Marike Grubar, ŠOS: 'Slovenija v celotni zgodovini brez jasne politike glede mladih'

Svet na mladih stoji, slišimo pogosto. Očitno pa ostajamo samo pri besedah. "Slovenija v svoji celotni zgodovini ni imela jasne politike glede mladih," pravi Marike Grubar, predsednica Študentske organizacije Slovenija (ŠOS). Z njo smo se pogovarjali o položaju mladih v Sloveniji, študentskem delu in stanovanjski problematiki mladih.

Kakšen je položaj mladih v družbi? Se ta v zadnjih letih poslabšuje ali izboljšuje?

Razmere so večplastne, v zadnjih letih se je spremenilo marsikaj, še posebno glede zaposlovanja, kar pa lahko pripišemo dobremu stanju na trgu dela. Negativna plat tega pa je povezana z inflacijo in rastjo življenjskih stroškov, kar študentje najbolj občutimo pri prehrani in bivanju, predvsem tisti mladi, ki rešujejo svoj prvi stanovanjski problem. Še ena problematika, ki je precej povezana s pandemijo, pa je duševno zdravje študentov.

S kakšnimi težavami se mladi trenutno najpogosteje spopadajo? Je to stanovanjska problematika, ekonomski položaj ali duševno zdravje?

Težava je, da Slovenija v svoji celotni zgodovini ni imela jasne politike glede mladih. Premiki na tem področju so bili odvisni od interesov posameznih vlad in politikov. Mladi v trenutni situaciji nismo materialno gledano dobro preskrbljeni, iz tega pa izvira marsikatera druga stiska.

Če imaš vsakodnevne skrbi, ali boš imel dovolj denarja, da si kupiš ustrezna živila in preživiš skozi teden, da boš lahko plačal najemnino in študijska gradiva – vse to so viri stisk in anksioznosti. Zato je logično, da se duševno zdravje slabša. Zagotovo ne pomaga tudi to, da v povezavi z duševnim zdravjem nimamo ustreznih virov pomoči, da posamezniki iz socialno ogroženih družin čakajo zelo dolgo v primerjavi s tistimi iz premožnejših družin. Medtem ko imata osnovnošolska in srednješolska sistema psihološke delavce, ki jim pomagajo, fakultete tega nimajo, razen če se fakulteta tega sama loti. Skratka ni sistemske ureditve.

Najbolj pereča tematika, s katero se ŠOS ukvarja, je usklajevanje socialnih transferjev v letu 2024. Katera področja bi kot aktualna še navedli?

V Sloveniji nimajo vsi enakega položaja – veliko je neenakosti. Naše stališče je, da bi ta položaj deloma lahko reševale državne štipendije, za katere pa vemo, da so prenizke. Za letošnje leto še nimamo podatkov, leta 2021 pa so tako bili povprečni zneski državne štipendije med 115 in 120 evrov. Evroštudent, mednarodna znanstvena raziskava o socialnih in ekonomskih razmerah, v katerih živijo in se izobražujejo študenti, je v letu 2017 in 2018 ugotavljal, da so povprečni mesečni stroški študentov med 500 in 600 evrov. Zato je logično sklepati, da so zneski državne štipendije prenizki.

Socialni transferji so znani predvsem kot študentski boni oziroma kot subvencionirana študentska prehrana, subvencionirani prevoz, razni dodatki, kot so olajšave za študentske družine, ki pomagajo študentom v socialno šibkejših položajih, da se prebijejo iz meseca v mesec. Na ŠOS zagovarjamo polno usklajevanje teh transferjev, ker govorimo o najbolj ranljivih študentih.

Širša štipendijska problematika pa zajema dejstvo, da nimamo nobene analize ali sistemske urejenosti štipendij. Potrebovali bi kakovostno analizo in evidentiranje težav. Na primer: Zoisove štipendije so izgubile namen, saj služijo nagrajevanju tistih, ki so pridni in imajo dobre ocene, in ne kot spodbujanje kreativnosti in nadarjenosti. Prav tako pri štipendijah ni jasne razdelitve, za kaj se sploh podeljujejo. Deficitarne štipendije so prav tako dostopne samo srednješolcem, in ne študentom. Je pa končno prišlo do združevanja Zoisovih in državnih štipendij, kar smo si na ŠOS prizadevali že od leta 2012.

STA

 

Kakšen je položaj tujih študentov pri nas?

Zelo pereča tema, s katero se ukvarjamo, je tudi položaj tujih študentov, ki jih je v Sloveniji več kot 10 odstotkov študentske populacije. Tuji študenti imajo pri nas manj pravic, čeprav redno študirajo. Nimajo zdravstvenega zavarovanja, pravice do prejemanja štipendije in do subvencioniranega bivanja v študentskem domu, kar ni pošteno, saj študirajo pod enakimi pogoji kot drugi. Dobro bi bilo, da se jim uredi status in da imajo dostop do enakih pravic kot domači študenti. Tuji študentje večinoma prihajajo iz držav Zahodnega Balkana, za študente iz držav članic Evropske unije pa so stvari bolj ali manj urejene kot za slovenske študente.

V Sloveniji imamo rekordno nizko brezposelnost mladih. Po podatkih e-Študentskega servisa v zadnjih letih ponudba delodajalcev presega povpraševanje pri mladih v vseh segmentih študentskega dela. Ali mladi iščejo zgolj višje plačana dela ali pri iskanju dela odtehtajo tudi drugi dejavniki?

Zelo odvisno, o katerih skupinah mladih govorimo. Če govorimo o tistih iz socialno šibkejših okolij, potem ti iščejo delo zato, da si lahko pokrijejo stroške študija. Je pa tudi velik odstotek tistih, ki opravljajo študentsko delo z namenom pridobivanja delovnih izkušenj. To so tisti študenti, ki so vpisani v zaključne letnike študijev in imajo doma dobro materialno stanje, tisti, ki zaključujejo magistrske programe, so med 25. in 29. letom starosti ter ti, ki so na manj intenzivnih študijskih programih.

Kako poteka prehod študentov z dela prek napotnic na trg dela. S kakšnimi težavami se soočajo?

Ta prehod je zelo odvisen od posameznega obdobja. Po podatkih, ki so na voljo, poteka ta prehod trenutno gladko, a seveda zaradi ugodnih razmer na trgu dela. Imamo generacije študentov, ki so zaključevali študij v času krize – takrat so bili mladi najprej odpuščeni, saj so delali v zelo fleksibilnih pogojih in so jim navajali, da imajo premalo izkušenj. Trenutne razmere na trgu so takšne, da lahko mladi, ki niso zadovoljni s svojim delovnim mestom, to zapustijo in si poiščejo novo. So pa v pripravi projekti, ki bodo spremljali, kako se študenti po študiju zaposlujejo, tako da bomo imeli vpogled v to, ali se zaposlujejo na področjih, ki so jih dejansko študirali.

Leta 2021 je po raziskavi Evroštudenta 43 odstotkov študentov dejalo, da delajo zato, da si lahko privoščijo študij. Je trenutno stanje podobno skrb vzbujajoče?

Do nekih velikih sprememb na tem področju ni prišlo, saj so se življenjski stroški izjemno povišali. Pri današnjih študentih se je povečala želja po delu za pridobivanje izkušenj. Imamo veliko mladih, ki že začnejo delati z visoko urno postavko pri delodajalcu iz njihove stroke, prav tako pa je upadlo število študentov, ki opravljajo dela, ki so bila prej zelo razširjena; to so dela v trgovinah, skladiščih in v gostinstvu.

Zelo zanimiv je podatek, ki smo ga pridobili od enega večjih študentskih servisov pri nas, da naj bi v gostinstvu delalo le osem odstotkov študentov, kar je v velikem nasprotju z mitom, ki je o študentskem delu splošno razširjen.

Po podatkih statističnega urada pri starših živi 60 odstotkov mladih. Kje vidite glavne razloge za to?

Razlogi so bolj ali manj povezani s podivjanim nepremičninskim trgom. Mlada oseba skoraj ne more dobiti lastne nepremičnine, marsikdo se zato odloča za najem. Večina mladih, ki ima možnost, da ostanejo pri starših, se za to odloči, saj je cenovno veliko bolj dostopno. Težava ni več v tem, ali si mladi lahko poiščejo zaposlitev, temveč da se zaradi trenutnih cen ne morejo odločiti za nakup nepremičnine.

Kaj se dogaja na področju stanovanjske politike za mlade v Sloveniji?

Stanje je izjemno slabo. Prejšnja vlada je sicer sprejela ukrep stanovanjske sheme za mlade, ki rešujejo svoje prvo stanovanjsko vprašanje, vendar pa je na tem področju zelo malo takih projektov, kaj šele sistemskih rešitev. Imamo neprofitna stanovanja, ni pa posebnih kategorij za mlade razen za mlade družine.

Ena stvar, ki smo jo predlagali z Mladinskim svetom Slovenije, je, da bi lahko mladi do neprofitnih javnih najemnih stanovanj prišli na način, da bi zanje zaprosili zunaj kraja stalnega prebivališča, kar je pogosto pogoj. Pri tem smo bili skoraj uslišani, vendar je zadeva na koncu izvisela. Vsako leto se samo omenja manko, za to pa se nič ne naredi.

STA

 

Ministrstvo za izobraževanje je leta 2021 naznanilo načrtovano gradnjo dveh študentskih domov v Ljubljani, ki naj bi se začela letos. Kako je z izvedbo teh projektov?

Na področju študentskih domov imamo zgolj posamezne posodobitve obstoječih kapacitet. Od ministrstva smo prejeli odgovor, da sta omenjena študentska domova, Roška in Gerbičeva, v pripravi, in dopolnilo, da se bo Roška gradila skupaj z ALUO in Srednjo šolo za oblikovanje ter da bo skupen kompleks imel okoli 380 postelj, medtem ko naj bi Gerbičeva imela okoli 160 dodatnih postelj. Prosili smo tudi za dodatne informacije, kako daleč so ti projekti, na kar pa nismo dobili odgovora. Za Univerzo na Primorskem vemo, da je letos kupila dva objekta, ki sta bila prej hotelske narave in so ju obnovili, medtem ko Univerza v Mariboru prav tako ni kupovala novih objektov, ampak je obnavljala že obstoječe.

Zanimiv podatek je, da je povprečna starost objektov študentskih domov v Ljubljani okoli 50 let, v Mariboru okoli 33 let in na Primorskem okoli 38 let, kar pomeni, da govorimo o starih stavbah. Po mnenju ministrstva, a mislim, da je to konservativna ocena, manjka v Ljubljani od tisoč do dva tisoč ležišč. Univerza v Mariboru je prvič dejala, da jim bodo manjkala ležišča, saj prihajajo večje generacije, in sicer med 150 do 200 ležišč, za Univerzo na Primorskem pa je ta številka okoli tisoč.

Približno dve tretjini študentov ne študirata v kraju stalnega prebivališča, kapacitet pa je premalo – marsikdo bi si želel bivati v javnem študentskem domu z nizko najemnino. Naša želja je, da bi se obstoječe kapacitete posodobile in da bi se nove gradile na način, da bi imele enoposteljne sobe po novih standardih. V pogovorih s študenti bi večina raje živela v takšnih domovih kot pa najemala na trgu.

Bila sem zelo navdušena, ko sem bila na srečanju študentskih organizacij držav regije Adria v Dubrovniku, kjer smo se dobili v tamkajšnjem študentskem domu, ki je bil zgrajen po novih sodobnih standardih; imel je menzo, skupne prostore za študente in tudi fitnes. Zgradili so ga z evropskimi sredstvi, tako da se sredstva da črpati, vendar mora biti interes pri odločevalcih.

So pilotni projekti, kot sta Skupnost za mlade Gerbičeva in Najem za mlade, pokazali pozitivne rezultate? Bomo v prihodnosti lahko videli več takšnih projektov?

Mnenje Študentske organizacije je glede teh projektov zadržano. V osnovi smo te projekte zelo podpirali, vendar je bila njihova izvedba zelo problematična. Z Mladinskim svetom Slovenije smo poudarili težavo Gerbičeve, ker gre za premajhna stanovanja; mini garsonjere, ki so prej sobe, spremenjene v bivalne enote – celotna enota je uporabljala eno pečico skupaj. Mladi, ki so bivali tukaj, prav tako niso bivali po toliko nižjih cenah, kot so bile tržne najemnine, problem pa je bil tudi pri mladih parih, ki zaradi politike bivanja niso smeli bivati skupaj v isti enoti. Velike težave so bile tudi s parkirišči, ne samo z avtomobili, temveč tudi s kolesi. Gerbičeva je bila sicer super ideja, vendar pa je izvedba daleč od tega, kar bi si mladi želeli.

Kar se tiče teh projektov si jih absolutno želimo čim več, ampak naj tukaj poslušajo mlade – naj jih naredijo v sodelovanju z mladimi.

Katera področja študentskega življenja v Sloveniji vidite kot dobro urejena, kje pa vidite veliko prostora za izboljšavo?

Najbolj urejeni sta področji subvencionirane prehrane in prevoza. Subvencionirana prehrana je že kar nekaj časa urejena, prevoz pa se je uredil v zadnjih letih z enotno vozovnico. Pri ŠOS zagovarjamo nadgradnjo enotne vozovnice, da bi se omogočila brezplačna vozovnica za socialno ogrožene, kot je to urejeno za upokojence, in da bi se nadgradile obstoječe kapacitete – več linij in prevozih sredstev, predvsem avtobusnega prometa.

Nadgradnje subvencionirane prehrane pa bi lahko sledila večji promociji zdravega načina prehranjevanja, še posebno v manjših krajih, kjer ni veliko izbire in so študenti primorani izbirati med hitro prehrano. To bi lahko spodbudili z višjo subvencijo in z več kriteriji na razpisih za ponudnike prehrane, ki bi morali razširiti ponudbo zdrave prehrane.

Veliko prostora za izboljšavo je na področju subvencioniranega bivanja: subvencija v javnih študentskih domovih je bila do leta 2017 19,50 evra, trenutno pa je 27,80 evra. Subvencija za bivanje pri zasebnikih in v zasebnih študentskih domovih pa od leta 2013 ostaja enaka in znaša 32 evrov, kar je zelo nizek znesek.

Duševno zdravje študentov je še vedno tabu tema. Težava je, da nimamo ustrezne ureditve, kar se tiče pomoči v izobraževalnih zavodih in ustreznega izobraževanja pedagoškega kadra, ki bi znal prepoznati stiske študentov ter jih usmerjal. Marsikaj bi se lahko naslovilo s preprostimi rešitvami, kot so osnovne podporne skupine. Na nekaterih fakultetah v tujini imajo za študente, ki so nagnjeni k anksioznosti, tako imenovane tihe sobe, kamor se lahko umaknejo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar