Trita Parsi: "Trump ne ve, kako bi se rešil iz vojne z Iranom"

Po šestih mesecih vojne, ki jo je začel sam, Donaldu Trumpu še vedno ne uspeva končati spopadov z Iranom. V minulih dneh je ameriški predsednik celo izjavil, do Irana "ne poskuša prisiliti za pogajalsko mizo". Njegova administracija zdaj stavi na gospodarski pritisk v času, ko so se v Perzijskem zalivu obnovili neposredni spopadi med ameriškimi silami in Islamsko republiko.

O razmerah v Perzijskem zalivu, prihodnosti ameriško-iranskih odnosov, možnostih za nov, celovit dogovor med Washingtonom in Teheranom ter posledicah vojne za regijo smo se pogovarjali s soustanoviteljem in izvršnim podpredsednikom Quincyjevega inštituta Trito Parsijem. S poznavalcem Irana smo govorili ob robu letošnjega Blejskega strateškega foruma.

Prosil bi vas za širšo oceno trenutnega dogajanja. Spopadi med Washingtonom in Teheranom so znova eskalirali, gospodarske sankcije proti Iranu se stopnjujejo, Iran in Oman pa sta dosegla začasni dogovor glede Hormuške ožine. Kako si razlagate vse to?

Menim, da bi razmere najbolje opisali kot strateško zmedo v ZDA. Spremljamo, kako prehajajo od vojne k diplomaciji in sankcijam, nato pa znova nazaj k vojni, diplomaciji in sankcijam – brez uspeha na katerikoli fronti.

Obstajajo različni razlogi, zakaj Američanom ni uspelo na vojaškem ali gospodarskem področju. Na diplomatskem področju bi bile ZDA po mojem mnenju lahko precej uspešne, vendar bi to zahtevalo drugačno raven discipline, kot jo je Trump pokazal doslej. Trenutno se mi zdi, da ne ve, kako bi se rešil iz teh razmer, zato nenehno prehaja od enega pristopa k drugemu.

To ima uničujoče posledice in škoduje mednarodnemu ugledu ZDA. Hkrati pa se z vsakim dnem, ko Washington vztraja pri gospodarskih sankcijah in vojaških možnostih, pot do diplomacije še dodatno oži. Težave, s katerimi se je že prej spoprijemal pri sklepanju dogovora, so se zaradi ponovne uporabe vojaške sile zdaj dramatično povečale.

To ne pomeni, da tudi Iranci ne nosijo precejšnjega dela odgovornosti za nastale razmere. Vendar je trenutno precej jasno – tudi na podlagi izjav Bele hiše –, da ZDA ne zanima diplomacija niti vrnitev k memorandumu o soglasju. Prav zato se Iranci pogajajo z Omanom in drugimi državami, ne pa tudi z ZDA.

Kot ste omenili v enem od nedavnih intervjujev, kampanja maksimalnega pritiska in sankcije niso dosegle svojih ciljev – ne v zadnjih 47 letih ne tokrat. Iran je pokazal, da se je sposoben upreti gospodarskim pritiskom. Lahko podrobneje pojasnite, zakaj Iran ne kloni pod pritiskom zahodnih gospodarskih sankcij?

Razlogov je več. Prvič, sankcije skoraj nikoli niso uspešne, kadar je njihov namen spremeniti temeljno politiko nacionalne varnosti neke države. Primerov, ki bi kazali nasprotno, je zelo malo.

Južna Afrika je morda edini primer.

Južno Afriko ljudje navadno navajajo kot primer, ko je gospodarski pritisk privedel do padca vlade, vendar so bile tamkajšnje razmere veliko bolj zapletene. Prvič, ni šlo zgolj za sankcije. Zahodni potrošniki so južnoafriško blago tudi bojkotirali. Šlo je za kampanjo od spodaj navzgor: navadni ljudje niso hoteli kupovati južnoafriškega sadja in drugih izdelkov. V tem smislu je bil to bolj ljudski bojkot kot običajen režim sankcij.

Drugič, obstajala je organizirana in legitimna opozicija, ki je pozivala k osamitvi države. V sedanjih razmerah tega ni. Morda najpomembneje pa je, da je gospodarska rast v Južni Afriki povzročila globok razkol med belim prebivalstvom, saj je imela država dve vzporedni gospodarstvi: kmetijsko in hitrorastoče tehnološko napredno gospodarstvo. Slednje je potrebovalo usposobljeno delovno silo, kmetijstvo pa se je opiralo na nekvalificirane delavce. Apartheid je ustrezal kmetijskemu gospodarstvu, vendar je zaviral nastajajoče napredno gospodarstvo.

Ta notranja težava – ki je bila pravzaprav posledica gospodarske rasti in ne sankcij – kaže, kako zapleten je bil južnoafriški primer. Zato je v številnih pogledih vprašljiv celo edini primer, ki se pogosto navaja kot uspešna kampanja sankcij.

Sankcije držav praviloma ne prisilijo, da bi opustile osrednje politike nacionalne varnosti. Zato ni nujno, da so Iranci edinstveno odporni; skoraj vsi drugi primeri kažejo nekaj podobnega.

Iran ima določene vire odpornosti. Samooskrben je z energijo in hrano, vse bolj pa postaja samooskrben tudi na vojaškem področju. Dokler je država neodvisna na teh treh področjih, lahko prenese zelo velik pritisk.

Odraščal sem na Švedskem, ki je bila med hladno vojno nevtralna država. Nevtralnost je zahtevala samooskrbo s hrano, obrambnimi zmogljivostmi in energijo. Zato je imela Švedska jedrski program in razvila zelo napredno vojaško industrijo: zavedala se je, da brez teh zmogljivosti ne more ostati nevtralna. Enaka logika velja za odpornost Irana. Dokler bo ohranil neodvisnost na teh treh področjih, bo lahko ostal izjemno odporen.

Bloomberg Mercury

 

Omenili ste možnost, da bi se obe strani vrnili k memorandumu o soglasju, pa tudi težave pri tem. Če Američane in Irance vprašate o memorandumu, boste slišali dve različni različici istega dokumenta. Ali si lahko kljub očitnemu pomanjkanju zaupanja predstavljate prihodnost – morda pod naslednjo administracijo –, v kateri bi se zaupanje povrnilo na raven, podobno tisti v času Obame in jedrskega sporazuma JCPOA? Kako lahko strani, med katerima je tako malo zaupanja, dosežeta dogovor?

Tudi države, ki si ne zaupajo, sklepajo dogovore. Zaupanje je koristno, vendar ni nujno. Nujen pa je mehanizem za preverjanje ravnanja druge strani.

V tem primeru obstaja še ena težava: ZDA so jasno pokazale, da so zanje dogovori zavezujoči samo v času administracije, ki jih podpiše. To je seveda v globokem nasprotju z mednarodnim pravom, po katerem vlade zavezujejo dogovori, ki so jih podpisale njihove predhodnice. V praksi pa so ZDA pokazale, da tega načela ne spoštujejo več nujno.

Ko se je Bidnova administracija pogajala z Iranom, je izrecno dejala: ''Ne moremo obljubiti, da bo prihodnja Trumpova administracija spoštovala dogovor.'' To je bil morda iskren odgovor, vendar kljub temu pomeni, da težava presega mehanizme preverjanja. Razkol v ameriškem političnem sistemu je tako globok, da lahko naslednja administracija dogovor preprosto opusti.

Naslednja administracija tega problema ne bo rešila. Vsaka nova administracija, ki bo prevzela oblast, še vedno ne bo mogla verodostojno dati dolgoročne obljube. Preden bo mogoče obnoviti takšno zaupanje, bo zato potrebna temeljita sprememba notranjega političnega ravnotežja v ZDA.

Enako vprašanje velja za morebitne dogovore, ki jih Trumpova administracija trenutno sklepa z Evropo. Le malo evropskih vlad bi močno verjelo v trajnost takšnega dogovora.

Kot so pokazali dogodki, nobena stran v tej vojni ne more doseči popolne zmage. Kakšen bi bil mir, ki bi bil politično sprejemljiv in vzdržen za obe strani? V ZDA obstajajo močne interesne skupine in lobiji, v iranskem političnem sistemu pa imajo še vedno velik vpliv zagovorniki trde linije. Kako bi bil glede na moč teh skupin v obeh državah videti politično vzdržen mir?

Nobena stran ne bo dosegla popolne zmage. Potreben bo nekakšen kompromis. Vprašanje pa je, ali bo ta kompromis lahko stabilen in trajen.

Proizraelski lobi je pri vsem tem pomemben dejavnik. Njegov vpliv slabi – ne v smislu, da ne bi bil več močan, saj ostaja zelo vpliven, vendar ni več takšen, kot je bil v 90. letih.

Ključno je doseči kompromis, ki bo za obe strani dovolj privlačen, da ga nobena ne bo želela opustiti. To je pomembnejše od vsega drugega. Prizadevanje za dogovor, ki je preveč v korist ene strani, ima lahko pravzaprav nasprotni učinek, saj drugi strani daje močan razlog, da ga dojema z odporom, s tem pa zmanjšuje verjetnost, da bo dogovor obstal.

Po mojem mnenju je prav tako ključno, da se doseženi dogovor umesti v širši mehanizem – morda v resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov ali drug okvir, v katerega bi bile vključene dodatne države. Večina dogovorov vsebuje mehanizem preverjanja. JCPOA je imel Mednarodno agencijo za atomsko energijo, memorandum o soglasju pa ni imel ničesar. Takoj ko je prišlo do spora, sta se strani vrnili k vojni. Ni bilo arbitražnega mehanizma niti zunanjega subjekta, ki bi lahko proučil spor in ga pomagal rešiti. Vsak prihodnji dogovor bo takšen mehanizem potreboval.

Kdo bi lahko prevzel to vlogo? V sedanjem mednarodnem okolju je to zahtevno vprašanje, saj pravih naravnih partnerjev za takšen mehanizem pravzaprav ni. Lahko pa si predstavljam nekakšen svet, sestavljen iz držav z resničnim vplivom. Vanj bi verjetno morala biti vključena Kitajska. Glede na regionalni pomen tega vprašanja bi lahko sodeloval tudi Zalivski svet za sodelovanje (GCC) – ali vsaj ena oziroma dve njegovi članici – skupaj s še eno državo, ki je bližje ZDA. Takšen organ bi lahko zagotavljal arbitražo, hkrati pa obe strani odločno odvračal od odstopa od dogovora.

Nekaj podobnega so storili pri sporazumu o normalizaciji odnosov med Savdsko Arabijo in Iranom, ki je imel tretjo podpisnico: Kitajsko. Kitajska diplomacija ni bila nujno nepogrešljiva pri uspešnem zaključku pogajanj. Pomembno je bilo, da sta obe strani vedeli, kako odvisna je druga od Kitajske. Ker je sporazum podpisala tudi Kitajska, ga nobena stran ni mogla zlahka kršiti, ne da bi s tem osramotila Peking in škodovala lastnemu odnosu s Kitajsko. Ker je Kitajska tako pomembna za obe državi, nobena ni želela po nepotrebnem ustvariti takšnega problema.

V ameriško-iranskem primeru nimamo natančno enakovrednega akterja. Toda tako ZDA kot Iran sta na različne načine odvisna od Kitajske, ta pa ima vpliv na oba.

Kitajska je seveda veliko bližje Iranu kot ZDA, Washington pa Peking dojema kot tekmeca, kar položaj še dodatno zapleta. Moja širša poanta je, da potrebujemo primerljiv mehanizem, ki bi strani odvračal od opustitve dogovora.

V enem od nedavnih podkastov ste dejali, da še nismo dosegli stabilnega statusa quo, ki bi pokazal, kako bo Islamska republika videti v prihodnje – kakšna bosta njena notranja ureditev in razmerje moči v državi. Imate zdaj boljši občutek, v kaj se razvija Islamska republika?

Ne in mislim, da tega ne bomo vedeli, dokler se vojna ne konča. Po njenem koncu se bo iranska vlada začela spoprijemati s povsem drugačnimi izzivi: jeznim prebivalstvom, zelo slabimi gospodarskimi razmerami in globokim nezadovoljstvom zaradi dogodkov 8. in 9. januarja, s katerimi se še vedno ni soočila.

Številne rane so ostale prezrte in nezaceljene ter bodo znova prišle na površje. Šele skozi ta proces bomo izvedeli več o tem, kakšna Islamska republika bo nastala.

Sedanje vojno okolje je povsem drugačno, saj se vladi ni treba spoprijeti s številnimi od teh težav. Vojna ima prednost pred vsem drugim. Gre za vojno gospodarstvo in trenutno tudi za družbo v vojni.

Bloomberg Mercury

 

V zadnjem času je prišlo do sprememb v vrhu Islamske republike. Najopaznejše je bilo imenovanje Mohsena Rezaeija za vodjo Sveta za nacionalno varnost. On in več drugih osebnosti, katerih imena so se pojavljala, odkar so Izraelci ubili vrhovnega voditelja Alija Hameneja, pripadajo starejši generaciji, ki se je izoblikovala med iransko-iraško vojno v 80. letih. Ali to kaže, da Islamski republiki zmanjkuje svežih kadrov in novih zamisli? Kje je naslednja generacija?

Ne, ne mislim, da ji manjka svežih kadrov. Nasprotno, teh je veliko, številni pripadniki mlajše generacije pa so jezni, ker nekateri od teh starejših posameznikov ostajajo na položajih. Videli smo tudi številne zamenjave.

Nisem prepričan, koliko lahko razberemo iz teh imenovanj. Ni jasno, ali so bila predvsem posledica političnih usmeritev, osebnih političnih interesov ali prizadevanj vrhovnega voditelja Modžtabe Hameneja, da bi vsaj za zdaj vzpostavil določeno ravnotežje.

Domnevam, da bo po koncu vojne sledilo še veliko sprememb. Imenovanje nekoga, kot je Mohsen Rezaei, ki je na političnem prizorišču že štiri ali pet desetletij, je bilo morda namenjeno ustvarjanju občutka stabilnosti: kaže namreč, da je na čelu izjemno izkušen človek.

Po vojni pa bo vodstvo morda iskalo nekoga povsem drugačnega. Zato bi bil na tej točki previden pri pripisovanju prevelikega pomena tem imenovanjem, vsaj glede tega, kaj naj bi sporočalo o politični usmeritvi ali samem sistemu.

Kako se bodo v prihodnjem po vašem mnenju razvijali odnosi med zalivskimi državami, povezanimi v GCC, in Iranom? Pričakujete razkol znotraj GCC, pri čemer bi bili Oman, Katar in nekatere druge države bolj naklonjeni dobrim odnosom z Iranom, države, kot so Združeni arabski emirati, pa bi zavzele bolj jastrebovsko stališče in ohranile tesne odnose z Izraelom?

Menim, da GCC dejansko ni več posebno povezana celota. Nastal je v povsem drugačnih geopolitičnih okoliščinah, ko so njegove članice tako Iran kot Irak dojemale kot skupno grožnjo. Danes so razmere zelo drugačne.

V nekaterih državah GCC je prisotna precejšnja jeza do Irana, zlasti zaradi napadov, ki so jih utrpele. Vendar je Oman še vedno bližje Iranu kot Združenim arabskim emiratom. Katar ima trenutno napete odnose z Iranom, toda njegova splošna usmeritev ostaja zelo drugačna. Savdska Arabija je pravkar podpisala sporazum s Pakistanom in Turčijo, kar je močno razburilo Emirate. ZAE so medtem vse stavili na Izrael, kar se jim zdaj maščuje.

Ne vidim enotnega GCC in to morda ni nujno slabo. Ne nazadnje je bil blok, ustanovljen kot odgovor na določeno grožnjo, prvotni razlog za njegov obstoj pa ne obstaja več. Če ta razlog izgine, ni smiselno ohranjati enotnosti zgolj zaradi obstoja samega bloka.

To je težava blokov, ustanovljenih za uravnoteženje določene grožnje. Enako velja za Nato: smiseln je, dokler grožnja obstaja. Ko grožnja izgine, lahko organizacija vztraja, ker ohranjanje obstoječe strukture ponuja določen občutek udobja. Toda takšna struktura nato potrebuje grožnjo, da upraviči svoj obstoj. Namesto bloka, ustanovljenega kot odgovor na grožnjo, dobimo blok, ki grožnjo šele išče.

S tem nikakor ne želim reči, da so današnja dejanja Rusije kakorkoli upravičena. Poudariti želim, da lahko institucija, ustanovljena za zagotavljanje varnosti, začne ustvarjati negotovost, ko geopolitične okoliščine, zaradi katerih je prvotno nastala, minejo.

Enako danes velja za GCC v Perzijskem zalivu. Ta stara tvorba se zdaj spoprijema s povsem drugačnim okoljem. Zalivske države z vztrajanjem pri njej omejujejo svojo sposobnost učinkovitega in ustvarjalnega odzivanja na nove okoliščine.

To ne pomeni, da bi se morale spopadati med seboj, vendar takšni konflikti že obstajajo. Ne smemo pozabiti, da so Emirati in njihovi zavezniki še pred približno desetletjem uvedli blokado Katarja, Savdsko Arabijo pa je bilo treba odvrniti od invazije nanj.

Zdaj tudi omanski zunanji minister in visoki savdski uradnik trdita, da Izrael za GCC pomeni večjo grožnjo kot Iran. Okolje se je dramatično spremenilo. Sploh ni jasno, da je GCC pravi odgovor na to novo okolje – pravzaprav je povsem jasno, da ni. Za spoprijemanje z njim potrebujemo nekaj povsem novega in vključujočega.