Petra Juvančič: "Ko imaš za mizo zgolj isto misleče, si zagotovo v napačni pisarni"

V času izrazitih gospodarskih in geopolitičnih pretresov podjetja vse težje načrtujejo dolgoročne strategije. O tem, kako globalne napetosti, politični cikli in domače reforme vplivajo na poslovne odločitve, smo se pogovarjali s Petro Juvančič, izvršno direktorico Združenja Manager. Po desetletju, ko je bila njena prioriteta materinstvo, danes vodi eno najvplivnejših gospodarskih združenj v državi.

Ob mednarodnem dnevu žensk sva spregovorili tudi o razlogih, zakaj je na vodilnih položajih še vedno več moških kot žensk. Po njenem mnenju slovenskim voditeljem zaradi vzgoje v skromnosti pogosto primanjkuje ambicioznosti in samozavesti, gospodarstvo in kapital pa za dolgoročni razvoj nujno potrebujeta predvsem stabilno in predvidljivo poslovno okolje.

Živimo v obdobju izrazite gospodarske in geopolitične nestabilnosti – od upočasnjevanja rasti v Evropi do varnostnih napetosti in preoblikovanja globalnih dobavnih verig. Kako to okolje trenutno vpliva na strateške odločitve slovenskih menedžerjev?

V Združenju Manager že vse od pandemije ugotavljamo, da stari načini vodenja preprosto ne delujejo več, saj smo v obdobju silovite dinamike sprememb, ki so vsakodnevna realnost. V tem kontekstu je postala agilnost oziroma zmožnost hitrega prilagajanja ključna in nepogrešljiva sposobnost vsakega sodobnega voditelja. Izjemno pomembno je nenehno prilagajanje realnosti, saj tiste klasične stabilnosti, ki je denimo omogočala načrtovanje poslovanja za pet let vnaprej, preprosto ni več. Geopolitika in globalni premiki niso več le makroekonomski pojmi, temveč so postali neposreden in vsakodneven del naših poslovnih odločitev.

Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti niti zelo osebnega vidika vodenja – to je vse bolj pomembnega obvladovanja stresa, ki ga takšen nepredvidljivi tempo nujno prinaša vodstvenim ekipam. Namesto togega načrtovanja v ospredje vse bolj prihaja strateško predvidevanje. Kot na primer odlično opozarja Daria Krivonos z danskega inštituta za raziskovanje prihodnosti, v poslu še vedno prepogosto delamo napako, da opozoril in napovedi ne jemljemo dovolj resno, ampak se z njimi začnemo ukvarjati šele, ko se zgodijo. Zato je sistematično in pravočasno spremljanje trendov danes odločilno za preživetje. Že predlanskim smo na Managerskem kongresu gostili Tanjo Schindler, ki poudarja, da mora biti zmožnost strateškega predvidevanja naš osnovni navigacijski sistem v teh turbulentnih časih.

Ali podjetja v takšnih razmerah postajajo bolj previdna pri investicijah in zaposlovanju ali pa krizo razumejo kot priložnost za prestrukturiranje in prevzeme?

V Združenju Manager imamo več kot 1.200 članov, ki prihajajo iz zelo različnih panog in velikosti podjetij, zato je na to vprašanje težko odgovoriti  nedvoumno. Vsekakor pa kar drži tisti izrek, da naj bo vsaka kriza v poslovnem svetu morda tudi priložnost – za iskanje novih, nišnih trgov, optimizacijo procesov in tehnološko prestrukturiranje. Kar seveda še zdaleč ni preprosto. Naše gospodarstvo in slovenski menedžerji so se v zadnjih letih morali naučiti hitro in agilno delovati v okolju, kjer je konstantna negotovost postala skoraj edina stalnica in del našega vsakdana. Zato veliko podjetij ne stoji križemrok, temveč premišljeno investirajo naprej.

Slovenija se pripravlja na volitve. Kako politični cikli vplivajo na poslovno samozavest in investicijske odločitve? Je negotovost pred volitvami realen zaviralec kapitala?

