Isto delo, plača pa različna. Kako je to mogoče?

Ženske porabijo dvakrat več časa za neplačano delo doma – oziroma 20 odstotkov v primerjavi z 11 odstotki, kolikor temu namenijo moški. Te podatke Združenih narodov je verjetno vsak od nas že kdaj slišal; če jih ni, pa ve, da je približno tako. Kruta resničnost, ki jo razkrivajo številke, postane še bolj kruta, ko ni dovolj hitrega napredka na boljše. V manj razvitih državah v naši regiji napredka morda sploh ni. Po drugi strani so ženske pogosto prisiljene izbirati manj zahtevna delovna mesta ali se celo umakniti s trga dela.

Tudi ženske brez otrok so diskriminirane zaradi predpostavk o porodniškem dopustu. Plačna vrzel med spoloma pa je druga stran zgodbe. V Sloveniji ženske zaslužijo pet odstotkov manj na uro. Na Hrvaškem razlika znaša od 14 do 15 odstotkov, največja pa je v '’najboljših letih'’ kariere (od 35 do 44 let). V BiH je podobno, tako kot tudi v Severni Makedoniji. Pritisk je čustven, socialno uničujoč. Dejstvo pa je, da imajo zaradi tega na drugi strani izgube tudi gospodarstva.

Bloomberg Adria

Profesorica poslovne ekonomije in javne politike na šoli Wharton School v ZDA Corinne Low pojasnjuje, da so zaradi kombiniranja polnega delovnega časa, skrbi za otroke in gospodinjskih obveznosti številne ženske izčrpane in izgorele. Do sredine svojih 30. let se ženske, ki so odraščale s pričakovanjem, da lahko '’imajo vse'’, pogosto soočajo s kruto realnostjo: dan ima omejeno število ur. Low pravi, da je to jasno razvidno iz podatkov o uporabi časa, ki jih ameriška vlada zbira v gospodinjstih: "Opaziti je goro ur, posvečenih skrbi za otroke in gospodinjskim opravilom, medtem ko se ženske trudijo vlagati tudi v kariero." Pri moških pa je vpliv teh prekrivanj pri uporabi časa veliko manjši, kot dodaja.

Po knjigi profesorice Low Having It All: What Data Tells Us About Women's Lives and Getting the Most Out of Yours (Imeti vse: kaj nam podatki povedo o življenju žensk in kako iz svojega življenja iztržiti največ), okovi, v katerih se ženske znajdejo, ostajajo še dolgo po tem, ko otroci nehajo nositi plenice. Pri povprečni Američanki čas, porabljen doma, doseže vrhunec prej kot njeni prihodki. To pomeni, da si ženske ne morejo privoščiti, da bi naloge, kot sta čiščenje in priprava hrane, prenesle na druge in si s tem zagotovile več ur za napredovanje v službi.

Njihove kariere lahko trpijo: nekatere prehajajo na manj zahtevna in slabše plačana delovna mesta ali se celo popolnoma umaknejo s trga dela. Druge še naprej opravljajo naporno delo, a jih preskočijo pri napredovanjih. Low navaja raziskavo s podatki iz Švedske, ki je pokazala, da podjetja ženskam ne omogočijo enakih napredovanj kot moškim – celo ženskam, ki nikoli nimajo otrok, samo da bi se izognili morebitnim prekinitvam in stroškom zaradi potencialnega porodniškega dopusta.

Manj denarja za isto delo

In ne le da ženske opravljajo neplačano delo – statistika je neusmiljena tudi, ko gre za polni delovni čas. Ženske za isto delo zaslužijo manj kot moški, kar je na žalost splošni zaključek za vse države regije Adria.

Razlika med zaslužkom moških in žensk je najmanjša v Sloveniji, to je pet odstotkov, kar pomeni, da so ženske v povprečju zaslužile 95 odstotkov povprečne bruto plače na uro moških.

V številkah: V Sloveniji je lani povprečna bruto plača, obračunana na uro, znašala 12,98 evra na uro. Moški so zaslužili 13,28 evra, ženske pa 12,61 evra na uro, kažejo podatki slovenskega statističnega urada za leto 2024.

Toda gola povprečja ne prikazujejo celotne slike. Razlika v plačah se bistveno razlikuje po poklicih, na splošno pa je nekoliko večja pri donosnejših in bolje plačanih poklicih.

Največja razlika v plačah med moškimi in ženskami je v finančnih in zavarovalniških dejavnostih ter v zdravstvu in socialnem varstvu, kjer so plače relativno visoke.

Edini sektorji, v katerih imajo ženske višje plače od moških (oskrba z vodo, ravnanje z odpadnimi vodami in odpadki, varstvo okolja, promet in skladiščenje ter gradbeništvo), so na spodnjem delu lestvice glede na višino plač po dejavnostih.

 

 

Razlikovanje med spoloma teče v dveh smereh – vertikalno, ker višje položaje običajno zasedajo moški, in horizontalno, ker se ženske pogosteje zaposlujejo v '’feminiziranih'’ dejavnostih in zasedajo slabše plačana delovna mesta. To je ugotovil Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v letošnjem poročilu o kakovosti življenja v Sloveniji.

Ženske so pogosto manj plačane tudi takrat, ko opravljajo podobno delo – ko so zaposlene v istih podjetjih in na podobnih delovnih mestih ter z enako ali podobno izobrazbo, iste starosti in z istim poklicem kot moški. Razlogi? Globoko zakoreninjeni družbeni in kulturni vzorci, večji obseg skrbi za družino in gospodinjskega dela, začasne odsotnosti s trga dela zaradi rojevanja otrok, delovno vzdušje, netransparentnost plač v organizacijah, različni motivi, vztrajnost in ambicije za razvoj kariere, modeli delovanja trga dela ter tudi diskriminacija žensk, navaja Umar.

Podatki kažejo, da so razlike v plačah med spoloma že na začetku karierne poti, nato pa se kmalu še nekoliko povečajo, kar sovpada z obdobjem rojstva prvega otroka, medtem ko karierna pot moških v tem obdobju običajno ni prekinjena.

"Razlika v plačah med spoloma obstaja že na samem začetku kariere žensk in se povečuje tudi z napredovanjem navzgor po plačni lestvici – pri najvišjih plačah znaša že 15 odstotkov," piše v poročilu Umarja.

Razlika v plačah najbolj izrazita v '’najboljših letih'’ za delo

Ženske na Hrvaškem po analizi portala Moj posao v povprečju zaslužijo 14 odstotkov manj od moških, saj je povprečna neto plača moških v preteklem letu znašala 1.498 evrov, medtem ko so ženske v povprečju zaslužile 1.289 evrov. Povprečna mesečna izplačana neto plača je v prvem četrtletju 2025 znašala 1.396 evrov za ženske in 1.437 evrov za moške.

Čeprav plače žensk rastejo, je razlika v primerjavi z moškimi še vedno vidna. Eurostat je že leta 2019 zabeležil plačno vrzel v bruto urni postavki v vredosti 11,5 odstotka v korist moških, novejši podatki portala Moja plaća pa potrjujejo, da se razlika ne zmanjšuje – v drugem četrtletju 2025 so moški v povprečju zaslužili 1.640 evrov neto, ženske pa 1.426 evrov, kar je približno 15 odstotkov manj.

Analiza portala Moj posao razkriva, da vrzel obstaja v vseh starostnih skupinah: ženske od 17 do 24 let zaslužijo 13 odstotkov manj, pri tistih od 25 do 34 let razlika znaša 14 odstotkov, največja vrzel pa se beleži v skupini od 35 do 44 let, kjer moški zaslužijo kar 21 odstotkov več. V starosti od 45 do 54 let razlika znaša 19 odstotkov, šele po 55. letu pa se nekoliko zmanjša na 12 odstotkov.

V BiH na najbolje plačanih položajih le šest odstotkov žensk

Plačna vrzel v Bosni in Hercegovini znaša 13,2 odstotka. Moški tam v povprečju zaslužijo 1.925 konvertibilnih mark mesečno, ženske pa prejemajo 1.701 konvertibilno marko. Preračunano na letni ravni moški dosežejo dohodek v vrednosti 23.100 konvertibilnih mark, ženske pa 20.412 konvertibilnih mark. Z drugimi besedami, ženske letno v povprečju zaslužijo približno 2,7 tisoč konvertibilnih mark manj.

Le šest odstotkov žensk zaseda najbolje plačane vodstvene položaje, kar dodatno zmanjšuje možnost ravnotežja v skupnih prihodkih.

Vanja Spaho, partnerica podjetja Women in Adria v Bosni in Hercegovini, v pogovoru za Bloomberg Businessweek Adria pojasnjuje, da ženske pogosto lovijo ravnotežje med službo in gospodinjstvom. To jih postavlja v neenakopraven položaj, zaradi česar je njihov čas '’razdrobljen'’, medtem ko imajo moški več časa, da se posvetijo karieri ali osebnim interesom.

