Slovenska podjetja pogosto plačujejo več davkov, kot bi jih lahko

Efektivna davčna stopnja podjetij v Sloveniji se kljub 22-odstotni nominalni stopnji davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) v praksi močno razlikuje – predvsem zaradi neenakomerne uporabe davčnih olajšav in omejitev sistema.

Davčna optimizacija postaja eno ključnih področij finančnega upravljanja podjetij, vendar podatki in praksa kažejo, da velik del razpoložljivih možnosti ostaja neizkoriščen. Kot opozarja Klemen Šivic, davčni svetovalec z licenco DSZS, razlike med podjetji niso le posledica poslovnih modelov, temveč predvsem razumevanja sistema in pripravljenosti za upravljanje davčnih tveganj.

Sistem omogoča optimizacijo – a z omejitvami

Slovenska zakonodaja podjetjem omogoča znižanje davčne osnove z različnimi instrumenti, vendar z jasno omejitvijo: skupno znižanje davčne osnove z olajšavami in prenesenimi izgubami ne sme preseči 63 odstotkov.

To pomeni, da niti podjetja z velikimi neizkoriščenimi davčnimi izgubami in obsežnimi investicijami ne morejo v celoti izničiti davčne obveznosti.

Dodatna omejitev je časovna komponenta. Prenos izgub in koriščenje olajšav je praviloma omejeno na pet let, kar pomeni, da morajo podjetja davčno načrtovanje izvajati pravočasno – sicer potencialne koristi propadejo.

 

Katere olajšave podjetja dejansko uporabljajo

Podatki Finančne uprave RS (Furs) kažejo, da podjetja največ uporabljajo investicijske olajšave ter pokrivanje davčnih izgub, medtem ko bolj razvojno usmerjeni instrumenti ostajajo slabše izkoriščeni.

Po oceni Dušana Jeraja, partnerja v družbi iConsult, sta med najmanj izkoriščenimi predvsem: olajšava za raziskave in razvoj (R&R) ter olajšava za digitalni in zeleni prehod. Gre za instrumente, ki lahko pomembno znižajo efektivno davčno stopnjo, vendar v praksi pogosto ostajajo v ozadju.

Kljub velikodušnosti zakonodaje je uporaba olajšav za R&R omejena. Glavna težava so nejasna definicija razvojnega projekta in stroga merila (novost, negotovost, sistematičnost), ki jih morajo podjetja dokazovati.

Kot opozarja Šivic, to ustvarja pravno negotovost in povečuje tveganje davčnih sporov, zaradi česar so podjetja raje bolj previdna.

Administrativne ovire in previdnost podjetij

Davčna optimizacija danes ni več samo finančna odločitev, temveč zahteva obsežno dokumentacijo, metodološko utemeljitev ter dokazovanje ekonomske vsebine projektov. Zaradi tega se podjetja pogosto zavestno odpovedujejo določenim olajšavam, da bi se izognila tveganju nadzorov.

Struktura podjetja ima pomembno vlogo pri optimizaciji. Po besedah Jeraja je z vidika koriščenja izgub in olajšav pogosto učinkoviteje, da se poslovanje odvija znotraj ene družbe, medtem ko je v mednarodnem okolju optimizacija vezana na razporeditev dejavnosti med jurisdikcijami.

Skupna vrednost davčnih olajšav in znižanj davčne osnove se je po izrazitem skoku v letu 2023 (2,58 milijarde evrov) v letu 2024 znižala na 2,27 milijarde evrov, kar pomeni približno 12-odstotni padec.

Gre za prvo ohlajanje po obdobju močne optimizacije, pri čemer je največji vpliv imelo občutno manjše pokrivanje izgub (-21,5 odstotka), kar nakazuje, da so podjetja večinoma že izkoristila prenesene izgube iz kriznih let. Hkrati so se zmanjšale tudi investicijske olajšave (-10,7 odstotka), kar lahko kaže na umirjanje investicijskega cikla ali manjšo potrebo po davčni optimizaciji.

Na drugi strani ostajajo olajšave za raziskave in razvoj edina večja kategorija z nadaljnjo rastjo, čeprav zmerno, kar potrjuje njihov dolgoročnejši značaj, a hkrati tudi neizkoriščen potencial. Opazen je tudi izrazit padec pri bolj cikličnih oziroma "mehkih" olajšavah, kot so donacije in vlaganja v digitalni in zeleni prehod.

Sogovornika naštevata več tipičnih napak podjetnikov:

• neizkoriščanje olajšav,

• pomanjkljiva dokumentacija,

• nepravilna davčna obravnava,

• odsotnost strateškega načrtovanja

• in pretirana previdnost.

Jeraj opozarja tudi na primere, ko podjetja zaradi neustrezne strukture ne morejo izravnati dobičkov in izgub znotraj skupine. Glavna omejitev slovenskega sistema ni zakonodaja, temveč njena interpretacija. Velik del odločanja je prepuščen davčnim organom, standardi pa se oblikujejo skozi nadzore, kar zmanjšuje pravno predvidljivost.

Podatki in praksa kažejo, da imajo podjetja na voljo širok nabor zakonitih možnosti za optimizacijo, vendar jih v celoti ne izkoriščajo. Uspešna davčna optimizacija danes pomeni ravnotežje med: izkoriščanjem zakonitih instrumentov, ustrezno dokumentacijo in upravljanjem davčnih tveganj.

Podjetja, ki to ravnotežje obvladajo, lahko občutno znižajo svojo efektivno davčno stopnjo. Druga pa pogosto plačujejo več, kot bi bilo potrebno.