Brics ali ko periferija vrača udarec kolonialnim gospodarjem

Na današnjem 15. vrhu skupine Brics – Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika – se bo z vidika držav, ki se ne prištevajo med najrazvitejše dele sveta, začel forum, na katerem bodo te razpravljale o temah, ki najbolj pestijo njih. Predvsem pa bodo o tem razpravljale na način ter s poudarki in z argumenti, ki jim jih ne bo vsiljevala zahodna agenda na čelu z ZDA.

Brics je multilateralna povezava po vzoru razvijajočega sveta, držav tako imenovanega globalnega juga, nekdanjih kolonij velikih sil, ki se v turbulentnih časih pospešeno prebijajo iz ozadja, kamor jih je od konca druge svetovne vojne vztrajno potiskal Zahod. Tako nekako bi lahko povzeli razmišljanje članic skupine in več kot 60 povabljenih predstavnikov držav, za katere bi pred leti dejali tudi, da so neuvrščene.  

 

 

Brics: Forum periferije kot protiutež G7

"Vlogo grupacije Brics moramo brati v kontekstu strukturalistične teorije mednarodnih odnosov, ki države deli na dominantno 'jedro' (ZDA, Evropa, civilizacijski podaljški Velike Britanije), ki ima sofisticirano tehnologijo in industrijo ter proizvaja končne izdelke, ter dominirano 'periferijo' (Afrika, Latinska Amerika, pretežni del Azije), ki večinoma nima industrije in tehnologije ter zagotavlja surovine za industrije držav prvih," skupino Brics v kontekst geopolitike postavlja strokovnjak za mednarodne odnose in docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem Primož Šterbenc.

O tem, kako pomembno je današnje srečanje v premožnem predelu Sandton v južnoafriški prestolnici Johannesburgu, med drugim priča dejstvo, da se je na dolgo pot na afriško celino odpravil tudi kitajski predsednik Xi Jinping. Ta se doma srečuje s številnimi izzivi popandemskega okrevanja kitajskega gospodarstva, s katerim je usodno povezana kontinuiteta in utrjenost politične vladavine komunistične partije ter predsednika samega.

Bloomberg je ob tem poročal, da je Xi v letošnjem letu na tuje odpotoval le marca, ko ga je v Moskvi gostil ruski predsednik in strateški partner Vladimir Putin. Slednjega v Južno Afriko zaradi mednarodne tiralice ne bo, a najvišjemu predstavniku najmočnejše države grupacije resnim domačim težavam navkljub se bodo do 24. avgusta pridružili vsi drugi voditelji držav Brics. Mednje se poleg Kitajske in Rusije uvrščajo še Brazilija, Indija in Južna Afrika.  

Skupino Brics strokovnjaki običajno postavljajo ob bok klubu najrazvitejših držav skupine G7. To je razumljivo, saj se je ideja o forumu za preslišane glasove manj razvitih porodila prav ob robu zasedanja G7 oziroma takrat še G8. Sprva Bric (Južna Afrika se je skupini pridružila šele leta 2011) je iz ideje, ki je bila najprej omenjena v dokumentih banke Goldman Sachs v začetku leta 2000, prerasel v institucijo, ko so se takratni voditelji Kitajske, Indije in Rusije (Hu Jintao, Manmohan Singh in Vladimir Putin) srečali ob robu vrha skupine G8 leta 2008 v ruskem Sankt Peterburgu.

"Brics je mogoče razumeti predvsem kot izziv dominantni vlogi Zahoda oziroma kot protipol skupini G7 in obstoječim mednarodnim finančnim in političnim forumom," razloge za obstoj skupine in njihove cilje povzema Jure Požgan, strokovnjak za mednarodne odnose v Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Depositphotos

 

"Drugi kontekst delovanja Brics je polarnost v mednarodnih odnosih," pravi Šterbenc. "Vse članice Brics [si] prizadevajo za vzpostavitev in institucionalizirano priznanje obstoja multipolarnega reda. Kitajska, Rusija, Indija in Brazilija želijo igrati vlogo upoštevanih velikih sil, ZDA pa si želijo ohraniti unipolarni sistem," o vse večjem antagonizmu med Zahodom na čelu z ZDA in preostalim svetom, ki se politično in ekonomsko krepi, meni strokovnjak.

Širjenje Brics v kontekstu vojne med ZDA in Kitajsko?  

Pomemben del spodnašanja ameriške hegemonije je seveda iskanje alternative dolarju, na katerem v veliki meri počiva ameriški geopolitični vpliv. "Članice ustanavljajo alternativne institucije, kot je Nova razvojna banka (New Development Bank), ker niso zadovoljne z obsegom svojega vpliva v etabliranih institucijah," navaja Šterbenc. Pravi, da si članice tudi s tem prizadevajo za dedolarizacijo medsebojne trgovine. Vendar predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Mojmir Mrak šibkost banke Brics ponazarja s primerjavo, da je ta doslej odobrila 33 milijard dolarjev posojil, medtem ko so "Kitajci v okviru pobude pasu in ceste odobrili več kot 1000 milijard".  

