Šef, čas je za odhod! Zakaj se vodilni oklepajo svojega položaja?

Julija je predsednik ZDA Joe Biden iz največjega bremena demokratske stranke postal njen junak. Ko je z vztrajanjem pri nadaljnji kandidaturi že ogrozil naklonjenost in spoštovanje, ki si ju je prislužil z več kot petdesetletnim služenjem ameriškemu ljudstvu, je z odstopom dobesedno v zadnjem trenutku postal zgled domoljubja. "Nadvse spoštujem institucijo predsednika, še bolj pa ljubim svojo državo," je dejal v nagovoru v Ovalni pisarni.

Dogajanje je nazorno predstavilo eno najtežjih stvari, ki jih prinaša oblast: vedeti, kdaj se ji odreči. Za dosego vrha so potrebna desetletja žrtvovanja. Biden je bil na primer trikrat v Beli hiši, vendar bi njegov prenagli odhod lahko povzročil globoko obžalovanje zaradi nedokončanega posla. Če ostane predolgo, pa tvega izničenje svoje težko ustvarjene zapuščine.

Vedeti, kdaj se umakniti, je umetnost, o kateri se v poslovnem svetu pogosto odloča za zaprtimi vrati v udobju sejnih sob in pisarn, pri tem pa vodilnim z nasveti pomagajo pomočniki in zaupniki. Toda Washington ne deluje tako. Bidnova odločitev je bila najbolj tvegan primer, ki je pokazal, kaj se lahko ali se ne sme zgoditi, hkrati pa tudi najbolj javno izpostavljen primer. Slikovito je pokazal, da se tisti, ki se prebijejo na vrh in imajo za sabo dolgo zgodovino sprejemanja zahtevnih presoj, lahko zlahka zmotijo, ko gre za njihov lastni mandat.

Prvi spodrsljaj pri nadaljnjem vztrajanju na položaju je pogosto, ko vodja prekorači rok mandata, ki ga je sam določil. Med Bidnovo kampanjo leta 2020 so njegovi pomočniki v medijih predstavili idejo, da bo njihov kandidat predsednik z enim samim mandatom. Za Politico so dejali, da je skoraj nepredstavljivo, da bi leta 2024 kandidiral za ponovno izvolitev, saj bi bil tako prvi osemdesetletni predsednik, vendar se potem ni izteklo tako. Ne vemo, kaj se je spremenilo, da je Biden mislil, da je sposoben voditi državo še štiri leta, vemo pa, da bi moral slediti svojim prvotnim instinktom.

Javna določitev datuma upokojitve nikakor ni težava; pravzaprav bi nekateri rekli, da je to izraz moči. "Modri vodilni sami določijo čas svojega odstopa," pravi Bill George, raziskovalec na poslovni šoli Harvard in nekdanji glavni izvršni direktor Medtronic. "Ne bi smeli čakati, da jih izrinejo." A ko politik ali izvršni direktor določi datum odhoda s položaja, potem pa to ignorira, so njegovi morebitni tekmeci razočarani ter svoj naslednji položaj in napredovanja iščejo drugje.

Bloomberg Businessweek

 

V družbi Walt Disney je Bob Iger med svojim prvim mandatom izvršnega direktorja tolikokrat podaljšal pogodbo, da je to postalo že vsakdanja šala. "Nameraval sem reči, da tokrat mislim resno, vendar sem to rekel že prej," je dejal Iger leta 2019, ko je vlagateljem povedal, da namerava čez dve leti zapustiti podjetje. To pa najbrž ni bilo smešno za tiste, ki so v vrsti čakali na njegovo mesto. Do takrat, ko je bil Iger pripravljen predati svoj položaj, je tudi uprava izgubila več odličnih kandidatov. Igerjev naslednik, ki ga je osebno izbral, Bob Chapek, je zdržal le dve leti, odstavili so ga po vrsti odmevnih napačnih odločitev. Iger se je nato kot bumerang vrnil na položaj in napovedal, da bo ostal zgolj še dve leti – ravno toliko časa, da se stvari spet izboljšajo. Prav nihče pa ni bil presenečen, ko je pogodbo podaljšal še do leta 2026.

Eden od razlogov, zakaj je upravni odbor družbe znova podaljšal Igerjevo pogodbo, je bil, da so njegovi direktorji potrebovali več časa, da so našli primerno zamenjavo. To zmešnjavo so seveda ustvarili sami; družbe Disney ni lahko voditi, potrebuje vodjo, ki zna s hollywoodskimi zvezdami in zmore sklepati uspešne posle, vredne več milijard dolarjev v hitro spreminjajočem se medijskem okolju in svetu zabave. Še huje pri vsem tem pa je, da bi imel vsak še tako kakovosten kandidat pomisleke zaradi Igerjeve vseprisotnosti in njegovega očitnega odpora do upokojitve pa tudi zaradi odziva upravnega odbora, ki je bil pripravljen Igerja postaviti nazaj na položaj, takoj ko bi se kaj zapletlo.

To se je dogajalo tudi v korporaciji Starbucks, kjer je upravni odbor dvakrat pripeljal nazaj prejšnjega dolgoletnega izvršnega direktorja Howarda Schultza – to se je zgodilo takoj, ko je kavni velikan naletel na težave. Schultzeva težnja k vmešavanju – vključno z nedavnim člankom na LinkedInu, ki je škodil ugledu zdajšnjega izvršnega direktorja in upravnega odbora – je zato najverjetneje otežila iskanje močnejšega izvršnega direktorja, ki bi ga lahko zamenjal takoj po odhodu.

Bloomberg Businessweek

 

Tako pri Schultzevem kot pri Igerjevem povratku se je pokazalo, da tako ona dva kot oba upravna odbora verjameta, da sta edina, ki zmoreta opravljati to delo. Podobno sporočilo so poslala tudi druga podjetja, vključno z Boeingom, Caterpillarjem in Targetom, ko so odpravila ali zvišala obvezno upokojitveno starost ali se ji celo odpovedala, da bi njihov izvršni direktor lahko dlje opravljal delo. S tem so sama sebi spodkopala možnost, da bi pridobila novega nadarjenega vodjo, in nakazala, da nihče drug ne more postati veliki šef. Enako napako je storil Biden, ko je trdil, da bi moral ostati v tekmi, češ da ima najboljše možnosti, da premaga Donalda Trumpa, in izkušnje, potrebne za vodenje države v ključnem trenutku. Pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj ni menil, da ima Kamala Harris, njegova številka dve in zdaj izbrana naslednica, dovolj moči in podpore za prevzem vodenja.

Bidnov katastrofalni nastop na predsedniškem soočenju 27. junija je pokazal tisto, kar starajoči voditelj najteže prizna: uspešnost z leti upada. Seveda tudi tu izjeme potrjujejo pravilo (na primer Warren Buffett), toda raziskava iz leta 2016 v Journal of Empirical Finance je ugotovila, da se z vsakim letom starosti izvršnega direktorja vrednost delnic v podjetjih s seznama ameriškega borznega indeksa S & P 1500, ki jih pretežno vodijo izvršni direktorji, starejši od 68 let, zmanjša za 0,34 odstotka. Podjetja, ki jih vodijo najmlajši izvršni direktorji (mlajši od 42 let), so ustvarila za 2,31 odstotka večletnega dobička od tistih, ki jih vodijo najstarejši direktorji (starejši od 68 let). (Raziskovalci so pri tem upoštevali delovno dobo in dejstvo, da mlajše izvršne direktorje privlačijo hitreje rastoča podjetja.)

Vlagatelji imajo raje mlajše voditelje

Vse to je odvisno od ostrine razmišljanja, seveda pa tudi od vedenja. "Starejše izvršne direktorje bolj skrbi zapuščina, tveganja pa zavračajo," pravi Brandon Cline, profesor financ na visoki šoli za poslovanje državne univerze Misisipi in soavtor raziskave.

Cline je proučil tudi politike obveznega upokojevanja, ki jih je 41 odstotkov podjetij S & P 1500 sprejelo za svoje upravne odbore – le 19 odstotkov pa jih je uvedlo za svoje izvršne direktorje. Cline in njegov soavtor, Adam Yore z visoke poslovne šole Trulaske College of Business na univerzi v Missouriju, sta sprva mislila, da delničarji uporabljajo te politike, da bi se rešili vse manj uspešnega izvršnega direktorja, ki ne želi zapustiti položaja. Ko sta med seboj primerjala podjetja z izvršnimi direktorji, bližajočimi se upokojitveni starosti, pa sta ugotovila, da je negativen vpliv starosti direktorjev na uspešnost obstajal samo v podjetjih, ki niso imela obvezne politike upokojevanja. "V bistvu so te učinkovito orodje," pravi Cline. "Pri podjetjih z obvezno politiko upokojevanja negativni učinek, ki smo ga zaznali, s starostjo izgine."

To, da se voditeljem dovoli, da se kljub slabši uspešnosti še vedno obdržijo na oblasti, je precej povezano z njihovim notranjim krogom. Nekateri vodilni se obdajo samo z ljudmi, ki jih ščitijo pred slabimi novicami in jim govorijo le, kar želijo slišati. Tudi Bidnovi najbližji sodelavci naj bi strogo omejili dostop do predsednika in tako prikrili upadanje njegovih sposobnosti, zato so bili njegovi nastopi presenečenje celo za nekatere zaposlene v Beli hiši.

Kongres je naravnan, da s položaji nagrajuje starejše člane, tako da večina dolga leta vztraja na njih, saj jim to pomaga pri napredovanjih. Demokratska stranka pri izbiri vodilnih in predsedujočih odborov upošteva dolgoživost na vseh ravneh oblasti. (republikanci v predstavniškem domu običajno ne ostanejo tako dolgo, ker za te položaje uveljavljajo omejitve mandatov.) Enako spoštovanje do dolžine vztrajanja je pogosto tudi v poslovnem svetu, z redko izjemo Silicijeve doline, kjer se pogosto enačita mladost in inovativnost. Seveda lahko tudi to pripelje do težav, kot je prevlada strupene kulture tehnološke bratovščine. Kljub temu pa bi morale preostale ameriške korporacije in Washington morda razmisliti o tem, kako dati več moči voditeljem, že ko so mlajši, da se ne bi tako upirali ostati brez nje, ko ostarijo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar