Urška Velikonja: Fed je ukrepal, ker ni videl druge možnosti

Slovenka Urška Velikonja je redna profesorica prava na prestižni ameriški univerzi Georgetown. Strokovno se ukvarja z regulacijo in pravom trga vrednostnih papirjev. Njena akademska pot in strokovna biografija sta impresivni, njena mnenja redno objavljajo najvplivnejši svetovni mediji, od Economista do Wall Street Journala. Svetuje tudi zelo vplivni ameriški komisiji za vrednostne papirje in borzo, ki nadzira in regulira ameriški trg vrednostnih papirjev.

V času pretresov na ameriškem (in evropskem) bančnem trgu, kritik na račun ameriških nadzornih inštitucij in vročih političnih razprav v Združenih državah Amerike (ZDA) je Velikonja odlična sogovornica za vprašanja o aktualnem dogajanju. Poklicali smo jo v Washington, tik preden je pred prazniki odpotovala v domovino.

Poučujete na univerzi Georgetown v Washingtonu. Kakšno je vzdušje v prestolnici ZDA?

Vzdušje je končno pomladansko, češnje cvetijo, polno je turistov, menda največ od leta 2015. Je precej živahno.

Opazovalcu od zunaj se zdi, da je ameriška politika precej polarizirana; sedaj na primer pri razpravah o dvigu stropa zadolževanja države in proračuna. Poleg že običajnih tem, ki polarizirajo družbo, kot sta pravici do nošenja orožja ali do splava. Kako komentirate politični trenutek v ZDA?

Politični trenutek traja že 20 let. Zaostril se je v zadnjem letu, in sicer zlasti zaradi nove sestave vrhovnega sodišča, ki je postalo precej radikalnejše in je pripravljeno spreminjati že sprejete precedense, na primer pri vprašanju splava, potencialno glede orožja in tudi volitev. To so vprašanja, ki jih sedanje vrhovno sodišče rešuje drugače, kot so jih reševala vrhovna sodišča v zadnjih 50 letih. Če pa medtem vprašate povprečnega Američana, kaj meni o splavu in o pravici do orožja, je javno mnenje večinoma naklonjeno omejeni pravici do splava, je naklonjeno omejevanju pravice do nošenja orožja in podobno. Zaenkrat obstaja precejšen razmak med tem, kar pravi politika, in tem, kar pravi javnost.

Ko sva nazadnje govorila, je bil na oblasti Donald Trump. Pred kratkim je napovedal vnovično kandidaturo. Menite, da ima možnosti za zmago?

Ne bom rekla, da jih nima. Ker ko rečete, da nečesa ne zmore, bo to uspešno izvedel. Seveda so ga ljudje sedaj veliko bolj naveličani kot prej, tudi veliko njegovih podpornikov je pripravljenih reči, da se strinjajo z njegovo politiko, ne pa z njim osebno. In bi raje imeli nekoga, ki je podoben Trumpu, ampak ni Trump. Ron DeSantis je ime, ki se v tem smislu pogosto omenja.

Ali je pravilen vtis, da gre pri spopadu med republikanci in demokrati za spopad med dvema konceptoma: tako imenovane velike države (ki ji številni Američani ne zaupajo) in vitke države s čim manj nadzora, kar zagovarjajo republikanci? Je to prevelika poenostavitev?

Ni napačna. Do neke mere gre za ta razkorak. Ko pa pogledaš podrobneje v politike domnevno konservativne stranke, ta zagovarja agresivne pristope države do nekaterih vprašanj. Na primer glede tega, kaj se sme poučevati v šolah, glede omejevanja dostopa do zdravstvenih storitev ...

Torej na nekaterih področjih tudi republikancem ustreza močna država?

Seveda, zelo jim ustreza recimo pri omejevanju, o čem se sme govoriti v šolah in o čem ne. Pri tem je torej veliko hipokrizije.

Kako velik je problem morebitne nevzdržnosti državnega dolga v ZDA? Pri zviševanju stropa zadolževanja se vedno pojavijo politični boji.

Problem se izkorišča za politične namene, čeprav gre v bistvu za pravni problem. V vseh normalnih državah proračun sprejme parlament in to je to. Proračunski postopek se vsako leto izpelje v kongresu. Opravijo se zaslišanja, preiskave in tako naprej, da se določi proračun. Kongres odobri, koliko denarja bo dobila določena agencija v naslednjem letu. Poleg proračunskega postopka pa v Ameriki obstaja tako imenovana omejitev zadolževanja, ki je ločena od proračunskega postopka. Ta je pogosto v napetosti s postopkom sprejemanja proračuna. V bistvu kongres že odobri porabo, nato pa pride še konflikt z omejitvijo zadolževanja.

Ta strop oziroma zgornjo omejitev zadolževanja je treba sprejeti ne glede na to, da je kongres proračun že sprejel in odobril proračunsko porabo. Gre za pravni artefakt, ki se izkorišča v politične namene.

Demokrati in republikanci se sedaj prerekajo le o višini primanjkljaja. Ali proračun brez primanjkljaja sploh ni mogoč?

Okoli proračuna se seveda tudi odvijajo debate; republikanci želijo več denarja za obrambo, demokrati več denarja za socialne programe ... Na koncu se uskladijo, pride do konsenza. Pri stropu zadolževanja pa je ponovno priložnost, ki jo republikanci – še posebej, če je predsednik demokrat – izkoriščajo za kakšne druge ugodnosti v sklopu porabe. Ali pa celo kakšne strogo politične cilje, recimo za zmago na prihodnjih volitvah. Vendar se ta taktika po navadi ne izide v njihovo korist. Če na primer povzročijo, da se državna uprava ne more financirati.

In uslužbenci ne ne dobijo plač …

Tako je, vse se zapre in zgolj zelo omejene službe še delujejo.  Zaprtje državne uprave zaradi pogajanj za dvig stropa zadolževanja ni priljubljeno in politično škodi republikancem, ko pride do tega. Kar seveda republikancem ne preprečuje, da ne bi odprli pogajanj glede tega, ali naj podprejo dvig stropa zadolževanja ali ne.

Kako komentirate trenutne težave v bančnem sektorju v ZDA?

Vtis je, da je trenutna situacija povsem drugačna, kot je bila leta 2008, čeprav se primerjave vsiljujejo kar same. Banke so sedaj zašle v težave zaradi načina, kako se financirajo. Zbirajo denar z depoziti in kupujejo obveznice, predvsem obveznice ameriške države. Obrestne mere obveznic, ki so jih kupile v letih 2020 in 2021, so seveda bistveno nižje, kot so obrestne mere sedaj, ko jih je Fed v zadnjem letu dvignil z nič na pet odstotkov. Te državne obveznice so sedaj vredne bistveno manj in banke imajo +bilančni primanjkljaj. Vrednost njihovih sredstev je manjša od cene, po kateri so obveznice kupile.

To drži za celoten bančni sektor, vendar nimajo vse banke težav. Težave imajo skoraj izključno banke na zahodni obali, ki so poleg investiranja v državne obveznice vodile zelo omejeno poslovno politiko. Delajo s tehnološko industrijo, pogosto imajo tesne povezave s kriptovalutami, podeljevale sp posojila, zavarovana s kriptovalutami in podobno. Izključno te banke so zašle v težave. Tem bankam ni skupno to, da imajo v lasti državne obveznice z nizko obrestno mero. Skupno jim je to, da imajo ozko poslovno politiko v okviru podjetij na zahodni obali, ki so zašla v težave. Gre torej za omejen problem. Če bi bil v resnici problem v obrestnih merah Feda, bi bil ta problem tudi hitro rešljiv; Fed zniža obrestno mero za tri odstotke in je problem rešen.

Vendar tega očitno ne želi storiti zaradi inflacije.

Ampak če bi bila na tehtnici morebitni propad bančnega sistema ali inflacija, bi najprej rešili problem bank in se pozneje ukvarjali z inflacijo. Razlika v primerjavi z veliko finančno krizo leta 2008, ko ni bilo jasno, koliko so sploh vredna sredstva, ki jih imajo banke v bilancah, je torej velika. Razlika je očitna. Velike banke sedaj nimajo nobenih težav, tudi cene delnic bank so se umirile. Ta kriza je za zdaj več ali manj umirjena, vsaj v ZDA. Evropsko bančništvo pa je drugo vprašanje, tam pridejo problemi od kdove kje. Na primer Deutche Bank, ki ima težave že deset let.

Gre za stare bolnike.

Tako je. Pri bankah, ki imajo stare nerešene probleme, se priključijo še sedanje težave zaradi padca vrednosti obveznic.

Menite, da so se Fed in druge ustanove ustrezno odzvali na težave bank v ZDA?

Menim, da so se odzvali ustrezno. Seveda je po zadnjem ukrepanju jasno, da so depoziti v ZDA zavarovani v celoti, zato se sedaj postavlja vprašanje tveganj in omejitve tveganj. Zaenkrat ocenjujem, da je kriza uspešno umirjena.

Šef Feda Jerome Powell je na zadnji novinarski konferenci le namignil, da bi lahko bili vsi depoziti zavarovani v neomejenem obsegu, če bi se težave razširile.

Rekel je, da so sredstva zavarovana, če bi bilo potrebno. Kar de facto pomeni, da so zavarovana, saj zavarovanje potrebujemo le takrat, ko pride do težav.

Ali se strinjate z mnenjem, da je glavni krivec za težave bank Fed, ki je prehitro in premočno dvignil obresti, s tem pa povzročil padec cen obveznic in "luknje" v bilancah bank?

Fed se je znašel v težki situaciji, saj dolgo časa ni želel dvigniti obrestnih mer, čeprav je bilo jasno, da bo inflacija obstala, da je mogoče bolj persistentna. In je odlašal z dvigi vse do leta 2022, potem pa je bilo seveda nujno, da je obresti dvignil relativno hitro. Fed je ukrepal, ker ni videl druge možnosti. Inflacija, ki uide nadzoru, je namreč večji problem kot dvig obrestnih mer, čeprav jih je treba dvigniti relativno hitro. Sploh sedaj, ko je jasno, da solventne banke poslujejo normalno in nimajo težav. Izgube so namreč le na papirju.

Omenili ste kripto industrijo. Tudi zaradi propada bank Signature in Silicon Valley Bank (SVB), ki sta povezani s kripto industrijo, je ta znova v ospredju pozornosti. Menite, da bo ameriška komisija za vrednostne papirje in borzo (SEC) posegla po regulaciji te industrije, kot se že nekaj časa napoveduje?

SEC že od začetka meni, da so kriptovalute predmet regulacije. Razen morebiti treh izjem – bitcoina, etheriuma in morda še rippla – SEC meni, da so vse ostale kriptovalute vrednostni papirji, kar pomeni, da je SEC njihov regulator, in kar pomeni, da morajo njihovi izdajatelji ravnati v skladu s sprejeto zakonodajo. SEC in komisija za trgovanje z blagovnimi terminskimi pogodbami (CFTC) sta ravno v zadnjem tednu vložila tožbe zoper velike igralce na kripto trgu. CFTC na primer proti kripto borzi Binance, rezultat katere bo najbrž, da Binance sploh ne bo več smel delovati v ZDA – niti z Američani, ki imajo račune v tujini. SEC pa je vložil zadnje opozorilo pred tožbo zoper kripto borzo Coinbase.

Po krizi zaradi propada FTX lansko leto se vidi, da so agencije postale agresivnejše glede vlaganja tožb. Seveda lahko špekuliramo, zakaj so počakale do marca letos in niso ukrepale že prej. Po propadu FTX bodo očitno šli v smer ostrejšega omejevanja dostopa do kriptovalut – da se bolj loči običajni finančni sektor od kripto sektorja.

Če pogledamo z drugega zornega kota; ko je propadla ogromna kripto borza FTX, kakšne so bile posledice za svet tradicionalnih financ? Nič kaj posebno hude. Propadli sta dve relativno majhni banki na zahodni obali. Če primerjate to s finančno krizo leta 2008, ko so se težave razširile kot rak, so bili regulatorji v zadnjih petih letih relativno uspešni v poskusih omejitve širitve kriptovalut v reguliran svet financ.

SEC je torej ves čas vztrajal, da je pristojen za regulacijo, vendar ni preveč agresivno posegal na to področje?

Tako je, korak za korakom so posegali. Sedaj imajo odprto tožbo zoper Ripple, v kateri dokazujejo, ali je njihova kriptovaluta vrednostni papir ali ne. Lani so še ugibali, ali bo sodišče menilo, da to niso vrednostni papirji. Po novembru nihče več ne pričakuje takšnega odgovora.

Gre za znani Howeyjev test, ki določa, kaj je vrednostni papir?

Tako je.

Ste pravna strokovnjakinja za delovanje SEC, ki nadzira trg vrednostnih papirjev. Gre za eno najmočnejših agencij v ZDA. S pretresi na finančnih trgih so vidnejše in bolj aktualne tudi politične razprave o morebitnih prekoračitvah pooblastil regulatorjev, kot sta SEC in tudi Fed, in pred tem o preslabem nadzoru nad bilancami bank. Kaj menite?

Glede SEC; ko trg raste, nihče ne želi, da bi SEC kakor koli posegal. Ko pride do krize, se seveda vsi sprašujejo, zakaj SEC ni ukrepal. Glede na trenutno politično situacijo menim, da je vodja Gary Gensler agencijo vodil precej politično uspešno. Seveda so kritike na njen račun, ker je FTX propadel. Ampak kaj bi lahko SEC sploh naredil? Glede na to, da je imel FTX sedež na Bahamih. Vendarle je SEC omejil škodo za ameriške vlagatelje in ameriški sistem.

Fed in regulacija bank pa je drugo vprašanje. Že od finančne krize se kregajo, katere banke so sistemsko pomembne in so zato strožje regulirane in katere niso. Meja med večjimi in bolj reguliranimi ter manjšimi in nekoliko manj reguliranimi bankami je 250 milijard dolarjev premoženja. Silicon Valley Bank je ostala ravno pod to mejo – da bi se domnevno izognila strožji regulaciji. Predsednik Joe Biden je prav sedaj napovedal, da bo predlagal spremembo regulacije manjših bank. Vprašanje je, ali je bila odločitev, da se manjše banke manj regulira, dobra. Ko je bila sprejeta, je bila politična, na podlagi zadnje finančne krize, ki je prizadela večje banke, propad katerih je bil sistemsko bolj problematičen. Morda bodo sedaj sprejeli pravila, ki bodo strožja tudi do manjših bank.

Pomislek je, da bodo sedaj lastniki depozitov te prenesli na večje banke, tiste, ki so "prevelike, da bi lahko propadle" – in bo prišlo do dodatne koncentracije v bančnem sektorju.

Seveda, to je nevarnost. Koncentracija je sedaj precejšnja, deset največjih bank ima približno 90 odstotkov premoženja, če je ta podatek še točen. Po drugi stran je koncentracija v Evropi še bistveno večja, saj so banke nacionalni projekti. Seveda je problem, da je ameriški kapitalski trg ogromen, pomeni več kot polovico svetovnega kapitalskega trga. In so institucije tako velike, da je res vprašanje, kako jih regulirati. Da bi preprečili morebitna tveganja, ko bi propadi za seboj potegnili propade celotnih ekonomij.

Kako komentirate dogajanje v Sloveniji, kjer se napoveduje cela vrsta reform, ob velikih težavah, s katerimi se ob tem sooča vlada?

Podobna vprašanja rešujejo v vseh evropskih državah. Stavka je v Nemčiji, velike stavke so v Franciji. In s tem se sooča tudi Slovenija; kako lahko državljani s svojimi plačami preživijo, kako spodbuditi državljane, naj delajo in ne živijo od socialnih podpor. To so težka vprašanja, ki jih evropske države, kot vidimo, ne rešujejo najbolje. Podrobnosti za Slovenijo ne poznam dovolj dobro, gre pa za del večjega vala, ki je posledica inflacije in covida-19, ko so delavci v zadnjih letih mogoče dobili nekoliko več moči proti kapitalu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar