Jože Podgoršek, KGZS: 'Če ne bomo kupovali domače hrane, je kmetijstva konec'

S predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Jožetom Podgorškom smo se pogovarjali v času naraščajočih cen hrane in kmalu po srečanju, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo prehrano (MKGP) organiziralo z namenom razprave z deležniki v živilskopredelovalni verigi o ukrepih za omejevanje prehranske draginje. Cene hrane in pijač so se v zadnjem letu zvišale za povprečno sedem odstotkov, inflacijo pa je najmočneje navzgor potisnila prav podražitev govejega in telečjega mesa, ki je dražje za več kot 22 odstotkov.

Ministrica Mateja Čalušić je po sestanku dejala, da bodo o korektnih ukrepih, ki jih je napovedal premier Robert Golob, še razmislili, a Podgoršek svari pred posegi na trgu. "Tveganja za nepredvidene posledice so znatna, zato upamo, da do nekega resnega poseganja ne bo prišlo," pravi in med glavne spodbujevalce inflacije uvršča rdeče meso, kavo in kakav.

Razlog za podražitve govejega mesa vidi v nizkih staležih govedi na evropskem trgu. "Medtem ko je bil teliček, primeren za nadaljnjo pitanje, vreden nekje 800 ali 900 evrov, je zdaj zanj treba odšteti že blizu 1.500 evrov", pojasnjuje in hkrati zavrača očitke, da se hrana draži zaradi dviga cen pri kmetih. To pojasnjuje s ceno svinjine, ki se na trgovinskih policah prav tako draži, čeprav je pri kmetih odkupna cena živali rekordno nizka.

Toda slovenski kmet in kmetijstvo sta pred resnimi izzivi tudi zaradi nepredvidljivih ukrepov, za katere kmetje podobno kot preostali podjetniki pravijo, da otežujejo poslovanje kmetij, zavirajo naložbe in dvigujejo maloprodajne cene. "Dejstvo je, da ukrepi, kot so božičnica, dolgotrajna oskrba ter ukrepi za dvig dobrobiti živali in okoljevarstvo, dvigujejo stroške," je kritičen.

Začniva pri koncu – prejšnji teden ste bili na sestanku pri ministrici za kmetijstvo Mateji Čalušić glede možnosti ukrepov za zamejevanje prehranske draginje, ki je glavni inflacijski katalizator. Napovedovalo se je marsikaj, a na koncu je bil izplen ničen. O katerih ukrepih ste se pogovarjali in predvsem, ali se nam kateri od njih napoveduje v prihodnje?

Sestanek na MKGP je bil namenjen temu, da se deležniki, torej vsi od primarnega sektorja zadružnega sektorja in živilskopredelovalnega sektorja do trgovskega sektorja, pomenimo o tem, ali obstaja možnost obvladovanja cen.

Hitro smo ugotovili, da je področje uravnavanja cen zelo občutljiva zadeva, v katero se praviloma v tržnem gospodarstvu ne posega. Če bi, bi to imelo hujše posledice za celotno verigo preskrbe s hrano. Tveganja za nepredvidene posledice so znatna, zato upamo, da do resnega poseganja ne bo prišlo.

Ugotavljali smo, kje so izzivi v celotni verigi in zakaj se hrana draži. Gre predvsem za cene govejega mesa, ki se je v zadnjem letu skupaj s kavo in kakavom najbolj najbolj podražilo.

Treba je vedeti, da je govedoreja v Evropi pred velikimi izzivi. Stalež živali se zmanjšuje tudi v Sloveniji, in zato beležimo rast cen za mlado pitano govedo. Tu se je cena v zadnjem letu in pol skorajda podvojila. Medtem ko je bil teliček, primeren za nadaljnjo pitanje, vreden nekje 800 ali 900 evrov, je zdaj zanj treba odšteti že blizu 1.500 evrov. Od tod izjemno velik pritisk na dvigovanje stroškov. Upoštevati je treba tudi, da se danes prodajajo tisti biki, ki so se krmili z dražjo krmo. Pitanje namreč traja približno leto in pol. Vse te stroške je treba všteti v prodajno ceno.

Poudarjam pa, da je cena bikov pri slovenskem kmetu še vedno nižja kot v sosednjih državah Italije in Avstrije. Zato gre veliko kakovostnih živali v izvoz in jih posledično primanjkuje za domačo porabo. Dejstvo je tudi, da ukrepi, kot so božičnica, dolgotrajna oskrba ter ukrepi za dvig dobrobiti živali in okoljevarstvo, dvigujejo stroške. Tudi nanje smo opozorili na sestanku z ministrico. Našteto nam zmanjšuje učinkovitost ter gospodarnost reje, in zato bo slovenska hrana v prihodnje še dražja.

Bomo potem sploh kdaj dobili odgovor, kdo v verigi kuje dobičke na račun pretiranih marž?

Maloprodajne cene pri govejem mesu ne moremo gledati samo skozi optiko podražitve živali pri kmetih, češ da je to glavni vzrok za dvig cen. To lahko zanikamo s primerjavo govejega in svinjskega mesa, kjer se cena prvega povečuje, medtem ko se draži tudi svinjina, čeprav je pri kmetih odkupna cena živali rekordno nizka. Torej se razlike ustvarjajo drugje.

Prav tako smo na sestanku govorili o težavah pri prodaji krompirja, zelja in čebule, katerih cene pri kmetih so nizke, a se prav tako pojavljajo cenovna neravnovesja. To pomeni, da cene pri kmetih tako rekoč nimajo večjega vpliva na maloprodajne cene. Gre samo za priročen izgovor takrat, ko se nekaj podraži; ko pa na kmetijah cene padajo, se to v maloprodaji skorajda ne odrazi.

Na zbornici smo predlagali ministrstvu, da prikaže izsledke analize spremljanja cen v celotni verigi, a do rezultatov še vedno nismo prišli. Zaradi tega je v tem trenutku težko špekulirati, kje točno prihaja do največjega pritiska na cene. Brez konkretnih podatkov je vse le špekulacija.

Je ministrica na sestanku vsaj napovedala, kdaj lahko rezultate analiz pričakujemo? Projekt je namreč v teku že dve leti, prehranska inflacija je samo letos sedemodstotna, premier napoveduje ukrepe za njeno zajezitev, javnost pa se še vedno sprašuje, zakaj se dražijo izdelki na policah.

Ministrica je napovedala, da bo v kratkem prav na to temo nov sestanek. Ni pa še določila konkretnega datuma.

Moram pa poudariti, da je naše stališče na zbornici, in podobno je tudi v pridelovalni verigi, da ponovne uvedbe košarice živil ne podpiramo. Zakaj? Ker je ukrep povzročil veliko škode, saj na koncu poreklo sploh ni bilo pomembno, pomembna je bila le cena. Potrošnikom se je ponujala hrana z vsega sveta, v nekaterih primerih tudi najbolj cenena. Pri hrani je tako, da cena praviloma določa kakovost, torej je najcenejša hrana težko narejena iz najboljših kosov, najbolj kakovostnih sestavin.

V Sloveniji se že več kot desetletje trudimo s promocijo slovenskega blaga prek sistema izbrane kakovosti, ki vključuje tudi kriterij slovenskega porekla. S košarico bi ne nazadnje izničili storjeno in se vrnili na izhodišče te promocijske akcije.

Stroka opozarja, da so cenovna neravnovesja posledica dejstva, da smo v Sloveniji odprodali večino členov v živilskopredelovalni verigi. Tako rekoč ni živilskega koncerna, ki bi bil v domači lasti, prodaja 'srebrnine' pomeni spremembo lastništva, tujemu kapitalu pa je povečini malo mar za t. i. nacionalni interes, saj prevladuje tržna logika.

Noben nakup podjetja v preteklosti se ni zgodil iz dobrodelnih namenov, ampak iz tržnih namenov ustvarjanja dobička. Zato obžalujemo vsako prodajo, ki se je zgodila.

Res pa je, da je bil po osamosvojitvi sprejet tudi zakon o zadrugah, ki je nanje prenesel veliko premoženja v živilskopredelovalnem sektorju. Te so za lasten obstoj to lastnino prodale, čeprav bi si morale preživetje zagotavljati prek rednega poslovanja, lastništvo v živilskopredelovalnem sektorju pa bi morale ohraniti, da bi ohranili industrijo v domačih rokah.

