Kako se je šampanjec znašel v središču političnega obračuna med Trumpom in Macronom

Šampanjec in vino so že dolgo del pop kulture ter glavna zvezda v filmih, kot je najnovejša Netflixova romantična komedija Champagne Problems. A poleg tega so bile tudi glavni akter diplomatskega spopada.

Ameriški predsednik Donald Trump je Franciji zagrozil z 200-odstotnimi carinami na vina in šampanjec, potem ko je francoski predsednik Emmanuel Macron zavrnil, da bi se pridružil njegovemu Odboru za mir, prvotno zamišljenemu za nadzor obnove Gaze.

Tudi Kitajska je prejela ameriški poziv k pridružitvi Trumpovemu "Odboru za mir" v Gazi. Foto: Andrew Harnik/Getty Images

Macron je predlagal sprožitev Instrumenta proti prisili, močnega mehanizma, ki omogoča uvedbo ukrepov proti državam, ki poskušajo ekonomsko izsiljevati članice bloka. Evropska unija je bila pripravljena uvesti proticarine na ameriško blago v vrednosti 93 milijard evrov, če bi Trump uresničil svoj načrt.

Macron meni, da je nesprejmljivo, da Trump skuša z grožnjami vplivati na francosko zunanjo politiko, in ni želel popustiti. Foto: Bloomberg

Trump je pred novinarji sporočil, da tako ali tako "nihče noče Macrona", saj se mu po njegovem mnenju "bliža konec mandata".

Objavil je tudi zasebno besedilno sporočilo Macrona, v katerem ga francoski predsednik vabi na večerjo v Parizu in ga hkrati neposredno kritizira: "Ne razumem, kaj počnete na Grenlandiji."

 

Getty Images

Zakaj ravno šampanjec

Šampanjec je eden najbolje varovanih proizvodov na svetu in močan simbol francoske identitete, zgodovine in prestiža. Pravi šampanjec se lahko proizvaja izključno v istoimenski regiji na severovzhodu Francije, približno 145 kilometrov vzhodno od Pariza. Vse, kar je proizvedeno zunaj tega geografskega območja, po definiciji ne more biti imenovano šampanjec.

V Evropi je ta zaščita institucionalizirana preko sistema zaščitenih oznak porekla (D.O.P. – Designation of Origin Protected), ki zagotavlja, da se določeni proizvodi lahko izdelujejo izključno iz sestavin iz svojih matičnih regij in po strogo predpisanih metodah. Vsak šampanjec mora biti tako proizveden po tradicionalni metodi naravne sekundarne fermentacije v steklenici, in to izključno iz sedmih sort grozdja, ki rastejo v regiji Šampanja, pod zelo specifičnimi klimatskimi in talnimi pogoji. Torej, tudi če bi ameriški proizvajalci popolnoma kopirali metodo izdelave, ne bi mogli proizvesti pravega šampanjca.

Šampanjec Jay-Z-ja, Armand de Brignac by Jay-Z, stane 285 funtov. Vsako steklenico ekskluzivnega penečega vina "Ace of Spades" je ročno izdelala ekipa osmih ljudi v mestu Chigny-les-Roses v Franciji. Foto: Depositphotos

 

Ameriškim proizvajalcem je dovoljeno uporabljati naziv "Champagne", če je jasno označeno geografsko poreklo, na primer Korbelov "California Champagne". Kljub temu takšni proizvodi nimajo enake teže na svetovnem trgu luksuza.

V tem kontekstu se šampanjec pojavlja ne le kot simbol luksuza, temveč tudi kot popoln cilj: ekonomsko pomemben, globalno prepoznaven in zakonsko zaščiten izdelek, katerega proizvodnja je strogo vezana na regijo in specifične sorte grozdja.

Torej je jasno, da tu ne gre zgolj za mehurčke. Ali vsaj ne samo zanje. Gre za moč, simboliko in staro metodo: uporabo carin kot sredstva političnega in ekonomskega pritiska. In to obstaja že od antičnih časov.

Že v času Rimskega cesarstva so carine na uvozna vina služile dvojni funkciji: zaščiti lokalnih vinogradov in polnjenju državne blagajne. Ko se je cesarstvo širilo, so se širili tudi predpisi o proizvodnji in trgovini z vinom, z davki, ki so se razlikovali glede na poreklo in kakovost vina.

V srednjem veku so evropske kraljevine uporabljale davke na vino za financiranje vojn in javnih del. Nadzor trga skozi regulacijo uvoza vina, medtem ko so Francija, Italija in Španija, že takrat vodilne v proizvodnji, obdavčevale tuje vina, da bi spodbudile domačo proizvodnjo.

V 18. stoletju, v dobi merkantilizma, so carine na vino postale ključni del ekonomske politike. Velika Britanija je na primer z visokimi carinami na francoska vina posredno spodbudila priljubljenost portovca in šerija, zahvaljujoč ugodnejšim trgovinskim sporazumom, kot je Metuenski sporazum iz leta 1703. Šele sredi 19. stoletja pride do preobrata k svobodnejši trgovini – simbolično zaznamovanega z dogovorom Cobden–Chevalier med Britanijo in Francijo, ki je znatno znižal carine na vino.

Obisk hiše Ruinart, najstarejše v francoski regiji Šampanja, je bil skoraj nemogoč še pred nekaj več kot enim letom. Foto: Ruinart

 

Dvajseto stoletje je prineslo nove pretres. Ameriška prohibicija (1920–1933) je skoraj zamrznila mednarodno trgovino z vinom, njen konec pa je privedel do ponovnega uvajanja carin, tako za zaščito domačih proizvajalcev kot za fiskalne prihodke. Po drugi svetovni vojni so poskusi omejitve protekcionizma pripeljali, na primer, do tega, da je Evropska unija uskladila notranje carine in spodbudila prost pretok vina znotraj bloka.

Vendar 21. stoletje kaže, da so carine le spremenile kontekst. Trgovinski spor med ZDA in EU leta 2019, povezan s subvencijami za letalsko industrijo, je privedel do 25-odstotnih carin na evropska vina, z resnimi posledicami za trg. Današnje Trumpove grožnje Franciji so delovale kot nadaljevanje iste logike.

Če carine še naprej pritiskajo šampanjec, se bo spremenilo tudi tisto v kozarcu?

Vse kaže, da da, a ne nujno na slabše. Svet penečih vin postaja bolj raznolik, vključujoč in kreativen. Mladi potrošniki, milenijci in generacija Z, veliko pogosteje izbirajo peneča vina kot starejše generacije. A ti mehurčki niso nujno šampanjec. Prosecco je na primer lani zabeležil 12-odstotno rast prodaje, tudi v državah, kjer skupna poraba vina upada.

Eden od trendov, ki bi mu takšna poteza lahko bila veter v jadra, je vse večje povpraševanje po brezalkoholnih alternativah, ki vztrajno vstopajo v glavni tok, saj generacija Z vse pogosteje izbere brezalkoholno.

Posledica prohibicije - nazdravljalo se je z mlekom. Foto: Depositphotos

Velike francoske hiše resno vlagajo v to kategorijo – Castel je v dolini Loare vložil deset milijonov evrov v obrat za proizvodnjo brezalkoholnih vin.

V poskusu, da bi mehurčki postali še bolj zabavni, je na trgu vse več možnosti, ki zapolnjujejo vrzel med luksuznim šampanjcem in proseccom. Tu so francoski crémanti, angleški peneči vini, suhi Lambrusco ter nemški in avstrijski sekt.

Brez omejujočih pravil, kot so v Šampanji, lahko proizvajalci uporabljajo skoraj katero koli sorto grozdja, kar pomeni popolnoma nove in raznolike okuse. Ljubitelji mehurčkov imajo tako priložnost raziskovati svet penečih vin zunaj klasičnih meja.

Raste tudi potreba po butičnih pristopih, namesto velikih korporativnih blagovnih znamk, kot je Moët iz skupine LVMH. Trg se drobi, demokratizira in obrača k avtentičnosti ter eksperimentiranju.

Morda bodo prav politične grožnje pospešile že začeto spremembo: premik od enega simbola luksuza k bolj raznolikemu, dostopnejšemu in kreativnemu svetu penečih vin. Kajti zgodovina nas uči, da vino kljub vsemu najde svojo pot – pogosto tam, kjer politika ni računala.