"Pravo vprašanje za Putina ni mobilizacija, temveč denar"

Vojna v Ukrajini je v drugi polovici petega leta znova na prelomnici. Ruska vojska ima na bojišču težave, medtem ko ukrajinski napadi globoko na ruskem ozemlju uničujejo rafinerije in velike akterje e-trgovine. Moskva medtem krepi napade na ukrajinska mesta in energetsko infrastrukturo, mir pa ostaja nedosegljiv.

O stanju vojne v Ukrajini in kremeljskih financah, ameriški politiki do Rusije in Ukrajine ter dogovoru o mineralih, ki sta ga prejšnje leto sklenila Bela hiša in Kijev, smo govorili z nekdanjim ameriškim posebnim odposlancem za Ukrajino Kurtom Volkerjem. Veleposlanik je izpostavil, da so za Kremelj čedalje večja težava finance.

V Rusiji se bodo 18. septembra začele volitve v državno dumo. Čeprav volitve ne bodo niti svobodne niti poštene, vzbujajo nenavadno veliko zanimanja. Bi lahko volitve kakorkoli vplivale na način, kako Kremelj vodi vojno – denimo sprožile novo mobilizacijo?

Če bodo volitve sploh imele kak vpliv, bo Putin iz njih razbral, kako daleč lahko gre. Bo volilna udeležba visoka ali nizka? Je podpora zgolj mlačna ali obstaja tudi resnično navdušenje? Kakšna javna sporočila bodo spremljala volitve? Menim, da mu bo glasovanje služilo kot nekakšen barometer pri presoji, kaj si lahko privošči.

Putin nima dovolj vojakov. Rusija na bojišču izgublja več ljudi, kot jih lahko v sedanjih razmerah na novo rekrutira. Zato v resnici ni sposobna izvesti ofenzive, čeprav je to poskušala in pri tem utrpela velike izgube. Možnost splošne, obvezne mobilizacije visi v zraku in ljudje o njej govorijo. Po moji oceni Putinu ustreza, da ta možnost visi nad prebivalstvom. Ljudje so zaskrbljeni, on pa lahko nato nastopi kot 'dobri car' in reče: ''Ne, tega ne bomo storili. Ni potrebe. Operacije potekajo po načrtih.'' Tako dobi priložnost, da pomiri javnost.

Pravo vprašanje pa nima nič opraviti ne z volitvami ne z naborništvom, temveč s financami. Putin poskuša ugotoviti, ali mu bo zmanjkalo denarja in bo s tem resno oslabil ali oškodoval rusko državo ali si lahko privošči nadaljevanje vojne čez zimo, dodatno izčrpavanje Ukrajine in čakanje, ali bo pozneje lahko dosegel ugodnejši dogovor.

Menim, da na položaj gleda na tak način. Ne verjamem, da bo vojno končal to jesen, prav tako pa ne pričakujem, da bo ukazal mobilizacijo. Kot sem dejal, bo po mojem mnenju strah pred mobilizacijo – in nato olajšanje, ko do nje ne bo prišlo – izkoristil za začasno ponovno pridobitev zaupanja javnosti. Prihodnje leto pa bo moral sprejeti nekaj težkih finančnih odločitev.

Nekateri govorijo tudi o omejeni mobilizaciji za zaščito nekaterih strateških objektov globlje v notranjosti Rusije pred ukrajinskimi napadi z brezpilotnimi letalniki in drugimi napadi. Se vam to zdi mogoče?

Menim, da mobilizacija ne bi imela nikakršnega vpliva na ukrajinske napade z brezpilotnimi letalniki dolgega dosega. Ukrajina ima to tehnologijo, njena uporaba pa ni odvisna od dogajanja na fronti. Rusija bi za prestrezanje teh brezpilotnih letalnikov potrebovala boljše radarje in sisteme zračne obrambe, kar je zelo težko zagotoviti.

Rusija je zaradi svoje velikosti v slabšem položaju. Njeno ozemlje je tako obsežno, da ga je zelo težko braniti pred brezpilotnimi letalniki, ki niso nič večji od te mize.

Ko že govoriva o financah: ruski finančni minister se je pred kratkim udeležil srečanja skupine G20 v Severni Karolini v ZDA. Kakšno sporočilo po vašem mnenju pošilja njegova udeležba?

Združene države so se vse od začetka drugega mandata Trumpove administracije pripravljene pogovarjati z Rusijo. Imeli smo vrh na Aljaski, številne telefonske pogovore ter srečanja Marca Rubia in Sergeja Lavrova, če omenim le nekatere stike.

Za vsakogar, ki to opazuje od zunaj – ali pa na dogajanje preprosto gleda nepristransko –, je to videti kot normalizacija odnosov. Rusija je napadla Ukrajino, ubila več sto tisoč ljudi in zagrešila vojne zločine, stiki pa se kljub temu nemoteno nadaljujejo. Videti je kot normalizacija.

Do neke mere je to verjetno tudi sporočilo, ki ga želi poslati predsednik Trump. Putina želi prepričati, da je Rusija lahko znova sprejeta in se lahko vrne v mednarodno skupnost – vendar le, če konča vojno. Rusija tega sporočila seveda ne razume na tak način. Kljub temu domnevam, da predsednik Trump na to gleda tako. Podobno je bilo, ko je pred kratkim hvalil Kim Džong Una: takšnim voditeljem poskuša vzbuditi dober občutek in jih zasipa s pohvalami, da bi ugotovil, ali bo to kakorkoli spremenilo njihovo ravnanje.

Ali si Bela hiša po vašem prizadeva za strategijo 'obratnega Kissingerja', zunanjepolitični koncept, ki predlaga, da Washington izboljša odnose z Rusijo, da bi Moskvo ločil od Pekinga?

To nima nobenega smisla. Bela hiša ji morda sledi, vendar zato strategija ni nič bolj smiselna. Kitajski za Rusijo ni mar in državi nista tako tesno povezani, kot se pogosto trdi.

Kitajska bo od Rusije kupovala, kadar bo kaj potrebovala, denimo poceni energijo, Rusiji pa bo prodajala, kadar bo ta želela kupovati. Kitajski ustreza vse, kar Rusija stori za oslabitev zahodnega vpliva na mednarodni red, vendar ji v resnici ni mar, ali bo Rusija uspešna ali neuspešna oziroma ali bo v vojni proti Ukrajini zmagala.

Strategija zbliževanja z Rusijo, da bi jo odvrnili od Kitajske, zato nima smisla. Prvič, Kitajski za Rusijo ni dovolj mar, da bi bilo to sploh potrebno. Drugič, Putina z nobeno mero popuščanja ne bo mogoče prepričati, naj opusti svoj cilj uničenja Zahoda. Celotna strategija je zgrešena.

V preteklosti ste zavzeli stališče, da bi morala zveza Nato v okviru Sveta Nato–Ukrajina takoj začeti posvetovanja o čimprejšnjem pristopu Ukrajine k zavezništvu, vključno s pripravo podrobnega načrta po 5. členu Severnoatlantske pogodbe. Še vedno zagovarjate to stališče ali se je medtem kaj spremenilo?

Spremenilo se je le to, da je bil članek napisan, preden je Trump prevzel položaj, ko je bilo tak pristop še mogoče uresničiti v času Bidnove administracije. Zdaj vemo, da Trump tega ne bo storil. Tudi Nemčija bi se temu raje izognila, Trump pa tega zagotovo ne bo podprl. Vprašanje je zato brezpredmetno: o članstvu v Natu v tem političnem mandatu ne bo razprave.

Od takrat zagovarjam praktičen korak, ki bi ga še vedno lahko izvedli, pri čemer bi vprašanje članstva ostalo odprto. Nekega dne bomo prišli tudi do tega, dotlej pa bi moral Nato povezati svojo sliko zračnega prostora z ukrajinsko ter skupaj z Ukrajino vzpostaviti in nadzorovati izključitveno območje, ki bi segalo 100, 150 ali morda 200 kilometrov od Natovega ozemlja.

Ravnanje Rusije kaže, da izstreljuje številne nevarne izstrelke – brezpilotne letalnike ter balistične in manevrirne rakete –, nekateri pa so že padli na ozemlje Nata. To je nesprejemljivo. Nato bi se moral osredotočiti na preprečevanje vstopa teh izstrelkov na svoje ozemlje, namesto da čaka, da prečkajo mejo, in jih šele nato poskuša sestreliti.

Nato bi moral zato skupaj z Ukrajino vzpostaviti izključitveno območje zračne obrambe. To bi koristilo tudi zahodni Ukrajini, vendar bi Nato ukrep lahko utemeljil predvsem kot način zaščite lastnega ozemlja pred nepremišljenim ravnanjem Rusije.

Če se ozremo proti zimi: Rusija je že poleti izvedla številne napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo in jo še naprej obstreljuje. Pričakujete, da bo zima za Ukrajince težka?

Da, zelo težka bo. Ne verjamem, da bo to povzročilo poraz Ukrajine, bodo pa razmere zelo zahtevne. Rusija bo poskušala napadati proizvodnjo in distribucijo električne energije, oskrbo z vodo, kanalizacijske sisteme in toplarne. Njen cilj je čim bolj otežiti vsakdanje življenje ljudi.

Ukrajina pa bo bolje pripravljena kot prejšnjo zimo. Napredovala je pri decentralizirani proizvodnji energije ter povečala odpornost in razpršenost svojega energetskega omrežja. Več gospodinjstev in malih podjetij ima zdaj lastne generatorje in sončne panele. Energetski sektor je zato precej bolj decentraliziran kot nekoč. Prejšnja zima je bila tudi zgodovinsko mrzla, manj verjetno pa je, da bi se takšna zima ponovila dve leti zaporedoma.

Hkrati se zaradi vojne v Iranu zmanjšujejo ameriške zaloge prestreznih raket za zračno obrambo, ki so jih med vojno v Ukrajini ZDA dobavljale Kijevu.

Ustvarili smo si resen in nepotreben problem. Združene države so najprej napadle Iran in s tem sprožile iranske povračilne napade, pred katerimi smo nato potrebovali zračno obrambo – zase, za Izrael, zalivske države in naše sile na terenu. To je povzročilo izjemno povpraševanje po sredstvih zračne obrambe. Nato smo ta sredstva uporabljali potratno.

Ukrajina je morala biti učinkovita, ker nima veliko sredstev zračne obrambe. Ko se sooči s poceni brezpilotnim letalnikom šahed, vrednim 10.000 ali 15.000 dolarjev, ga ne sestreljuje z raketo, vredno milijon dolarjev. Poišče druge načine, da ga spravi z neba, in pri tem je zelo uspešna.

Mi nismo ravnali tako. Proti zelo poceni prihajajočim brezpilotnim letalnikom smo izstreljevali drage rakete in jih brez zadostne utemeljitve porabili na tisoče. Menim, da smo ogromno zapravili. Zdaj se soočamo s pomanjkanjem, zato lastnih raket ne želimo uporabljati ali jih izročati drugim. Vendar imamo obrambne obveznosti v Zalivu – do zalivskih držav in Izraela ter do lastnih sil – poleg tega pa še obveznosti v Evropi in Aziji. Ker smo porabili toliko prestreznikov, smo se znašli v resnih težavah.

Bloomberg

 

Kaj se je zgodilo z lanskim ameriško-ukrajinskim sporazumom o mineralih? Je prišlo do kakšnega napredka na tem področju?

Prvotni osnutek sporazuma o mineralih je bil smešen, saj bi Združene države z njim v bistvu prevzele nadzor nad ukrajinskim premoženjem. Če bi imela Ukrajina kakršnekoli pripombe, bi jih morala uveljavljati pred sodiščem v New Yorku. Bilo je absurdno.

Finančni minister Scott Bessent in takratna ministrica za gospodarstvo, pozneje predsednica vlade, Julija Sviridenko sta sporazum popolnoma predelala. Preoblikovala sta ga v ameriško-ukrajinski investicijski sklad za obnovo, v katerega naj bi Združene države in Ukrajina vsaka prispevale približno 75 milijonov dolarjev začetnega kapitala, skupaj torej okoli 150 milijonov dolarjev.

Sklad bi vlagal izključno v projekte v Ukrajini. Prejemal bi tudi dodatna sredstva, ustvarjena z naložbami v kritične minerale in druge sektorje ukrajinskega gospodarstva. V preteklosti je lahko, denimo, podjetje začelo projekt pridobivanja litija v Ukrajini in državi plačalo licenčnino v višini 20 odstotkov svojih prihodkov. Po novi ureditvi bi lahko deset odstotkov prejela ukrajinska vlada, deset odstotkov pa investicijski sklad. Natančni deleži so morda drugačni, vendar je to osnovna zamisel.

Nove naložbe v Ukrajini bi tako zagotavljale dodaten kapital za investicijski sklad za obnovo. Sklad bi nadziral skupni ameriško-ukrajinski upravni odbor in zbrani kapital usmerjal v nadaljnje naložbe v Ukrajini. Gre za razmeroma pošten in smiseln okvir.

Vendar doslej ni bilo nobenih večjih konkretnih projektov. Tako ukrajinska stran kot Ameriška korporacija za mednarodno razvojno financiranje (DFC) sta razočarana zaradi pomanjkanja nabora za naložbe pripravljenih projektov, zato sklad še ne ustvarja prihodkov. Poleg tega 150 milijonov dolarjev ni dovolj, da bi lahko pri nekaterih obsežnih naložbah dosegli resen učinek. Pobuda zato še ni prinesla pomembnih rezultatov, čeprav okvir obstaja in ima potencial za prihodnost.

Gre torej predvsem za povojni projekt?

Da, menim, da bo zdaj predvsem povojni projekt.

Ali je sklad odprt tudi za druge vlagatelje, denimo evropske, čeprav bi upravni odbor predvidoma ostal ukrajinsko-ameriški?

Ne bi rekel, da je sam sklad odprt za druge vlagatelje, so pa drugi vlagatelji vsekakor dobrodošli pri vlaganju v Ukrajino. To smo videli v Gdansku pa tudi pri projektih vetrne energije v Mikolajivski regiji, ki jih je pomagala podpreti Danska. Takšnih naložb nič ne preprečuje.

Namen te ureditve je bil ustanoviti sklad za Ukrajino, ki ne bi bil odvisen od pomoči iz davkoplačevalskega denarja, hkrati pa bi imele Združene države neposreden interes za uspeh Ukrajine. Dostop do redkih zemelj in strateških kovin je pomemben cilj Trumpove administracije, Ukrajina pa ima takšne vire. Sporazum zagotavlja okvir za uresničevanje tega cilja; na koncu je bil zasnovan na razumen način. Za zdaj pa se najverjetneje ne bo zgodilo prav veliko, dokler ne bo doseženo premirje.