Kitajska neresnica, težka več kot tisoč milijard dolarjev

Kitajska je leta 1978 z odprtjem gospodarstva stopila na pot izjemnega razvoja. Bruto domači proizvod je zrasel z okoli petih odstotkov celotnega svetovnega BDP na skoraj 18. S tem je postala pomembna gospodarska velesila. 

Kitajski BDP pa je kljub ekstremni rasti ena večjih enigm v ekonomskem svetu. Medtem ko država po svetu 'promovira' uspešnost avtoritarnega režima, se poraja vprašanje glede velikosti kitajskega BDP. Kako velik sploh je?

V javnosti so pogoste špekulacije, da so morda uradni podatki Kitajske izkrivljeni. Omenimo aktualni primer, zaradi katerega se ustvarja takšen vtis. Sredi avgusta je nacionalni kitajski statistični urad napovedal, da bodo začasno ustavili objavljanje podatkov o brezposelnosti mladih v starosti od 18 do 24 let, češ, da morajo opraviti revizijo metodologije. Stopnja brezposelnosti med mladimi je bila juniju rekordna, in sicer 21,3-odstotna. 

Gre kitajskim uradnim podatkom in podatkom avtokratskih držav zaupati? So avtoritarni režimi gospodarsko bolj uspešni od demokratičnih?

Ko rast preseže 10 odstotkov

Kitajsko gospodarstvo je v zadnjih 30 letih dosegalo povprečno letno rast 6,3 odstotka, kažejo podatki Svetove banke. V devetdesetih je bila povprečna letna rast izjemna, več kot 10,8-odstotna, v letih z najvišjo rastjo pa je celo presegla 15 odstotkov. Za primerjavo: nemško gospodarstvo je po drugi svetovni vojni, od petdesetih pa do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v obdobju, ki ga nekateri označujejo kot nemški gospodarski čudež, raslo s povprečno letno rastjo petih odstotkov. Slovenski BDP je od leta 1996 pa do danes na letni ravni povprečno rasel s hitrostjo 2,7 odstotka.

Zakaj podatki avtokratskih držav niso zanesljivi?

''To je stalna zgodba s Kitajsko. Nikoli se ne ve, ali so podatki, ki jih sporočajo, točni. Če pogledate članke izpred 20 ali 10 let, je vedno, kadar se govori o kitajskih številkah, prvi stavek članka – nikoli ne vemo točno, koliko so ti podatki verodostojni,'' odgovarja profesor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Mojmir Mrak. Tudi to je eden od argumentov, zakaj države ne želijo imeti deviznih rezerv v kitajski valuti, saj ni zaupanja v kitajske institucije, še poudarja. 

Zakaj pa prirejajo podatke? "Ne rečem, da jih prirejajo, nejasno je, ali so ti podatki odraz dejanskega stanja ali ne. Ne dovolijo verifikacije koga drugega, ne pustijo vpogleda. Zakaj?" se še sprašuje profesor Mrak.

Celo nekdanji predsednik kitajske vlade Li Keqiang je leta 2007 priznal, da so številke kitajske gospodarske rasti nezanesljive, kar je bilo razkrito prek WikiLeaksa. O tem so se potem razpisali tudi številni svetovni mediji.

Kot alternativo je Li predlagal analiziranje proizvodnje električne energije, železniškega tovornega prometa in izplačila posojil. Revija Ecomomist je zato sestavila indeks Li Keqiang, pri katerem za gibanje BDP upodabljajo kazalnike, ki jih je predlagal Li. Indeks kaže bistveno bolj nestanovitno rast Kitajske kot uradni podatki o rasti. Številni tudi Lijevem indeksu ne zaupajo.

Luči razkrivajo laži diktatorjev

Profesor Luis R. Martinez z Univerze v Chicagu se je spraševal, v kolikšni meri je mogoče zaupati številkam rasti BDP diktatorskih držav. Primerjal je rast BDP v državah z rastjo svetlosti nočnih luči, ki so jih posneli sateliti. Raziskave so pokazale, da so satelitske slike, ki prikazujejo intenzivnost svetlobe ponoči, dober približek gospodarske dejavnosti. S tem, ko se gospodarstvo razvija, se gradi infrastruktura, hiše, industrija, javna razsvetljava, kar se vidi na satelitskih slikah.

Depositphotos

Če lahko vlade podatke o rasti BDP prirejajo, tega ne morejo narediti pri dejanski gospodarski aktivnosti. Za merjenje osvetljenosti je Martinez uporabil posnetke Nacionalne uprave za oceane in atmosfero, ki temeljijo na neobdelanih podatkih obrambnega meteorološkega satelitskega programa ameriških zračnih sil.

Rast v povprečju prevelika za 35 odstotkov

Podatki nacionalnih statističnih uradov so pokazali, da so med letoma 1992 in 2013 manj demokratične države dosegale višje stopnje gospodarske rasti. Avtarkične države pa so v omenjenem obdobju poročale o povprečni rasti BDP za 147 odstotkov. Ko so te podatke nacionalnih uradov primerjali s satelitskimi posnetki, so pokazali manjšo rast od uradne statistike, in sicer v višini 76 odstotkov. "Vse vlade želijo objaviti višje številke rasti BDP, vendar manj demokratične to lažje počnejo," ugotavlja Martinez.

Martinez še pojasnjuje, da so avtoritarni režimi letno rast BDP v povprečju precenili za 35 odstotkov v primerjavi z demokratičnimi državami. Če je dejanska stopnja rasti BDP en odstotek, bo avtoritarni režim poročal o stopnji rasti 1,3 odstotka. Kitajska je med nesvobodnimi državami številke o rasti napihovala nadpovprečno, kažejo podatki.

Analiza, predstavljena v znanstvenem članku iz leta 2018, v katerem so opazovali krajše časovno obdobje (med letoma 1993 in 2006), je pokazala, da so v omenjenem časovnem obdobju avtoritarni režimi precenjevali gospodarsko rast za 40 odstotkov. Za Kitajsko je bila izračunana vrednost 29 odstotkov. To pomeni, da Kitajsko gospodarstvo v omenjenih 13 letih ni doseglo iz začetku članka omenjenih 6,3 odstotka letne rasti, temveč 4,9 odstotka. Martinez še dodaja, da če avtoritarni režimi v daljšem obdobju sistematično napihujejo letne rasti BDP, pričakuje, da so odstopanja na dolgi rok lahko še večja.

Kako velik je zares kitajski BDP?

"Nemogoče je dati točne kvantitativne odgovore. Splošna tendenca je, da Kitajska nekoliko znižuje podatke o rasti BDP, kadar je ta previsoka, in povečuje, kadar je ta nizka – ocene so med eno in dve odstotni točki,'' pravi Mitja Saje, strokovnjak za zgodovino ter politični in ekonomski sistem Kitajske na ljubljanski filozofski fakulteti. Točnega podatka nimajo najbrž niti kitajske oblasti. Kitajski nacionalni podatki namreč temeljijo na podatkih, ki jih zbirajo lokalne vlade. Centralna vlada provincialnim zastavi cilje rasti. Ker so lokalne vlade nagrajene za doseganje ciljev, so motivirane, da izkrivljajo lokalne statistike, so ugotovili v znanstveni raziskavi iz leta 2019.

Ugotovili so, da so lokalne vlade po letu 2005 napihovale statistične podatke o BDP, predvsem industrijsko proizvodnjo in naložbe. Da lokalne vlade napačno poročajo o rasti BDP, je dobro znano. Tega se zavedajo tudi na kitajskem državnem statističnem urad (NBS), ki je prilagajal številke, ki so jih poročale lokalne vlade. Pred letom 2003 je NBS lokalni BDP usklajeval navzgor, po letu 2003 pa navzdol.

Podatki raziskave kažejo, da se je obseg, v katerem lokalne oblasti pretiravajo z lokalnim BDP, po letu 2008 povečal, prilagoditve NBS pa niso sledile. Zato ocenjujejo, da je resnična stopnja rasti BDP od leta 2010 do 2016 verjetno precenjena za skoraj dve odstotni točki. Ugotavljajo, da NBS nima zmogljivosti, da bi popravil napihnjene številke provincialnih oblasti. Če je bil kitajski BDP leta 2018 precenjen za enako stopnjo kot med letoma 2010 in 2016, bi bil od uradnih podatkov nižji za 1,6 bilijona (1.600 milijard) dolarjev, so izračunali na Financial Timesu. Kitajski BDP je bil leta 2018 približno 13.895 milijard dolarjev.

Kitajsko gospodarstvo je bilo tako leta 2018 od uradnih podatkov manjše za 12 odstotkov. Ta izračun ne upošteva manipulacij, ki so se dogajale pred obdobjem, ki ga je analiziral prej omenjeni profesor Martinez. Po nekaterih izračunih, ki so upoštevali stalne manipulacije za daljše časovne obdobje, kažejo, da bi lahko bil dejanski kitajski BDP še veliko manjši.

Rast BDP je merilo uspešnosti …

… ne le države, njenega gospodarskega in družbenega sistema, temveč tudi vladajoče politike. V demokracijah uspešnost vlade usmerja tudi odločanje volilcev na voliščih. V demokratičnih državah statistični uradi, ki merijo gospodarsko aktivnost, delujejo neodvisno. Prvo načelo kodeksa evropske statistike poudarja strokovno neodvisnost. S tem mislijo na strokovno neodvisnost od drugih političnih, nadzornih ali upravnih oddelkov ali organov, pa tudi od zasebnega sektorja. 

''Prilagoditev podatkov za manipulacijo spreminja naše razumevanje gospodarske uspešnosti držav in zmanjšuje navidezni gospodarski uspeh držav z nedemokratičnimi oblikami vladanja,'' sklene Martinez.