»V največjem številu primerov prihodki moških rastejo z leti in izkušnjami, medtem ko se ženske zelo pogosto soočajo s t. i. učinkom steklenega stropa. Ko vstopajo v leta, v katerih oblikujejo družino, se pri ženskah rast prihodkov pogosto upočasni ali stagnira. To je tudi posledica spolnih stereotipov in manjših možnosti napredovanja zaradi prevzemanja večjega dela družinskih obveznosti. Torej, medtem ko moški v 40. in 50. letih beležijo vrhunec kariere in zaslužkov, se ženske pogosto borijo, da sploh ohranijo ravnotežje med službo in družino. Napredek v karieri pri ženskah najpogosteje pride v obdobju, ko družinske obveznosti niso več tako zahtevne ali pa so dobro organizirane ob podpori znotraj družine,« pravi Spaho.

V Severni Makedoniji vsaka druga ženska sploh ne išče službe

Severna Makedonija je lani prvič dobila predsednico, profesorico Gordano Siljanovsko-Davkovo. Toda po teh volitvah se je v vseh drugih segmentih udeležba žensk zmanjšala. V sobranju Republike Severne Makedonije je zastopanost žensk padla z 42,5 na 39,2 odstotka, kot kažejo podatki tamkajšnjega statističnega urada. V vladi Republike Severne Makedonije so po volitvah leta 2024 le tri ministrice od skupno 18 ministrstev in petih podpredsednikov vlade, kar pomeni 12,5-odstotno zastopanost in eno žensko manj v primerjavi s sestavo prejšnje vlade. Oktobra bodo potekale lokalne volitve, do takrat pa veljajo številke z volitev 2021, ko sta bili na 81 županskih položajev izvoljeni le dve ženski.

Nadalje podatki državne statistike o gospodarskem udeleževanju žensk kažejo, da je bilo od skupnega števila delodajalcev v Severni Makedoniji v letu 2023 le 27,2 odstotka žensk. Podobno je kar 78,5 odstotka samozaposlenih moških, medtem ko ženske zajemajo 21,5 odstotka.

"Skrb za gospodinjstvo in otroke je eden od razlogov, zakaj ženske ostajajo zunaj trga dela. Stopnja aktivnosti žensk na trgu dela znaša le 43 odstotkov," pravi v pogovoru za Bloomberg Businessweek Adria Blagica Petreski, ena od avtoric študije inštituta za ekonomske raziskave in politiko Finance Think Behind the Curtain: Cultural Norms, Gender Stereotypes and Work Attitudes Shaping Women's Labour-Market Inactivity in North Macedonia.

"Stopnja aktivnosti žensk na trgu dela je precej pod stopnjo aktivnosti moških (62 odstotkov) in pod povprečjem žensk v Evropski uniji (okoli 70 odstotkov). Ta razkorak se je poglobil po pandemiji, delno zaradi povečanih obveznosti za oskrbo v družinah. Premalo vključevanja žensk na trg dela pomeni tudi, da družine izgubljajo stabilne prihodke. Plačna vrzel med spoloma, čeprav ni novejših izračunov, je po podatkih iz obdobja pred pandemijo okoli 12 odstotkov, kar na letni ravni pomeni izgubljen dohodek v vrednosti od 1,5 do dveh mesečnih plač," pojasnjuje Petreski.

Povedano drugače, ta 12-odstotna vrzel pomeni, da na vsakih tisoč denarjev, ki jih zasluži moški, ženska zasluži 880 denarjev. Plačna vrzel prispeva k temu, da je razlika v pokojninah še globlja, to je 16 odstotkov oziroma na vsakih tisoč denarjev, ki jih prejme upokojenec, upokojenka prejme 840 denarjev.

Ženske imajo boljšo izobrazbo in nižje plače

Ko gre za neenakost v plačah po spolu v Srbiji, direktorica Akademije za žensko podjetništvo Jana Hudecova pravi, da je bila razlika v bruto plačah leta 2024 v povprečju 19 do 20 odstotkov v korist moških, medtem ko je bila leta 2022 okoli 15 odstotkov. »Po podatkih Republiškega zavoda za statistiko (RZS) za leto 2024 je vrzel največja v starostni skupini od 35 do 39 let. Do te starosti se razlika povečuje, nato se postopno zmanjšuje.«

Docent Ekonomske fakultete v Beogradu Dragan Aleksić opozarja, da preprosta razlika v povprečnih vrednostih, ki je vidna iz javno dostopnih statističnih podatkov, ni prilagojena in da je boljši pokazatelj razlika v plačah, dobljena na podlagi primerjave plač moških in žensk s podobnimi značilnostmi. »Prilagojena razlika je še večja, saj imajo ženske v povprečju boljšo izobrazbo kot moški.«

Razlage za to so različne. Aleksić med drugim izpostavlja neenako obravnavo moških in žensk znotraj istih poklicev, kar se najpogosteje pripisuje diskriminaciji.

