V sedanjih mednarodnih razmerah, ko se svet vsak dan sooča z novimi in nepredvidljivimi okoliščinami na področju gospodarstva, trgovine, varnosti in zunanje politike, se zdi, kot da nas nič več ne more presenetiti. A ko so bili nedavno objavljeni podatki o rasti francoskega gospodarstva, so presenetili celo tiste, ki so menili, da jih v precej mračnem francoskem in svetovnem ozračju res ne more nič več.
Po uradnih francoskih statističnih podatkih je francosko gospodarstvo v tretjem četrtletju leta 2025 doseglo nepričakovano rast v višini 0,5 odstotka, kar je prvič po letu 2023. To je bilo presenečenje, saj je francosko gospodarstvo od začetka leta 2024 tako rekoč stagniralo, z zanemarljivimi stopnjami rasti v višini 0,1 odstotka v prvem in 0,3 odstotka v drugem četrtletju.
Če v zadnjih treh mesecih leta ne bo prišlo do nenadnega preobrata, bo francoski cilj – gospodarska rast v višini 0,8 odstotka v letu 2025 – po vsej verjetnosti dosežen, kar bi celo preseglo napovedanih 0,7 odstotka.
"Izjemen rezultat," je izjavil francoski minister za gospodarstvo Roland Lescure. "Kljub političnim pretresom in mednarodnim negotovostim naša podjetja vlagajo, izvažajo in potiskajo državo naprej."
In res je, rezultat je izjemen, če pomislimo, da je Francija že več kot dve leti v globoki politični krizi, zaradi katere vse bolj spominja na Italijo iz obdobja dolgotrajne politične nestabilnosti, ko so se premieri in vlade menjavali skoraj vsako leto. Ne le da je Francija v dveh letih zamenjala pet premierjev, tudi trenutni predsednik vlade Sébastien Lecornu je odstopil dan po tem, ko je predstavil imena svojih ministrov – le da je nekaj dni pozneje sprejel predlog predsednika Emmanuela Macrona, naj vendarle ostane na čelu vlade, sestavi nov kabinet in poskuša v francoskem parlamentu pridobiti podporo za proračun za leto 2026.
Bloomberg
Francosko politično prizorišče je v pretresih že od poletja 2024, ko je Macron po slabem rezultatu svoje stranke na volitvah v Evropski parlament poskušal okrepiti svoj položaj z razpisom predčasnih volitev – tveganjem, ki se mu je politično maščevalo. Francija je namreč dobila parlament, skoraj enakomerno razdeljen med tri rivalske bloke – skrajno levico Jean-Luca Mélenchona, Macronov sredinski tabor in skrajno desnico Marine Le Pen –, pri čemer noben od njih nima dovolj poslancev za samostojno vladanje. V takšnih razmerah je bil prejšnji premier François Bayrou v parlamentu razrešen – kar je bila nekakšna povračilna poteza poslancev, potem ko je v proračunski predlog za leto 2026 vključil ostre varčevalne ukrepe in zamrznitev socialnih transferjev.
Prav zato je gospodarska rast presenečenje – politične razmere, ki so Franciji prinesle znižanje bonitetne ocene pri treh najuglednejših svetovnih bonitetnih agencijah, bi po teoriji morale imeti ravno nasproten učinek. Ekonomska teorija namreč uči, da hude politične težave običajno povzročijo gospodarsko stagnacijo ali nazadovanje, saj povečujejo negotovost, odvračajo vlagatelje in vodijo v politike, ki škodujejo gospodarski rasti. Zato se postavlja vprašanje, ali primer Francije – pa tudi nekaterih drugih držav, ki kljub notranjim političnim napetostim beležijo gospodarsko rast, kot je na primer Poljska – dejansko spodkopava temeljne postulate ekonomske teorije. In ali se vloga države ter politikov v gospodarstvu danes zmanjšuje? Je gospodarstvo v sodobnem času postalo odporno proti politiki?
Preusmeritev francoskega gospodarstva
Če podrobneje analiziramo stanje francoskega gospodarstva, postane jasno, da je rast v tretjem četrtletju pravzaprav posledica povečanja izvoza – predvsem zaradi dobav letalske in farmacevtske industrije – ter delno posledica večjih korporativnih naložb v domačem okolju. Po besedah vodje oddelka za nacionalne račune pri francoskem nacionalnem statističnem uradu (INSEE) Marie Leclair se je francoski izvoz med junijem in septembrom povečal za 2,2 odstotka, medtem ko se je uvoz rahlo zmanjšal.
"Ta prispevek zunanje trgovine je bil pričakovan in se je zdaj tudi uresničil," je pojasnila, pri tem pa dodala, da je bila rast v višini 0,3 odstotka v drugem četrtletju posledica predvsem povečanja industrijskih zalog.
Kupce na tujih trgih so v zadnjih mesecih našli francoski letala, stroji in farmacevtski izdelki. Povečanje zalog z večjo proizvodnjo v prvih mesecih leta je bilo po besedah ekonomista družbe Allianz Trade Maxima Darmeta mogoče zaradi "zmanjšanja preostalih ozkih grl v dobavnih verigah (pomanjkanje delov ali materiala, primanjkljaj delovne sile), ki so obstajala še od pandemije covida 19".
Bloomberg
Poleg tega ta novi zagon odraža tudi "začetne učinke ponovnega zagona evropskih programov oboroževanja", opaža ekonomist pri BNP Paribas Stéphane Colliak in poudarja, da se to "čuti tako v Franciji kot v drugih državah". Med drugim se je povečal francoski izvoz v Nemčijo, ki je začela obsežno krepiti svoje oborožene sile.
Za francoski izvoz kmetijsko-prehranskih izdelkov ter pijač in žganih pijač pa takšnega trenda ni – ta upada, zlasti izvoz v Kitajsko in ZDA. "Zdi se, da že opažamo prve učinke (Trumpovih) carin," je opozorila Leclair iz INSEE.
Na domačem prizorišču je druga spodbudna novica močna rast poslovnih naložb, ki so se v tretjem četrtletju kljub negotovostim glede obdavčitve in makroekonomskih obetov države povečale za 0,9 odstotka. To povečanje je zajelo proizvodnjo blaga in opreme ter informacijsko-komunikacijski sektor, ki vključuje predvsem digitalne tehnologije. Nedvomno gre tudi za odraz močnega investicijskega zagona na področju umetne inteligence (AI), kar bi lahko pomenilo dobro novico za prihodnjo produktivnost francoskega gospodarstva.
Zunanji dejavniki odločilni za počasno rast
Podatki kažejo, da Franciji vendarle ni uspelo izničiti ekonomskih zakonitosti o vplivu politike na gospodarsko rast. Potrošnja, ki zajema približno polovico francoske gospodarske dejavnosti, ostaja šibka, politična negotovost in parlamentarne razprave o proračunu pa so povzročile upočasnitev korporativnih naložb.
"Kazalniki za september, povezani z naložbami in povpraševanjem po kreditih, se začenjajo slabšati," opozarja Darmet, ki se boji "padca ob koncu leta".
Podjetja se namreč vse bolj bojijo višjih davkov in zahtevnejšega poslovnega okolja, zato francoski ekonomisti v zadnjem četrtletju leta ne pričakujejo ponovitve rezultatov iz tretjega četrtletja.
"Hitro sprejetje proračuna, ki ohranja zaupanje podjetij in gospodinjstev, bo ključno za ohranitev tega zagona," je priznal francoski minister za gospodarstvo Lescure.
Po drugi strani ekonomisti poudarjajo, da bo gospodarska rast Francije leta 2025 približno prepolovljena v primerjavi s prejšnjim letom predvsem zaradi zunanjih dejavnikov, čeprav je očitno, da Macron in njegovi premierji ne zmorejo zagotoviti stabilnega političnega vodenja, kar prav tako vpliva na gospodarstvo.
"Če pogledamo pretekli dve leti in letošnje rezultate, francosko gospodarstvo upočasnjuje, vendar ne verjamem, da je prepolovitev gospodarske rasti predvsem posledica Macronovih političnih potez in nestabilnosti vlad, temveč bolj zmanjšanega izvoza in potrošnje, ki pa sta posledici zunanjih dejavnikov," je v pogovoru za Bloomberg Businessweek Adria pojasnila Jelena Žarković, profesorica Ekonomske fakultete Univerze v Beogradu.
Čeprav francoska politična kriza ni imela dramatičnega vpliva na gospodarska gibanja, Žarković poudarja, da je očitno, da vpliv politike na gospodarstvo po svetu vse bolj narašča.
"Študentom razlagamo o prostem trgu in liberalni ekonomiji, a to v resnici ne obstaja. Natančneje, ta zgodba velja le za manjše igralce. Bolj ste gospodarsko pomembni in večje je vaše podjetje, bolj morate biti na tak ali drugačen način povezani z državo. To je letos najbolj nazorno pokazala inavguracija predsednika ZDA Donalda Trumpa – če pogledate, kdo je sedel v prvi vrsti. Tam so bili vodilni ljudje največjih podjetij, ne le ameriških, temveč svetovnih," pravi profesorica Žarković in dodaja, da so najbogatejši zagotovo tudi finančno prispevali k Trumpovi kampanji. "To se dogaja v vseh državah, le da je pri Trumpu vse to bolj razgaljeno, zato je pri njem kot nikjer drugje videti, kako močan je vpliv politike na gospodarska gibanja in velika podjetja."