Trgovina med članicami Brics se je po podatkih Bloomberga v zadnjih petih letih povečala za 56 odstotkov, na 422 milijard dolarjev, njihov skupni BDP v višini 27 bilijonov dolarjev pa pomeni dobrih 31 odstotkov svetovnega BDP.

"Širitev skupine na države globalnega juga je mogoče razumeti ne samo kot širjenje političnega vpliva, ampak tudi kot 'priliv' dodatnih finančnih sredstev, kar bo okrepilo delovanje osrednje finančne institucije skupine, to je Nove razvojne banke," v zvezi z banko skupine še navaja Požgan.

Občutna dominanca kitajskega gospodarstva, ki z vrednostjo dobrih 20 bilijonov dolarjev zaseda drugo mesto v svetovni razvrstitvi, Peking napeljuje k poglabljanju kitajskega vpliva v skupini. Razumljivo, saj ima ta država skoraj dvakrat večji BDP od vseh drugih članic skupaj. "Kitajska si prizadeva tudi za uveljavljanje juana v trgovinskih odnosih z državami periferije, kar se konkretno odraža v tem, da z juani plačuje Savdski Arabiji za kupljeno nafto, latinskoameriške države z Ljudsko republiko trgujejo v juanih ter povečujejo delež kitajske valute v svojih deviznih rezervah," o naraščajoči vlogi kitajske valute v medsebojni trgovini navaja Šterbenc.

Vendar gre širitev medsebojne trgovine v juanih v prvi vrsti paradoksalno bolj v škodo preostalim članicam, kot da bi bil to način, s katerim bi Brics kot enotna skupina konkurirala dolarski dominanti. "Gotovo je posredi tudi kitajska strategija popolne ekonomske dominacije vseh teh držav in vzpostavitev nekakšnega vazalnega odnosa, kar ji zdaj recimo že uspeva z Rusijo," o vlogi juana razmišlja profesor ekonomije z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Mitja Kovač.

 

 

S strateškim pojmovanjem gospodarstva in krepitvijo Kitajske, ki jo je slabitev ruskega vpliva v skupini zaradi izčrpavajoče ukrajinske vojne dodatno ohrabrila, je povezano tudi širjenje Bricsa. Slednje je pravzaprav glavna tema vrha, odločitev o bodočih pristopnicah pa bo odraz tega, kdo v skupini ima trenutno največji vpliv in moč odločanja. "Kitajska želi vključiti čim več držav okoli Perzijskega zaliva, da bi si zagotovila vpliv na območje proizvodnje nafte," v zvezi s tem pravi Šterbenc in dodaja, da je pri zagotavljanju naftnih virov treba upoštevati tudi "precej verjetno vojno z ZDA".

Krepitev indijske samozavesti

Da Brics še zdaleč ni enotna in homogena skupina držav, še manj zavezništvo, poleg gospodarskega ter valutnega vidika odražajo prav različni pogledi na širitev. Ti so posledica nacionalnih interesov posameznih članic. "Indija ima Kitajsko vse bolj za tekmico, zaradi česar seveda ni navdušena nad širitvijo, ki bi okrepila kitajski vpliv," napeto stanje odnosov med azijskima velikankama in sosedama analizira Šterbenc.

Strokovnjak pri tem predstavi zanimivo izjemo Irana. "Vstopu Irana New Delhi zelo verjetno ne bi nasprotoval, kajti Teheran ima bistveno vlogo v indijskih strateških načrtih, saj ta z Rusijo in Iranom gradi mednarodni tranzicijski koridor sever–jug, ki naj bi Indiji omogočil, da bi čez iransko pristanišče Chabahar izvažala svoje izdelke čez Rusijo v Evropo. To Indiji preprečujeta prokitajska Pakistan in Afganistan," dodaja Šterbenc. V tej luči je treba brati pripravljenost administracije ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki si prizadeva z Iranom doseči jedrski dogovor.

"Indijski zunanji minister Subrahmanyam Jaishankar igra sofisticirano geopolitično igro," meni analitik mednarodnih odnosov. Indija se namreč na eni strani povezuje z ZDA, s katero sklepa posle (tudi) na vojaškem oziroma varnostnem področju, kjer je doslej sodelovala z Rusijo. Po drugi plati pa si želi okrepiti ekonomsko sodelovanje s Kitajsko, čeprav jo razume kot tekmico za vpliv v regiji in pa znotraj skupine Brics. "Indija Kitajsko potrebuje, ker želi razvijati svojo industrijo in infrastrukturo. Indija je največji izposojevalec iz kitajsko dominirane Azijske banke za investicije v infrastrukturo (AIIB)," Šterbenc sklene svoj pogled na kompleksno zunanjepolitično igro vse bolj samozavestnega New Delhija, ki ponazarja zapletene soodvisnosti med državami skupine Brics.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar