Irak z obsežno floto tovornjakov prevaža kurilno olje skozi Sirijo in tako preusmerja dobave stran od Hormuške ožine, pri čemer svojo sosedo hitro spreminja v največje izvozno vozlišče na Bližnjem vzhodu.
Sirija je v zgolj nekaj mesecih od države, ki ni izvažala nič tega goriva, postala izhodišče za več kot četrtino vseh dobav na Bližnjem vzhodu. Gorivo prihaja z več tisoč tovornjaki, ki za pot do sirskih pristanišč ob Sredozemskem morju potrebujejo približno štiri dni. Tokovi kažejo, kako vojna z Iranom spreminja energetske poti v regiji.
Države ob Perzijskem zalivu iščejo načine za zmanjšanje odvisnosti od Hormuške ožine pri izvozu, med drugim z uporabo obstoječih ali gradnjo novih naftovodov ter širitvijo infrastrukture v pristaniščih zunaj ožine. Ponovna zaostritev sovražnosti v regiji vpliva na prevoz goriva in dodatno poudarja pomen alternativnih poti. Skozi ožino običajno potuje približno petina svetovne ponudbe nafte.
Močno povečanje dobav poudarja tudi prizadevanja za ponovno vključitev Sirije v svetovno gospodarstvo, potem ko so ZDA odpravile dolgoletne sankcije in podprle gospodarsko preobrazbo države. Sirija vse bolj velja za vstopno točko za energetske tokove iz Iraka, vključno z načrti za naftovode za surovo nafto, s čimer bi zmanjšali vpliv Irana na ključno pomorsko pot.
Kurilno olje, ki se uporablja v ladijskem prometu in proizvodnji električne energije, je glavni rafinirani naftni proizvod, ki ga Irak izvaža. Zaradi napetosti v Perzijskem zalivu in omejenih možnosti za izogibanje Hormuški ožini pa mora država poiskati druge poti, da se skladišča rafinerij ne bi napolnila in bi morale te ustaviti proizvodnjo. To bi vplivalo tudi na dobavo drugih goriv, kot sta bencin in dizelsko gorivo.
Irak želi okrepiti tudi prihodke od nafte, potem ko je zaprtje Hormuške ožine močno prizadelo njegove javne finance. Poleg Sirije tovornjake s kurilnim oljem pošilja tudi skozi Jordanijo, trgovci pa pravijo, da na enak način prevaža tudi manjše količine surove nafte, ki je temelj iraškega gospodarstva.
Ti tokovi bi lahko postali ključni za Sirijo, ki si prizadeva premagati posledice državljanske vojne. Ameriški predsednik Donald Trump je pred kratkim znova pohvalil sirskega voditelja Ahmeda al Šaro, francoski predsednik Emmanuel Macron je državo obiskal na državniškem obisku, izvršni direktor družbe TotalEnergies Patrick Pouyanne pa jo je izpostavil kot možno traso za naftovode.
"Več dejavnikov se je združilo – predvsem iraško iskanje načinov za prevoz svojih proizvodov," je dejal Raad Alkadiri, poslovodni partner washingtonskega podjetja za politična tveganja 3TEN32 Associates, ki se osredotoča na regijo.
Čeprav je država tudi v preteklosti organizirala prevoz goriva s tovornjaki proti Perzijskemu zalivu, "je tokrat v ospredju bolj komercialni interes, ki hkrati podpira politično ambicijo po izboljšanju strateških odnosov z ZDA", je dejal.
Združeni arabski emirati so Hormuško ožino že deloma zaobšli z obstoječim naftovodom, ki omogoča izvoz dela surove nafte prek pristanišč na vzhodni obali države. Obenem pospešujejo gradnjo novega naftovoda in načrtujejo veliko širitev vzhodnih pristanišč zunaj ožine.
Tudi Savdska Arabija uporablja naftovod do pristanišča Janbu na zahodni obali, Kuvajt pa se s sosednjimi državami pogaja o razširitvi njihovih naftovodnih sistemov, da bi lahko prevzeli tudi kuvajtske količine.
