.webp){kind=icon}
Po napovedani prevetritvi kadrov s strani vlade ter ob prvih menjavah nadzornikov in članov uprav družb, ki so v večinski lasti države, smo se o smiselnosti vladnega kadrovanja pogovarjali s prvim med nadzorniki Gorazdom Podbevškom, direktorjem Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS). Med drugim je govoril tudi o pritiskih, ki so jih deležni nadzorniki.
Kdaj nadzorniki razrešujejo člane uprav?
Skladno z zakonom za odpoklic nadzornikov skupščina razloga ne potrebuje. Za predčasen odpoklic potrebuje le tričetrtinsko večino, in sicer ravno zato, da bi se njihov mandat stabiliziral in da večinski delničar nadzornikov ne bi menjal kadar koli. To je popolnoma normalno v običajnih gospodarskih družbah, medtem ko naj bi bil v družbah z državnim lastništvom ta standard višji, ker je SDH zavezan k ravnanju v interesu družb in posledično države. Torej se naj nadzornikov ne bi menjalo arbitrarno, ampak se naj bi poskušalo poskrbeti za čim boljše upravljanje.
Kako komentirate napovedi premierja Roberta Goloba o kadrovskem cunamiju?
Glede napovedanih menjav, tako imenovanega kadrovskega cunamija, je tako: Če to razumemo kot odpravljanje napak, ki so nedvomno bile, je to v redu, če pa to razumemo kot menjanje njihovih z našimi, pa to seveda ni v redu. Nedvomno so bili v zadnjih letih nekateri nadzorniki imenovani mimo objektivnih kriterijev, brez znanja in izkušenj, niso bili neodvisni ali so bili imenovani izključno po strankarski liniji. Da se to sanira, je po mojem osebnem mnenju pravilno in potrebno. Bistveno pa je, da ko se odpokliče katerega od članov nadzornega sveta, postopek imenovanja novih poteka po objektivnih kriterijih, ki naj bi se jih držal SDH.
Kateri so ti kriteriji?
Za SDH je v zakonu navedeno, kakšne kriterije morajo izpolnjevali člani nadzornih svetov državnih družb, kakšno znanje potrebujejo, poslovno odličnost, integriteto, izkušnje in tako dalje. Navedeni so tudi izključitveni kriteriji: Torej da zadnjega pol leta niso bili politični funkcionarji, da nimajo konflikta interesov in tako naprej. Vedeti namreč moramo, da si vedno omejen z dejanskim naborom, sami "supermani" se verjetno ne bodo prijavili na razpis za nadzornike. Če dejansko skušaš izbrati najboljše po znanju in tem, koliko lahko prispevajo, je to kvalitativno drugače od tega, kar se je dogajalo v preteklosti.
Če bodo med nadzornike spet imenovani "falirani" politiki iz lokalnih okolij in z državnih list, prijatelji in znanci, torej če se bo nadaljevalo politično kadrovanje, potem je vse skupaj izguba časa in nismo na nič boljšem, kot smo bili prej.
Kako je s pritiski na nadzornike?
Na združenju imamo izkušnjo izpred nekaj let, ko je generalni sekretar LMŠ Brane Kralj klical generalno sekretarko ZNS, ki je bila tudi v nadzornica Uradnega lista, in pritiskal nanjo, naj za direktorja Uradnega lista imenuje Igorja Šoltesa. Ona ga je prijavila na KPK in potem je stekel cel postopek. Takrat smo ugotovili, da so to zelo težke okoliščine, zato smo oblikovali protokol.
Na spletni strani združenja je na voljo v preprosti obliki, vsebuje navodila, kaj lahko nadzornik naredi, če je podvržen pritiskom. Seveda se redkokdaj kdo tako nespretno loti pritiskanja, kot se ga je takrat Kralj, da pokliče in reče, da je to in to v interesu države. Ponavadi se to dogaja veliko bolj subtilno.
Kako določiti, da gre za pritiske?
V protokolu smo skušali navesti, kdaj je komunikacija sporna – torej eksplicitna ali implicitna grožnja z menjavo, ponujanje koristi, poslovnih priložnosti ali drugih funkcij, kar bi lahko bil "korenček" – in kdo je tisti, ki izvaja pritisk. Seveda je huje, če pritisk nate izvaja večinski delničar ali minister. Že sama oseba, ki vzpostavi komunikacijo, je lahko bistvena za presojo pritiskov.
Tako smo skušali definirati, kdaj gre za nelegitimen pritisk s strani politika ali tretje osebe, in dodali priporočila, kaj lahko nadzorniki v tem primeru naredijo. Nadzorniki lahko pritiske razkrijejo kolegu v nadzornem svetu, če ti niso del problema, kar se tudi dogaja, sploh če imamo slabo sestavljene svete. Lahko jih razkrijejo Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), če gre za neintegritetno ravnanje javnega funkcionarja. Vsekakor skušajo dobiti čim več podrobnosti in konkretnih primerov komunikacije. Da zaščitijo lastno integriteto, takim pritiskom ne smejo podleči. Ne pričakuje se od vsakogar, da bo šel v obtožbo, zato je bolje, da odstopi in zaščiti lastno integriteto, ker drugače postane del problema. Pritiski se dogajajo, treba jih je znati zaznati in odreagirati. Tukaj se bomo morali slovenski nadzorniki še izboljšati.
Ali je prišlo do kakšnih kazenskih ali odškodninskih obtožb?
Dejansko je tako, da lahko kazniva dejanja izvršijo le tisti, ki imajo neko funkcijo in jo denimo zlorabijo. Seveda poznamo nekatere primere, mnogi so že bili obsojeni. Drugo pa je civilna oziroma odškodninska odgovornost. Pri tem tožniku ni treba dokazovati malomarnosti ali naklepa; tudi tam se je že oblikovala sodna praksa, čeprav teh primerov ni mnogo. Bile so tudi določene pravnomočne odškodninske sodbe. Glede na prakso bi jih lahko bilo in bi jih moralo biti več.
Kakšno je delo nadzornikov?
Člani nadzornega sveta, ko so še aktivni in imajo upravo, lahko skozi učinkovit nadzor zmanjšajo nevarnost, da do oškodovanja družbe sploh pride. Primarna naloga nadzornega sveta ni, da preganja in toži upravo, temveč da preprečuje dejanja ali opustitve dejanj, ki so za družbo škodljivi. Če gre kaj narobe, ima glavno naloga uprava družbe, ki skozi postopke ugotavlja, ali so se oškodovanja zgodila in ali obstaja pravna podlaga, da je odškodninska tožba sploh primerna.
Ali bi lahko špekulirali, kje bi še lahko prišlo do menjave nadzornikov?
Ne bi špekuliral, ker nimam informacij.
