Jure Andročec, Litostroj Power: "V Evropi nam manjka poguma, ki ga kažejo ZDA"

Litostroj Power se po zahtevnem obdobju prestrukturiranja in odpisov nasedlih projektov vrača na pota stare slave, kar potrjujejo tudi zadnji poslovni rezultati. Potem ko so v letu 2024 prihodke dvignili na 49 milijonov evrov, so napovedi za leto 2025 še bolj optimistične, saj podjetje cilja na 67 milijonov evrov prihodkov ob 11-odstotni marži EBITDA. Kot pojasnjuje direktor družbe Jure Andročec, se je trg hidroenergetike usmeril v pozitiven investicijski cikel, kjer se "lijak investicij za naše kupce za naslednjih deset let dobro polni".

Podjetje, ki je del češke skupine Wikov Group, je svojo odpornost zgradilo na specializaciji in prilagodljivosti, s čimer globalno uspešno konkurira v panogi, obenem pa se uspešno prilagaja novim tržnim realnostim, kjer prevladujejo reverzibilne črpalne elektrarne.

Prav takšen je njihov zadnji 220 milijonov evrov vreden norveški projekt Illvatn. Ta velja za eno največjih aktualnih energetskih naložb v regiji in je za družbo Hydro Energy, s katero je sodeloval Litostroj Power, največja investicija v zadnjih dveh desetletjih. "Gre za greenfield naložbo, s katero našim kupcem demonstriramo, česa smo sposobni in kaj lahko od nas pričakujejo."

Litostroj Power je v letu 2024 poročal o dobrih rezultatih, kjer so bili prihodki iz poslovanja 49 milijonov evrov, EBITDA pa je znašal 650 tisoč evrov. Kako v luči teh številk ocenjujete trenutni investicijski cikel v globalni hidroenergetiki in kakšni so panožni trendi?

V Evropski uniji proizvedemo 12 odstotkov električne energije iz hidroenergije. Naši produkti delujejo desetletja, nekateri celo 50 ali 60 let. Specializirali smo se za drugačno hidravliko, s katero kupci v isti elektrarni s spremembo vodilnikov in gonilnih lopat dosežejo večji izkoristek, kar pomeni, da z isto količino vode proizvedejo več energije.

Hidroenergetika se je v zadnjih letih začela usmerjati v črpalne agregate, kar se pozna tudi pri naših rezultatih poslovanja. Naš posel se je preoblikoval iz prototipnih projektov v reverzibilne oziroma črpalne agregate, tako da je takšen že naš vsak drugi agregat. Zdaj smo na točki, ko se to konkretno odraža v naših poslovnih številkah.

Leta 2022 smo imeli zaradi odpisa nasedlih projektov precejšnjo izgubo, v letu 2023 pa smo prihodke že dvignili na 40 milijonov evrov, nakar smo v letu 2024 dosegli 49 milijonov evrov. V letu 2025 se nam tako obeta res dober operativni poslovni rezultat s 67 milijoni evrov prihodkov in 11-odstotno maržo EBITDA.

Skratka, prelomno je bilo leto 2024, saj smo operativno poslovanje obrnili navzgor in se je trg hidroenergetike končno tudi za nas usmeril v pozitiven investicijski cikel. Vse večje povpraševanje po električni energiji ima močan vpliv na naš posel v pozitivnem smislu. Investitorji oziroma lastniki hidroelektrarn se vse bolj odločajo za obnove svojih obstoječih enot, da bi dosegli maksimalen izkoristek.

Ste glede na investicije in evropski zeleni obrat optimistični tudi v srednjeročnem obdobju?

Smo, saj vidimo, da se investicijski lijak za naše kupce za naslednjih deset let dobro polni. Konstantno smo konkurenčni, čeprav so v svetu prisotni le štirje močni igralci, vendar jim na razpisih uspešno pariramo.

V letu 2026 je naš cilj povečanje prihodkov za 10 ali 15 odstotkov, marža EBITDA pa naj bi ostala podobna kot doslej. V načrtu imamo namreč nekaj pomembnih investicij v tehnološki razvoj.

Ali skupina v bližnji prihodnosti v Sloveniji načrtuje kakšne večje investicije?

Delamo na obsežnem projektu tehnološkega preboja, pri čemer smo v preteklem letu investirali v dva nova stroja; vrednost naložbe je znašala tri milijone evrov. Ker je še vedno prisotnega precej ročnega dela, se pripravljamo na investicijo v robotsko brušenje hidravličnih oblik.

Gre za specifično znanje, ki je zelo odvisno od človeške roke, zato si želimo v tem segmentu za 70 do 80 odstotkov zmanjšati delež rokodelstva. Naš strojni park je že v letih in imamo vse več stroškov z obnovami, tako da tudi na tem področju načrtujemo prenove.

Boste pri tem uporabili tudi umetno inteligenco; in če da, na kakšen način?

Da, na to se aktivno pripravljamo. Imamo pa določene zadržke glede tega, da bi vse podatke naložili v oblak in vse prepustili umetni inteligenci. Uporabili pa jo bomo za optimizacijo določenih procesov, ki zahtevajo veliko človeške sile in znanja. Tu gre predvsem za tehnološke postopke, ki bodo našim zaposlenim omogočili doseganje večje storilnosti. Vendar poudarjam, da bo končni pregled nad tem procesom ostal v rokah človeka.

Slovenska in evropska predelovalna industrija se soočata z eno najglobljih kriz v zadnjih desetletjih, kjer visoke cene energije, geopolitična tveganja in ohlajanje nemškega gospodarskega motorja silijo številna podjetja v krčenje dejavnosti. Kako temu kljubujete?

Deindustrializacija Evrope ni najboljša pot, imamo pa dva ključna problema. Nemška avtomobilska industrija ima res velik vpliv na vse, kar se dogaja v Evropi, in to industrijo bi morali nujno zaščititi. Prav bi bilo, da bi znanje, ki ga Evropa ima, in sploh kakovost ohranili s spremembo politik že leta prej. Soočamo se s težavo, kajti padli smo v nekakšno cono udobja in tehnološko zaspali, hkrati pa smo na vrat na nos želeli z zelenim prehodom ukiniti motorje z notranjim zgorevanjem.

Druga težava pa je, da nismo zaščitili trga z višjimi carinami za vse znamke, ki danes že prosto krasijo nekoč evropske avtomobilske salone, tudi v Sloveniji. Morali bi iti v obe smeri – v razvoj ter zaščito.

Kar ZDA danes počnejo, je za marsikoga neumnost, a gre za odziv države, ki si ne želi, da bi bilo njeno gospodarstvo odvisno od drugih. Njihov pristop morda ni najboljši, vendar nam v Evropi manjka nekaj tega poguma.

Nas konkretno rešuje dejstvo, da proizvajamo izdelke, ki zahtevajo visokospecializirano delo. Cikel učenja je zelo dolg, saj v naši panogi natančnost do mikronov igra pomembno vlogo, hkrati pa je potrebnih veliko ročnih spretnosti. Naš produkt je nujno potreben, kakovosten in zato zaželen po vsem svetu.

Inženirsko in rokodelsko znanje je za vas ključno, vendar pa je pridobivanje kadrov v tovrstnih poklicih v industriji velik izziv. Kako je s tem pri vas, ali opažate pomanjkanje kadrov in kako to problematiko rešujete?

Za ponazoritev bi podal svojo pot v podjetju, kjer sem začel leta 2013. Pet let sem potreboval samo zato, da sem se v podjetju orientiral in specializiral. Toliko časa še vedno potrebujejo novi kadri, ki prihajajo k nam. Za nas je izziv, kako mlajše generacije prepričati, da ni vse mogoče doseči čez noč, in kako naj jim na drugi strani mi, izkušeni, sledimo. Znanje, ki ga imamo, je namreč treba prenesti nanje.

