Igor Štemberger, Ilirika: "Hrvatom je treba čestitati"

Potem ko je Vlada Republike Slovenije ustavila načrte hrvaške Fine, da bi s prevzemom večinskih deležev na Zagrebački burzi postala tudi večinska lastnica Ljubljanske borze, v tem tednu čakamo še odločitev Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Ta je po odločitvi vlade na četrtkovi zaprti seji, odločitev preložila za nekaj dni.

Politika je šele minuli mesec spoznala, da gre za pomembno temo in nacionalni interes. Danes so hrvaški pokojninski skladi največji institucionalni vlagatelji ljubljanske borze, ki preko dobičkov iz dividend in rasti, upravljajo s premoženjem v višini okoli 30 odstotkov bruto domačega proizvoda južne sosede. 

Igor Štemberger iz borznoposredniške hiše Ilirika opozarja, da je bila ATVP pripravljena podpreti prevzem. Meni, da bi zdaj morala Slovenija odgovoriti s prevzemno ponudbo za prevzem Ljubljanske borze, morda kar Zagrebačke burze. Kaj predlaga in kaj se mu zdi realno, glede na dejstva, da je slednja 100-odstotna lastnica Ljubljanske borze? Zakaj, po njegovem mnenju, ne bi smeli zamuditi te priložnosti in kaj bi pomenila morebitna regionalna specializirana borza, do katere bi lahko prišlo s sinergijami med obema državama? In zakaj je po njegovem mnenju Hrvatom treba čestitati? 

Po sklepu vlade, ki je bil za nekatere (predvsem hrvaško stran, op.a.) pričakovan, kakšne so vaše reakcije, ste morda tudi vi v stiku s hrvaško stranjo?

Tak sklep vlade pravzaprav ni bil pričakovan. Pričakovali smo potrditev namere oziroma možnosti, da ATVP poda soglasje prevzemu. Tak sklep vlade je bil pravzaprav presenečenje.

Niste menili, da bo vlada na takšen način pristopila k zadevi, sploh v zadnjem mesecu?

Absolutno pozdravljam sklep vlade. Zdi se mi koristen, zelo pozitiven, ni pa bil pričakovan. Zdaj mora odločiti še ATVP, vendar pa po tem sklepu nimajo takšne moči, kakršno je agencija imela pred samim sklepom vlade.

Katere možnosti so na mizi? 

Agencija za trg vrednostnih papirjev je odločanje prenesla na naslednji teden (op.p.: s sogovornikom smo se pogovarjali minuli petek), daje misliti, da je bil sklep pripravljen zgolj v eno stran oziroma v potrditev, kar se je seveda na podlagi sklepa vlade nedvomno spremenilo. To potrjujejo okoliščine.

Gospod Veselinovič pravi, da se s tem odpirajo vrata k možnosti ponovnega lastništva ljubljanske borze. Kako vi gledate na to? V kakšni obliki bi bila ta možnost realna?

Osebno sem bil prepričan, da bodo oblast, vlada oz. resorno ministrstvo, pa tudi SDH, reagirali na to namero že takoj v začetku. To bi se mi zdelo povsem normalno glede na pomembno gospodarsko infrastrukturo, kar borza seveda predstavlja. To se ni zgodilo. Potrebovali smo veliko časa, kar nekaj mesecev je preteklo in včerajšnje sporočilo je drugačno. To seveda odpira možnost pogajanja oziroma možnosti interesa ali postopka za pridobitev lastništva tako v ljubljanski kot morda tudi v zagrebški borzi. Trdno sen prepričan, da obstajajo želja, volja in tudi nekaj moči, da bi se to lahko zgodilo.

Da bi dejansko prišlo do prevzema? V kolikšnem deležu?

Mislim, da bi upravljavec SDH v Sloveniji bil domala dolžan organizirati konzorcij resnih velikih slovenskih podjetij, ki imajo osnove za to, da so lahko dobri lastniki, da lahko razvijejo borzo. S tem se razvija tudi gospodarstvo, s tem dajejo možnost novim podjetjem, da vstopajo na borzo, da pridobivajo na borzi kapital, omogočijo možnost naprednim zagonskim podjetjem, da se razvijejo skozi prihranke prebivalstva. Tak korak se mi ne zdi samo logičen, ampak nujen za razvoj slovenske države, razvoj slovenskega gospodarstva, ki se nam v tem trenutku nedvomno ponuja.

Če bi se pojavila takšna pobuda, bi pristopila tudi Ilirika na kakršenkoli način?

Mi smo seveda zelo majhen igralec, moje podjetje je majhno v primerjavi s slovenskimi velikani, ki kotirajo na borzi, govorimo o velikih družbah, kot so Telekom, Petrol, Zavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav. V kolikor bi bili povabljeni, bi z veseljem pristopili in bi bili del takega postopka. Bilo bi nam v čast in veselje. 

Ali SDH po vaših informacijah karkoli dela na tem? 

Ne vem. So pa v preteklih mesecih zavrnili možnost kakršnegakoli vplivanja na podjetja, katerih lastniki so, upravljavci, kar se mi, kot rečeno, takrat nikakor ni zdelo prav. 

Menite, da bo zdaj drugače? 

Država je seveda lastnica SDH in glede na včerajšnji sklep bi pričakoval te vrste navodila. 

Kako ocenjujete vrednost tega morebitnega posla? Kako bi sploh bila določena cena?

Cena je stvar pogajanj. V okviru analitskega oddelka smo izračunali, da bi bila vrednost takega posla - ob nekem normalnem stanju - med 18 in 19 milijoni evrov. Je pa ocena posla vedno odvisna od obeh strank. Kaj o tem meni lastnik in prodajalec in koliko je pripravljen plačati kupec, ampak tukaj ne gre za kakršno koli podjetje in kakršno koli infrastrukturo. To je pomembna infrastruktura, iz katere lahko država naredi veliko, lahko razvija potencial mnogih podjetij, ki čez leta pokažejo seveda svojo velikost. 

V intervjuju za MMC ste rekli, da si ne predstavljate, da bi to trenutno dogajanje potekalo brez soglasja vlade oziroma brez nekega dogovora. Kaj konkretno ste mislili s tem? S tem menite, da se obe vladi obe strani že pogovarjata?

Mislim, da so hrvaški politiki in vodstvo hrvaške države dobri, delajo zelo dobro, imajo dobro strategijo, dobro napredujejo. Če jih pogledate na evropskem parketu, nastopajo zelo dobro, učinkovito in hitro so obnovili državo po velikih težavah, ki so jih imeli zaradi vojne in rušenja njihove države.

Trdno sem prepričan, da se politiki srečujejo, da se pogovarjajo in pri tem so bili uspešni. Očitno so nekoga iz nekega našega resorja nagovorili in se z njim dogovorili, da jim pusti vstop v to pomembno slovensko infrastrukturo. Trdno sem prepričan, da brez nekega dogovora, namera nikoli ne bi bila objavljena, saj so računali na uspeh. Tudi očitno je bilo oziroma v zadnjem trenutku je bil ta uspeh preprečen. Z včerajšnjo sejo vlade.

Šlo bi za neko pomembno osebo na visokem položaju.

Tega se zagotovo ne morejo dogovoriti in pogovarjati z nekom, ki nima pomembnega položaja in vpliva, saj se nič ne bi zgodilo.

Bobo

 

V tej hipotetični situaciji bi to nekomu bilo v interesu. 

To morate vprašati koga drugega.

Eno od vprašanj, ki se postavlja oziroma ki ga je postavil eden od virov, je, ali je država lahko dober lastnik?

V tem razmerju s Hrvati imamo veliko negativnih rezultatov. Veliko golov so nam dali, mi nismo bili uspešni. Ne pri jedrski elektrarni s tožbo. Veliko izgubili, izgubili smo na vseh nivojih, na vseh stopnjah mednarodnih sodišč. Bili smo neuspešni v tožbi in v sporu zaradi Piranskega zaliva. Skratka, bili smo neuspešni pri varčevalcih Ljubljanske banke in tukaj se seveda dogaja, da izgubljamo in izgubljamo.

Težko vam komentiram, kaj je razlog za vse to. Morda so drugi sogovorniki bolj primerni. Jaz samo vidim, da so v mnogih primerih bili neprimerljivo bolj učinkoviti, uspešni in pa tudi zmagovali so v sporih, v katerih smo imeli tudi mi prav.

Se vam zdi, da tudi naš kapitalski trg v nekih ključnih trenutkih mogoče ni znal prepoznati potenciala razvoja?

Ne. Gre za ljudi, ki so vodili državo. Narobe je bila postavljena pokojninska reforma v času Ropovega ministrovanja ali celo kasneje v vladi. Te dogovore so z njim vodili tudi propadli tajkuni, ki so postavljali slovenski pokojninski sistem. Ta je bil narejen popolnoma napačno. Hrvati so za razliko od nas šli v model skandinavskih držav, pogledali so modele pokojninskih sistemov v evropskih državah in so izbrali najbolj učinkovitega. Ta je od njihovih upravljalcev zahteval več znanja, v teh pokojninskih sistemih imajo bistveno več možnosti za vlaganje v delnice, kar zahteva neko odgovornost upravljavca.

S tem se je jasno pokazalo, da smo zopet popolnoma napačno postopali in s tem so Hrvati postali zelo uspešni upravljavci v naših gospodarskih družbah. Mislim, da imajo deleže skoraj povsod, nekje do 30 odstotkov lastništva v pomembnih družbah, v nekaterih tudi mnogo več. V Zavarovalnici Sava tudi bistveno višje deleže in mislim, da vsak dan obstaja nevarnost za prevzem ali pa objavo namere za prevzem. To pomeni, da smo mi zatajili: država in vodstvo države, kapitalski trg ni prav nič kriv. Krka je bila 60 evrov na delnico, ko so jo kupovali Hrvati, danes je 210, ko jo kupujejo Slovenci. Tukaj si lahko postavim ogledalo uspešnosti vodenja države, postavljanja institucij, postavljanja sistema in tudi neke vrste transparentnosti in podpore, ki jo je država dajala Ljubljanski borzi.

 

 

Kapitalski trgi vendarle delujejo odprto, cilj je privabiti čim več vlagateljev.

Ena stvar je, ali so vlagatelji razpršeni. Druga stvar je, ali se vlagatelji koncentrirajo in ti prevzemajo pomembne vitalne gospodarske panoge. Govorimo o nekih prevzemih, ki se odvijajo pred našimi očmi, ker ni nujno, da potekajo povsem v skladu s predpisi in zakoni. Težko trdim, da ima katero koli hrvaško podjetje v lasti več kot 30 odstotkov Pozavarovalnice Sava, ampak če jo res ima, potem se moramo vprašati, kje so naše institucije, ki naj bi regulirale trg in zakaj je to dovoljeno, ker ob 30 odstotkih oziroma 33 odstotkih je že treba najaviti namero. 

Mediji špekulirate, da naj bi imeli v lasti več kot 48 odstotkov Pozavarovalnice Sava. Kje so institucije, ki bi morale postaviti mejo in postaviti stvari na pravo mesto? Lahko se pogovarjamo o teh okoliščinah, vendar ne smemo pozabiti najpomembnejšega in to je, da ne more država pričakovati od ljudi, ki so do leta 1991 živeli v komunističnem sistemu, da bodo poznali kapitalske trge in da bodo poznali delnice, da bodo znali analizirati borzne indekse, da jih bo sistem pri tem učinkovito podpiral. Tukaj bi morala država odigrati prvo vlogo. Postavili smo borzo, da smo zadostili tujcem in razlastninili slovensko lastnino oziroma jo privatizirali. Ampak je bila država dolžna misliti tudi korak ali dva naprej, da se ne bi pojavljale tajkunske afere, da ljudje ne bi kradli na veliko in malo in to brez sankcij. Vse to je zbijalo pomen in željo po vlaganju v vrednostne papirje. Država je tukaj zatajila na veliko področjih. In če že, je bila dolžna dajati podporo, da se stvari utirijo. Tako pa je odmaknila pomoč, umaknila okvirje in dobili smo seveda lastnike, ki so lastniki - sicer po svoji zaslugi, da, ampak so ponekod že skoncentirano 30-odstotni lastniki.  

