Diana Dimnik: "Nikoli ne razmišljam, koliko denarja bo prinesel projekt"

Diana Dimnik je zdravnica, podjetnica in investitorka, ki je svojo kariero iz medicine razširila v podjetništvo, naložbe in nepremičnine. Je direktorica DCB Montane in predsednica nadzornega sveta Mediasi, po oceni Managerja pa je bilo njeno premoženje lani ocenjeno na 73,5 milijona evrov. Z njo smo spregovorili o investicijah, poslovanju in prihodnosti slovenskega zdravstva, med drugim pa nam je zaupala tudi, kam bi danes vložila 10 milijonov evrov.

V slovenskem poslovnem svetu se je povzpela visoko, letos pa se je tudi dobesedno podala med najvišje vrhove sveta. Medicino še vedno tesno povezuje z odgovornostjo do ljudi, pri poslovnih odločitvah pa razmišlja kot menedžerka, saj kot opozarja, pri investicijah ni popravnih izpitov.

Specializirali ste dermatovenerologijo, vendar ste svojo kariero precej širše zgradili v podjetništvu in investicijah. Kaj vam je medicina dala pri poslovnem razmišljanju in ali danes pri sprejemanju investicijskih odločitev razmišljate kot zdravnica ali menedžerka?

Predvsem mi je medicina dala izjemno disciplino in delavnost. Mislim, da so res redki študiji, pri katerih moraš absorbirati toliko podatkov in znanja kot pri študiju medicine, in seveda ne gre brez neskončnega sedenja in učenja. Ker delujemo na področju zdravstva, mi je medicina tudi v poslu dala jasne smernice, kako poslovati. Za zdravnika je končno merilo vedno bolnik in tako je bilo tudi pri mojih odločitvah o tem, kaj bomo tržili – vedno le najboljše za bolnika.

Seveda pa v poslovnem svetu brez menedžerskega razmišljanja ne moreš preživeti. Sama sem se trudila združiti zdravniško odgovornost in poslovno presojo v dobro končnega uporabnika. Pri investicijskih odločitvah pa moram razmišljati predvsem kot menedžerka, saj so pogosto vezane na bančna posojila, pri katerih ni popravnih izpitov.

Ko človek doseže določeno raven finančne neodvisnosti, se logika investiranja verjetno spremeni. Kaj je pri naložbi za vas pomembnejše od samega donosa in po čem prepoznate projekt, v katerega ste pripravljeni verjeti tudi dolgoročno?

Mislim, da se moja logika investiranja skozi leta pravzaprav ni bistveno spreminjala. Spreminjala se je predvsem višina investicije, ki sem jo v posameznem obdobju zmogla. Vedno delam s srcem, projekta se lotim šele, ko sem o večini podrobnosti povsem prepričana in ga zmorem. Hkrati mora biti takšen, da mi ob njem zaigra srce in se ga vsak dan znova veselim.

Pri svojih projektih si postavljam zelo visoke cilje. Želim postavljati nove standarde, presegati obstoječe in ustvarjati za prihodnost. Takšen je moj značaj. Nikoli ne razmišljam predvsem o tem, koliko denarja mi bo projekt prinesel, temveč kakšen nov dosežek bo predstavljal.

Vlagate tudi v nepremičnine, eden vaših vidnejših projektov je DCB Montana, za katerega ste vrednost investicije ocenili na okoli 35 milijonov evrov. Kaj trenutno vidite v nepremičninah kot naložbenem razredu? Bi se za tako velik projekt odločili tudi danes?

Na projekt DCB Montana sem res izjemno ponosna. Na odprtju je gospod Blaž Brodnjak povedal, da je ponoči prišel iz Londona, opoldne pa stoji pred nami v tej čudoviti zgradbi in ima občutek, da je še vedno v Londonu. To je bilo zame največje darilo, saj je potrdilo natanko to, kar sem hotela ustvariti. V slovenskem prostoru sem želela postaviti nov svetilnik in nov standard stavbe, s katero lahko privabimo najboljša podjetja z vsega sveta, da se naselijo pri nas in prispevajo k razvoju gospodarstva.