Sami politični cikli in volitve seveda vedno prinašajo določeno družbeno dinamiko, a pri investicijskih odločitvah za kapital in podjetja je dolgoročno resnično najpomembnejše predvsem predvidljivo in stabilno poslovno okolje – še zlasti v svetu, ki je vse prej kot stabilen. Če tega ni, če se pravila igre nenehno spreminjajo, vsaka negotovost postane zaviralec za investicije in razvoj. Kapital namreč išče stabilnost; išče učinkovito državo s svobodno gospodarsko pobudo, ki bo s svojim delovanjem ohranjala in plemenitila tako kapital kot življenja svojih ljudi.

Kaj bi si gospodarstvo želelo slišati od političnih akterjev v predvolilnem času – katere tri zaveze bi po vašem mnenju najbolj pripomogle k večji stabilnosti in konkurenčnosti?

Ne vem, od kod pri nas izvira želja, da želimo z vsako novo vlado popraviti in spreminjati zakonodajo na vseh možnih področjih. Gospodarstvo bi si vsekakor želelo iskreno in otipljivo zagotovilo, da bodo politični akterji v Sloveniji zagotavljali stabilnost, ne pa nenehnih sprememb in pretresov.

Če bi morala izbrati tri res pomembne in nujne zaveze politike, ki bi jih gospodarstvo želelo videti uresničene za dvig naše konkurenčnosti, so to: prvič, predvidljivo poslovno okolje brez nenehnih sprememb, še zlasti pa sprememb samo zato, ker jih je morda prej sprejel nasprotni politični pol; drugič, razvojna davčna politika, ki bo razbremenila stroške dela in nam omogočila, da nagradimo in zadržimo vrhunske kadre – veseli me, da o tem pred volitvami govorita tudi finančni minister in predsednik vlade; ter tretjič, učinkovita javna uprava, debirokratizacija in digitalizacija državnih institucij in postopkov.

To so tiste nujne investicije v razvoj, ki jih gospodarstvo in celotna družba potrebujeta, če želimo spodbuditi konkurenčnost in produktivnost ter s tem zagotavljati blaginjo v državi.

Časi, ko so poslovnemu in političnemu svetu vladali moški, so minili, pravi sogovornica. Foto: Depositphotos

Kako nenadne in nepredvidene spremembe, kot sta uvedba obvezne božičnice in dvig minimalne plače, vplivajo na dolgoročno načrtovanje podjetij? Ali lahko podjetja v okolju nepredvidljivih sprememb stroškov dela sploh oblikujejo stabilne poslovne strategije?

Zelo težko. Posledica takšnega nepremišljenega delovanja države je zelo jasna: vsaka ad hoc odločitev politike nujno sproži prisiljene, ad hoc prilagoditve v podjetjih. Za uspešno gospodarstvo, ki tekmuje na globalnem trgu, je izjemno pomembno načrtovanje poslovanja, ki je že tako težko zaradi vrste prej omenjenih okoliščin, zato podjetja preprosto ne prenesejo takšnih nenadnih, sistemskih obremenitev državne politike tako kratkem času. Takšne presenetljive poteze vedno znova kažejo predvsem na velik pomen kakovostnega in iskrenega socialnega dialoga, ki bi moral biti temelj vseh zakonodajnih sprememb na področju gospodarstva in trga dela.

V gospodarstvu poudarjamo, da moramo pri davčnih obremenitvah nenehno iskati ravnovesje – da so davki toliko razumni, da nihče ne bo iskal obvodov, selil posla v tujino ali delal na črno. Prav tako razumemo, da v družbi še kako potrebujemo solidarnost, a ta ne more biti brezmejna, saj to zavira motivacijo za delo in ustvarjanje. Številni od teh ukrepov tako sami po sebi ne bi smeli biti vprašljivi, težava pa je, da so se zgodili skoncentrirano v zelo kratkem času in brez dialoga z delodajalci, po nepotrebni razveljavitvi davčne zakonodaje, ki je vzela vsem, za piko na i pa še ad hoc. Ko vse to potegneš skupaj, je tega mnogo preveč. Tako namesto spodbujanja ustvarjalnosti v družbi in motivacije za delo, da bi na koncu vsi imeli več, nenehno prerazdeljujemo tisto malo, kar ustvarimo, to pa lahko vodi samo v enakost v revščini.

Kako gledate na prihajajočo uvedbo plačne transparentnosti? So naša podjetja nanjo pripravljena?

V Združenju Manager podpiramo temeljno načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti in v tem kontekstu vidimo transparentnost plač kot enega od korakov k odpravi razlik, kjer so te neupravičene. Pri tem zagovarjamo dosledno upoštevanje svobodne gospodarske pobude, več zaupanja – da nam država (ali direktive EU) ne določajo prav vsega, plačni sistemi pa morajo predvsem ostati dinamično orodje, s katerim menedžerji nagrajujejo uspešnost in prodornost posameznikov. Zato podpiramo predvsem usmeritev v objektivna, spolno nevtralna merila za določanje plač in napredovanj. Ob tem pa je nujno upoštevati posebnosti slovenskega okolja, tudi dejstvo, da smo recimo po plačni vrzeli že zdaj med najboljšimi v Evropski uniji.

Združenje Manager že dalj časa poudarja pomen profesionalnega in odgovornega upravljanja podjetij. Smo kot država na tem področju dovolj napredovali?

V preteklosti smo naredili precej korakov naprej, a žal še vedno ugotavljamo, da nam dela na področju ozaveščanja in dobrih praks korporativnega upravljanja ne bo zmanjkalo. Dosledno spoštovanje kodeksa korporativnega upravljanja, visoka osebna ter poslovna etika in integriteta so namreč standardi korporativnega upravljanja, ki so odločilni tudi za našo globalno konkurenčnost. To niso le "mehke vsebine", temveč je profesionalno upravljanje tisti temeljni pogoj, zaradi katerega postane naše okolje sploh zanimivo za pritegnitev in ohranitev resnih in uglednih tujih investitorjev, ter temeljna predpostavka naše konkurenčnosti.

Katerega svetovno znanega poslovnega ali političnega voditelja/voditeljico najbolj občudujete in zakaj? Ali vidite podobne lastnosti tudi pri katerem od slovenskih voditeljev?

Osebno najbolj občudujem tiste ljudi, ki tako rekoč iz nič ustvarijo uspešno zgodbo, razvijejo produkt, ustanovijo podjetje, ki ne le zaposluje ljudi, temveč raste in konkurira globalno. Že od malega sem skorajda obsedena s prebiranjem biografij uspešnih ljudi, pa naj bo to iz podjetništva, umetnosti ali športa. Vsi ti genialni posamezniki imajo pogosto eno skupno lastnost, da zaradi osredotočenosti na uspeh njihove ideje včasih z njimi ni najbolj preprosto. A jih izjemno cenim, ker imajo vizijo, idejo, za njeno uresničevanje pa trdo, odgovorno in etično delajo, seveda jim potem tudi uspe.

Težko mi je izbrati posamezno ime, ker jih je veliko, a ker smo ravno ob mednarodnem prazniku žensk, bom naštela nekaj tistih, ki sem jih vedno občudovala: Maria Montessori na področju vzgoje otrok, Coco Chanel s svojeglavostjo in trmo na področju mode, z velikim užitkom sem požirala zgodbi Luise Spagnoli, ustanoviteljice podjetja Perugina (Baccio), in Aenne Burda, ustanoviteljice podjetja in revije Burda. Zanimivo pri vseh naštetih je to, da so se posla lotevale v zanje zelo težkih in ženskam nenaklonjenih časih, njihove blagovne znamke pa živijo še danes.

Iz akademske sfere sem vedno rada prisluhnila Aleksandri Kornhauser Fraser, zelo rada prebiram misli filozofinje Renate Salecl. Ker delujem v menedžmentu, pa bi omenila izjemno Slovenko Medejo Lončar, ki vodi tri podjetja v okviru Siemensa na treh trgih, v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, hkrati pa je uspešna iniciatorka izbora Inženirka leta. V času, ko je bila predsednica Združenja Manager, je na visoko raven spravila razpravo o vrednotah, etiki in integriteti v menedžmentu.

Slovenskim voditeljem po mnenju Petre Juvančič včasih manjka samozavesti in ambicioznosti. Foto: Marko Delbello Ocepek

Koliko "pogumni" so slovenski menedžerji? Ali so dovolj ambiciozni pri internacionalizaciji ali razmišljajo preozko, regionalno?

Glede na to, da smo majhen trg in zato tudi zelo izvozno usmerjeno gospodarstvo, to že samo po sebi pomeni, da je v podjetništvu veliko poguma. Včasih pa našo družbo vseeno zaznamuje primanjkljaj ambicioznosti ali celo preveč negativnosti. To opažamo tudi v trenutnem obdobju pred volitvami, kjer bi se morali več pogovarjati o razvoju in tudi o tem, kako se bomo za uspeh povezali in sodelovali, ne pa da delamo vsak na svojem vrtičku in s prstom kažemo drug na drugega, kaj je kdo naredil narobe.

Včasih nam, ker izviramo iz svoje majhnosti in ker smo bili dolga leta vzgajani v skromnosti, res zmanjka tiste nujne samozavesti in ambicioznosti. O tem je pogosto spregovoril tudi predsednik združenja dr. Iztok Seljak, ki je v okviru iniciative Podvig, ki jo je vodil, večkrat dejal, da moramo za prebojno rast dodane vrednosti nehati razmišljati preozko in delovati veliko bolj ambiciozno.

Zakaj je na čelu večjih podjetij po vašem mnenju še vedno več moških kot žensk?

Razlogi za to so zelo kompleksni in niso odvisni samo od enega dejavnika. Seveda je bil poslovni in politični svet zgodovinsko gledano zelo dolgo, predolgo domena moških, medtem ko sta bila skrb za otroke in dom domena žensk. Vesela sem, da živim v časih, ko se je to opazno spremenilo, in v okviru združenja mlada, ambiciozna dekleta zelo spodbujamo k temu, da prebijejo tisti stekleni strop. Ne nazadnje prav zato menedžerkam podeljujemo naše priznanje artemida, da z zgledi in dobrimi zgodbami pokažemo, da je vse mogoče. Moje osebno priznanje pa je – in tudi tu se skriva del resnice – da mi je bilo materinstvo najmanj eno desetletje največja prioriteta v življenju in v tistem času ni bilo najmanjše možnosti, da bi sprejela kakršenkoli večji izziv, čeprav sem imela vedno izjemno podporo in pomoč moža.

Se ženske voditeljice razlikujejo od moških?

Ljudje se ne razlikujemo le po spolu, temveč smo na splošno zelo različni, in to je super. Ko imaš za mizo samo isto misleče, si zagotovo v napačni pisarni. Razlike pozitivno vplivajo na pozitivni naboj v razpravah, na raznolikost pogledov, idej, rešitev in s tem tudi poslovanje ter rezultate podjetij. Takšne ekipe dokazano sprejemajo bolj pretehtane odločitve in so bolj inovativne, kar se še zlasti obrestuje v kriznih obdobjih, ko je treba reagirati hitro in celovito. Kot poudarjamo in izpostavljamo tudi s priznanjem Združenja Manager Vključi.Vse, uravnotežene ekipe ustvarjajo bolj odprto kulturo, bolj inovativno razmišljajo in posledično sprejemajo boljše poslovne odločitve.

Kaj bi danes svetovali mladi ženski, ki si želi voditi veliko podjetje?

Moj nasvet je zelo kratek: želim jim predvsem poguma – mi smo ga imeli v mladosti premalo. Čim manj strahu pred tveganji in morebitnimi napakami, saj v življenju ni nič gotovo in napake delamo vsi. Skratka, verjemite v svoje znanje, proaktivno se vključujte v poslovno okolje in se ne bojte prevzeti odgovornosti ter stopiti v ospredje.