Marko Jaklič: 'Trenutne razmere podobne tistim pred prvo in drugo svetovno vojno'

O carinski politiki ameriškega predsednika Donalda Trumpa, nestabilnosti svetovne trgovine in trohnenju globalizacije smo se dan pred uvedbo tako imenovanih recipročnih carin pogovarjali z ekonomistom in profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Markom Jakličem.

Trump želi s carinami trgovinske partnerje in podjetja prisiliti, da bi selila proizvodnjo v ZDA, hkrati pa jih ustrahovati, da sprejmejo njegove pogoje. Ali bo njegova taktika učinkovita?

Menim, da bo pri tem precej več minusov kot plusov. Trump ogromno grozi ter bo od Kanadčanov, Mehičanov in Evropejcev dobil velik bumerang, kar se je že pokazalo z upadom potniških letov iz Kanade v ZDA v vrednosti 70 odstotkov in čezmejnih nakupov. Učinki carin se bodo pokazali šele zdaj.

Ali to pomeni, da se bo proizvodnja vrnila v ZDA?

Tudi če se bo, bo to trajalo nekaj časa. Američani bodo zdaj na veliko plačevali carine na uvožene avtomobilske dele, ki prihajajo iz Evrope, Mehike, Kanade in Kitajske, nato pa bodo velik del teh avtomobilov izvažali v tujino, ki se bo odzvala s protiukrepi. Tudi če bi podjetja vso proizvodnjo selila v ZDA, bi to povečalo stroške, saj ne bi bilo prihrankov obsega, prav tako ne vidim prednosti z vidika zaposlenosti, ker v tem primeru Američani ne bodo delali za globalni trg, ampak samo za domači.

Večjega učinka na industrializacijo ne bo. Verjetnost, da Trumpa čez tri leta ne bo več, je velika, čeprav se trenutno protiustavno želi obdržati na oblasti. Če v tem času podjetja prestavijo proizvodnjo v ZDA, nato pa pride nov predsednik, ki carine ukine, bodo ponovno v godlji. Mislim, da strategija industrializacije s carinami ne bo uspešna.

Toda Trump poskuša doseči marsikaj in vsiljevati tudi druge stvari. Japonci, ki so največji kreditodajalci oziroma kupci ameriškega dolga, so na primer začeli Trumpu nasprotovati, saj nočejo kupovati ameriških dolžniških državnih vrednostnih papirjev, kar pomeni, da se bodo stroški zadolževanja v ZDA povečali. Trump je tako nepredvidljiv, da lahko v nekem trenutku celo sproži ameriški bankrot in reče, da ZDA ne bodo več odplačevale svojega dolga, kar lahko ves svet vodi proti recesiji. V tem, kar Trump počne, ne vidim prav veliko plusov, niti za ZDA niti za svet, vidim pa ogromno minusov.

Menite, da bi Trump lahko razglasil bankrot države?

Trump na veliko razlaga, kako ves svet izkorišča Ameriko. Resnica je čisto drugačna, saj so oni s svojo svetovno valuto kot gospodarsko-politično-vojaški 'hegemon' največ profitirali v povojnem gospodarskem obdobju.

Cena ameriškega dolga je precej visoka, kar želi Trump znižati kot nekakšen nasilnež v razredu. Prav tako hoče izsiljevati ter od držav, ki želijo z ZDA trgovati, zahteva, da popustijo pri dolgu in spustijo obrestne mere. Trump se pogaja s pozicije moči, ki jo ZDA zagotovo imajo – ne zgolj zaradi velikosti trga in vojske, temveč tudi zaradi dolga in deviznih rezerv, ki jih ima svet v dolarjih.

Bloomberg

 

Kitajska že nekaj časa zmanjšuje svojo izpostavljenost v dolarjih ter kupuje zlato in gradi vzporedni finančni sistem. Nekateri ocenjujejo, da lahko v primeru, če se trenutni finančni sistem poruši, Kitajci vskočijo in rečejo, da je njihova valuta podkrepljena z zlatom. Nekateri drugi govorijo, da bi lahko Evropa z evrom več naredila. Vprašanje ostaja, kako pripravljeni so drugi; Kitajska je videti vse bolj pripravljena, a je še daleč od tega, da bi nadomestila ZDA.

Marsikaj, kar Trump počne, je presenečenje. Kot poslovnež bi se moral zavedati, da je negotovost najslabša za posel. Kot se je porušilo evropsko zaupanje v Rusijo in bo trajalo desetletja, da se spet vzpostavi, se podobno dogaja s kanadskim in mehiškim zaupanjem v ZDA.

 

Zanimiva je pozicija Kitajske, ki želi izkoristiti trenutno situacijo in se uveljaviti kot trg, ki je stabilen, urejen in predvidljiv v primerjavi z ZDA. Vendar vemo, da gre za avtokratsko državo, ki je še včeraj veljala za rizično naložbo. Zdaj pa smo v ironični situaciji, ko je kitajski trg naenkrat prepoznan za bolj varno naložbo kot ameriški.

Kapitalski in finančni trgi so v upadanju zaradi grožnje globalne recesije, pri čemer najbolj izgublja ameriški trg. Razni investitorji bodo iskali priložnosti drugod, med drugim je bil kitajski trg v zadnjih letih malenkost podcenjen glede na njegov potencial. Čeprav je Kitajska na določen način nestabilna avtokratska država, so tudi ZDA trenutno avtokratske, vendar brez razuma. Trenutno je zaupanje v kitajsko vodstvo večje. Trump bo čedalje bolj osamljen tudi v ZDA, nas pa je v Evropi samo 27 in zelo smo razsuti.

Trenutne razmere so zelo podobne razmeram pred prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomsko zgodovino, vedo, da je bilo pred obema vojnama sprejetih več carinskih udarcev, kar sicer ni sprožilo vojn, vendar je bilo večkrat dokazano, da so bile kontraproduktivne. Zdajšnje razmere so drugačne, saj je svet še bolj medsebojno prepleten, zato je zelo težko te gospodarske tokove obrniti.

Tiste družbe, ki prihajajo v ZDA ali pa so napovedale, da bodo tam povečale proizvodnjo, so te načrte sprejele že v času Bidnove administracije, zato do tega prihaja le z zamikom, in ne zaradi Trumpovih dejanj.

Tudi če se podjetja odločijo seliti proizvodnjo v ZDA, bo to trajalo več let, saj morajo spremeniti tudi dobavne verige, ki so nastajale več let. To ne gre čez noč. Kompleksnost odnosov v dobaviteljskih verigah in soodvisnost sta bili včasih precej manjši kot danes.

Ali je mogoče govoriti o tem, da bi lahko Trump obrnil proces globalizacije v deglobalizacijo?

Na neki način se je to dogajalo že po zadnji krizi leta 2008. Delež tradicionalnih proizvodov in storitev je od takrat stagniral kot delež BDP, medtem ko so eksponentno rasle digitalne storitve, kjer so Američani s svojimi največjimi podjetji na veliko profitirali. ZDA imajo velik deficit v primerjavi z Evropo pri tradicionalnih proizvodih, a če temu dodamo digitalne in finančne storitve, kar je smiselno, kajti prinašajo najvišje dodane vrednosti, deficita skorajda ni. Vedeti moramo tudi, da so ZDA v zadnjih 20 letih rasle 40 odstotkov hitreje kot Evropska unija. Primarno zato, ker imajo v nasprotju z Evropo svoje paradne konje na področju sodobnih tehnologij, ne nazadnje tudi v AI-sektorju.

Trenutno teče debata o obdavčevanju digitalnih storitev. V času Bidnove administracije je bil sprejet 15-odstotni minimalni globalni davek na dobiček, ki naj bi veljal za podjetja z več kot 750 milijonov evrov prihodkov. Hkrati je potekala razprava o tem, ali bi morala digitalna podjetja del davka na dobiček, ki ga ustvarijo v določeni državi, plačevati tudi tam, pri čemer seveda do realizacije ni prišlo, saj so bili Američani proti.

V končni fazi zaradi visokih cen in upočasnitve potrošnje zaposleni ne bodo imeli dela. Iz ZDA že prihajajo indeksi in poročila, da so ljudje zaradi strahu začeli ustavljati potrošnjo. In tako se začne cikel, ki vodi v recesijo: pomanjkanje povpraševanja in čedalje večja dolžniška kriza, saj se podjetja zadolžijo v upanju, da bodo proizvajala, a ker ni povpraševanja, pademo v recesijo.

Če bi Trump uvedel vse carine, ki jih je napovedoval, bi to pomenilo okoli triodstotno negativno rast BDP, tako v ZDA kot v Evropi.