Torej, njihov BDP ni več samo turizem. Njihov BDP je tudi prihodek iz teh naložb, ki jih imajo pri nas in to v gospodarskih družbah. Ampak, oni imajo prav. Bili so pametni, ravnali so modro. Vprašati se je, zakaj mi nismo ravnali tako. To je naš problem, ne njihov. Njim je treba čestitati, to so dejstva.

Kako pa zdaj pametno nadaljevati oziroma zaključiti to zgodbo, kaj je najhitrejši in najboljši scenarij?

Država bi morala naložiti upravljavcu državnega premoženja, to je SDH, da združi kvalitetne, vrhunske slovenske družbe, ki lahko izkažejo primernost takega prevzema - tako finančno kot tudi po tradiciji in po ustroju - da  pripravi ponudbo, namero za, jo objavi in gre v pogajanja s hrvaškimi oblastmi za nakup Zagrebške ali pa se vsaj pogaja o tem, kaj si lahko razdelijo kot neki partnerji, v lastniškem deležu teh podjetij.

Partnerstvo med hrvaško in slovensko stranjo? 

To je ena varianta, ali pa ljubljanska stran zagrebško in ljubljansko borzo. Zakaj ne bi bili tudi mi bolj ambiciozni? Morda bi lahko kdaj malo zavihali rokave, delali nekoliko več, a ne? Seveda je za to treba imeti znanje, za poganjati te vrste ustroja, ampak, morda pa? 

Bloomberg Adria

 

Kaj bi to prineslo razvoju trga, če bi nastopili v takšnem lastništvu?

Zagreb je takoj po vojni, ko je takrat njihov predsednik Tuđman imel nekoliko drugačen način razmišljanja, so tujci začeli razmišljati, da bi si pač postavili nek finančni center za regijo, morda kje drugje. Takrat je Ljubljana imela izjemno priložnost, da bi pridobila to vrsto znanja, pozicije, pa tega nismo znali, nismo uspeli narediti.

Ko me sprašujete, kaj bi morda lahko s tako potezo pridobili? Morda pa bi postali neke vrste, ali vsaj pokazali to ambicijo, da bi radi postali majhen regionalni center, ki bi ga lahko specializirali. Morda bi lahko bili center za podjetja, ki želijo nove lastnike, kjer imajo recimo lastnike, ki so že stari, ki nimajo izhoda, ki nimajo naslednikov in bi morda preko take borze iskali nove lastnike. To je recimo en primer. Takih podjetij pri nas, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji ni malo.

Morda bi lahko bili nek pomemben center za razvoj mladih podjetij. Mladi ljudje so seveda talentirani, so izobraženi, nimajo dovolj kapitala, imajo pa dobre ideje. Razumemo, da so od 10 morda tri realne, ampak tukaj bi lahko mlada zagonska podjetja pridobivala kapital, lahko bi rasla. To so pomembna podjetja, ki lahko pomenijo razvoj novih tehnologij, zato bi lahko tudi zaposlovala. S tem bi dobivali izobražene ljudi, ki bi tukaj delali, ustvarjali v financah. To bi bila močna obogatitev, korak naprej. To bi bila tudi pogumna poteza, ki bi dala mladim nek optimizem in zagotovo zelo dobra iztočnica za dobro strategijo.