S tem projektom sem dosegla, kar sem želela. Pokazala sem, kaj zame pomeni nov standard: najboljša arhitektura, najboljša tehnologija, trajnostna zasnova po standardu DGNB, prijazno okolje za ljudi in zaposlene ter prostor, ki podpira tudi kulturo in se povezuje s širšim okoljem.

Foto Bobo

Nepremičnine sicer vidim kot razmeroma konservativno dolgoročno naložbo, ki bi vsekakor morala imeti svoje mesto v razpršenem portfelju. Kakovostne nepremičnine na dobrih lokacijah bodo vedno zanimive.

Projekt je zahteval mojo prisotnost tudi po deset ur na dan ter ogromno energije, znanja in različnih veščin. Zato bi danes resno razmislila, ali bi se še enkrat lotila tako velikega projekta. Ampak kot pravijo, nikoli ne reci nikoli. Nepremičnine sicer vidim kot razmeroma konservativno dolgoročno naložbo, ki bi vsekakor morala imeti svoje mesto v razpršenem portfelju. Kakovostne nepremičnine na dobrih lokacijah bodo vedno zanimive.

Slovenci sicer slovimo kot zelo previdni vlagatelji; velik del premoženja je vezan v nepremičninah in depozitih, precej manj pa v bolj tveganih finančnih naložbah. Zakaj menite, da je naš odnos do vlaganja tako zadržan? In ali je po vašem mnenju previdnost pri ustvarjanju premoženja prednost ali zamujena priložnost?

Slovenci imamo takšen značaj. Smo "ziheraši", marljivi in zadržani. V državah z bolj razvito investicijsko kulturo je veliko bolj običajno vlaganje v delnice in druge finančne instrumente, ki lahko dolgoročno prinašajo večje donose. Seveda pa je z njimi povezano tudi večje tveganje, da del vloženega izgubiš.

Slovenci praviloma ne želimo veliko tvegati, zato marsikatero priložnost tudi zamudimo. Previdnost je po drugi strani lahko tudi prednost, saj človeka varuje pred nepremišljenimi odločitvami. Če pa postane pretirana in zaradi nje denar samo stoji, lahko dolgoročno pomeni tudi izgubo potencialnega donosa. Za drugačen način razmišljanja bi potrebovali drugačno okolje, več znanja in daljšo tradicijo vlaganja.

Diana Dimnik. Lipar Design Photography

Velik del vašega poslovnega uspeha je povezan z zdravstvom, ki ga danes zaznamujejo velike spremembe – od staranja prebivalstva do digitalizacije in umetne inteligence. Kje po vašem mnenju v slovenskem zdravstvu nastajajo največji izzivi?

Moje mnenje je, da imamo v našem zdravstvu še veliko rezerv. Vsekakor moramo ohraniti javno zdravstvo dostopno za vse ljudi, saj je to največji narodni kapital. Prav tako moramo nehati poniževati zdravniško srenjo, saj so prav zdravniki tisti, ki ta narodni kapital ohranjajo s svojo požrtvovalnostjo in odgovornostjo, ki ni primerljiva z nobenim drugim poklicem. Seveda so izjeme tudi med zdravniki, ampak tu govorim o večini.

Menim, da mora Evropa poskrbeti za zdravje svojega prebivalstva in biti neodvisna od proizvajalcev v daljnih deželah, ki s svojimi proizvodi strateško vplivajo na posamezna področja.

Prepričana sem, da bi lahko z boljšo organizacijo močno izboljšali učinkovitost zdravstva. Pomembna sta tudi digitalizacija in uvajanje umetne inteligence. Z njuno pomočjo bi lahko številne procese poenostavili in pospešili ter zaposlene razbremenili predvsem zamudnih administrativnih opravil, da bi se lahko še bolj posvetili pacientom.

Zdravstvo je hkrati področje, ki ga poznate z več različnih strani – kot zdravnica, podjetnica in investitorka. Kje vidite največji prostor za zasebni kapital v slovenskem zdravstvu in kaj bi se moralo spremeniti, da bi ga bilo več?

Za večjo vključitev zasebnega kapitala v slovensko zdravstvo bi najprej morala obstajati splošna družbena volja za takšne spremembe. Nato bi bilo treba natančno ovrednotiti vse zdravstvene storitve in vzpostaviti pogoje, v katerih bi lahko javno in zasebno zdravstvo enakopravno delovala drug ob drugem ter se medsebojno dopolnjevala. S premišljeno delitvijo dela bi lahko zniževala skupne stroške zdravstvenega sistema in predvsem delovala v korist pacienta.

Če bi danes dobili 10 milijonov evrov, ki bi jih morali vložiti izključno v Sloveniji, kam bi jih investirali in zakaj?

Glede na to, da izhajam iz medicine, so mi najbližje naložbe na tem področju. Deset milijonov evrov bi vložila v inovativno farmacevtsko ali medicinsko tehnološko podjetje, predvsem v razvoj in proizvodnjo. Menim namreč, da mora Evropa poskrbeti za zdravje svojega prebivalstva in zmanjšati odvisnost od proizvajalcev iz oddaljenih držav, ki lahko z dobavo svojih proizvodov strateško vplivajo na posamezna področja. Zato bi morala vzpostaviti tudi mehanizme za zaščito svojih strateško pomembnih proizvajalcev.

Zgradila sem podjetja, na katera sem ponosna, predvsem pa sem ponosna na svoje ljudi, zaposlene, ki so me spremljali na moji poklicni poti, se učili od mene in jaz od njih.

Pohodniška izkušnja med vrhovi Himalaje ji je dala notranjo moč. Osebni arhiv

Ko ste pred desetletji začeli podjetniško pot, ste bili predvsem zdravnica. Danes upravljate precej kompleksnejši poslovni svet. Kaj se je pri vas kot človeku v vseh teh letih najbolj spremenilo in kaj je ostalo enako?

Najtežje mi je bilo, ko sem iz zdravnice postala podjetnica. Lahko bi rekla, da mi je ob tem krvavelo srce, saj sem si od otroštva predstavljala, kako bom zdravila in skrbela za ljudi. V 35 letih poklicnega življenja sem spoznala, da lahko na vsakem področju delaš za ljudi in jim služiš na svoj način.

Zgradila sem podjetja, na katera sem ponosna, predvsem pa sem ponosna na svoje ljudi, zaposlene, ki so me spremljali na moji poklicni poti, se učili od mene in jaz od njih. Ne samo o poslovnem življenju in etiki, ki smo ji zavezani, ampak tudi o življenju samem. Veseli smo, da smo skupaj. To je tisto, kar iz vsake poklicne poti naredi uspeh ali neuspeh ne glede na to, v katerem poklicu delaš, vedno je za ljudi. In zato je danes moje srce polno.

Ob tako intenzivnem poslovnem življenju verjetno potrebujete tudi trenutke, ko se povsem odmaknete od številk, odločitev in odgovornosti. Kje se najbolj sprostite in kaj vam danes prinaša notranji mir?

To je pa res pravo vprašanje, na katero bi pred pol leta popolnoma drugače odgovorila. Letos spomladi sem se na vneto prigovarjanje prijateljev udeležila pohoda v Himalaji. Dva tedna smo bili odrezani od tukajšnjega sodobnega življenja, v zelo osnovnih razmerah, brez prhe in stranišča, brez izbire hrane, v mrazu in na mokrem, brez telefona in interneta.

Pa vendar smo bili tam, na vrhovih sveta, sami in odvisni le od svojih moči. Takšna izkušnja ti podari notranjo moč in je neizmeren vir notranjega miru. Zdaj ta občutek ohranjam z občasnimi pohodi v naše prelepe gore, v najboljši družbi ljudi, ki jih imam rada. In vedno znova podoživim Himalajo.