Irak pripravlja načrte za gradnjo novih naftovodov za surovo nafto in obnovo starejših, da bi zmanjšal odvisnost od Hormuške ožine. Po podatkih analitične družbe Vortexa je iraško kurilno olje Siriji junija omogočilo izvoz 720.000 ton tega proizvoda. S tem je postala največja izvoznica kurilnega olja na Bližnjem vzhodu in ustvarila 28 odstotkov vseh regionalnih količin.
Flota tovornjakov
Za prevoz količine, ki jo lahko prevaža ena ladja, je potrebnega ogromno tovornjakov. Vsak tovornjak na štiri- do šestdnevni poti do pristanišč v Siriji in Jordaniji prevaža približno 20 ton oziroma 135 sodov goriva. Za primerjavo: na manjšo ladjo, ki tovor prevaža do večjega tankerja na morju z zmogljivostjo približno 700.000 sodov, je mogoče naložiti okoli 300.000 sodov.
Trgovci na trgu ocenjujejo, da je količina kurilnega olja, ki je bila prejšnji mesec s tovornjaki prepeljana skozi Sirijo, presegla 600.000 ton. Sredozemsko pristanišče Banijas je sprejelo več tisoč teh vozil. Po navedbah ljudi, seznanjenih z razmerami, ki zaradi zasebnosti podatkov niso želeli biti imenovani, je večino prevozov organizirala ženevska trgovska družba Lytton, povezana z Irakom.
Približno 100.000 ton kurilnega olja na mesec s tovornjaki prepeljejo tudi do jordanskega pristanišča Akaba ob Rdečem morju. Del teh količin trži iraška skupina Rania, so povedali viri.
Iraško ministrstvo za nafto ocenjuje, da so bili tokovi še večji. Po njegovih podatkih so junija v Sirijo in Jordanijo s tovornjaki prepeljali milijon ton kurilnega olja, potem ko so ga maja približno 500.000 ton. Lytton navedb ni želel komentirati. Rania se ni odzvala na prošnjo za komentar po elektronski pošti, po telefonu pa je ni bilo mogoče priklicati.
Ključno vprašanje je, ali bo Irak po alternativnih poteh preusmeril tudi večje količine izvoza surove nafte. Država je bila pred vojno druga največja proizvajalka nafte v Organizaciji držav izvoznic nafte, njen izvoz surove nafte pa je bistveno večji od izvoza kurilnega olja.
"To bi lahko napovedovalo dolgoročnejšo preusmeritev surove nafte," vendar bi moral Irak za zmanjšanje odvisnosti od Hormuške ožine izboljšati svojo naftovodno infrastrukturo, je dejal Alkadiri iz družbe 3TEN32.
Ena od možnosti je naftovod Kirkuk–Banijas, ki ne obratuje že več kot dve desetletji. Posebni ameriški odposlanec za Sirijo in Irak Thomas Barrack je sklical pogovore s predstavniki obeh držav in podjetij, med katerimi je bila tudi družba Chevron, o možnosti obnove naftovoda, je v torek poročal Bloomberg.
Predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva je potrdil, da ameriška vlada podpira prizadevanja Iraka in Sirije za izboljšanje trgovskih poti z obnovo naftovoda ter pričakuje, da bodo pri gradnji sodelovala ameriška podjetja. Vendar bi gradnja naftovodov v Siriji trajala dlje časa in bi se spoprijemala z različnimi izzivi, vključno s prečkanjem območij, na katerih so še vedno dejavne celice Islamske države.
Trgovci ocenjujejo, da bi se iraški prevoz s tovornjaki lahko nadaljeval tudi kratkoročno, četudi bi se konflikt na Bližnjem vzhodu končal in bi se promet skozi Hormuško ožino normaliziral, saj želi država ohraniti razpršene izvozne poti.
"Vojna je pozornost usmerila na pomen diverzifikacije izvoznih poti," je dejal Alkadiri. "V nekem smislu je obudila način razmišljanja, ki je bil v Iraku razširjen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja: če je pot skozi Hormuško ožino ranljiva, katere druge možnosti so na voljo?"
— Pri pripravi sta sodelovala Julian Lee in Julius Domoney
.webp){kind=icon}
