Kakšna je stabilnost bančnega sistema v regiji Adria

Zadnje tedne je zaznamovala povečana zaskrbljenost glede stabilnosti bank po stečaju več velikih svetovnih igralcev. Banke lahko propadejo – tako kot druga podjetja –, vendar so bančni sistemi danes bistveno varnejši kot pred 15 leti in verjetno varnejši kot kdaj koli prej. Ključna je obsežnejša in strožja regulacija, ki je na podlagi okvira Basel III še bolj omejila manevrski prostor bank ter zahtevala izboljšanje korporativnega upravljanja in obveščanja vseh deležnikov o poslovanju bank.

Evropska unija (EU) je z regulacijo in (ne)posrednim nadzorom centralnih bank zelo natančno opredelila strožja pravila igre. Cilj očitno ni popolnoma izničiti tveganja propada banke, ki je lahko posledica idiosinkratičnih ali sistemskih dejavnikov tveganja ali kombinacije teh dveh kategorij. Uredba opredeljuje kvantitativna in kvalitativna pravila, ki jih morajo banke upoštevati, da bi bilo njihovo poslovanje v okolju dejavnikov tveganja vzdržno. Če do propada vendarle pride, je treba pred tem večkrat poskušati stabilizirati poslovanje. Natančneje to pomeni, da banke v sodobnem času aktivno spremljajo dolg niz regulativnih in/ali interno predpisanih metrik, nekatere med njimi dnevno, vsako s pripadajočimi mejnimi ravnmi. Poleg tega imajo banke vnaprej določene in kalibrirane nize sanacijskih ukrepov. Zadnja "obrambna linija" tako imenovanega sanacijskega načrta, ki se sproži, če ni več mogoče rešiti celotnega poslovanja, je prestrukturiranje banke z delovanjem le na kritičnih področjih poslovanja. Tudi če gre banka v stečaj, mora biti sistem dovolj močan, da prepreči, da bi se nestabilnost prelila na druge banke.

Poleg pogostih analiz in internega poročanja o kazalnikih iz tekočega poslovanja so stresni testi danes pomemben steber upravljanja bank. Regulatorji zahtevajo, da banke izvajajo interne stresne teste na podlagi hipotetičnih scenarijev, značilnih za poslovanje posameznih bank, in hkrati sami izvajajo stresne teste na podlagi enotnih predpostavk za vse banke. Ideja obeh principov je zagotoviti dovolj stabilno poslovanje banke, če nastopi določen krizni scenarij. Vse ključne metrike poslovanja banke in njihove vrednosti za posamezno banko lahko danes preberemo v javno objavljenih finančnih in kreditnih poročilih, kar je bolj transparentno kot v večini drugih panog.

Če želimo potrditi, da so bančni sistemi stabilni, moramo v trenutnem okolju opazovati tri nize kazalnikov. Čeprav je posebej spodbudno, da so kazalniki likvidnosti v povprečju daleč nad regulatornimi omejitvami, je v ospredju kazalnik pokritosti državnih obveznic v bilancah bank z bančnim kapitalom. Zaradi dviga obrestnih mer dolžniški vrednostni papirji izgubljajo vrednost – gre za nerealizirane izgube. Nerealizirane izgube poenostavljeno povedano pomenijo, da lahko banka še vedno zasluži z obveznico, če jo drži do zapadlosti ali če v vmesnem obdobju obrestne mere upadejo toliko, da je banka s prodajo obveznice v tistem trenutku v dobičku.

Če banka obveznico proda danes, kupila pa jo je pred nekaj leti v razmerah zelo nizkih obrestnih mer, so izgube nepovratno realizirane. Prav to se je zgodilo ameriški Silicon Valley Bank (SVB). Zdi se, da so države, kot so Hrvaška, Slovenija, Srbija, Bosna in Hercegovina ter Severna Makedonija, v solidnem položaju glede na to, da se razmerje med državnim dolgom (po vseh kategorijah računovodskega vrednotenja) in kapitalom bank v regiji Adria giblje od 70 do 110 odstotkov. To je več kot v osrednjih državah evroobmočja, kjer je povprečje okoli 60 odstotkov, vendar nižje od preostale srednje in vzhodne Evrope, kjer so razmerja za države, kot so Poljska, Češka, Madžarska in Romunija, bistveno višja, v območju od 120 do 170 odstotkov. Povedano drugače, če bi prišlo do umika depozitov in bi morale banke za njihovo poplačilo prodati državne obveznice, bi bil pritisk na kapital zaradi realizacije izgub večji v drugih državah srednje in vzhodne Evrope kot v jadranski regiji.

Drugi pomemben kazalnik je stopnja skupnega kapitala, ki se je po svetovni finančni krizi leta 2008 povečala za približno pet do deset odstotnih točk v celotnem razponu hitro rastočih trgov na svetu. Medtem ko so bile izgube v nedavno problematičnih bankah koncentrirane zaradi tržnih tveganj, večina bank običajno posluje s predpostavko relativno večjih potencialnih izgub iz kreditnih portfeljev. V scenariju, ko bi stečaj vsaj ene sistemsko pomembne banke privedel do šibkejšega pretoka kapitala med bankami, bi bil prvi nadaljnji učinek občutno zmanjšanje plasiranja novih kreditov in posledično zmožnosti zasebnega sektorja, da poplača obstoječi dolg. Približno ocenjujemo, da bi bančni sistemi v regiji Adria lahko nosili izgube na kreditnih portfeljih od pet do deset odstotkov, preden bi se skupne kapitalske stopnje znižale na ravni, ki še dosegajo regulativne minimume, vendar bi praktično onemogočile ustvarjanje dodatnega posla brez dodatnega kapitala. Z drugimi besedami: Bančni sistemi v regiji so zelo dobro kapitalizirani za morebitne izgube v poslovanju.

Tretji pomemben kazalnik je stopnja zadolženosti zasebnega sektorja, ki se v bančnih sistemih regije Adria giblje od 39 do 53 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Da te ravni dolga ne odstopajo od tistih v primerljivih gospodarstvih, potrjuje dejstvo, da je isti kazalnik v državah, kot so Poljska, Češka, Madžarska in Romunija, v podobnem razponu od 26 do 56 odstotkov BDP. Kazalnik je v najbolj razvitih delih evroobmočja, torej v državah, kot so Nemčija, Avstrija, Italija in Francija, v razponu od 80 do 120 odstotkov. Verjamemo, da se bo konvergenca tranzicijske Evrope in njenega najbolj razvitega dela dolgoročno nadaljevala, kar bo povečalo odplačilno sposobnost zasebnega sektorja v regiji Adria in s tem odprlo potencial za rast dolga zasebnega sektorja.

Za bančno industrijo je značilna specifična, močna povezanost med bankami, večja kot vsaj v večini drugih panog. Tako kot v drugih panogah obstajajo banke, ki so primerljivo odpornejše na stres, in tiste, ki so manj odporne. Dobra podlaga za zagotavljanje zaupanja je, da celotni sistemi izkazujejo visoko stopnjo stabilnosti, vendar to ne pomeni, da se izgubi osredotočenost na posamezne, predvsem sistemsko pomembne banke in njihovo delovanje v današnjih razmerah. Regulatorji v Evropi od leta 2020 intenzivneje počnejo prav to – vpliv gibanj na kapitalskih trgih na poslovanje bank se sproti ocenjuje, glede na dolgotrajen boj z inflacijo pa bo to očitno ostal modus operandi vsaj še v tem letu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar