Za ležalnik 225 evrov, za sendvič opomin: kaj se dogaja na italijanskih plažah?

Italijanske zasebne plaže niso le simbol poletnega turizma, temveč pomembna gospodarska panoga. Po ocenah svetovalne hiše Nomisma ustvarijo približno 2,1 milijarde evrov letnih prihodkov, država pa ima na voljo približno 28.000 koncesij za upravljanje plaž, barov in drugih obalnih storitev.

Kljub velikosti trga pa je sistem že skoraj dve desetletji predmet spora z Evropsko unijo, ki od Italije zahteva, da koncesije oddaja na odprtih javnih razpisih in s tem omogoči večjo konkurenco. Italijanske vlade so reformo večkrat preložile, sedanja zakonodaja pa veljavnost obstoječih koncesij podaljšuje najmanj do septembra 2027, v določenih primerih celo do marca 2028.

V središču razprave ni le dostop do plaž, temveč tudi vprašanje upravljanja javnega premoženja. Večina koncesij je v rokah družinskih podjetij, ki licence pogosto prenašajo iz generacije v generacijo in opozarjajo, da so desetletja vlagala v infrastrukturo, gostinsko ponudbo, reševalce iz vode in vzdrževanje plaž.

Na drugi strani potencialni novi ponudniki ter Evropska komisija menijo, da zaprti sistem omejuje konkurenco in otežuje vstop na trg. Po podatkih italijanskega računskega sodišča je država med letoma 2016 in 2020 iz koncesnin v povprečju prejela približno 102 milijona evrov na leto, kar je precej manj od prihodkov, ki jih ustvari panoga.

Bitka med javnim dobrim in zasebnim poslom

Posledice dolgoletnega sistema koncesij so najbolj vidne na obali sami. Po podatkih italijanske okoljske organizacije Legambiente, ki jih povzema The Guardian, zasebna kopališča zasedajo približno 43 odstotkov peščenih plaž v Italiji. Na nekaterih najbolj priljubljenih turističnih destinacijah je njihov delež bistveno večji – v krajih Forte dei Marmi, Pietrasanta in Camaiore v Toskani zasebne plaže pokrivajo kar od 94 do 98 odstotkov obale, zato je dostop do brezplačnih plaž močno omejen.

Upravljavci zasebnih kopališč opozarjajo, da gostje ne plačajo zgolj prostora na pesku, temveč celotno storitev. ''Prednost zasebnih plaž je, da obiskovalci na enem mestu dobijo vse, kar potrebujejo za sproščen dan ob morju,'' je za Reuters povedal Simone Vincenzi, upravitelj kopališča Pino al Mare v Santa Severi severno od Rima, ki ga njegova družina upravlja že tretjo generacijo.  Ob dveh ležalnikih in senčniku, za katere je treba odšteti do 42 evrov na dan, gostom ponujajo še restavracijo, hotel, igrišče za odbojko na mivki, otroško igrišče in ves dan zagotovljeno prisotnost reševalcev iz vode.

Povsem drugače na razmere gledajo zagovorniki prostega dostopa do obale. Ti opozarjajo, da so javne plaže pogosto na manj privlačnih lokacijah, na primer skalnatih odsekih ali v bližini iztokov meteornih voda. ''Brezplačne plaže so potisnjene na najmanj zaželene dele obale. To je logika izključevanja, ne pa spodbujanja prostega dostopa do morja,'' je za Reuters dejala Elisabetta Gallo iz gibanja Free Seas National Coordination, ki se zavzema za več javno dostopnih plaž.

Cena dneva na plaži raste

Kot smo že poročali, obisk italijanskih zasebnih plaž postaja iz leta v leto dražji. Po raziskavi potrošniške organizacije Altroconsumo, ki je analizirala cenike 222 kopališč v desetih obmorskih krajih, bo povprečna cena tedenskega najema senčnika in dveh ležalnikov v prvi polovici avgusta znašala 225 evrov. To je šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani in skoraj četrtino več kot pred petimi leti, kar odraža vztrajno rast stroškov poletnih počitnic.

Poleg višjih cen se spreminja tudi način dostopa do najbolj priljubljenih plaž. Na Sardiniji je zaradi omejevanja množičnega turizma in varovanja naravnega okolja za plaže, kot so La Pelosa, Cala Goloritzé in Tuerredda, potrebna predhodna spletna rezervacija, število dnevnih obiskovalcev pa je omejeno. Na vrhuncu sezone so termini pogosto zapolnjeni več dni ali tednov vnaprej.

 

Tudi sendviči so postali del razprave

Razpravo o vse večji komercializaciji plaž je dodatno razplamtela praksa nekaterih zasebnih kopališč na jugu Italije, ki gostom ne dovoljujejo prinašanja lastne hrane in pijače. Primer iz Apulije, kjer je bila družina opozorjena zaradi doma pripravljenih sendvičev, je sprožil burne odzive javnosti in odprl vprašanje, kje se konča pravica koncesionarjev do določanja hišnih pravil in kje se začne omejevanje dostopa do javnega prostora.

Upravljavci kopališč odgovarjajo, da prepovedi niso namenjene ustvarjanju dodatnega zaslužka, temveč zagotavljanju reda, higiene in varnosti. Po njihovem mnenju so restavracije in bari pomemben del ponudbe, za katero plačujejo najemnine, zaposlujejo osebje in zagotavljajo nadzor nad kakovostjo hrane. V združenju italijanskih upravljavcev zasebnih plaž SIB Confcommercio poudarjajo, da večina kopališč obiskovalcem ne prepoveduje manjših prigrizkov ali hrane za otroke, temveč poskušajo preprečiti piknike in večje količine hrane, ki lahko povzročijo težave z odpadki in čistočo.

Zagovorniki prostega dostopa do plaž takšnim argumentom oporekajo. Menijo, da gre za nadaljnjo komercializacijo javnega prostora in omejevanje pravic obiskovalcev. ''Plaže so javno dobro in ljudje ne bi smeli biti prisiljeni kupovati hrane zgolj zato, ker želijo preživeti dan ob morju,'' opozarjajo predstavniki gibanja za več brezplačnih plaž, ki v zadnjih letih vse glasneje nasprotuje širjenju pristojnosti zasebnih koncesionarjev. Primer iz Apulije je tako prerasel lokalni spor in postal simbol širše razprave o tem, kje se konča upravljanje zasebne dejavnosti in kje se začne pravica javnosti do uporabe obale.

Dan na italijanski obali je iz leta v leto dražji. Foto: Depositphotos

Slovenski model: koncesija brez zaprtih plaž

Italija pri tem ni osamljen primer. Po vsej Sredozemski obali se zasebna kopališča vse bolj usmerjajo v ponudbo z večjo dodano vrednostjo, ki poleg ležalnikov vključuje restavracije, strežbo na plaži, športne aktivnosti in druge storitve. Na Azurni obali, predvsem v Saint-Tropezu in Cannesu, lahko najem ležalnika v najbolj prestižnih klubih preseže 100 evrov na dan, številni ponudniki pa namesto klasične vstopnine zahtevajo minimalno porabo za hrano in pijačo. Tudi v Grčiji so vse višje cene in širjenje zasebnih plaž sprožili burne odzive javnosti. Gibanje Towel Movement, ki se je začelo leta 2023, je vlado prisililo v strožji nadzor nad koncesionarji in večjo zaščito javno dostopnih plaž.

Med najdražje primere na Jadranu sodi črnogorski Sveti Stefan, kjer na zasebni plaži luksuznega letovišča Aman komplet dveh ležalnikov in senčnika stane do 240 evrov na dan. Gre za ponudbo najvišjega cenovnega razreda, namenjeno predvsem gostom luksuznega resorta, ki kaže, kako daleč lahko seže komercializacija obale.

Slovenija medtem ostaja pri precej drugačnem modelu upravljanja obale. Čeprav lahko občine podelijo koncesije za upravljanje naravnih kopališč, koncesionar s tem ne postane lastnik plaže, temveč pridobi pravico posebne rabe javne površine. Upravljavec lahko oddaja ležalnike in senčnike, upravlja gostinsko ponudbo ter skrbi za vzdrževanje, varnost in drugo infrastrukturo, koncesija pa mu ne daje izključne pravice do uporabe obale.

Odlok o koncesiji za Naravno kopališče Meduza v Portorožu na primer določa, da lahko obiskovalci kopališče uporabljajo za dostop do obale in morja, kopanje, sončenje, sprehajanje, šport, rekreacijo in počitek, pri čemer z uporabo ne smejo ovirati drugih obiskovalcev. Koncesionar mora med drugim zagotavljati reševalca iz vode, sanitarije, redno čiščenje in vzdrževanje kopališča. Odlok hkrati določa, da mora koncesionar fizičnim osebam zagotavljati brezplačen peš dostop do morja in brezplačen peš prehod ob morju ne glede na obratovalno sezono ali obratovalni čas. Če te obveznosti ne izpolnjuje, mu grozi globa od 3.000 do 20.000 evrov.