Jože Podgoršek, KGZS: 'Želim okrepiti zagonski pristop v kmetijstvu'

Po razburljivem volilnem dogajanju za predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenija in ob očitkih politizacije te pomembne funkcije, ki povezuje slovensko kmetijstvo in podeželje, se je na njen vrh v začetku novembra zavihtel Jože Podgoršek. Ob izvolitvi je nekdanji minister za kmetijstvo in varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano ter izdatni podpori stranke SDS navkljub zavrnil očitke o politizaciji položaja in napovedal, da bo imel pred očmi dva cilja: prehransko varnost države, ki bo utemeljena na okrepljeni vlogi družinske kmetije.

"Slovenski kmet si zasluži mesto v slovenskem prostoru, ki mu pripada. Vrednost slovenskega kmeta smo videli, ko je bila epidemija covida  in vojna v Ukrajini. Takrat smo se začeli spraševati, ali doma pridelamo dovolj, da bomo prehransko varni. Prav je, da gradimo slovensko prehransko varnost na družinski kmetiji," je opredelil svoj mandat.

Cilj družinske kmetije kot osnovne celice pridelave hrane je tesno povezan s krepitvijo podjetniškega duha pri kmetih, za kar si bo zbornica prizadevala v prihodnjih štirih letih njegovega mandata, pravi. Napoveduje debirokratizacijo, krepitev dopolnilnih dejavnosti kmetij in njihovo pomladitev, saj so te pri nas zelo stare, kar posledično ovira njihovo preusmeritev v podjetništvo.

Kmetija kot zagonsko podjetje? Zakaj ne, pravi, a opozarja, da se rezultati zagonskih kmetij pokažejo "s precejšnjim časovnim zamikom, saj če se lotiš uvajanja novega načina pridelave sadja ali reje živali, od prve investicije do prvega pridelka mine nekaj let".

Pravkar ste prevzeli funkcijo predsednika KGZS. Kako boste delali, kakšne cilje ste si zadali v štiriletnem mandatu?

Program, ki smo ga delali skupaj s kmeti in lastniki gozdov, smo dopolnjevali z zaključki 35 okroglih miz, kolikor smo jih imeli v zadnjem letu. Velik poudarek dajemo družinskim kmetijam in iskanju priložnosti za stabilizacijo njihovega dohodka. To je pomembno tudi v luči nedavnih prodaj podjetij, kmetijskih gospodarstev in tudi živilske industrije.

Družinska kmetija je tudi na evropski ravni dobila status stabilizatorja prehranske samooskrbe oziroma varnosti. Za to, da bomo v Sloveniji razvijali družinske kmetije, moramo sprejeti ukrepe, s katerimi jim lajšamo stabilizacijo dohodka. Zavedati se moramo, da je povprečna slovenska kmetija bistveno manjša, kot je v Evropi. Zato bomo predlagali ukrepe za zmanjšanje birokratskih ovir, za lažje ustvarjanje prihodka tudi z dopolnilnimi dejavnostmi, ker menimo, da je pomembno, da kmetija lahko preživi od svoje dejavnosti.

Naslednja pomembna tema so mladi kmetje. Ti v nasprotju s svojimi starši ne kmetujejo več zgolj iz ljubezni do kmetijstva, ampak zaradi finančnih učinkov. Oba cilja sta povezana, saj če bomo uspešni pri dohodkovni krepitvi družinskih kmetij, potem bo tudi zanimanje mladih večje.

Ne bomo pozabili niti na prenosnike, torej stare lastnike, da dobijo nagrado za prenos znanja in izkušenj. To ne gre enačiti s socialnimi transferji, ampak kot plačilo za prenos izkušenj na mladi rod.

Pomembno je tudi področje urejanja območij z omejenimi dejavniki [OMD], saj tri četrtine vseh kmetijskih zemljišč leži na takšnih območjih. Hribovske kmetije kmetujejo na zemljiščih z omejenimi dejavniki, kar zmanjšuje njihov prihodkovni potencial. Potrebujejo pomoč, da obstanejo, kajti gre za kmetije, ki so ne nazadnje zelo pomembne za to, da Slovenija ostane obdelana in poseljena.

Na področju gozdarstva je cilj, da zagovarjamo in okrepimo gospodarsko vrednost naših gozdov.  Slovenski gozdovi imajo trojno funkcijo: socialno, ekološko in gospodarsko. Želimo si, da bi  lastniki gozdov lahko nemoteno opravljali sečnjo, spravilo in prodajo gozdno-lesnih sortimentov.

Slovenski gozdovi morajo ostati odprti. Zavedamo se, da je to njihova pomembna socialna nota, a treba je urediti pristojnosti. Danes je lastnik gozda odgovoren zanj ne glede na to, da lahko vanj tudi z odpadki pride kdor koli. Tukaj moramo lastnike zaščititi.  

Naslednji pomembni cilj so staleži zveri in divjadi.  Naše pobude na tem področju bodo usmerjene v delu z zvermi na način, da s populacijo volkov in medvedov sledimo nosilnosti naravnega prostora. Menimo, da je divjadi in zveri preveč, še zlasti nekaterih vrst, zato pričakujemo dobro komunikacijo z odločevalci na tem področju. S tem bomo tudi zmanjšali škodo in popašenost kmetijskih površin.

Če se vrneva na prehransko varnost. Kako na zbornici gledate na krepitev koncentracije slovenske živilske industrije v rokah tujih koncernov? Celjske mesnine in Panvita sta samo zadnji in najbolj razvpit primer prevzema, so pa še številni drugi. Vas ta trend skrbi?

Na zbornici z vidika prehranske varnosti obžalujemo pretekle prodaje kmetij in živilskopredelovalnih podjetij tujcem. Zemlja je sicer v lasti države, vendar jo obdelujejo podjetja, ki so v tuji lasti.

Dokler živimo v relativno mirnih časih, je ta skrb nekoliko manjša, vendar je ta vidik izjemno pomemben v času kriz. V zadnjih letih sta bili dve, in sicer najprej pandemija, ko nismo vedeli, kako se bodo preusmerili prehranski tokovi, druga takšna situacija pa je bil začetek vojne v Ukrajini. Obe situaciji sta pokazali, da vsaka država znotraj EU najprej poskrbi za svojo prehransko varnost, torej za svoje državljane. Odprtost meja in prostega pretoka blaga pa sta potisnjeni v ozadje. To se je zgodilo denimo na Madžarskem, ko je ta zaustavila izvoze žit v druge evropske države, kar je skregano z logiko prostega pretoka blaga v EU.

Torej v teh trenutkih je pomembno, da je čim večji del slovenskega kmetijstva in tudi živilskopredelovalnega sektorja v rokah Slovencev, ne v rokah tujcev. Pri prevzemih podjetij na koncu prevlada interes kapitala in ustvarjanje dobička, s čimer se izgublja nacionalna zavest, da je potrebno najprej nahraniti lastne državljane. Zato menim, da so družinske kmetije pomemben temelj prehranske suverenosti oziroma varnosti naše države.

Kako konkretno boste torej poskrbeli za krepitev družinskih kmetij, ki so po vaše tako pomembne? Je to morda večja usmeritev v podjetništvo, krepitev vloge kmeta kot podjetnika?

Absolutno si tega želimo, saj sem trdno prepričan, da je kmetijstvo ena od gospodarskih dejavnosti in tako ga moramo tudi obravnavati. Želimo si, da kmetje postanejo bolj podjetni in inovativni, k čemur bomo prispevali po najboljših močeh. Če bo treba, tudi pri prijavah na razpise, saj v slovenskem prostoru deluje kar nekaj inovativnih kmetij. Te po obsegu sicer ne sledijo velikosti evropskim, ampak so z vidika dejavnosti uspešne.

Na gorskih območjih sem imel priložnost videti kmetije z inovativnim pristopom. Te so dokaz, da čeprav ima kmetija zgolj nekaj 10 hektarov zemljišč, se kmetovanje na teh območjih izplača. Seveda so šli v dopolnilne dejavnosti, na nekaterih kmetijah zaposlujejo celo tujo delovno silo. Z dobrim poslovnim modelom si lahko kmetije izborijo položaj na trgu in so pri tem uspešne. Si pa želimo še več takšnih pobud in bomo pri tem pomagali, a vedeti je treba, da nekatere kmetije verjetno ne bodo uspele narediti preboja, ker tudi nimajo pogojev.

Zato je za nas pomembno tudi zadružništvo, ki je že tradicionalno povezovalec v domačem kmetijstvu. Zadruge povezujejo ponudbo, hkrati pa tudi prispevajo k oskrbi z repromaterialom kmetij, s čimer jim omogočajo stabilno delovanje.

Zagonska podjetja so denimo v gospodarstvu pomemben katalizator inovativnosti in dinamičnosti podjetniškega okolja. Je ta kategorija delovne organizacije primerna tudi za kmetijstvo? Jo boste morda v svojem mandatu spodbujali in na kakšen način?

Pravzaprav gre tudi tu za vprašanje vnosa podjetništva na kmetije. V Sloveniji imamo nekaj velikih kmetijskih gospodarstev, ki so izjemno podjetniško naravnana, ki iščejo nove izzive in delujejo po principih zagonskih podjetij. Zato lahko rečem, da takšna oblika organizacije domačemu kmetijstvu ni tuja.  

Bi pa rad videl, da se ta zagonski pristop v kmetijstvu še bolj okrepil. Vseeno so tu specifike, ki jih v drugih gospodarskih panogah ni. Učinki zagonskih kmetij se pokažejo s precejšnjim časovnim zamikom, saj če se lotiš uvajanja novega načina pridelave sadja ali reje živali, od prve investicije do prvega pridelka včasih mine tudi nekaj let.

Za podjetništvo je ključen tržni preboj, vse bolj tudi globalni in pri hrani ni nič drugače. Marsikateri podjetnik zaradi krize v Nemčiji priložnost išče na oddaljenih trgih, kot so azijski. Pristojna ministra za gospodarstvo in kmetijstvo sta se pravkar vrnila iz Kitajske, kjer sta podjetjem pomagala utirati pot na ta orjaški trg. Bi se morali kmetje in živilska industrija bolj ozirati po globalnih trgih, tako kot ostale panoge?   

Živilska industrija je že zdaj bistveno bolj izvozno usmerjena kot v drugih državah EU. Razlog za to je dejstvo, da je Slovenija zelo majhen trg. Slovenci smo tudi strastni vrtičkarji, skoraj vsakdo nekaj prideluje doma. To je sicer hvale vredno, toda z vidika velikih podjetij in ekonomije obsega, je to težava. Domači trg je enostavno postal premajhen, saj imamo zgolj nekaj središč, kot sta Ljubljana in Maribor, kjer so ustrezni pogoji za tržno dejavnost.

Izvoz panoge še naprej ostaja pomemben vidik, saj si s tem zagotavljamo cenejšo hrano doma. Odpiranje na tuje trge ceni procese v kmetijskem kot tudi živilskem sektorju.

Si pa želimo, da bi kakovosti domači pridelki in izdelki ostali na domačih trgovinskih policah. Domači pridelki so v tujini cenjeni, ampak radi bi, da bi kaj od tega ostalo v slovenski verigi in upamo, da k temu stremi tudi državna kmetijska politika. Tudi domači potrošniki morajo imeti dostop do kakovostne in varne hrane, ki je cenovno sprejemljiva. Za to pa je pomembna izvozna usmerjenost kmetijskih gospodarstev in živilskopredelovalnega sektorja.

Prav ta cenovna sprejemljivost je zaradi prehranske draginje, ki so jo povzročile omenjene krize, velik problem, poraja pa se tudi vprašanje zaslužkarjev v prehranski verigi. Z julijem je za pol leta začela veljati odredba o obveznem rednem pošiljanju podatkov o cenah kmetijskih pridelkov in živilskih proizvodov, kamor so vključeni tudi pridelovalci oziroma kmetje. Imate kakšne informacije s terena o tem, kakšni bi lahko bili izsledki tega ukrepa? Kdo v prehranski verigi zaračunava prekomerne marže? Bo javnost sploh kdaj dobila jasen dogovor na to pereče vprašanje?

Osebno menim, da to ni ukrep, s katerim bi rešili marže in cenovna nesorazmerja. Tudi sam sem bil nekdaj varuh odnosov v prehranski verigi in veliko teh praks, nedovoljenih in nepoštenih praks smo imeli takrat na mizi.

Mislim, da ukrep ne bo imel posebnega učinka, kajti na koncu bodo vsi v verigi dokazovali, da so marže oziroma pribitki posledica stroškov delovanja in logistike. Izkazalo se bo, da je marža le pokrivanje stroškov posameznega člena v prehranski verigi in nič več.

Vprašanja marž se moramo lotiti pri trgovcih. Trgovci so tisti, ki z maržno politiko določajo maloprodajne cene prehranskih izdelkov. Tukaj bi izpostavil promocijo lastnih trgovinskih blagovnih znamk, kar je na neki način razumljivo. Toda s tem, ko se ne promovirajo blagovne znamke dobaviteljev, spreminjamo navade potrošnikov.

Po podatkih trgovcev se prodaja tovrstnih izdelkov povečuje na račun drugih blagovnih znamk, kar pa je med drugim posledica različne maržne politike. Trgovec bo za svoje trgovinsko blagovno znamko postavil nižjo maržo, izdelek na polici pa bo cenejši. To bo potrošnik prepoznal in pogosteje posegal po teh produktih.

Tukaj se pojavlja tudi vprašanje kakovosti, saj so ti izdelki pogosto slabše kakovosti.

Za nekatere izdelke to lahko trdimo, ne pa za vse. Kot pravim, je tu pomembna vloga maržne politike. Tudi dobavitelji so prisiljeni izdelovati za trgovinsko blagovno znamko.

Če vzamemo za primer mleko, morajo proizvajalci iz mleka, ki ga odkupijo, izdelovati tako produkte za trgovce kot tudi za svojo lastno znamko, če hočejo celotno odkupno količino tudi prodati.  

To vpliva tudi na prodajo kakovostnejše in ekološko pridelane hrane, ki je dražja in zato zaradi teh cenejših izdelkov izpade, ker je slovenski potrošnik tako zelo občutljiv na ceno, ne pa na kakovost. Kako spremeniti miselnost potrošnika pri hrani, da ni vse v ceni?

Res je, kar pravite, slovenski potrošnik je izjemno cenovno občutljiv, kar kažejo tudi vse analize. Išče izdelke v različnih trgovskih verigah in primerja njihove cene. Analize kažejo, da povprečen slovenski potrošnik vsak mesec obišče pet trgovskih verig, kar pomeni, da ni zvestobe, ampak je pomembna cena.

Zato nas čaka še veliko dela, da bomo potrošnika prepričali, da je hrana, pridelana v lokalnem okolju, tudi varna in kakovostna ter da z njenim nakupom podpiramo domačega kmeta, ki skrbi, da je naravna pokrajina obdelana, podeželje pa poseljeno. To počnemo tudi s svojimi nakupovalnimi odločitvami, zato je pomembno, da posegamo po hrani lokalnega porekla.

Skupna kmetijska politika (SKP) na ravni EU zelo razburja kmete, zlasti glede stroškov zelenega prehoda. V začetku leta jih je celo prignala na ulice evropskih, tudi slovenskih, mest. Ministrica Čalušić je glede 30 najbolj perečih zahtev s kmeti vzpostavila dialog in zdi se, da so se zadeve umirile, težave pa rešujejo. Je takšen vtis pravi in ali so kmetje v primeru neuresničitve zavez znova pripravljeni zaostriti proteste?

Protesti minulo zimo so bili na ravni EU upravičeni, saj so kasneje dali rezultate. Vsaj, ko govoriva o SKP.  Kmetje so šli na ulice zato, ker so države dobile zelo stroga izhodišča za pripravo nacionalnih strateških načrtov. Ti so zajemali jasne omejitve glede tega, koliko sredstev bo šlo za neposredna plačila za okoljske ukrepe pri investicijah. Te okoljske vsebine so bile v prvem stebru zajete prvič v zgodovini SKP. Kmetje so ugotovili, da če hočejo dobiti enako količino sredstev kot doslej, morajo narediti več in morda celo kupiti novo opremo.

Stroški so tako šli navzgor, medtem ko je količina neposrednih plačil ostala enaka kot v preteklih obdobjih. Še več, če tega ne bi naredili, bi se temu primerno začela krčiti tudi neposredna plačila na enoto obdelovalne površine. Te škarje bi se hitro zapirale, saj bi se s tem kaj hitro začeli nižati prihodki kmetij.

Njihove zahteve so bile v SKP uslišane, kar je pomembno tudi z vidika novega programskega obdobja. V tem trenutku se pripravljajo smernice za novo programsko obdobje, ki bodo znana prihodnje leto. Evropski parlament in komisija se morata zavedati, da je SKP treba uglasiti s potrebami razvoja kmetijstva in podeželja in ob tem poiskati dodatne finančne vire.

Da ne bo nesporazuma: trajnostna raba naravnih virov je nuja. Verjemite mi, da se tega najbolj zavedajo prav kmetje, saj za pridelavo zdrave in varne hrane potrebujejo čista tla, vodo in zrak. Zato zagovarjamo trajnostno rabo, vendar ne na način, da s tem izgubljamo konkurenčnost slovenskih in evropskih kmetij v primerjavi s tretjimi državami, kjer pridelava poteka pod popolnoma drugačnimi pogoji.  

V EU in pri nas se pogovarjamo o prepovedi krčenja gozdov, hkrati pa v našo državo prihaja les iz Brazilije, kjer vemo, da vsako leto posekajo skoraj za eno ali za vsaj pol površine Slovenije gozdov. Kako bomo potem konkurenčni? Če torej zagovarjamo visoke okoljske standarde, jih zagovarjamo tudi pri uvozu hrane. Torej pričakujemo, da bo v Evropo prišla hrana, pridelana na enak način in pod enakimi standardi, kot veljajo pri nas.

Trenutno se nadaljujejo pogajanja z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) glede protestnih zahtev. A bojim se, da se preveč časa in energije izgublja za pogovore, manj pa za realizacijo dogovorjenega.  Moram reči, da smo bili v zadnjih pogajanjih pri sklepih zelo mlačni in zato na zbornici pričakujemo večjo realizacijo protestnih zahtev.

Ne želim pa prejudicirati tega, ali bo prišlo do zaostritve. Lahko pa rečem, da kmetijske organizacije s takšnim načinom dela ne morejo biti zadovoljne, pričakujemo konkretne ukrepe.

Katere?

Vsekakor okoljske zahteve, Natura 2000, odmiki od vodotokov, ki so v slovenskem prostoru večji, kot jih zahteva EU. Tukaj so slovenski kmetje v slabšem položaju od evropskih kolegov, saj zanje veljajo strožja pravila kmetovanja.  

Tu so sporazumi s tretjimi državami, kot je trgovinski sporazum med EU in državami Mercosurja [Argentina, Brazilja, Paragvaj in Urugvaj], ki naj bi bil v sklepnih fazah. Pri tem opozarjamo, da bo šel ta sporazum zagotovo na račun kmetov v EU. Zagovarjamo stališče, da Slovenija nasprotuje sporazumu, ki je škodljiv za slovenskega kmeta.

Ne moremo namreč na eni strani od naših kmetov pričakovati spoštovanja okoljskih standardov in s tem povezanih višjih stroškov, hkrati pa na police spuščamo hrano, ki je pridelana po nižjih standardih. Na takšen način in ob veliko višjih standardih evropski in slovenski kmet preprosto ne moreta biti konkurenčna.  

Kot ste dejali, je bilo na MKGP zato naslovljenih 30 pobud. Do njihove uresničitve se bo zvrstilo še nekaj krogov pogajanj. A prihajajo novi izzivi, nova birokratska bremena. Od rabe sredstev za varstvo rastlin, deforestacije in sečnje, do biovarnosti na kmetijskih gospodarstvih. Torej tukaj nas čakajo trdi orehi, ki jih bomo morali z vlado streti, in upam, da se bodo ti izšli v korist kmeta, ne pa v nove ovire za kmetovanje.

Kaj pa povečanje deleža mladih prevzemnikov, ki so dejavnejši, imajo več in sodobnejše ideje, pristope, kar pomeni, da so tudi bolj naklonjeni podjetniškemu upravljanju kmetij? Slovensko kmetijstvo je pač zelo staro in upam si trditi, da slovenski kmet na nek način izumira. Vas ta trend skrbi?

Vsekakor, povprečna starost upraviteljev kmetij pri nas je okoli šestdesetega leta, delež prevzemnikov pa je celo nižji od povprečja EU, ki je že tako nizek. Želimo si čim hitrejšega generacijskega prehoda in to bomo poskušali v pogajanjih s pristojnimi ministrstvi tudi doseči oziroma poiskati ustrezne ukrepe.

Sem sodijo tudi spremembe davčne politike, saj imajo tisti s statusom kmeta dodatne težave s socialnimi transferji, zanje so denimo dražji vrtci. Pomladitev je zagotovo rešitev za slovenske kmetije, saj so mladi, kot pravite, podjetnejši, znajo narediti izračun, ali in zakaj se jim kmetijstvo izplača.