Mateja Čalušić: 'Želim si še zakona za investicije v kmetijstvu'

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je v ponedeljek v javno obravnavo poslalo paket sedmih zakonov oziroma njihovih dopolnitev, vključno s krovnim kmetijskim zakonom, za katerega je pristojna ministrica Mateja Čalušić dejala, da gre za kmetijsko ustavo. "Po enem letu vodenja enega najbolj zahtevnih in strateško pomembnih resorjev lahko rečem, da z novimi zakoni približujemo kmetijsko politiko ljudem in kmetom," je o najbolj temeljiti zakonodajni prevetritvi zadnjih let dejala ministrica. 

Plejada zakonov je po sredini predstavitvi sprožila viharni odziv predstavnikov kmetov. Posvetovalna služba in okoli 330 zaposlenih naj bi se predvidoma ob koncu leta s Kmetijsko-gozdarske zbornice preselila pod okrilje MKGP in dobila novo ime – Uprava RS za svetovanje in razvoj kmetijstva. Zato se je med vodstvi ministrstva in zbornice vnel 'relativno žolčen' besedni obračun, saj gre ne nazadnje za 11 milijonov evrov težak novoustanovljeni vladni organ, pri čemer je predsednik KGZS Jože Podgoršek ministrici očital, da potezo razume kot politični obračun z njegovo ekipo.

A kaj poleg domnevne depolitizacije kmetijstva še prinaša skupek zakonov? Ministrica je v pogovoru za Bloomberg Adria napovedala pripravo še enega zakona, in sicer za investicije v kmetijstvu. Vprašali pa smo jo tudi o tem, kaj se je zgodilo s famoznim davkom na pse ter ali Slovenijo čakajo trgovinski bojkoti po vzoru drugih držav v regiji.

Zakaj ravno zdaj novi krovni zakon in kateri so glavni cilji sprememb?

Zakon o kmetijstvu ali kmetijska ustava je bila velikokrat novelirana, a je zastarela in nepregledna; zato smo želeli, da je preglednejša in modernejša. Velikokrat slišim vprašanja, kdo so mladi kmetje in prevzemniki in zakaj jih je tako malo. To je bilo osnovno vodilo pri pripravi zakona oziroma odgovor na vprašanje, zakaj zdaj.

Novi kmetijski zakon opredeljuje vlogo trajnostnega kmetijstva za uresničevanje odpornega kmetijsko-prehranskega sistema, saj smo zaznali precej nezadovoljstva in pripomb v zadnjih letih na račun zelenega prehoda v okviru evropske Skupne kmetijske politike (SKP). Pomembna novost so tudi akcijski načrti za ekološko kmetijstvo, za mlade in za območja z omejenimi dejavniki za kmetovanje. To so glavni trije profili za prihodnost slovenskega kmetijstva, zato jim dajemo posebno pozornost. Tako se bodo po posameznih področjih v bodoče urejale problematike, ki so se pojavile v zadnjem času.

Zakon prinaša tudi novo kategorizacijo kmetijskih gospodarstev, da ohranjamo podeželje in profesionaliziramo kmetije, saj potrošniki od nas zahtevajo varno in kakovostno hrano. To je njihova pravica. Moramo imeti kmetijstvo in kmetije, ki so profesionalizirani in se lahko hkrati podajajo na trg, ki je, kot vemo, zelo krhek, slovenski kmet pa lahko v zelo kratkem času postane nekonkurenčen.

Sem sodi tudi optimizacija delovanja javne svetovalne službe s predlogom ustanovitve Uprave RS za svetovanje in razvoj. Z ekipo smo v zadnjem obdobju obiskali zavode, kjer svetujejo kmetom, in prek pogovorov z uslužbenci, svetovalci in kmeti smo ugotovili, kje so anomalije in potrebe po prestrukturiranju svetovalne službe. Rezultat je predlog, ki bo njeno delovanje optimiziral tako, da bo ta bolje delovala, da bo proaktivnejša, bolj funkcionalna, z izboljšanim pretokom informacij s terena, od kmetov na ministrstvo in nazaj.

Zakonov je poleg krovnega še kar nekaj – kakšni bodo finančni učinki celotnega svežnja?

Teh izračunov še nimamo, a lahko rečem, da izhajamo iz okvirjev obstoječega proračuna. Zgolj za zakon o gozdovih lahko v tem trenutku trdim, da imamo finančne posledice. Želim pa poudariti, da ko gre za večje ukrepe, ko recimo govorimo o strategiji zagotovitve sredstev za namakalne sisteme, kjer so šle investicije v nebo, se tega lotimo strateško. V takih primerih izpogajamo povečanje proračuna, a pri tem gre za točno določene ukrepe in namene. Doslej se tako ni delalo, vendar si prizadevam, da bi bila to praksa in da bi se proračun za investicije še povečal.

Moja želja, za katero sicer dvomim, da nam jo bo uspelo realizirati v tem mandatu, je priprava novega zakona za investicije v kmetijstvu. Tako bi imeli proračunsko postavko, ki bi bila osnovana na podlagi analiz, s katerimi bi ugotovili, kje se pojavljajo potrebe za zagotavljanje ustreznega nivoja državnih rezerv oziroma prehranske suverenosti.  

Naj povem, da je bil letošnji proračun ministrstva višji za 30 milijonov evrov, a to je bilo izključno posledica vpliva reforme plačnega sistema javnega sektorja.

Kako odgovarjate na očitke vodstva KGZS in njenega predsednika Jožeta Podgorška, češ da zbornica ni bila vključena v pripravo zakonov ter da je odvzem svetovalne službe nedopusten in oblika političnega obračuna?

Poudarila bi, da smo se te reorganizacije lotili zelo premišljeno, dosledno, kot mogoče že zadnji dve desetletji ne. Cilj je namreč, da lahko kmet prideluje varno in kakovostno hrano, in ne politizacija, kot se nam očita. Od prvega dne mojega mandata zagovarjam misel, da tu ni prostora ne za leve ne za desne politike, osredotočamo se na svoje naloge, mandat in cilje.

Aleš Kovačič Ministrica z ekipo ob nedavni predstavitvi zakonodaje, ki spreminja zasnovo in usmeritve slovenskega kmetijstva in živilsko-predelovalne panoge.

Kar zadeva očitke, da niso bili vključeni v pripravo zakonov, sem že večkrat poudarila, da pri pripravi zakona nismo preferirali niti ene nevladne organizacije, saj bi nam lahko tako očitali koruptivno delovanje. Smo javna institucija, ki deluje v interesu vseh državljanov. Sicer pa nimam nič proti, če svoje mnenje podajo tudi kmetje.

Na vaše vprašanje pa bom odgovorila z vprašanjem. Ali je higienično, da zbornica, ki z javnim denarjem financira delovanje svetovalne službe, pove oziroma oblikuje člen zakona, ki opredeljuje to, kako bo zbornica organizirana v prihodnje?

Kar zadeva očitke o politizaciji, naj povem, da mi s tem predlogom reorganizacije službo selimo pod okrilje ministrstva, kjer naj politika ne bi imela vpliva, čeprav ga je morda imela v preteklosti. Ne vem, kaj bi še pravzaprav tu dodala, a sprašujem se, ali so nemara ti očitki na moj račun rezultat pretekle prakse dela na ministrstvu.

Poudarjam, da zbornično delovanje in financiranje, ki prejema sredstva tudi od nas, ostaja nespremenjeno. Le za del koncesijske dajatve smo se odločili, da bo jo bomo drugače oblikovali. Tudi MKGP se mora reorganizirati in preoblikovati – to smo storili večkrat doslej – na račun sprejemanja določil SKP; tudi Agencija za kmetijske trge je prešla proces prilagajanja evropski politiki. Ob tem dodajam, da imajo podobno svetovalno službo pod okriljem ministrstva organizirano tudi nekatere druge evropske države, Slovenija pri tem ni izjema.

Zanimivo je, da smo tudi od kmetov s terena dobili ogromno pozitivnih odzivov na predlagano ureditev servisa, ki je namenjen njim. Zato me tak odziv vodstva zbornice čudi. Razumem pa tudi njenega predsednika, da ima določene pomisleke glede takšne reorganizacije.    

Kakšne bodo finančne posledice ustanavljanja tega organa in kakšen bo njegov proračun?

Sestava se ne spreminja, s podzakonskimi akti bomo spremenili sistematizacijo zaposlenih, da jih opredelimo kot javne uslužbence, kot uradnike. To je formalizem, ki s stroškovnega vidika ne spreminja ničesar. Pri proračunu sicer načrtujemo, da bo ta sprememba težka 11 milijonov evrov. Toliko je namreč v okviru proračuna KGZS namenjenih javni službi kmetijskega svetovanja.

Toda zbornica razpolaga s proračunom 35 milijonov evrov, od česar od MKGP že zdaj dobiva okoli 20 milijon evrov. Omenjenih 11 gre za kmetijske svetovalce, preostalih devet pa za specialiste, ki ostajajo v zbornici. To pomeni, da gre samo za premik proračunske postavke, saj bomo te ljudi prezaposlili in jih plačevali mi, na ministrstvu. Vedeti morate, da se zbornica poleg tega financira še iz tržne dejavnosti, ko kmetje plačujejo vloge za razpise, k temu pa je treba prišteti še članarino.  

Na dolgi rok bi si želeli teh 330 zaposlenih razmejiti, in sicer, da bi jih 220 delalo vloge, 100 pa bi jih delalo na terenu. Nikoli ni bila namreč jasna razmejitev njihovega administrativnega in terenskega dela, pri čemer poudarjam, da so se nad tem pritoževali zaposleni sami in tudi kmetje. Hoteli so namreč več delati na terenu in kmeta usmerjati, sistem se je skozi leta preprosto izrodil.

Torej lahko zatrdite, da s to spremembo ne bo prišlo do novih zaposlitev in posledičnih stroškov? Sprašujem, ker je ta vlada v preteklosti ukinjala ali reorganizirala resorje in celo na novo ustanavljala ministrstva ter ob tem trdila, da ne bo kadrovskih povečanj, glede česar se je pozneje izkazalo, da ne drži.

Ne, teh 330 zaposlenih je končno število. Vseeno pa se moramo zavedati, da bo centralna uprava, ki bo usmerjala delovanje celotne službe, potrebovala nove vodje na sedežu ministrstva. To je edino odprto vprašanje, povezano s kadri - ali bo to nekdo z ministrstva ali pa bodo to nove vodje, koordinatorji dela, pa v tem trenutku ne morem reči oziroma si ne želim zapreti vrat.

Vsekakor ne bo prihajalo do novih večjih zaposlovanj, saj smo pri pripravi predloga razmišljali v smeri razbremenjevanja sistema.

Dino Stanin/PIXSELL Hrvaško in druge države zahodnega Balkana je v zadnjih dneh zajela potrošniška nepokorščina zaradi pretiranih cen hrane. Bodo bojkoti izbruhnili tudi pri nas?

 

Med novostmi je tudi novela zakona o zaščiti živali, ki je odmevala zaradi predloga dajatve za pse. Ta je bil naknadno umaknjen po ostrih protestih občin in stroke, vendar se poraja vprašanje, kako bo vlada nadomestila potencialni večmilijonski davčni priliv in kako bo uredila problematiko financiranja zavetišč?

Člen novele, ki govori o financiranju zavetišč, ostaja odprt. Prvotni predlog, ki je predvideval lažje sofinanciranje občin, je bil, kot rečeno, umaknjen. Z javno obravnavo predloga pričakujemo, da nam bodo zainteresirani deležniki prišli nasproti s predlogi, nekaj so nam jih občine pravzaprav že posredovale. Eden takšnih je, da bi se to uredilo s komunalnim prispevkom …

Da bi zavetišča torej sofinancirali s prispevkom, ki bi ga plačevali vsi, ne samo lastniki živali?

Tak je predlog občin. Mi smo razmišljali, da bi bil prispevek namenski, torej ne v obliki davka, kot se je napačno navajalo, ki bi se potem porazgubil v proračunu, ampak da bi se s tem denarjem uredilo nevzdržno finančno stanje zavetišč.

Po drugi strani je, kar zadeva financiranje, tu tudi ideja, da bi država kot partnerica k financiranju pristopila po 60. dnevu od sprejema živali, medtem ko trenutno pristopi šele po 120 dneh. A tudi glede tega so še pripombe, ki jih bomo proučili, tako da se lahko zadeve še spremenijo.

Zagotovim pa lahko, da bomo imeli v nekaj tednih že izpopolnjene predloge, ki jih bomo predstavili v javnosti.   

Če se dotakneva še zakona o hrani, me zanima, ali je pri pripravi tega ministrstvo uporabilo zbrane podatke v okviru projekta spremljanja cen živil? Na kateri točki je ta, kakšni so izsledki, lahko kaj več poveste o tem, kdo v prehranski verigi kuje dobičke na račun prekomernih marž?

Kar zadeva ta projekt, nam doslej ni uspelo zbrati dovolj podatkov. V prvi fazi smo imeli sklenjeno pogodbo z raziskovalno ustanovo, ampak po njihovih podatkih za sprejemanje morebitnih ukrepov ali ugotavljanje tega, kaj se dogaja na trgu, niso bili popolni, ustrezni, češ da jih je bilo premalo oziroma da so se zadeve spremljale premalo časa.

Zato smo z ekonomskim inštitutom sklenili novo pogodbo in v prvem polletju pričakujemo prvo poročilo. Pri pripravi tega zakona zato podatkov od tu nismo črpali, saj so bili po oceni stroke nezadostni.

Ko sva že pri cenah hrane – kako pa komentirate bojkote trgovinskih verig po Balkanu in ne nazadnje podobne pobude pri nas? Na družbenih omrežjih lahko zasledimo kar nekaj pozivov k bojkotu živilskih trgovcev v Sloveniji.

Razumem, da ljudi razburjajo cene hrane, a po drugi strani razumem tudi trgovce pri oblikovanju cenovne politike. Mimogrede, dobili smo kar nekaj klicev hrvaškega ministrstva za kmetijstvo, in sicer jih je zanimalo, kako smo zasnovali takratni ukrep košarice živil. Ta je bil medijsko in politično zelo razvpit, pa vendar v končni fazi uspešen. S tem ukrepom smo namreč zamejili rast cen, zato Hrvate zanima, kako bi po našem vzoru zaščitili potrošnike.

Menim pa, da bojkot ni prava pot, ampak konstruktivni dialog, kakršnega smo v času prehranske draginje s košarico vzpostavili tudi pri nas.