Kako je Macronova Francija izgubila prihodnost in postala bolnik Evrope

Pred dvema letoma je francoski predsednik Emmanuel Macron, razočaran nad slabimi rezultati svoje stranke na evropskih volitvah, razpustil spodnji dom francoskega parlamenta. Sledili sta dve leti brezplodnega vladanja za predsednika, ki je izgubil niti tretjega največjega gospodarstva stare celine, v katerih je zamenjal kar štiri predsednike vlade in le nemo opazoval, kako se je državni dolg napihoval, gospodarstvo pa upočasnjevalo.

Kot da to ne bi bilo dovolj za 48-letnega predsednika, čigar mandat se izteče naslednjo pomlad, je pariško prizivno sodišče na začetku meseca razveljavilo prepoved opravljanja javnih funkcij njegovi dolgoletni tekmici Marine Le Pen iz skrajno desnega Nacionalnega zbora, kar ji leta 2027 utira pot do morebitnega prevzema najvišjega položaja v državi.

Ni pretirano reči, da je peta republika v hudi stiski – tako gospodarski, politični kot tudi družbeni. Na vrata Macronovih centristov trkajo desne in skrajno leve politične sile, javni dolg je že tretji največji v evroobmočju, gospodarski obeti pa skromni. Se bo Franciji uspelo izvleči iz sedanje krize ali je luč na koncu tunela tovorni vlak?

Politična kriza, ki si jo je zakuhal Macron sam

Evropske parlamentarne volitve junija 2024 je zaznamoval vzpon desničarskih populističnih sil. Populistični val je zajel celotno Evropsko unijo (EU), ne le Francije, v sedanjem sklicu evropskega parlamenta pa kar 27 odstotkov sedežev pripada skrajno desnim poslancem.

Francija se od svojih partnerjev v EU sicer razlikuje po tvegani politični potezi predsednika Macrona po teh volitvah, ko je razpustil parlament in poskušal razkrinkati blef skrajne desnice. Razpisal je predčasne parlamentarne volitve, s katerimi si je po evropskem porazu želel zagotoviti jasno večino in politično stabilnost.

Volitve so namesto tega prinesle razdrobljen parlament brez jasne večine, zaradi česar zaporedne vlade težko pridobijo podporo za sprejetje zakonov in državnega proračuna. Politična kriza je odtlej odnesla že dva premierja. Michel Barnier je moral položaj zapustiti po le treh mesecih, François Bayrou pa je enako usodo doživel manj kot devet mesecev po imenovanju. Skrajna desnica in levica zato vse glasneje pozivata k predčasnim predsedniškim volitvam, vendar Macron vztraja, da bo mandat končal leta 2027.

Macron je večino v spodnjem domu parlamenta izgubil že leta 2022, a je kljub temu vladal brez večjih težav. Zdaj mu dve leti največje preglavice povzroča sprejemanje proračuna, kar spodkopava zaupanje vlagateljev v drugo največje gospodarstvo EU.

Bloomberg

 

Premier Sébastien Lecornu, ki je na položaju od septembra lani, je od prevzema funkcije v narodni skupščini doslej uspešno prestal kar 13 glasovanj o nezaupnici. Za sprejetje proračuna za leto 2026 je njegova nestabilna vlada morala sprejeti številne koncesije, predvsem manjše reze v porabi in manjša zvišanja davkov.

Primanjkljaj je za letošnje proračunsko leto ocenjen na pet odstotkov BDP, kar je precej nad tremi odstotki, kolikor dopušča osnovno pravilo EU o proračunskem primanjkljaju. Kombinacija političnih in fiskalnih tveganj že dve leti sproža valove razprodaj francoskih sredstev, viša stroške zadolževanja in še dodatno otežuje prizadevanja zaporednih vlad za stabilizacijo javnih financ.

Vrnitev odpisanih

Vedno prisotno Marine Le Pen, skrajno desno političarko in voditeljico Nacionalnega zbora (RN) – stranke, ki jo je ustanovil njen provokativni oče Jean-Marie Le Pen, ki je francosko skrajno desnico preoblikoval iz obrobnega gibanja v etablirano politično silo –, je francosko sodišče lani obsodilo.

Spoznana je bila za krivo zlorabe evropskih sredstev zaradi fiktivnega zaposlovanja asistentov evropskih poslancev Nacionalnega zbora. Julija letos je pariško prizivno sodišče razveljavilo njeno prepoved opravljanja javnih funkcij, a je kljub temu potrdilo njeno obsodbo zaradi zlorabe javnih sredstev in ji odredilo nošenje zapestnice za gleženj.

S tem ji je sodišče omogočilo kandidaturo na francoskih predsedniških volitvah aprila 2027, kar bo njena četrta predsedniška kandidatura. Le Penova je vnovič prevzela vodstvo Nacionalnega zbora in v ozadje potisnila njenega karizmatičnega varovanca, 30-letnega Jordana Bardello, za katerega so številni pričakovali, da bo stranko popeljal na volitve leta 2027.

Predvolilna kampanja je že v polnem zamahu, ankete pa ena za drugo kažejo, da RN uživa prepričljivo vodstvo. Za prvi krog predsedniških volitev anketa Ifop napoveduje zmago Le Penove s 36 odstotki. Nobeden od njenih nasprotnikov ne bi v prvem krogu dosegel več kot 19 odstotkov.

Le Penovi nasproti stojijo skrajno levi večni izzivalec Jean-Luc Mélenchon ter nekdanja Macronova premierja Edouard Philippe in Gabriel Attal. Francoski volivci kot najprimernejšega ocenjujejo Philippa, ki mu anketa časopisa La Tribune Dimanche v prvem krogu volitev pripisuje 23-odstotne možnosti za zmago.

"Marine Le Pen ima tokrat resne možnosti za zmago," meni ekonomist Rok Spruk. "Največja sprememba ni samo njena osebna priljubljenost, ampak razpad tradicionalne tako imenovane republikanske fronte, ki je desetletja preprečevala zmago Nacionalnega zbora v drugem krogu predsedniških volitev. Volilni prostor je danes precej bolj razdrobljen, nezaupanje do tradicionalnih strank pa občutno večje kot pred desetletjem."

Številne je presenetila hitrost, s katero se je Bardella, ki je naglo in uspešno, čeprav le začasno prevzel vlogo Le Penove, umaknil v ozadje. Strokovnjaki so njeno odločitev, da že četrtič kandidira za predsednico – kar bi lahko še vedno preprečilo francosko vrhovno sodišče –, razumeli kot sporočilo, da dvomi o sposobnosti mladega in neizkušenega Bardelle, da bi RN popeljal do zmage.

"Bardella ostaja neizkušen, in čeprav Le Penova pravi, da mu zaupa, se to morda zdi kot najboljša priložnost Nacionalnega zbora za zmago na predsedniških volitvah," je za Bloomberg povedala politologinja Marta Lorimer z Univerze v Cardiffu. Zgodovinar Jean-Yves Camus pa je za agencijo povedal, da je Le Penova pripravljena tvegati in sodnike prisiliti v odločitev, saj ve, da se je drugi kandidati bojijo bolj kot Bardelle.

Ekonomist Spruk pomen Bardelle postavlja predvsem v kontekst generacijske prenove Nacionalnega zbora. "Deluje manj konfliktno, nagovarja mlajše volivce in širi volilno bazo stranke. Kljub temu ostaja Le Penova osrednja politična osebnost in najmočnejša kandidatka svojega političnega tabora," pojasnjuje.

Francija pod predsedovanjem Le Penove bi bila drugačna od vsega, kar smo videli v zadnjih desetletjih. V nasprotju z Bardello izkušena političarka ne razmišlja v smislu zavezništev s širšo politično desnico v Evropi – politika, s katero se najbolj povezuje nekdanji madžarski predsednik vlade Viktor Orbán –, temveč o RN kot o monolitnem nacionalnem gibanju, ki presega ločnico med levico in desnico ter se zavzema za francosko avtonomijo. Od morebitnega predsedovanja Le Penove se pričakuje veliko bolj izolirana Francija.

"Zmaga skrajne desnice v Franciji bi imela veliko večje posledice kot madžarski in italijanski poskusi vladavine skrajne desnice. Francija, peto največje zahodno gospodarstvo, članica Varnostnega sveta OZN in jedrska država, ima precejšen vpliv na EU. Je osrednja in ustanovna članica Unije ter ima po svetu še vedno okoli ducat suverenih ozemelj. V primerjavi z Madžarsko in Italijo bi populist v Elizejski palači imel veliko večji vpliv za izvajanje skrajno desnega načrta za spodkopavanje EU. V trenutku, ko si EU prizadeva okrepiti svojo enotnost in globalni vpliv, uveljaviti svojo suvereno neodvisnost od ZDA ter se upreti Rusiji in Kitajski, prihajajoče francoske volitve prinašajo precejšnje tveganje," je dejal Mujtaba Rahman, izvršni direktor za Evropo pri Eurasia Group.

Bloomberg

 

Gospodarska preobrazba RN

Nacionalni zbor je pod vodstvom Le Penove v zadnjem desetletju temeljito preoblikoval svojo gospodarsko politiko. Stranka je po porazu na predsedniških volitvah leta 2017 opustila zahteve po izstopu iz evroobmočja in EU ter se odpovedala načrtom, da bi francoska centralna banka financirala javni dolg. Iz programa so izginili tudi predlogi o davkih na uvoz in dodatnih dajatvah za podjetja, ki zaposlujejo tuje delavce.

Manj radodarna je postala tudi socialna politika RN. Le Penova je leta 2012 zagovarjala znižanje upokojitvene starosti na 60 let za vse zaposlene in občutno zvišanje najnižjih plač, vendar je pozneje obe obljubi omilila oziroma opustila zaradi visokih stroškov. Stranka, ki je nekoč zavračala govor o odvisnosti od socialnih transferjev, zdaj vse pogosteje kritizira domnevne zlorabe socialne države.

Stranka RN se je hkrati približala korporacijam in premožnejšim volivcem. Kritike vodilnih gospodarstvenikov so postale blažje, iz programa pa so izginile nekatere davčne ugodnosti, namenjene malim in srednjim podjetjem. Stranka ne zahteva več obnovitve davka na premoženje, nasprotuje številnim predlogom za višjo obdavčitev najbogatejših in je leta 2024 podprla ohranitev enotne davčne stopnje na dividende.

V zadnjih letih je stranka sprejela tudi strožjo proračunsko disciplino in evropsko omejitev primanjkljaja pri treh odstotkih BDP, čeprav načrti varčevanja še vedno temeljijo na ocenah prihrankov, predvsem pri priseljevanju. Jedro programa Nacionalnega zbora tvorijo omejevanje socialnih pravic tujcev, protekcionizem, nižji davki na dediščine in podjetniško proizvodnjo ter nasprotovanje prostotrgovinskim sporazumom.

Le Penova in njena stranka sta bili v preteklosti pogosto tarča posmeha zaradi protislovnih pozivov k nižjim davkom in hkrati višjim izdatkom za socialne politike. A devet let macronomike, ki je z obsežnimi izdatki gasila ogenj covida, vojne v Ukrajini in drugih kriz, je francoski javni dolg povečalo za približno 1.100 milijard dolarjev. Trenutno znaša okoli 118 odstotkov BDP, kar je skoraj 20 odstotkov več kot pred desetletjem. "Država je na robu bankrota, in težko je trditi, da bi bil predsednik iz vrst RN manj fiskalno odgovoren," je povedal Rahman iz Eurasia Group.

Francosko gospodarstvo na razpotju

Morebitno zmago stranke RN – poleg vse močnejšega protipriseljenskega razpoloženja – podžiga slabo upravljanje francoskega gospodarstva. Francosko gospodarstvo je nazadnje zabeležilo četrtletno stopnjo rasti v višini vsaj enega odstotka v drugem četrtletju leta 2023. V prvem četrtletju tega leta je bila rast ničelna.

Mednarodni denarni sklad (MDS) Franciji letos napoveduje skromno 0,6-odstotno gospodarsko rast. Inflacija naj bi z 1,6 odstotka v letu 2026 bila pod dvoodstotnim ciljem Evropske centralne banke (ECB). Leta 2027 naj bi se gospodarska rast sicer okrepila na 0,9 odstotka.

Zadnji makropodatki iz Francije so razočarali. BDP se v prvem trimesečju v primerjavi s prejšnjimi tremi meseci ni spremenil. Znižala sta ga trgovina in šibko domače povpraševanje, zlasti v gradbenem sektorju. Medtem se je inflacija maja pospešila na 2,4 odstotka – najvišjo raven od sredine leta 2024 in več, kot so pričakovali analitiki.

"Francoska rast se je presenetljivo ustavila, saj je domače povpraševanje razočaralo zaradi povečane negotovosti, povezane z omejitvijo porabe iz posebnega fiskalnega zakona in začetkom vojne v Iranu. Rast zalog je bila edina podpora, medtem ko so neto trgovina, poraba in naložbe zaostajale. Pričakujemo, da bo rast v prihodnjih dveh četrtletjih ostala umirjena, saj energetski šok obremenjuje povpraševanje," je nedavne makropodatke komentiral Jean Dalbard iz Bloomberga Economics.

Francoski podatki trenutno kažejo, da sta gospodarstvo že zavrla 0,1-odstotni upad potrošnje v prvem četrtletju in 0,7-odstotni upad naložb gospodinjstev. Medtem je francoska vlada opozorila, da bo iranska vojna letos državne finance stala kar šest milijard evrov, vpliv pa naj bi po njenih besedah ​​izravnala zamrznitev porabe.

"Čeprav politična nestabilnost v evrskem območju v zadnjem desetletju ni bila osamljen pojav – podobne razmere so doživele Belgija, Španija in Nizozemska – in je imela praviloma le zelo omejen vpliv na gospodarstvo in javne finance, so sedanje okoliščine v Franciji še posebej neugodne ter bi lahko dodatno zaostrile trenutne napetosti," je povedal Bruno De Moura Fernandes, globalni vodja makroekonomskih raziskav pri podjetju Coface.

Zaostrujejo se tudi razmere na trgu dela. Francoska brezposelnost se je maja nepričakovano povzpela na najvišjo raven v zadnjih petih letih. Ker se je brezposelnost povišala v vseh starostnih skupinah, je stopnja brezposelnosti v prvem četrtletju dosegla 8,1 odstotka, kažejo podatki francoskega statističnega urada Insee.

Majska anketa Banque de France je pokazala, da so pričakovanja podjetij glede podražitev najvišja po juniju 2022, kmalu po ruskem napadu na Ukrajino. Centralna banka sicer ocenjuje, da razmere niso tako zaostrene kot pred štirimi leti, podjetja pa del višjih stroškov absorbirajo tudi z manjšimi maržami.

Francoske gospodarske težave segajo precej dlje od zadnjih nekaj četrtletij. "Francija se že skoraj dve desetletji spopada s postopnim upočasnjevanjem potencialne gospodarske rasti. Prvi in verjetno najpomembnejši dejavnik je regulatorna in administrativna kompleksnost, ki pogosto nagrajuje stabilnost bolj kot inovativnost in prilagodljivost," našteva ekonomist Spruk, ki med drugimi dejavniki omeni še davčno in stroškovno strukturo gospodarstva, upočasnitev rasti produktivnosti, počasno uvajanje tehnoloških inovacij, javne finance, pomanjkanje konsenza glede strukturnih reform.

Bonitetne agencije že kaznovale Macrona

Povečan pritisk na gospodarstvo in naraščajoči dolg sta že poslabšala bonitetno oceno Francije. Od osmih bonitetnih agencij, ki redno posodabljajo bonitetne ocene Francije, le štiri vzdržujejo oceno stabilnih obetov. Preostale državi pripisujejo negativne obete.

Agencija Fitch je lansko jesen bonitetno oceno Francije znižala z AA- na A+. Fitchu je sledil še Standard & Poor’s, ki je svojo oceno za drugo največje gospodarstvo prav tako postavil na A+. Francija je tako prvič po več kot desetih letih izgubila oceno dvojnega A. Finančni in obvezniški trgi takrat niso reagirali, saj so znižanja že vračunali.

Bloomberg

 

Glavni razlog je predvsem nevzdržni javni dolg, ki se počasi giblje v rdeče območje 120 odstotkov BDP. Večji delež javnega dolga imata v Evropski uniji le Italija in Grčija. Bonitetne agencije ob zadnjih ocenah niso izključile možnosti nadaljnjih znižanj za Francijo.

Ekonomist Moura Fernandes iz Cofacea pravi, da se je javni dolg v Franciji nekoliko povečal, medtem ko se je v vseh večjih gospodarstvih evrskega območja od konca leta 2021 občutno zmanjšal. "Razlog je javnofinančni primanjkljaj, ki se je kljub postopni odpravi podpornih ukrepov, povezanih s pandemijo in energetsko krizo, leta 2023 znova povečal."

Po napovedih vlade naj bi javnofinančni primanjkljaj v letu 2026 ostal na ravni 5,1 odstotka, nato pa se v letu 2027 rahlo povečal na 5,7 odstotka. Javni dolg naj bi se do leta 2027 povečal na približno 120 odstotkov BDP zaradi znatnih primarnih primanjkljajev, je v najnovejši makroekonomski napovedi zapisala Evropska komisija.

"Francija že več let ustvarja visoke javnofinančne primanjkljaje kljub eni najvišjih ravni obdavčitve v Evropi. To pomeni, da fiskalni prostor za odzivanje na prihodnje gospodarske ali geopolitične šoke postopoma izginja. Naraščajoči stroški servisiranja javnega dolga bodo v prihodnjih letih vse bolj izrivali produktivne javne investicije v infrastrukturo, raziskave, izobraževanje in obrambo," pojasnjuje ekonomist Spruk.

Udarec francoskim obveznicam

Dolgo časa se je naraščanje francoskega javnega dolga zdelo razmeroma neboleče. Vlagatelji so za nakup obveznic francoske zakladnice zahtevali nizke obrestne mere – nižje od stopenj gospodarske rasti, v letih 2020 in 2021 pa so se približale celo ničli.

Od takrat so se razmere obrnile. Zaradi rasti obrestnih mer po svetu, neuspešnega Macronovega hazarda leta 2024 ter skupne vojne ZDA in Izraela proti Iranu so vlagatelji postali bolj zahtevni, še zlasti do Francije. Obrestna mera za desetletne francoske državne obveznice je poskočila na skoraj štiri odstotke.

Trgi so nestabilnost že začeli vračunavati v cene obveznic. Premija, ki jo vlagatelji zahtevajo za držanje francoskih 10-letnih obveznic v primerjavi z nemškimi, se zvišuje. Razlika v donosnosti 10-letnih francoskih in nemških obveznic trenutno znaša 77 bazičnih točk in je nevarno blizu 80 točkam, ki veljajo za kritično mejo. Večji  je namreč razmik, manj trg zaupa francoskim javnim financam – in dražje je zadolževanje francoske države.

Tuji vlagatelji imajo v lasti več kot 60 odstotkov francoskega državnega dolga, zaradi česar je Francija zelo odvisna od mednarodnega zaupanja. Obresti, ki jih plačuje državna blagajna, v večini primerov ne končajo v prihrankih francoskih državljanov niti se ne vlagajo nazaj v nacionalno gospodarstvo, temveč odtekajo v druge države.

Stroški servisiranja dolga so se s 35,8 milijarde evrov v letu 2020 do leta 2025 že povečali na 50,9 milijarde evrov. Po uradnih napovedih naj bi v letu 2026 dosegli približno 59 milijard evrov, v letu 2028 pa 77 milijard evrov, je poročal francoski časnik Le Monde.

"Obrestno breme se bo še povečevalo zaradi konca obdobja ničelnih ali celo negativnih obrestnih mer za državne obveznice, ki se je začelo leta 2022. Tudi brez scenarija izrazitega nezaupanja finančnih trgov bo samo obrestno breme kmalu doseglo skoraj tri odstotke BDP. Za dosego cilja, po katerem bi javnofinančni primanjkljaj znašal tri odstotke BDP, bo zato treba uravnotežiti primarni saldo, torej razliko med javnimi odhodki in prihodki brez upoštevanja stroškov obresti. Lani je primarni saldo izkazoval primanjkljaj v višini treh odstotkov BDP," pojasnjuje Moura Fernandes iz Cofacea.

Ekonomist dodaja, da bo potrebna prilagoditev zato zelo obsežna, še zlasti ker bo imela negativne posledice za gospodarsko aktivnost. "Varčevalni ukrepi oziroma zviševanje davkov bi zmanjšali javne prihodke in zahtevali še večji strukturni fiskalni napor," pove.

Vnovična predsedniška kandidatura Le Penove dodatno povečuje previdnost vlagateljev do francoskih državnih obveznic. V družbah Vanguard, Natixis in MFS opozarjajo, da kombinacija visoke zadolženosti, šibke gospodarske rasti, velikih proračunskih primanjkljajev in politično napetih volitev povečuje tveganje, da bo Francija za zadolževanje še dolgo plačevala višjo premijo, navaja Bloomberg.

Nekateri upravljavci zato zmanjšujejo izpostavljenost francoskim obveznicam ali se usmerjajo v krajše ročnosti, drugi pa stavijo na slabšo uspešnost Francije v primerjavi z Belgijo, Španijo, Portugalsko in Grčijo. Skrbi jih predvsem možnost, da prihodnja oblast ne bi omejila javne porabe in primanjkljaja, kar bi lahko sprožilo večji pretres na trgih, podoben britanski krizi po proračunskih načrtih vlade Liz Truss leta 2022. Kriza je premierko Truss odnesla po pičlih 44 dneh.

"Politične težave in izzivi pojasnjujejo, zakaj so zahtevane donosnosti francoskih desetletnih državnih obveznic, ki so 14. julija znašale 3,83 odstotka, že primerljive z italijanskimi, ki so znašale 3,86 odstotka, ter občutno višje kot v nekdanjih perifernih gospodarstvih, kot sta Španija in Portugalska, kjer se gibljejo okoli 3,5 odstotka," pojasnjuje ekonomist Moura Fernandes.

Francosko gospodarstvo ima sicer številne prednosti, ki so mu dolgo omogočale zadolževanje po zelo nizkih obrestnih merah glede na že tako visoko raven javnega dolga: veliko in raznovrstno gospodarstvo z velikimi dohodki, zelo kakovostne institucije in upravljanje, stabilen bančni sektor ter dober dostop do financiranja z raznoliko bazo vlagateljev. "Toda te prednosti zdaj vse bolj izničuje izjemno negotovo in neugodno politično okolje, ki bi se lahko prihodnjo pomlad še dodatno poslabšalo," sklene ekonomist.

Francoska borza zaostaja 

Medtem ko se politična kriza zaostruje in javni dolg strmo narašča, zaostaja tudi francoska borza, ki jo je letos prehitela cvetoča korejska tehnološko gnana borza. Referenčni indeks francoske borze CAC 40, ki spremlja 40 najpomembnejših delnic Euronext Paris, je letos pridobil le dva odstotka vrednosti, kar je precej manj od 7,74-odstotne rasti indeksa Stoxx Europe 600 in 10-odstotne rasti ameriškega S&P 500.

"Francoski delniški trg se trguje z izrazitim popustom v primerjavi z indeksom Euro Stoxx 50, kar se je v preteklosti zgodilo le med večjimi krizami," je v nedavnem poročilu zapisal vodja strategije za evropske in mednarodne delnice pri JPMorganu Mislav Matejka. Strateg ohranja mnenje, da nove politične zaostritve za francoske delnice prinašajo spontane negativne odzive, ne trajnih ovir.

Negativno so glede francoskih delnic razpoloženi tudi pri NLB Skladih. V junijskem poročilu so zapisali, da so nezaupljivi do nemških in francoskih delnic zaradi politične negotovosti in šibke produktivnosti.

Čeprav se pričakuje, da bo francoski bančni sektor – skupaj s širšim evropskim bančnim sektorjem – v prihodnjih tednih poročal o robustnih rezultatih o poslovanju za drugo četrtletje, se številne francoske delnice predvsem iz sektorja potrošniških in luksuznih izdelkov, kot je LVMH, še niso vrnile na rekordne ravni. To je predvsem posledica novih zunanjih šokov, kot sta vojna v Iranu in upad prodaje na Kitajskem, ter povišane inflacije v evroobmočju.

Bloomberg

 

Ali obstaja luč na koncu tunela?

Francija bi danes morda potrebovala Emmanuela Macrona iz leta 2017, ne pa politično oslabljenega Macrona iz leta 2026. Ko je Macron pred devetimi leti prevzel položaj francoskega predsednika, je napovedal obsežne gospodarske in javnofinančne reforme. Najprej se je lotil davčne in delovne zakonodaje, nato pa naj bi po okrepitvi gospodarske rasti sledili še ukrepi za ureditev javnih financ. Za takšno politiko je imel ob začetku mandata razmeroma močno podporo volivcev.

Njegova vlada je hitro uvedla več pomembnih sprememb. Zapleteno obdavčitev kapitalskih prihodkov je nadomestila z enotno 30-odstotno davčno stopnjo ter odpravila davek na premoženje, ki ni vključevalo nepremičnin. Mala in srednja podjetja so dobila več možnosti za pogajanja z lokalnimi predstavniki sindikatov, delodajalcem pa je bila omogočena večja prilagodljivost pri zaposlovanju in odpuščanju.

Kljub množičnim protestom levice, sindikatov in zaposlenih z varnejšimi delovnimi mesti so bile reforme sprejete. Sprva je kazalo, da so francoskemu gospodarstvu prinesle pozitivne učinke. Nato so nastopili številni zunanji šoki, kot so covid, vojna v Ukrajini in prekomerni izvoz kitajske presežne proizvodnje, ki so zameglili makroobete v Evropi.

Vendar se je francoska politika v tem času spremenila, je v članku v konservativni reviji National Review trdil ekonomist Milton Ezrati, in zdaj ni več zmožna izvajati reform niti sploh delovati. "Macronov nekdanji mandat, ki nikoli ni bil tako močan, kot se je nekoč zdelo, je v francoskem parlamentu izgubil skoraj ves svoj vpliv," je zapisal.

Za francoske težave ekonomist Spruk krivi predvsem institucionalno okolje, v katerem regulatorna kompleksnost, administrativna bremena, visoka davčna obremenitev, fiskalna omejenost in politična nezmožnost izvedbe doslednih reform zmanjšujejo sposobnost gospodarstva, da svoje prednosti pretvori v višjo dolgoročno gospodarsko rast.

In kaj je zdravilo? "Francija potrebuje postopno in verodostojno izboljšanje učinkovitosti gospodarskega modela. To pomeni zmanjšanje regulatornih in administrativnih bremen za podjetja, poenostavitev davčnega sistema in znižanje obremenitve dela, večjo fleksibilnost trga dela ob ohranitvi socialne varnosti, učinkovitejšo javno upravo, višjo kakovost osnovnega in srednjega izobraževanja ter večji poudarek na raziskavah, digitalizaciji in inovacijah," pove.

Enako pomembna je tudi fiskalna konsolidacija, ki pa ne sme priti iz naslova višjih davkov, meni ekonomist. "Francija ima davčno obremenitev že danes med najvišjimi v razvitem svetu. Bolj smiselni bi bili postopna racionalizacija javne porabe, odprava neučinkovitih subvencij in večletni načrt za stabilizacijo javnega dolga, ki bi okrepil zaupanje vlagateljev in zmanjšal stroške financiranja države," sklene.

Podobne smernice je letos spomladi podal tudi OECD, ki je za stabilizacijo javnega dolga v prihodnjih letih svetoval kumulativno javnofinančno prilagoditev v višini treh odstotnih točk BDP, kar močno presega doslej uvedene ukrepe.

Eden ključnih stebrov strategije za ureditev javnih financ je nadaljevanje pokojninske reforme iz leta 2023, ki zakonsko določeno upokojitveno starost postopoma zvišuje z 62 na 64 let, ugotavlja OECD. Reforma je bila lani začasno ustavljena do zaključka volitev. Organizacija je vlado hkrati pozvala, naj reformo nadaljuje v skladu z načrti in upokojitveno starost dolgoročno poveže s pričakovano življenjsko dobo. Gre za politično zelo tvegan predlog v državi, ki so jo zaradi pokojninskih reform že zajele obsežne stavke in ulični protesti.