Redkokatero podjetje je povsem v slovenskih rokah, in da bi bilo to dobro, potrjujejo redke izjeme, kjer so zadruge zadržale lastništvo. To sta denimo mlekarni Planika in Celeia, ki uspešno poslujeta in sta tudi v največjih mlečnih krizah kmetom plačevali višjo ceno mleka. Zavedati se moramo, da je kmetijsko-prehranski sektor ena od strateških naložb.

Ravno to se po krizah pandemije in ukrajinske vojne ter zdaj še povečanih potrebah po obrambi veliko izpostavlja. Hrana in to, da smo samooskrbni, je temelj t. i. odpornosti. Kako se tega lotevamo pri nas, je zavedanje upravljavcev na primerni ravni?

Jaz sem vesel, da so se Frame Ihan obdržale v slovenskih rokah, da je to ena od strateških naložb, ki jih prepozna tudi SDH. Podobno me veseli, da nam je uspelo rešiti semenarski del Semenarne Ljubljana, ki je bila sicer prodana tujcem. To so lastovke, ki kažejo, da je to prava pot in da bomo na podlagi teh izkušenj bolj strateško pristopili k ohranjanju prehransko-živilskega sistema.

V strateški načrt nam je uspelo umestiti naložbe za stabilizacijo pridelave, kot so namakanje, rastlinjaki in mreže proti toči. Uspelo nam je tudi pri skupinskih naložbah, ki so namenjene predvsem zadrugam. Bila so leta, ko smo bili kar dobro samooskrbni, ampak smo bili prisiljeni pšenico prodajati v tujino, ker nam primanjkuje skladiščnih kapacitet. Te naložbe so tiste, ki nam lahko zagotovijo samooskrbnost in odpornost, saj lahko pridelek ob dobri žetvi shranimo v silose za poznejšo porabo. Kmetijsko-prehranski sistem, kot sem že večkrat dejal, je ena od strateških panog v državi ali pa bi morala biti.

Prehranska varnost in suverenost sta ključni za obstoj naroda. To so nam pokazale krize, ko običajno ni solidarnosti, ampak začnejo države omejevati prost pretok blaga v EU. Tako je bilo z dobavami madžarske pšenice, ko se je začela vojna v Ukrajini. Takrat se je morala vmešati državna politika, da so se tržni tokovi znova sprostili.

Opozoril pa bi, da so težave s strateškimi zalogami tudi posledica spremenjenih prehranskih navad. Velikokrat mi postavijo vprašanje, kako da smo bili ob osamosvojitvi bistveno bolje samooskrbni kot zdaj. Takrat smo se drugače prehranjevali, vedeli smo, da so pozimi na mizi kislo zelje in repa ter preostala sezonska živila. Če želimo jesti paradižnik in jagode vse leto, pa smo avtomatično vezani na uvoz, tega ne moremo nadomestiti z lastno pridelavo.

Ampak kako gresta skupaj prehranska odpornost in nižanje izdatkov za kmetijstvo? Predlog VFO EU-ja gre v smeri krepitve sredstev za obrambo, za kmetijstvo pa se zmanjšujejo. Ministrstvo poudarja, da bo celovit vpliv novega finančnega okvira na slovensko kmetijstvo znan šele po določitvi nacionalnih ovojnic in podrobni analizi vseh načrtovanih mehanizmov financiranja, ampak kakšen je vaš pogled?

V bistvu tako, kot ste vprašali - ne gre skupaj. Naš prvi odziv na predlog večletnega finančnega okvirja (VFO) novega programskega obdobja je bil, da bo zagotovo kmetijstvo največji poraženec. Medtem ko smo v tem programskem obdobju v celotni Evropi za kmetijstvo namenili okoli 385 milijard, jih je zdaj manj kot 300, ob tem pa se je celotni proračun podvojil.

Za kmetijstvo gre že zdaj okoli 35 odstotkov proračuna, kar je bistveno manj kot recimo ob ustanovitvi EU, nov predlog pa bo ta delež več kot prepolovil, na 15 odstotkov. Sicer se program razvoja podeželja po novem združuje s kohezijo in tu Evropska komisija vidi možnost za celovit poseg v prostor, regije in podeželska območja. A to bo morda delovalo v državah, kot je Avstrija, kjer je kmet cenjen in spoštovan, kmetijstvo pa je strateška panoga. V tej razporeditvi bo morda kmetijstvo dobilo večji delež za razvoj, pri nas pa se glede na ugled in položaj kmeta v družbi bojimo, da ne bo tako.

Pri nas je kmet ves čas na prangerju, češ da onesnažujemo in si ne prizadevamo za dobrobit živali, poklic pa je tudi zaničevan. Otroci v osnovni šoli lahko v učbenikih berejo, da kmetje onesnažujemo naravo, ne pa o kot nekom, ki prideluje hrano in ohranja naravno krajino. Zato nas je strah, da bo iz skupne vreče denarja zmanjkalo za naložbe v kmetijstvo, ki so nujne ali celo zahtevane z novimi predpisi. Sem štejemo nove okoljske predpise in ukrepe za dobrobit živali, prav tako ukrepe za boj proti podnebnim spremembam.

 

Predlog nas je presenetil, a ta še ni dokončen, in mi si bomo z intenzivno kampanjo prizadevali za spremembe.

Podpiramo tudi evropska prizadevanja kmetov prek Copa-Cogeca (največja kmetijska organizacija v EU, op. p.), ki je v pogajanjih z Evropsko komisijo, KGZS pa je njen član. Tudi tam si s partnericami prizadevamo vsaj za ohranitev obstoječega sistema ločenega financiranja neposrednih plačil in investicij na področju kmetijstva.

Ali bodo šli slovenski kmetje ponovno na ulice, če vaša pričakovanja ne bodo uslišana?

Kmetje v Evropi so že opozorili na problem VFO-ja. Če pri pogajanjih med Copa-Cogeco in komisijo ne bo posluha, menim, da bo organizacija zagotovo zaostrila svoje aktivnosti. Vseevropski protesti niso izključeni, in če bo do njih prišlo, se jim bomo pridružili tudi v Sloveniji.

Nov zakon za zaščito živali med drugim prinaša prepoved kastracije pujskov brez anestezije in prepoved reje kokoši v kletkah, do katerih ste na KGZS kritični. Prej ste omenili, da je ugled kmeta v družbi slab, vendar z nasprotovanjem humanemu ravnanju z živalmi percepcija v družbi ne more biti pozitivna.

Zbornica ne nasprotuje tem ukrepom in zakonu o zaščiti živali. Mi samo iščemo rešitve, ki bodo za dobrobit živali, a ne na račun obstoja kmetov.

Pri kastraciji pujskov je bilo naše stališče zelo jasno. Vsi se zavzemamo za brezbolečinsko kastracijo, a naredimo to tako, kot to lahko opravijo kmetje sami z lokalno protibolečinsko terapijo. Tako nimajo dodatnih stroškov, država pa tudi ne. Nov zakon pa predvideva, da naj bi to počeli veterinarji, pri čemer bi država strošek krila prvi dve leti, pozneje pa bo ta na plečih rejcev živali. Naj znova poudarim, da je prašičereja sektor, ki je že tako obubožan, in vsak dodaten strošek lahko ogrozi obstoj celotnega sektorja.

Enako zagovarjamo, kar zadeva kletke za kokoši nesnice. Nismo proti koncu dobe kletk, njihovo odpravo podpiramo, ampak poudarjamo, da je treba kmetom dati več časa in sredstev, da se lahko prestrukturirajo. Tri leta in pol je zagotovo prekratko obdobje. Ko je Evropa prehajala s klasičnih v obogatene kletke, kar je manjši poseg, kot ga imamo zdaj v Sloveniji, je to trajalo 12 let. Zdaj uvajamo večjo spremembo tako rekoč čez noč.

To povzroča povsem realne eksistenčne težave. Neki večji rejec na Gorenjskem je lansko jesen začel investicijo v obogatene kletke, kokoši pa je prvič v obogatene kletke vpeljal šele letos poleti. Ali to pomeni, da bo moral čez tri leta zapreti ali prodati kmetijo, ker je za kletke, ki jih bo treba odpraviti, najel kredit? Bo moral ob vsem tem v nov dolg in novo investicijo? Zakaj se ne zgledujemo po drugih državah, kot je Francija? Tudi tam se kletke odpravljajo, ampak pri novogradnjah.

Menimo, da je ta zakon bolj ideološki kot pa strokoven, saj se stroki ni prisluhnilo. Dokler je bil zakon v pripravi, smo na rečeno tudi opozarjali, a ni bilo posluha. Zdaj, ko je sprejet, pa se vendarle nakazuje na možnost spremembe pri določilih kastracije pujskov, češ da bi lahko rejci to počeli sami. Seveda pod pogojem, da imajo opravljeno ustrezno usposabljanje.

V končni fazi večja prisotnost veterinarjev v hlevih prinaša tudi povečano biovarnostno tveganje, kar je ob novih izbruhih prašičje gripe v naši soseščini realno tveganje.

Ko sva že pri boleznih, me zanima, kako uspešno se spopadamo z epidemijo modrikastega jezika, ki je pred nedavnim zdesetkala črede drobnice. Kako velika je gospodarska škoda in ali so ukrepi učinkoviti?

Edini učinkoviti ukrep je cepljenje, a se pri tem soočamo z izzivom, kako s cepivom zadeti prave seve, ker jih po Evropi razsaja kar nekaj. V Sloveniji je bil v začetku leta sev 4, na koncu pa 8, v okolici je tudi sev 3. Vsak od teh ima svoje značilnosti, zaradi česar je sev 3 pri ovcah povsem poguben, saj govorimo o 80-odstotni smrtnosti.

Veliko tveganje to prinaša zlasti za slovenske avtohtone pasme, ki imajo tudi po manj kot tisoč živali. Zato upamo, da bo ministrstvo le prisluhnilo ideji, da uvedemo obvezno cepljenje, ki pa naj ne bo spet izključno breme rejcev. Tudi takšni stroški namreč vplivajo na ceno v maloprodaji.

Pri zbornici smo dali pobudo za povračilo delne škode za poginule živali in oceno gospodarske škode. Rejci sporočajo, da obolele živali ne dajejo mleka, zato so do nove telitve morali prekiniti molžo, iz tujine prihajajo poročila o iznakaženih teletih in podobno. Celoten obseg gospodarske škode bo tako znan šele v začetku prihodnjega leta, saj še nismo pri koncu epidemije, čeprav se razmere umirjajo.

Kot rečeno, edini učinkoviti ukrep je cepljenje, ki se izvaja v hladnejših mesecih, in takrat bo treba ukrepati. Če ne bomo cepili, sploh ni vprašanje, ali se bo ponovilo, bolezen se je ne nazadnje prenesla tudi na divje prežvekovalce.

MKGP je začel izvajati program Vizija 2040, ki prinaša strateški okvir razvoja celotnega kmetijsko-prehranskega sistema v Sloveniji. Kot kaže časovnica, je projekt pravkar prešel v drugo fazo, dialog z javnostjo. Kako vi gledate na to pobudo, ki ima, roko na srce, pod drugačnimi imeni pri nas že dolgo brado?

Vizija 2040 je nastajala zelo široko in tudi pri KGZS smo dobili vprašalnik, na podlagi katerega se je potem začela sestavljati vizija. Pristopili smo in ne nazadnje vprašalnik potrdili tudi na najvišjem organu same zbornice, kar pomeni, da smo ga vzeli resno.

Govorimo o dolgoročni strategiji, viziji razvoja slovenskega kmetijstva, zaradi česar pozdravljamo široko zastavljeni pristop MKGP. Takšen strateški dokument je zelo koristen in v Sloveniji ga, iskreno, pogrešamo vsaj desetletje, saj zadnja resna strategija sega v čas osamosvojitve.

Moram pa poudariti, da pogrešamo večjo uravnoteženost pri zastopanju nevladnih organizacij. Na nedavni delavnici na Biotehniški fakulteti na to temo smo predvsem poslušali tiste, ki govorijo, kako bi morali kmetje kmetovati, ne pa samih kmetov, in ta del smo pogrešali.

Opozorili smo, naj se Vizija 2040 ne sprevrže v okoljsko vizijo, saj ne nazadnje govorimo o viziji kmetijsko-prehranskih sistemov. Pomembno je, da se sliši glas celotnega kmetijsko-prehranskega sistema, torej tistih, ki v tem sektorju delamo. Pogrešamo jasne strateške cilje, kam želimo priti do leta 2040 in še dlje. Postaviti je treba konkretne cilje - vse od tega, koliko novih rastlinjakov in novih namakalnih sistemov bomo imeli ter kje bomo razvijali sadjarstvo in poljedelstvo, do tega, kakšen tip živinoreje si želimo.

