prvi korak k iskanju pomoči.

Ob tem pa obstaja tudi resen problem. Internet pogosto ponuja občutek znanja brez prave klinične globine. Opisi so sugestivni, zato se ljudje hitro prepoznajo v različnih diagnozah, pri tem pa se izgubi bistvo, da diagnoza ni zgolj seznam simptomov. Gre za kompleksno strokovno presojo, ki vključuje osebnost, življenjski kontekst, trajanje in intenzivnost težav, vsakodnevno funkcioniranje ter življenjsko zgodovino.

V tem smislu je lahko internet koristen kot začetna orientacija, ne more pa nadomestiti strokovnega pogovora in kliničnih izkušenj.

V zadnjih tridesetih letih se je na naših prostorih zgodilo veliko težkih dogodkov, od vojn do migracij, ki so zaznamovale cele generacije. Koliko se to odraža v vašem delu?

SJ: Duševne težave nikoli ne nastanejo zaradi enega samega vzroka, vendar imata družbeni in zgodovinski kontekst pomembno vlogo. Na našem območju so bili žal prisotni vojna, izgube, razseljevanje, revščina, družinski razpadi in dolgotrajna negotovost. Takšne izkušnje ne morejo miniti brez posledic.

Travmatična doživetja se v ordinaciji ne kažejo vedno neposredno, temveč pogosto skozi različne posledice, kot so kroničen strah, nezaupanje, občutek nestabilnosti, težave pri navezovanju odnosov ter družinski vzorci molka, sramu ali pretiranega nadzora.

Kakšna je vloga družine pri zdravljenju; je družina ovira ali pomemben del procesa?

SJ: Družina je lahko pomemben vir opore, prostor varnosti, razumevanja in skrbi. Lahko pa je tudi okolje, v katerem se težave ohranjajo, poglabljajo ali zanikajo. Zgodnji odnosi s starši in skrbniki nas močno zaznamujejo. Občutek, da smo videni, ljubljeni in sprejeti, je največ, kar lahko starš ali skrbnik da otroku. Pomembno pa je poudariti, da psihoterapija ni le iskanje vzrokov v otroštvu. Pogosto je ključno razumeti mehanizme, ki trpljenje ohranjajo danes. Zato družine ne gre ne idealizirati ne kriviti vnaprej, temveč jo razumeti kot prostor, kjer so se oblikovali naši najzgodnejši odnosi.

Kateri primer je bil za vas najbolj zahteven v karieri? Kaj za vas pomeni "težavna stranka" in ali ste kdaj zavrnili sodelovanje?

SJ: Eden najbolj pretresljivih in hkrati zahtevnih primerov zame je bil tisti, ki sem ga pozneje opisal v zgodbi Ogenj. Govori o človeku, ki je po izjemno težkih življenjskih preizkušnjah in občutku, da ga je družba zapustila, storil nekaj zelo hudega. Ta primer me je močno spomnil, da človeške stiske ni vedno mogoče ujeti v diagnostične okvire in da ne smemo prezreti neposrednega vpliva družbe na posameznikovo trpljenje.

Kar zadeva izraz "težavna stranka" ga sam, ne uporabljam rad. Težaven ni človek, temveč odnos lahko postane težaven, na primer takrat, ko ni zaupanja, ko je prisoten močan odpor, ko so pričakovanja previsoka ali ko okoliščine presegajo tisto, kar lahko terapevt v danem trenutku odgovorno ponudi.

Kako se soočate s težo zgodb, ki jih poslušate pri delu; kako skrbite zase?

SJ: Delo z ljudmi, ki trpijo, je včasih zahtevno, vendar ga ne doživljam le kot izpostavljenost tuji bolečini. Ko z nekom vztrajate, korak za korakom, v skupnem prizadevanju, da razumete njegovo stisko in poiščete pot iz nje, se vzpostavi posebna povezanost, ki je hkrati zdravilna in zaščitna. Ta izkušnja je po mojem zelo blizu temu, kar imenujemo dobro ali ljubezen in prav to me varuje pred izgorelostjo. Seveda pa je ključna tudi zavest o lastnih mejah. Nihče ne more odgovoriti na vsak izziv niti ne more nadomestiti sistema, družine ali posameznikove preteklosti. Psihoterapevt mora imeti prostor za refleksijo, supervizijo in tudi lastno psihoterapijo. Zato ni naključje, da sem knjigo zaključil s pogovorom s svojo terapevtko.

Kako pomembna je skrb za duševno zdravje in kakšen bi bil vaš splošni nasvet bralcem?

SJ: Skrb za duševno zdravje je zelo pomembna, vendar bi bil previden pri razumevanju tega pojma kot nečesa, kar moramo nenehno optimizirati. Kot sem že omenil, duševno zdravje ni naprava, ki jo je treba pripeljati do popolnega delovanja, niti nekaj, kar lahko upravljamo z aplikacijami in številkami. Raje nanj gledam kot na skrb za rastlino, v kakšnih pogojih uspeva in kdaj začne veneti. Moj splošni nasvet bi bil, da ljudje ne čakajo, da popolnoma obupajo, preden poiščejo pomoč. Pomembno je imeti pogum in si priznati: "to me boli", "tega ne zmorem sam", "potrebujem pogovor". Pogum v življenju včasih pomeni prav to, da si dovolimo ranljivost in se obrnemo na drugega.