Reportaža iz 'pankrtske republike': V iskanju šerifovskega komunizma in ruskih vojakov

Nekoč so rdeče zastave s srpom in kladivom plapolale nad polovico stare celine. A od kaosa in brezpravnosti, ki sta sledila razpadu Sovjetske zveze in njenih satelitskih držav, se je marsikaj spremenilo. Razen v majhni nepriznani uporniški republiki na nepreglednih ravninah Vzhodne Evrope.

Pridnestrska republika je ozek in podolgovat del ozemlja nekje med reko Dnester na vzhodu Moldavije in mejo z Ukrajino. Uporniška separatistična regija, ki je ne priznava nobena članica Združenih narodov, obsega 4.160 kvadratnih kilometrov ali 12 odstotkov ozemlja Moldavije, ene najrevnejših in najmanj obiskanih evropskih držav.

Uporniška republika, ki jo je ameriški pisatelj Tyrone Shaw poimenoval pankrtska republika, ima vse značilnosti, ki bi jih pričakovali od suverene države: potne liste, valuto, vojsko, meje in parlament.

Turistična znamenitost Moldavije

Razlogov za obisk Moldavije ni veliko. V državi brez izhoda na morje, ki mi jo je cinični domačin opisal kot 'pazduho Evrope', najdete tri največje vinske kleti sveta in nekaj čudovitih pravoslavnih katedral. A seznam znamenitosti se kmalu konča.

Na vrhu seznama je prav Pridnestrska republika, nekakšna država v državi, ki ostaja zvesta svojemu komunističnemu izročilu in Rusiji. V ta od boga pozabljeni del vzhodnoevropskega nižavja sem se odpravil iskat duhove Sovjetske zveze, na mojo srečo pa vodene oglede v ta predel organizira neobičajni Italijan srednjih let Rubens, ki je svoje mesto v svetu našel v Moldaviji.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Rubens prezira visoke davke, cepljenje in pomehkužene evropske voditelje, ki jih vidi kot lutke novega svetovnega reda. V moldavski prestolnici Kišinjev, sivem postsovjetskem mestu, kamor se je iz Italije preselil pred dobrimi desetimi leti, si je ustvaril svoj mali raj.

Zgovorni Italijan me je na vroč avgustovski popoldan z nasmeškom na licu toplo sprejel v svojem hostlu v mondenem predelu sicer pustega Kišinjeva, kjer se zadnja leta obsežno trudijo polepšati okolico. Hostel, ki ga je poimenoval po svoji najstniški hčerki Ioniki, je z leti opremil s starimi zemljevidi sveta 20. stoletja in klasičnim potovalnim kičem, ta pa je z njegovim dolgoletnim trudom pridobil naziv najboljšega hostla v državi.

Ionika današnjega dne je neobičajno stičišče mladih Ukrajincev, ki se uspešno izogibajo vpoklicu v vojsko, izkušenih zahodnih popotnikov, ki iščejo 'nekaj več' kot tradicionalni turistični aranžma, in občasnih čudakov, ki lovijo srečo z moldavskimi dekleti.

Na sobotno jutro, ko se je polmilijonska prestolnica še prebujala, je Rubens na zelenici pred hostlom zbral pretežno zahodne goste Ionike. Ker je bilo zanimanje za obisk Pridnestrja večje kot običajno, je za pomoč pri organizaciji ogleda prosil svojo ženo. Napolnili smo dva osebna avtomobila in se odpeljali do mejnega prehoda uporniške republike.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Meja kot vsaka druga

Prihod v Pridnestrsko republiko se ne razlikuje od prihoda v katero koli drugo državo. Mejne točke državice varujejo ruski vojaki, obiskovalec pa prejme posebni vstopni papir, saj bi lahko pridnestrski žig potovalcem na drugih mejnih prehodih povzročil težave.

Zahvaljujoč Rubensu, je bila vstopna kontrola bliskovito hitra. Z leti je razvil osebni odnos s številnimi mejnimi policisti in vojaki, ki so po njegovih besedah od nekdaj isti. Zgovorni Italijan pa mi je večkrat zabičal, naj pod nobenim pogojem ne izgubim vstopnega papirja, saj me ni želel reševati iz zapora.

Prva postaja vodenega ogleda je bilo pokopališče ruske imperialne vojske in žrtev druge svetovne vojne. Skrbno urejeno pokopališče kazijo bližnja načeta blokovska naselja, ki so na prvi pogled videti nespremenjena od vrhunca hladne vojne.

"Vse je prazno," mi o belo-modrih šestnadstropnih blokih pove Rubens. "Stanovanje v takšnem bloku te bo stalo sedem tisoč evrov. Če ga želiš najeti, pa boš za najemnino plačal 50 evrov na mesec," smehljaje doda Italijan.

V pretežno rusko govoreči enklavi po uradnih podatkih živi približno 400 tisoč ljudi; uradni Kišinjev navaja, da je 360 tisoč od teh moldavskih državljanov. Rubens o teh podatkih dvomi in navaja, da jih ni več kot 250 tisoč. "Vsakdo, ki lahko, gre delat v Kišinjev," pove.

Tudi ta ocena se mi je zdela previsoka. Ulice Tiraspola in Benderja, največjih mest Pridnestrja, kjer se je v časih Sovjetske zveze iz nešteto tovarn vil črn industrijski dim, so popolnoma prazne. Človek zgolj občasno vidi kakšno zdelano lado in ostarele prebivalce, ki radovedno buljijo v neznane tujce.

"To je glavna avenija mesta Bender," pojasni Rubens in s prstom pomoli vzdolž ulice, kjer ni bilo žive duše. Leninova ulica – ena številnih v uporniški republiki – povezuje glavni kolodvor in kulturni dom Benderja, ki je sicer šele četrto največje mesto Moldavije, medtem ko ima sloves drugega največjega mesta v Pridnestrju. Kolodvor, narejen v stalinističnem neoklasičnem arhitekturnem slogu, je od začetka vojne v Ukrajini zaprt za potniški promet. Na prašnih oknih nekoč živahne železniške postaje danes visi list papirja, ki v angleščini vse obiskovalce opozarja, naj ne hodijo po tirih. "To je zaradi mojih ogledov," se pohvali Rubens.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Od sanj o neodvisnosti do ruske realnosti

"Jabolko spora v konfliktu med Moldavijo in Pridnestrjem je bil politični diskurz združitve Moldavije z Romunijo. Ta ideja je bila živa v zgodnjih devetdesetih letih in je povzročila alarm v Pridnestrju, saj so se bali vnovične okupacije Romunije," je za Bloomberg Adria povedal Urban Jakša, raziskovalec in poznavalec postsovjetskega prostora.

Trideset let pozneje malo znane pridnestrske regije ne priznava nobena članica Združenih narodov – niti njena pokroviteljica Rusija, ki ima v drža[1]vici približno 1.500 vojakov. Ruske enote so tu od začetka devetdesetih let, njihove glavne naloge pa so po navedbah Moskve vzdrževanje miru in varovanje skladišč streliva. Moldavska predsednica Maia Sandu jih je že večkrat pozvala, naj odidejo, češ da njihova nedovoljena prisotnost krši suverenost in nevtralnost njene države.

Zgodba pridnestrskih sanj o neodvisnosti se je začela nekaj let pred razpadom Sovjetske zveze. Napetosti med Moldavijo in Pridnestrjem, takrat delom Moldavske sovjetske socialistične republike, so se pojavile že leta 1988, ko se je del prebivalstva republike začel zavzemati za nacionalistične politike in neodvisnost od Sovjetske zveze.

Še pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je Pridnestrje želelo ostati del umirajoče konfederacije kot samostojna republika, zato je leta 1990 razglasilo neodvisnost od Moldavije. Leta 1992 se je spopadlo z Moldavijo, ki je leto prej razglasila neodvisnost.

"Za rusko zunanjo politiko ima Pridnestrje še vedno velik pomen, predvsem kot prepreka vključevanja Moldavije v evroatlantske povezave," pove Jakša. "Za Rusijo je pomembno tudi to, da večina ljudi tu govori rusko, zaradi česar se čuti dolžna, da te ljudi zaščiti ali pa to izkoristi kot povod za vojaško intervencijo, kot smo videli na vzhodu Ukrajine."

"Pridnestrska republika združuje najslabše vidike komunizma brez prednosti socialistične varnostne mreže. Ideologije je malo, razen mišljenja, da je rešitev države v vzhodni usmeritvi proti Moskvi," je za Red Line povedal pisatelj Shaw.

Edine nenačete zgradbe nepriznane republike krasi bleščeča zlato rumena šerifova zvezda, ki govori zgodbo o divji privatizaciji po sovjetskem razpadu.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Prihod šerifa prinese red na divji vzhod

Pridnestrju je težko govoriti brez pretirane uporabe klišejev. Državico napaja nostalgija po preteklih časih sovjetskega bratstva, ko je imel vsak državljan zagotovljeno stanovanje in službo. Čeprav prebivalci nekoč industrijsko bogate državice niso imeli veliko, so bili po njihovih besedah srečni. Težko je trezno razmišljati o preteklih časih brez pretirane nostalgije, a pridnestrska resničnost leta 2024 ni bleščeča, zato domačinom ne morete zameriti poveličevanja proletarske preteklosti.

Danes sta na voljo brezplačen ruski plin, ki ga pridnestrske oblasti izvažajo v Moldavijo, in vseprisoten poslovni konglomerat Sheriff. Preiskovalna organizacija RISE Moldova, ki je Pridnestrje poimenovala »šerifova republika«, je ugotovila, da je bila do leta 2015 tretjina vsega denarja iz proračuna separatistične enklave izplačana podjetjem v Sheriffovi lasti. Njihova podjetja danes po vsej Evropi izvažajo blago, vse od tekstila do gradbe[1]nega materiala, kaviar pa vse do Združenih držav Amerike in Japonske.

Kot v preostalih postsovjetskih državah je tudi tukaj kapitalizem zamenjal petletke, privatizacija pa je okronala novo kasto oligarhov, ki bolj kot na brezmadežne poslovneže spominjajo na mafijske šefe.

Logotip podjetja je vseprisoten. Od super- in hipermarketov do bencinskih črpalk, megalomanskega nogometnega kompleksa, televizijskih postaj, destilarn in celo oglaševalskih agencij. Budno šerifovo oko, ki je zamenjalo srp in kladivo, bdi nad ujetim prebivalstvom postsovjetske ostaline.

V ameriških vesternih prihod šerifa v majhno brezpravno mestece običajno prinese prepotreben red. Prispodobo lahko razširimo tudi na Pridnestrje, kjer konglomerat Sheriff nadzoruje skoraj vse oblike dobičkonosnega zasebnega poslovanja. Vključil se je celo v politiko in šport ter pred tremi leti poskrbel za osupljive naslovnice, ko je nogometni klub konglomerata v madridskem Bernabeu z dve proti ena ugnal Real Madrid.

Podjetje Sheriff sta na začetku devetdesetih let ustanovila nekdanja agenta obveščevalne službe KGB Viktor Gušan in Ilja Kazmali. Gušan je z dolgoletnim pridnestrskim predsednikom Igorjem Smirnovom stkal tesno vez, s čimer je tlakoval pot do vzpostavitve monopola.

"Sheriff se je oblikoval s prestrukturiranjem sovjetskih podjetij v času divje privatizacije in postal klasično oligarhično podjetje, ki obvladuje različne sektorje. Začeli so preprodajati plin in nafto, pozneje pa razpršili portfelj z večjimi industrijskimi obrati," je povedal raziskovalec Jakša.

Vadim Krasnoselski, sedanji vodja Pridnestrja, čigar predsedniško kampanjo je financiral Sheriff, je podjetje označil za 'glavnega davkoplačevalca' v regiji. "Ustvarjajo nova delovna mesta in vlagajo,« je predsednik dejal za AFP. »So zanesljiv partner, lahko jim zaupamo."

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Sovjetske zvezde

Vsenavzočen pa ni zgolj logotip oligarhičnega konglomerata. Obiskovalca mrko pozdravijo tudi številni kipi ustanovitelja Sovjetske zveze Vladimirja Lenina in številni spomeniki vojaških herojev. »Še eno spominsko obeležje drugi svetovni vojni?« so proti koncu vodenega ogleda godrnjali udeleženci izleta. »Zadnji danes, prisežem,« jih je vedno znova miril Rubens, ki je potihoma užival v nejevolji turistov.

Ob tolikšnem številu spomenikov v čast veličastne preteklosti človek pozabi na sedanjost, kaj šele na prihodnost. Poleg Leninovih in Marxovih ulic je za turiste najbolj razburljiva Cesta 25. oktobra, edina živahna ulica. Ob njej stojijo pridnestrski parlament, park carice Katarine Velike in nekaj pomembnih spomenikov, med drugim tudi spomin na jedrsko katastrofo v Černobilu.

Čeprav se Rubens trudi obiskovalcem v omejenem časovnem okvirju pokazati čim več znamenitosti, človek hitro izgubi stik z resničnostjo tamkajšnjega življenja. Celoten ogled kmalu postane nekakšen sovjetski safari, kjer bedna siva realnost postane predmet posmeha zahodnih turistov. Tudi številne nišne potovalne agencije ponujajo turistične aranžmaje ogledov, ki uporniško republiko prikazujejo kot sovjetski živalski vrt.

Nejasna prihodnost s komunizmom prežetega prebivalstva

Kako je videti sedanjost nepriznane republike, ujete med antagonističnima sosedama, katere mlado prebivalstvo je v iskanju priložnosti pobegnilo bodisi na vzhod bodisi na zahod? "Glavna beseda, s katero bi republiko opisal danes, je normalizacija," pove poznavalec Jakša. "Na eni strani normalizacija ekonomskih odnosov, na drugi pa normalizacija pogledov mednarodne skupnosti na tako imenovani de factodržave. Medtem ko so bile v devetdesetih te tvorbe videne kot začasne izjeme, so zdaj po treh desetletjih sprejemljive."

Jakša meni, da je v interesu Pridnestrja ohranjanje statusa quo: izvoz blaga v EU in uvoz plina iz Rusije. »Ekonomski pragmatizem je eno od glavnih orodij, s katerimi lahko razumemo zunanjepolitično usmerjenost Pridnestrja.«

Pridnestrje je v svoji zunanjepolitični usmeritvi ujetnik geografije. Ujeto med trenutno prozahodno usmerjeno Moldavijo na zahodu in vojskujočo se Ukrajino na vzhodu, mora biti nepriznana država pri svoji izbiri partnerjev in sovražnikov previdna.

Na mnogo točkah po državi lahko obiskovalec vidi tako Moldavijo kot Ukrajino, po poročanju nekaterih domačinov pa se na jasno in mirno noč občasno sliši rusko raketiranje ukrajinske Odese.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Kljub izraziti proruski orientaciji državice, navzočnosti ruske vojske in številnim zastavam Ruske federacije pa ni vse črno-belo. O tem priča tudi zgodba mlade domačinke, ki se je mimo gromozanske ruske zastave ponosno sprehajala z ukrajinsko broško.

"V odnosu do vojne v Ukrajini se je Pridnestrje odločilo za nevtralnost, kajti kar koli bi izbrali, tretjina prebivalstva ne bi bila zadovoljnih," pove strokovnjak za postsovjetski prostor Jakša. Etnična sestava republike je približno tretjinsko ruska, tretjinsko ukrajinska in tretjinsko moldavska. "Pridnestrje danes v EU izvozi trikrat več blaga kot v Rusijo, zaradi vojne v sosednji Ukrajini pa je republika še bolj odvisna od Moldavije in EU."

Ekonomsko in vojaško podhranjena moldavska vojska trenutno nima zmogljivosti, da bi si z vojaškim posredovanjem priključila Pridnestrje. "Priključitev regije kratkoročno ni verjetna," pove Jakša, ki opozori na morebitno rusko izčrpanost zaradi ukrajinske vojne. "Stanje se lahko spremeni, če bi se omajala notranja stabilnost Rusije in zmanjšala njena možnost posredovanja, ko bi Moldavija na primer prejela dodatno pomoč v obliki orožja in urjenja vojske," doda.

»Ohranjanje statusa quo dolgoročno ni izvedljivo, saj ga nenehno spreminja razplet vojne v Ukrajini. Lahko se zgodi tudi, da pride do rešitve teritorialnega konflikta še pred koncem vojne,« razmišlja poznavalec Jakša.

Nazaj v prihodnost

"Rad se vračam v Pridnestrje," je ob koncu vodenega ogleda povedal Rubens. Nekateri soudeleženci ogleda so medtem povedali, da je država še vedno nepokvarjena. Kolikor je nepokvarjena, kar zadeva silovite tokove globalizacije, pa je tudi odporna proti izboljšanju ekonomskega in družbenega položaja svojih prebivalcev. Povprečna plača Pridnestrske republike je okoli 250 evrov na mesec, zaradi pritiskov državno sponzorirane oligarhije pa o ekonomski svobodi ne moremo govoriti.

"Zdi se mi, da je to popolnoma druga država," mi je na vprašanje, kaj si misli o Pridnestrju, povedal mlad Moldavijec. "Med Kišinjevom in Tiraspolom je ogromna razlika. Stari ljudje v Moldaviji pravijo, da je bilo življenje v Sovjetski zvezi boljše, prebivalci Pridnestrja pa še vedno verjamejo v to."

Prihodnost, kot se strinjajo številni poznavalci, je neodločena in medla. Negotov položaj, ki ga je dodatno zapletla vojna v sosednji Ukrajini, ponuja številne priložnosti pridnestrski eliti, pozablja pa se na pogosto ujete domačine, ki razen nostalgije in spominov nimajo ničesar.