"Ugotovljen je obstoj t. i. učinka steklenega stropa, torej obstoj nevidnih ovir, ki ženskam preprečujejo napredovanje do najbolje plačanih položajev. Po drugi strani pa spolna segregacija, torej različna zastopanost moških in žensk po poklicih, nima pomembnega vpliva na skupno razliko v plačah. Nasprotno, sedanja razporeditev moških in žensk po poklicih prispeva k majhnemu zmanjšanju razlike v plačah," navaja sogovornik.

Koordinatorka združenja za delavske pravice Roza Sara Lupšor Ćurčin pa vendarle poudarja, da segregacija, ki vpliva na razlike v plačah, še vedno obstaja. "Pogosto se reče, da je to zato, ker ženske izbirajo slabše plačane službe, a resnica je, da so v največji meri potisnjene v sektorje, ki so manj cenjeni: trgovina, storitve, tekstil, oskrba …"

V tem smislu Hudecova meni, da bo napredek mogoč šele z obvezno transparentnostjo plač, vlaganjem v otroško varstvo in doslednim uresničevanjem zakonov.

Ekonomska neenakost žensk države stane milijarde

Ekonomske izgube zaradi spolne neenakosti ni mogoče meriti samo z osebnimi bilancami. Ne gre zgolj za pravičnost – enakopravnost je pogoj za gospodarski razvoj, saj neizkoriščen potencial žensk v gospodarstvu, znanosti in IT-sektorju neposredno zavira gospodarsko rast, inovacije, produktivnost in konkurenčnost. Države bi bile precej bogatejše, če bi ženskam omogočile pošteno priložnost. Številke to jasno dokazujejo.

Na ravni EU Evropski inštitut za spolno enakost ocenjuje, da bi zmanjšanje spolnih neenakosti lahko povečalo BDP Unije za skoraj 10 odstotkov do leta 2050 oziroma za 3,15 milijarde evrov. Hrvaška konkretno izgublja, ker so ženske, čeprav bolj izobražene od moških (več jih konča fakulteto), slabše zastopane na trgu dela.

Od junija 2026 bodo morala velika borzna podjetja imeti najmanj 40 odstotkov žensk v upravnih odborih ali 33 odstotkov na direktorskih položajih. Na Hrvaškem se to nanaša na nekaj več kot 20 podjetij, nekateri pa opozarjajo, da bodo kvote težko dosegljive, saj je v določenih sektorjih zaposlenih manj žensk.

 

"12 let so se evropske države trudile soočiti z neverjetnim dejstvom, da so ženske v večini držav bolj izobražene, a se to preprosto ne odraža na vodstvenih položajih. Zakaj je tako? Razlogov je verjetno več," pravi Nataša Novaković, direktorica za ESG v Hrvaški gospodarski zbornici (HUP).

"Seveda je žensk dovolj. A že če se ozremo na te sektorje – recimo tekstil, kjer pretežno delajo ženske – so v upravah najpogosteje moški. Ne nazadnje ni nujno, da je vsak član uprave iz tistega sektorja, ni nujno, da je inženir – lahko je tudi član, odgovoren za finance," dodaja.

Po podatkih Hrvaške narodne banke iz leta 2023 stopnja zaposlenosti žensk, starih od 20 do 65 let, znaša le 60 odstotkov, kar Hrvaško uvršča med tri države EU z najnižjo stopnjo ženske zaposlenosti. Guverner Boris Vujčić je poudaril, da bi povečanje te stopnje neposredno spodbudilo rast BDP. Svetovna banka v Human Capital Reviews za Hrvaško ocenjuje, da bi boljše izkoriščanje človeškega kapitala, predvsem ženskega, lahko povprečno gospodarsko rast podvojilo z 1,6 na tri odstotke letno.

Če bi se v bruto domači proizvod vštevalo tudi neplačano žensko delo, bi bila skupna vrednost gospodarstva BiH precej višja. Ocenjuje se, da bi izboljšanje spolne enakopravnosti v povprečju lahko prineslo rast BDP na prebivalca za skoraj 10 odstotkov. To pomeni, da se BiH, ko ženske prepušča dvojnim obveznostim in nižjim dohodkom, pravzaprav odpoveduje delu svojega gospodarskega potenciala.

Nižje plače za ženske pomenijo tudi manj davkov za državo

Profesorica Ekonom­ske fakultete v Beogradu Aleksandra Anić je v izjavi za Bloomberg Businessweek Adria povedala, da je raziskava iz leta 2020 pokazala, kako nižja stopnja zaposlenosti žensk v primerjavi z moškimi Srbijo letno stane okoli pet odstotkov bruto domačega proizvoda. "Za primerjavo – ta raven ustreza stanju v Grčiji in je precej višja od izgub, ki jih ima Švedska (en odstotek)," dodaja njen kolega Aleksić.

Poleg tega nižje plače pri ženskah pomenijo tudi manjši davek na dohodek, manj vplačanih prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti.

"To nadalje pomeni nižje pokojnine v starosti, kar povečuje tveganje revščine,« poudarja profesorica Anić in dodaja: »Manjši proračunski prihodki pomenijo tudi manj prostora za naložbe, za zdravstvo, izobraževanje …"

Z drugimi besedami, zanemarjanje ženskega prispevka vodi v manjšo fiskalno kapaciteto in šibkejše javne storitve, kar dodatno otežuje sproščanje časa za njihov profesionalni razvoj in ustvarja začaran gospodarski krog.

Neplačano delo v Severni Makedoniji požre četrtino BDP

V Severni Makedoniji je bilo leta 2023 po uradni statistiki največ neplačanih družinskih delavcev žensk s podeželja – skupno 9.387 oseb. Tudi neodvisne študije potrjujejo ta trend – ženske v Severni Makedoniji še naprej nosijo največji del bremena neplačanega dela v gospodinjstvu ter skrbi za otroke in starejše. Po podatkih Petreskega z inštituta Finance Think ženske v neplačanih dejavnostih preživijo trikrat več časa kot moški, medtem ko so v plačanem delu angažirane dvakrat manj.

"To neravnovesje ima ekonomske posledice. Vrednost dela žensk gospodinj je ocenjena na osem odstotkov BDP, če se upošteva celoten čas, ki ga ženske porabijo za neplačano skrb in gospodinjske obveznosti, pa to doseže celo 25,3 odstotka BDP. To pomeni izgubljen gospodarski potencial, ki bi, če bi bil pretvorjen v plačano dejavnost, prispeval k bistveno večji rasti in večjemu prispevku v družinski proračun," pravi.

Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov ženske v Sloveniji na teden povprečno opravijo 16 ur gospodinjskih opravil, moški pa le šest. Ženske negi in vzgoji otrok v povprečju namenijo 29 ur tedensko, moški 18. Če bi se neplačane ure gospodinjskega dela preračunale v plačo, bi ženske tedensko zaslužile dodatnih 200 evrov oziroma okoli 800 mesečno. Moški pa 78 evrov tedensko ali nekaj več kot 300 mesečno.

Po podatkih UN Women v BiH ženske povprečno vsak dan opravijo več kot šest ur gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Moški za enake obveznosti porabijo le okoli tri ure. To jasno kaže, da ima ženska, ki je zaposlena za polni delovni čas, dejansko tudi '’drugo službo'’ doma. Če k temu dodamo povprečen 40-urni delovni teden, postane jasno, da pritisk dvojnih obveznosti močno vpliva na kakovost življenja žensk in njihov profesionalni razvoj.

Podatki Državnega zavoda za statistiko Hrvaške kažejo, kako neenako si moški in ženske razporejajo čas za gospodinjske in družinske obveznosti. Povprečna ženska na Hrvaškem vsak dan porabi štiri ure in štiri minute za skrb za gospodinjstvo in družino, medtem ko moški za enake dejavnosti porabijo le dve uri in 26 minut. Razlika skoraj dveh ur na dan jasno ponazarja, da ženske še vedno prevzemajo večino neplačanega dela v gospodinjstvu, kar dolgoročno vpliva na njihovo razpoložljivost za plačano delo in profesionalni razvoj.

Kako rešiti vprašanje neplačanega dela

Spolna neenakost pri opravljanju plačanih in neplačanih del se v zadnjih letih ni bistveno spremenila, kot pravi profesorica Aleksandra Anić. Zadnje uradno poročilo o tem je bilo objavljeno konec prejšnjega leta, obravnavano pa je bilo obdobje od aprila 2021 do aprila 2022.

"Po podatkih Raziskave o uporabi časa RZS se je razlika v letih 2021 in 2022 nekoliko zmanjšala v primerjavi z letoma 2010 in 2011, vendar je to verjetno kratkoročen učinek spremenjenega načina življenja večine ljudi med pandemijo. V letih 2010 in 2011 so ženske v povprečju opravile 155 minut več neplačanega dela v primerjavi z moškimi, medtem ko je bila v letih 2021 in 2022 ta razlika 126 minut. V letih 2010 in 2011 so ženske v povprečju opravile 98 minut manj plačanega dela, v letih 2021 in 2022 pa je bila razlika približno 93 minut," navaja Anić.

Njen kolega z Ekonomske fakultete Aleksić dodaja, da se po rezultatih Ankete o delovni sili RZS jasno vidi globoko zakoreninjena spolna delitev delovnih vlog, saj ženske zajemajo več kot 95 odstotkov neaktivnih oseb, ki skrbijo za otroke, družinske člane in sorodnike. Hkrati pa je, čeprav v državi živi več žensk kot moških, večina zaposlenih moških. "Razlike med moškimi in ženskami v Srbiji v stopnji zaposlenosti so precej večje kot v državah Evropske unije."

Na Akademiji za žensko podjetništvo in v društvu Rosa opominjajo, da je Srbija lani sprejela Pravilnik o metodologiji za izračun neplačanega gospodinjskega dela, kar ocenjujejo kot pomemben prvi korak. "Naslednji korak je operacionalizacija pravilnika. Sodna praksa že prepoznava neplačano delo kot ekonomsko relevanten prispevek, vendar je uveljavljanje denarnega nadomestila za neplačano delo v praksi še vedno oteženo," pravi Hudecova.

Dodaja, da bi pravno izvedljive in realne rešitve zajemale: priznanje pravice do zdravstvenega in pokojninsko-invalidskega zavarovanja na podlagi neplačanega dela, priznanje denarnega nadomestila za neplačano delo ob prenehanju (zunaj)zakonske skupnosti ter pravičen izračun vrednosti neplačanega dela – za katero pravilnik predvideva, da se računa na osnovi minimalne plače, a Hudecova opozarja, da ta cena ne odraža realne tržne vrednosti del, ki jih opravljajo ženske.

Sogovorniki poudarjajo, da so potrebne zakonske reforme tudi na drugih področjih, med drugim omogočanje materam z majhnimi otroki, da delajo krajši delovni čas in (ali) od doma, boljša ureditev javnih storitev skrbi (jasli, vrtci, domovi za starejše in onemogle …), uvedba obveznega očetovskega dopusta za skrb za otroka in drugo.

Kaznovanje materinstva

Ženske po vsem svetu se soočajo s '’kaznijo zaradi rojstva otroka'’. Rezultati se lahko na prvi pogled zdijo presenetljivi: v ZDA, na primer, starševstvo zmanjša stopnjo zaposlenosti žensk za 25 odstotkov, medtem ko je v Namibiji ta upad le 11 odstotkov. Takšne razlike, pravi profesorica Low, odražajo privilegij žensk v razvitih državah, ki si pogosteje lahko izberejo čas z otroki namesto dela. Obstajajo pa tudi drugi deli sveta, kot sta Švedska in Norveška, kjer velikodušne politike starševskega dopusta in druge državne podpore pomagajo materam, da ostanejo zaposlene.

Na Hrvaškem mora mati obvezno izkoristiti 98 dni porodniškega dopusta – 28 dni pred porodom in 70 dni po njem. Nato lahko do otrokovega šestega meseca starosti mati (ali oče, če prevzame) koristi dodatni porodniški dopust. Sledi starševski dopust, ki traja osem mesecev za prvega in drugega otroka oziroma 30 mesecev za dvojčke ter tretjega in vsakega naslednjega otroka.

Zaposleni oče ima po rojstvu otroka pravico do očetovskega dopusta v trajanju 20 delovnih dni za enega otroka oziroma 30 delovnih dni v primeru rojstva dvojčkov, trojčkov ali več otrok hkrati. Nato sledi starševski dopust, ki ga lahko zaposleni starši koristijo po dopolnjenem šestem mesecu starosti otroka, pri čemer ga ni treba izkoristiti takoj, ampak ga je mogoče koristiti do otrokove osme leta starosti.

To je osebna pravica obeh staršev, ki jo lahko koristita v trajanju osmih mesecev (za prvega in drugega rojenega otroka) oziroma 30 mesecev (za dvojčke, tretjega in vsakega naslednjega otroka).

Pravico do starševskega dopusta lahko praviloma koristita oba starša, v enakem trajanju, torej vsak po štiri oziroma 15 mesecev (odvisno od števila otrok), pri čemer sta dva meseca neprenosljiva in ju lahko izkoristi samo oče.

Do marca 2025 je bila vrednost nadomestila omejena na 995 evrov neto mesečno, vendar je bila z novelo zakona omejitev zvišana na tri tisoč evrov – s čimer ženske (in moški) s plačami do tega zneska prejemajo polno nadomestilo. To je velik korak naprej za finančno varnost v najzgodnejši fazi starševstva.

Kljub temu raziskave EIGE in Eurostata kažejo, da se dohodki žensk po vrnitvi z dopusta ne vrnejo nujno na raven pred porodom. Učinek t. i. kazni za materinstvo se meri s spolnim plačnim razkorakom, ki se pri starših povečuje. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2022 ženske na Hrvaškem v parih z otroki zaslužijo 26 odstotkov manj od moških, medtem ko je pri parih brez otrok ta razkorak 23 odstotkov. Z drugimi besedami, prekinitev kariere in manjša razpoložljivost za delo in napredovanje imata trajne posledice.

V Srbiji zakon o delu določa, da lahko zaposlena ženska začne porodniški dopust najprej 45 dni, obvezno pa 28 dni pred predvidenim datumom poroda. Porodniški dopust traja do tri mesece, nato ima ženska pravico do dopusta za nego otroka do izteka 365 dni od začetka porodniškega dopusta.

Po besedah Aleksića so bile v Srbiji zabeležene številne ženske, zaposlene za določen čas, ki jim po vrnitvi s porodniškega dopusta pogodba ni bila podaljšana. Nekatere so bile premaknjene na slabša delovna mesta.

 »Tiste, ki so se uspešno vrnile na delo, so v najboljšem primeru obdržale enak dohodek kot prej. Ker plače žensk med dopustom stagnirajo (razen obveznega povečanja za delovno dobo), medtem ko plače njihovih sodelavk in sodelavcev rastejo, je jasno, da bodo po vrnitvi na delo zaostajale,« pojasnjuje.

Aleksić opozarja tudi na rezultate raziskave za obdobje od 2014do 2018, ki je ugotovila obstoj '’kazni za materinstvo'’ pri materah z majhnimi otroki. »Z drugimi besedami, matere z otroki do dveh let zaslužijo približno pet odstotkov manj kot ženske s podobnimi značilnostmi, ki nimajo otrok ali imajo otroke, starejše od dveh let.«

V društvu Rosa poudarjajo, da podatki pooblaščenca za varstvo enakosti kažejo, da sta prav nosečnost in starševstvo najpogostejša razloga za pritožbe na področju delovnih razmerij. Za ponazoritev navajajo nekaj izjav žensk, ki so se obrnile na društvo:

"Pri delodajalcu sem zaposlena za nedoločen čas. Porodniški dopust se mi je iztekel. Delodajalec mi je rekel, naj pridem po končanem letnem dopustu, da podpišem sporazumno prekinitev pogodbe."

"Septembra sem ostala brez službe, saj mi pogodba ni bila podaljšana, ker je šef izvedel, da se pripravljam na postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo."

Makedonske kmetice nimajo pravice do porodniškega dopusta - tožba proti državi

V skladu z zakonodajo v Severni Makedoniji obstaja devetmesečni porodniški dopust, toda pomanjkanje vrtcev in omejeni modeli fleksibilnega dela pogosto povzročijo, da ženske dlje časa ostajajo zunaj trga dela, kot pravi Petreski.

Po zakonu o delovnih razmerjih ima delavka v času nosečnosti, poroda in starševstva pravico do plačanega dopusta v trajanju devetih mesecev neprekinjeno, če rodi več otrok hkrati (dvojčke, trojčke ali več), pa ima pravico do dopusta v trajanju 15 mesecev. Delavka lahko začne dopust zaradi nosečnosti, poroda in starševstva 45 dni pred porodom, obvezno pa 28 dni pred porodom.

Po zakonu mora delavec delodajalca obvestiti o času začetka in konca koriščenja starševskega dopusta 30 dni pred njegovim začetkom.

Nadomestilo za porodniški dopust je v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje (FZO). FZO izplačuje sto odstotkov osnovne plače matere.

Vendar pa nimajo vse ženske možnosti za porodniški dopust. To poletje je Komisija za preprečevanje in zaščito pred diskriminacijo (KSZD) skupaj s Helsinškim odborom za človekove pravice in svoboščine vložila prvo tožbo v javnem interesu proti tamkajšnji vladi in ministrstvu za zdravje, ker registrirane samostojne kmetice nimajo pravice do porodniškega dopusta.

»Noseče kmetice so sključene na polju z velikim trebuhom do zadnjega dne, do poroda. Ko rodijo, se takoj vrnejo na polje, kar je prezgodaj in nevarno, a nimajo devetmesečnega plačanega porodniškega dopusta kot druge delavke v državi, zato so prisiljene tvegati svoje zdravje in zdravje novorojenčkov, da bi si zagotovile preživetje,« navajajo vložniki tožbe.

S tožbo se zahteva, da sodišče oblastem naloži spremembo zakona o zdravstvenem zavarovanju ter da se vanj vključijo kmetice kot zavarovanke, ki bi uveljavljale pravico do plačanega porodniškega dopusta in plačanega bolniškega staleža.

"Kmetice v zakonu o delovnih razmerjih niso prepoznane kot delavke, toda imajo dohodek, zato plačujejo prispevke. Ko se znajdejo v stanju bolezni, poškodbe, nosečnosti, materinstva ali poroda, enako kot drugi delavci niso sposobne opravljati svojega dela in ne morejo ustvarjati prihodka," je takrat izjavil predsednik KSZD Igor Jadrovski.

Komisija večkrat letno odloča tudi o pritožbah žensk, ki so dobile odpoved, ker so zanosile.

Zadnja odločitev KSZD je bila sprejeta junija lani. Zaposlena za določen čas v zasebnem podjetju je obvestila kadrovski oddelek, da je noseča, prejela odgovor, da bo o tem obveščen delodajalec, naslednji dan pa so ji sporočili, da pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana. Nosečnica je KSZD-ju predložila tudi zdravniško dokumentacijo, da je po odpovedi potrebovala psihiatrično pomoč.

Med zadnjimi primeri, v katerih je komisija ugotovila obstoj diskriminacije na podlagi spola, starosti in materinstva, je bil primer objavljenega oglasa za delovno mesto finančnega menedžerja. V oglasu je bilo navedeno, da morajo biti kandidatke ženske, stare od 24 do 40 let, ki ne študirajo in nimajo majhnih otrok.

BiH: Pravice mater se razlikujejo od kantona do kantona

Velik izziv je tudi obdobje materinstva v Bosni in Hercegovini. Formalno zakonodaja nudi do 12 mesecev porodniškega dopusta, v Republiki Srbski pa ta doba lahko traja tudi do 18 mesecev v primeru dvojčkov, tretjega otroka ali vsakega naslednjega otroka. Kljub temu se praksa razlikuje po entitetah in kantonih. Pravice mater se bistveno razlikujejo od kantona do kantona in so pogosto odvisne od kraja prebivališča, delovno-pravnega statusa ter finančne moči lokalnih oblasti oziroma pripravljenosti za zagotavljanje sredstev za porodniška nadomestila.

Med koriščenjem porodniškega dopusta ima zaposlena mati pravico do nadomestila v vrednosti povprečne plače, ki jo je zaslužila v zadnjih 18 mesecih. Ta primer ni univerzalen in ženske, ki imajo prebivališče v Republiki Srbski, delovni odnos pa v Federaciji BiH (FBiH), ostajajo pred zakonom nevidne.

Zaradi tega številne matere občutijo '’kazen za materinstvo'’ – padec dohodka in počasnejše napredovanje v karieri, kar je dobro dokumentiran trend tudi v razvitih državah.

V praksi se pogosto zgodi, da se delodajalci izogibajo obveznosti izplačila polnega nadomestila med porodniškim dopustom, čeprav zakon določa, da morajo izplačevati plačo, sredstva pa jim nato povrnejo kantonalni skladi. V takih primerih breme neposredno pade na proračun, matere pa ostanejo brez varnosti rednih prihodkov, kar jih pogosto prisili k zgodnejši vrnitvi na delo.

Jelena Bjelić, predsednica Združenja Moje dijete, pravi, da moški hitreje napredujejo v karieri, kar prinaša višje prihodke, medtem ko ženske doživljajo prekinitev kariere zaradi družine, zlasti v času nosečnosti in dokler so otroci majhni.

"Neredko se zgodi, da delodajalci prav zaradi možnosti, da bodo odšle na porodniški dopust, sploh ne želijo zaposliti mladih žensk, kar seveda vpliva na njihovo počasnejše napredovanje v karieri," pravi Bjelić.

Dodaja, da obstajajo primeri, ko zaposlene matere v BiH ne morejo uveljaviti pravice do plače med porodniškim dopustom, ker entitetni skladi še niso povezani. To je za nosečnico težava in ji prinaša veliko stresa.

"Brez rednih prihodkov ostene prav takrat, ko jih najbolj potrebuje, saj je dobila novega družinskega člana, za katerega mora tudi finančno skrbeti. To je težava, s katero se  ženska po porodu vsekakor ne bi smela ukvarjati, in upam, da se čim prej reši. Pogosto nimajo niti zdravstvenega zavarovanja, zato so prisiljene dati odpoved, da bi imele zdravstveno zaščito kot nezaposlene. To zagotovo vpliva tudi na njihovo kariero in odločitev, da se ponovno vrnejo na delo."

Dopust za očete je omogočen od leta 2016, ko je bil na ravni celotne BiH spremenjen in dopolnjen zakon o delovnih razmerjih ter so bile usklajene določbe z zakonom o enakosti spolov v BiH.

Spaho pravi, da je to zelo problematično, saj ženske postavlja v negotov in nestabilen položaj prav v obdobju, ko finančno stabilnost najbolj potrebujejo. Sistem, v katerem so nadomestila odvisna od kantona ali entitete, ustvarja neenakost, saj nekaterim ženskam zagotavlja popolno podporo, druge pa se spopadajo s pomanjkanjem prihodkov. Delodajalci bi morali biti partnerji v tej tranziciji in zagotoviti, da starševstvo za ženske ne pomeni finančne kazni.

Pri pripravi besedila so sodelovali Urban Červek, Ana Ristović, Nejra Džaferagić in Martina Raguž.