Vrnitev k industrijski politiki
Trenutno razdvajanje globaliziranega svetovnega gospodarstva na dva ločena pola – pretežno ameriškega in pretežno kitajskega – polna trgovinskih in varnostnih napetosti ter številnih negotovosti, povzroča, da vloga politike in političnih voditeljev postaja vse pomembnejša. Geopolitični boj za redke kovine, energijo, podatke in dobavne verige je namreč postal odločilnejši za gospodarski uspeh držav kot za podjetja.
Ko je konec leta 2016 britanski tednik The Economist na naslovnici z naslovom Novi poslovni model Amerike prikazal Donalda Trumpa kot kralja, ob čigar nogah sedi zmeden poslovnež, je bila ta naslovnica razumljena predvsem kot kritika vse večjega vpliva politike na gospodarstvo z njegovim prihodom v Belo hišo. A ta vpliv se je nadaljeval tudi po tem, ko je Trumpa nasledil Joseph Biden, kar se je jasno pokazalo pri obravnavi preskrbe s kritičnimi materiali kot vprašanja nacionalne varnosti ter pri zakonu o znižanju inflacije, s katerim je država vložila ogromna sredstva v zeleni prehod.
Po besedah profesorice Jelene Žarković je vse to del industrijske politike, ki je bila 40 do 50 let povsem zapostavljena. Celo v ekonomskih teorijah se je dolgo štela za nepomembno, saj zahteva aktivno vlogo države in politikov.
"To je bilo popolnoma zanemarjeno, saj smo od 80. let živeli v obdobju deindustrializacije in se je poudarjal predvsem storitveni sektor kot glavno področje zaposlovanja. Vendar pa se je z nastopom Trumpa in Bidna v ZDA začela razprava o novi industrializaciji in novi industrijski politiki – tudi prek dveh zakonov, ki uvajata subvencije za podjetja, da bi proizvajala dobrine, ki so bile opredeljene kot strateške, bodisi polprevodnike bodisi baterije za električne avtomobile kot del zelenega prehoda," pojasnjuje Žarković. Dodaja, da je Trump v drugem mandatu temu pristopu dodal še carine ter v neposrednih pogajanjih o njihovem znižanju od držav zahteval velike naložbe v ameriško gospodarstvo. "Vsi ti ukrepi so zdaj zajeti pod izrazom reindustrializacija. In tega ne počnejo samo ZDA – tudi evropske države ponujajo podobne državne subvencije zasebnim naložbam, da bi vzpostavile nove tovarne za proizvodnjo izdelkov, pri katerih trenutno prevladuje Kitajska."
Bloomberg
Vse to zahteva aktivno vlogo države, najvišjih politikov in celotnega državnega aparata, zato je danes bolj kot kdaj prej očitno, da države, ki so se nekoč zaklinjale v svobodni trg, dejansko vodijo aktivno industrijsko politiko – prek velikih naložb in obsežnih programov.
Zato se postavlja vprašanje, ali imajo v primerjavi z zahodnimi državami prednost prav države z nadzorovanimi gospodarstvi, kot je Kitajska. Profesorica z beograjske univerzitetne Ekonomske fakultete meni, da prednosti nima le Kitajska, temveč nasploh azijske države, med njimi Japonska in tiste, ki so jih nekoč imenovali azijski tigri, saj so se po drugi svetovni vojni razvile prav zahvaljujoč močni industrijski politiki.
"Nasprotno pa so vse svetovne razvojne organizacije, kot sta Svetovna banka in IMF, dolgo časa revnim državam govorile, da pot do gospodarskega napredka ne vodi prek industrije, temveč prek storitvenega sektorja. Redki ekonomisti, kot je Dani Rodrik s Harvarda, so opozarjali, da morajo tudi majhne države skozi neko obliko industrializacije – a to takrat ni bilo popularno stališče," pojasnjuje Žarković. Dodaja, da zdaj, ko o tem govorijo politiki, ki pripravljajo programe subvencij in usmerjajo velike zneske javnega denarja, številni ekonomisti "menjajo ploščo" in o industrijski politiki ne govorijo nič več slabega. "Spreminja se ideologija. Ni še dosegla priporočil institucij, kot sta Svetovna banka in IMF, vendar je to le še vprašanje časa."
Da se podjetniki vendarle ne prepustijo preprosto na milost in nemilost političnim odločitvam, dokazuje tudi dejstvo, da so se številna francoska in evropska podjetja znala precej bolje prilagoditi Trumpovim carinam, kot se je pričakovalo. Indeks evropskih delnic, najbolj izpostavljenih carinam, ki ga spremlja Goldman Sachs, je oktobra presegel širši trg – za dvakrat več kot indeks Stoxx Europe 600 in trikrat več kot delnice podjetij, usmerjenih predvsem na domači trg.