Izzive rešujemo tako, da imamo v razvojnem oddelku polovico izkušenih strokovnjakov, ki znanje predajajo drugemu delu kolektiva, ki je mlajši. Enako velja za proizvodnjo. Za nas je pomembno, da imamo dolgoročno vizijo razvoja podjetja in da jo zaposleni poznajo, da vedo, v katero smer razvijamo posel. Litostroj je družba z 80-letnim stažem, to obletnico praznujemo prihodnje leto, kar je za ljudi neke vrste garancija za naprej.

Posebnost je tudi sam hidrotrg, saj je igralcev malo ter se zaposleni iz različnih družb in različnih naročnikov med seboj dobro poznajo. Gre za relativno ozek krog specialistov, ki za človeka z leti postane domač, in iz tega je težko izstopiti oziroma takšne kadre nadomestiti.

Litostroj Power je del skupine Wikov Group, češke skupine, ki je najbolj znana po proizvodnji industrijskih menjalnikov, kar je popolnoma drug segment od proizvodnje turbin. Kakšno mesto ima Litostroj v tem portfelju in ali opažate kakšne sinergijske učinke med družbami v skupini? Kakšna je vaša konkurenčna prednost?

V skupini Wikov imamo dve prednosti. Ena je, da je lastnik predal znanje iz industrije, ki je prav tako prototipna, in smo ga uporabili takoj po akviziciji. Druga prednost, zakaj zobniška in hidroindustrija sodita skupaj, pa je diverzifikacija portfelja posla. Ti dve industriji lahko dopolnjujeta druga drugo, sploh na področju precizne obdelave, kajti oboji držimo ključno znanje znotraj skupine, ter prav tako v tistem končnem delu, montaži produktov, s čimer zagotovimo najvišjo kakovost.

ZDA so za vas pomemben trg, toda v zadnjem letu Donald Trump vodi neobičajno trgovinsko politiko, ki sproža carinsko vojno. Kakšen vpliv ima to na vaše poslovanje in kako se boste s trgovinskimi ovirami soočili v prihodnje?

ZDA so postale nepredvidljivo poslovno okolje, kar močno vpliva na izdelovalce produktov hitre potrošnje, medtem ko carine v naši konservativni industriji niso tako škodljive - kupci se ne bodo čez noč odločili, da bodo turbine kupovali doma. Kar zadeva nas, ameriški trg raste in tudi naša prisotnost na njem se bo še naprej krepila.

Igrati moramo vendarle po pravilih igre, ki jih trenutno določajo ZDA. Kakšna je danes razlika v primerjavi z obdobjem pred carinami?

Kupci primerjajo našo ponudbo z domačo, kjer pa ni veliko igralcev, sploh ne tistih, ki bi proizvajali velike ulitke. Naše cene skupaj s carinami primerjajo s cenami lokalnih podjetij in sami pridejo do zaključka. Še vedno namreč ohranjamo določene prednosti pred njimi, zato imamo veliko naročil iz tega naslova. Tako zaenkrat v teh divjih vodah ostajamo mirni. Na začetku smo pričakovali veliko hujše posledice, vendar do njih ni prišlo. Tam imamo svoje podjetje, ki lokalno vodi in prodaja projekte, jedro znanja, inženiringa in sam produkt pa ostajajo v Evropi.

Medtem ko imamo na eni strani ameriške carine, imamo na drugi cenovno konkurenčne kitajske produkte, ki so posledica njihovih nakopičenih kapacitet. Ali ta dinamika vpliva na vas?

Da in ne. Pri projektih, kjer delujemo, kitajski produkti tako rekoč sploh niso dovoljeni. Imamo omejitve, od kod lahko uvažamo določene izdelke. Večina ulitkov prihaja iz Evrope, mrežo imamo tudi v Indiji, dlje na vzhod pa glede uvoza materiala nismo šli. Tu je pomembna tudi časovna komponenta uvoza, saj dobava traja dlje, porabi pa se več energije in sredstev. Tudi nadzor kakovosti je otežen. Večinoma gre za velike kose, ki se prevažajo z ladjami, plovba oziroma dobava pa traja tudi do 60 dni. Moram poudariti tudi, da si kupci v Evropi in v ZDA še vedno želijo produktov evropskega porekla. In če je to pogoj, ki je zapisan v razpisu, mi to tudi upoštevamo.

Kaj pa Kitajska kot trg? Peking veliko vlaga v obnovljive vire energije in država pospešeno gradi objekte za pridobivanje zelene energije. Trenutno ob vznožju Himalaje blizu meje z Indijo gradijo ogromen jez Medog, ki bo proizvedel 300 milijard kilovatnih ur letno.

Kitajci energetske projekte izvajajo sami. Naši tekmeci imajo tam podružnice, mi pa se za to še nismo odločili. Kitajci so avtonomni; ko se za nekaj odločijo, to tudi izvedejo. Pri nas pa se za nekaj odločimo, nato pa nas ustavijo ali politika ali drugačni pogledi. Posledica tega je, da se investicije zamaknejo ali celo ustavijo. Mogoče je ta odločnost prednost Kitajske, ki ima jasno začrtano smer razvoja. Od njih bi se lahko marsikaj naučili.

Ali sami razmišljate o tem, da bi proizvodnjo preselili kam drugam, saj večino prihodkov ustvarite na tujem? Morda v ZDA, kar je ne nazadnje cilj Trumpove agende America First?

Evropa je zdaj v podobni situaciji, kot so bile ZDA v 19. in 20. stoletju, ko so bile industrijski gigant. Delež domače industrije upada, začel se je povečevati uvoz. Kar počne Trump, je za Američane v tem pogledu dobro. Zdaj se moramo odzvati tudi Evropejci, saj nas v nasprotnem primeru čakata deindustrializacija in podobna usoda. Razmisliti moramo, kako bomo ohranili nakopičeno inženirsko znanje, zato bi bilo smiselno vzeti ZDA v tem trenutku za zgled.

Skupina Wikov ima trenutno že tri podjetja v Kanadi s proizvodnimi lokacijami, medtem ko je širitev prisotnosti v ZDA naslednja faza razvoja, ki nas čaka. Vendar v tem trenutku o tem ne morem povedati ničesar več. Je pa to za nas nujno, saj lokalna zavezništva na posel vplivajo blagodejno. Čeprav smo evropsko podjetje, v ZDA potrebujemo lokalno prisotnost, kar kažejo naše izkušnje. V ZDA imamo trenutno zaposlenih 15 ljudi v podjetju v Alabami, kjer smo prisotni približno sedem let.

Vaš nedavni preboj na Norveškem s projektom črpalne hidroelektrarne Illvatn, ki je ocenjen na približno 220 milijonov evrov, velja za enega najpomembnejših poslov v zadnjih letih. Norveška je tehnološko izjemno zahteven trg, kjer prevladujejo uveljavljeni skandinavski in globalni igralci. Kako ste si zagotovili ta posel in kakšna je vaša tehnološka prednost?

Gre za zelo veliko investicijo za našega kupca, saj se po 40 letih v državi gradi prva črpalna turbina. Mi predstavljamo manjšinski del naložbe, do tega posla pa smo se prebili z izdelavo prototipnih strojev.

Kar nas odlikuje, je definitivno specializacija, saj veljamo za podjetje, s katerim je preprosto poslovati (easy to do business with). Ne razumite me narobe, nismo lahki pogajalci; naši posli so podprti s pogodbami, za zaščito katerih porabimo ogromno energije. Govorim o preprostosti dinamike pri izvedbi projektov.

Pri nas se kupci počutijo kot v butiku. Ne proizvajamo turbin iz konfiguratorja, ampak za vsak izdelek razvijemo prototip. Če imajo kupci težave, je pot od operativne ekipe do vodstva kratka, saj je naš fokus na reševanju inženirskih problemov in zagotavljanju kakovosti. Pri kompleksnih produktih, ki morajo desetletja zagotavljati dolgoživost in parametre iz pogodbe, se vse vrti okoli podrobnosti in skupnih rešitev.

Norveška je zahtevna za izvedbo projektov, vendar neizogibna. Je drugačna kot Švedska in Finska, a ker poznamo specifike trga, vemo, kako bomo izpeljali projekt in trg razvijali naprej. Če pogledamo Skandinavijo, je ta za nas vitalnega pomena – Norveška skoraj sto odstotkov energije proizvede iz vodnih virov, Švedska okoli polovico, Finska pa 25 odstotkov. V Evropi je ta delež le okoli 12 odstotkov, zato je Skandinavija prioriteta.

Kakšna referenca je ta projekt?

Posebnost je v tem, da gre za tako imenovano greenfield naložbo, se pravi za celostno novogradnjo. S tem vsem našim kupcem demonstriramo, česa smo sposobni in kaj lahko od nas pričakujejo.

Kaj pa Slovenija – je hidropotencial države že dosežen?

Naša majhnost je prednost, pa tudi izziv. V Sloveniji poteka borba med okoljevarstveniki, ki menijo, da je reke treba ohraniti in vanje ne posegati, ter investitorji, ki si želijo naložb v razvoj vodotokov za pridobivanje energije. Toda dejstvo je, da je hidropotenciala v državi še precej in projekti za njegovo izkoriščanje so v pripravi.

Omenil bi hidroelektrarno Mokrice, kjer imamo sklenjeno pogodbo za dobavo turbin in smo del konzorcija treh podjetij. Nekateri projekti pa so zaradi najrazličnejših razlogov še daleč od realizacije, da bi ta potencial resnično izkoristili. Dokler ti ne dobijo zelene luči za izvedbo, za nas niso zanimivi, saj smo mi dobavitelji opreme, in ne graditelji objektov.

Podobno kot v drugih industrijah je tudi v vaši pomembna tržna diverzifikacija. Zadnja leta se veliko ugiba o hidropotencialu Afrike, ki je v tem oziru slabo izkoriščena. Kitajska denimo prek svojega globalnega projekta En pas, ena cesta namenja ogromna sredstva za izkoriščanje energetskega potenciala Afrike. Je ta trg za vas potencialno zanimiv?

Zagotovo ima potencial, vendar je trenutno v našem portfelju Afrika slabo zastopana. Lani smo tam zaključili projekt manjše hidroelektrarne in lahko rečem, da je zanimanje industrije za to celino precejšnje.

Vendar je treba vedeti, da gre za specifično geopolitično okolje z unikatnimi zakonitostmi. Za nas sta pomembni izvedba in dolgoročna zavezanost projektu tudi po tem, ko je ta izveden. Mi gledamo več desetletij v prihodnost, zato ne moremo operacij, denimo z Norveške, preprosto preslikati v Afriko, saj ta zahteva drugačen pristop.

Kaj pa slovensko poslovno okolje, je konkurenčno, spodbudno, preveč regulirano in obremenjeno?

Največ, kar bi lahko storili zase, bi bilo zmanjšanje stroškov dela. Brezposelnost je nizka, povpraševanje po delovni sili pa je veliko. To pomeni, da je dela za vse dovolj, a bi ga bilo treba razbremeniti.

Smo del skupine, ki je prisotna tudi na Češkem, kjer so stroški dela bistveno nižji. Tam pri 2.000 evrih bruto delavec prejme okoli 1.500 evrov neto, medtem ko je neto znesek pri nas za 200 evrov ali več nižji.

Nas ne moti višina minimalne plače, saj v podjetju takšnih kadrov niti nimamo, dejstvo pa je, da si ljudje želijo večji neto prejemek, podjetja pa nižji bruto strošek. Ne poznam nobenega podjetnika, ki bi si želel nižjih dohodkov za svoje zaposlene. Vsi si želimo, da bi ljudje imeli več denarja, vendar je v Sloveniji bruto bruto strošek, o katerem se malo ali skoraj nič ne govori, zelo visok.