Strategija med drugim predvideva dvig deleža ekološkega kmetijstva na 25 odstotkov. Je to realno, saj ne nazadnje agrarni ekonomisti ugotavljajo, da se domači potrošnik ravna po kriteriju cene, ekološko pridelana hrana pa je praviloma dražja? MKGP si z najrazličnejšimi pobudami in akcijami ozaveščanja za povečanje prodaje domače in ekološko pridelane hrane prizadeva že vrsto let, a učinka praviloma ni.  

Najbolj učinkovita akcija je akcija v trgovini in takrat potrošniki kupujejo. Tudi Trgovinska zbornica Slovenije poudarja, da so slovenski potrošniki cenovno izjemno občutljivi. Torej je cena tista, ki določa nakupne odločitve. Na to opozarjamo tudi mi, pa ne gre samo za ekološko pridelano hrano, ampak tudi za dobrobit živali in zmanjševanje okoljskega odtisa. Vendar poudarjam, da če imajo Slovenci do kmetijstva takšna pričakovanja, a tega ne bodo nagrajevali z nakupnim odločanjem, je ves trud zaman. Potem je konec kmetijstva in bomo absolutno odvisni samo še od uvoza.

Torej, če se potrošniki ne bodo odločali za nakup hrane slovenskega porekla, ki bo zaradi pritiskov teh verjetno istih potrošnikov dražja, potem je pot zgrešena, in na to ves čas opozarjamo. Enako pa velja tudi za ekološko kmetijstvo, ki je lahko za marsikatero kmetijo tržna niša; a kar hočem povedati, je, da ni prav, da s političnimi gesli postavljamo visoke cilje, ki so težko dosegljivi.

Ali je 25 odstotkov ekološke pridelave uresničljivih? Menim, da je, vendar si želimo takšne ekološke pridelave, ki bo dala končni rezultat tudi na policah, kjer pa teh izdelkov ni toliko, kot bi si jih želeli. Tudi javni prehranski obrati so postavljeni pred izziv, ker morajo skladno z uredbo o zelenem javnem naročanju nabavljati 15 odstotkov ekološke hrane, a jo s slovenskim poreklom težko dobijo.  

Nimamo veliko kmetij, kot je biodinamična kmetija Černelič, ki prideluje ekološko zelenjavo pa žita in ima še ekološko govedorejo, s čimer kaže, na kakšen način je treba stopiti na pot ekološkega kmetovanja. Težava je, ker je spodbujanje podjetništva pri kmetih pogojeno s starostno strukturo. Mladi kmetje so podjetnejši, dovzetnejši za nove tehnologije, a vsa Evropa se sooča z neugodno starostno strukturo kmetij.

Na zbornici menimo, da bi mlade lažje spodbudili h kmetovanju, če bi bili bolj predvidljivi tudi kmetijska in davčna politika. Kmetje ne upajo vlagati, ker ne vedo, kaj bo čez nekaj let, tipičen primer tega pa je, kot sem že omenil, zakon o zaščiti živali. Priznam, da so imeli glede nove kmetijske zakonodaje na ministrstvu posluh za naše predloge in pripombe, a želeli bi si več proaktivnosti in ambicioznosti, zlasti pri debirokratizaciji.

Podobno o (ne)predvidljivosti nam v pogovorih sporočajo tudi gospodarstveniki in podjetniki iz preostalih sektorjev…

Ko govorimo o draginji hrane, se pogovarjamo tudi o obvezni božičnici, ki jo bodo prav tako morali izplačati v živilskopredelovalnem sektorju in ne nazadnje tudi kmetije, ki zaposlujejo. Kdo bo plačal zanjo? Zagotovo potrošnik prek višjih maloprodajnih cen.

Če si želimo predvidljivosti, ne moremo tik pred koncem leta uvajati novih izdatkov, ko imajo podjetja zaprte finančne tokove. Gre za dodaten in nepričakovan strošek. Vendar na zbornici božičnici kot takšni ne nasprotujemo, menimo pa, da njenega izplačila ni sposobno vsako podjetje.

Opozarjamo, da takšni ukrepi ne morejo biti posledica nekakšnih prebliskov; trenutek navdiha in spremeni se zakon o zaščiti živali ali pa uvede obvezna božičnica. Podjetja nimajo v bilancah dodatnih zalog kapitala kar tako, za vsak slučaj. Tako preprosto ne gre in tudi zaradi tega se bodo hrana in preostali izdelki dražili.