Kultura napitnin; komu, kdaj in zakaj jo dati

V splošnem je vprašanje napitnin v gostinstvu in turizmu kulturne narave, pravi profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Marjan Hočevar. Smo Slovenci družba, kjer je neformalno plačevanje za storitve bolj prisotno? Se bo praksa napitnin v predvidenih zneskih prek digitalnih naprav za plačevanje s bančnimi karticami v slovenskem okolju obnesla pozitivno? Bi lahko imeli obvezno napitnino?

V družbah, kot so sredozemske, balkanske in bližnjevzhodne, je neformalno plačevanje za storitve bolj prisotno kot v družbah zahodne Evrope. Tam je ta fenomen manj razvit, saj velja predpostavka, da so zaposleni, ki nudijo storitve, za to že plačani. V Nemčiji na primer napitnine niso uveljavljene, vsaj ne v večjem in ustaljenem obsegu, pojasnjuje Hočevar.

Veljajo tudi specifike, ki se vežejo na konkretna okolja oziroma družbe. Čeprav Italija velja za sredozemsko državo, v državi napitnin skoraj ni; prav tako Italijani, ko potujejo, ne dajejo napitnin. Razlog za to je preprost: V Italiji je uveljavljeno načelo pogrinjka, dodaja sogovornik.

Napitnina z bančno kartico – so lahko potrošniki pod pritiskom, da morajo pustiti napitnino?

Medtem ko smo v Sloveniji navajeni puščati napitnino v obliki kovancev in v redkih primerih bankovcev, se vse pogosteje pojavljajo možnosti za plačilo napitnine prek digitalnih naprav za plačevanje s bančnimi karticami. Te naprave samodejno predlagajo možnosti, koliko odstotkov napitnine želimo pustiti, nudijo pa tudi možnost "brez napitnine".

Poraja se vprašanje, ali se bo ta praksa v slovenskem okolju obnesla pozitivno. Ali bodo zaradi takšnega načina ponujene napitnine potrošniki pod pritiskom, da morajo pustiti napitnino oziroma več denarja, kot bi ga sicer pustili po lastni presoji? "Za slovensko kulturno okolje so napitnine prek predvidenih vsot na kreditnih karticah neprimerne. Mislim celo, da bi to morali zakonsko prepovedati," komentira Hočevar.

Depositphotos

"Če govorim kot uporabnik tega sistema, bi se strinjal, da je pritisk večji kot ob tradicionalnem dajanju napitnin, ko pustiš napitnino na mizi, ko običajno natakarja ni tam," pove profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete Marko Jaklič. Strinja se, da pri nas tradicija dajanja napitnin ni enaka kot na primer v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer je tako rekoč institucionalizirana oziroma jo natakarji pričakujejo, saj so primarno plačani iz tega vira.

Profesor iz lastnih izkušenj še pove, da opaža, da so v takšnih lokalih natakarji prijaznejši in bolj ustrežljivi. Pričakuje tudi, da se bo ta sistem v Sloveniji razširil in da se bomo tudi uporabniki naučili, da ne bomo dajali neprimerno visokih napitnin. "Veliko lahko naredijo tudi natakarji, in sicer tako, da v času strankinega potrjevanja napitnine obrnejo pogled stran. To bi bilo dolgoročno bolje za vse," še razmišlja.

Obvezna napitnina?

V ZDA je zgodba drugačna. Tam je napitnina neformalno skoraj obvezna. Posledica tega je, da izvajalci gostinskih storitev niso plačani ali je njihovo plačilo skromno. Takšen način dela bi bil nemogoč v Evropi, predvsem v državah Evropske unije (EU), kjer so pravila zaposlovanja in plačevanja delavcev močna socialno-pravna kategorija, poudari Hočevar.

Slovenija je nekje vmes. Večinoma napitnino predstavlja "drobiž", ostanek od določene zaokrožene vsote, nadaljuje in dodaja, da ne vidi razloga, da bi se približevali ameriškemu modelu. "Ob vse slabših gostinskih storitvah v Sloveniji ni pričakovati, da bi se prijel ameriški model," je prepričan profesor, ki ob tem poudarja, da sam napitnino da izključno, če je s storitvijo zadovoljen.

V Sloveniji se pojavlja tudi problem, da storitve pogosto razumemo kot "usluge", kar je verjetno posledica socialističnih časov, tako da smo pravzaprav srečni, da smo sploh postreženi, zaključi Hočevar.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar