Volilni poraz Viktorja Orbána po 16 letih neprekinjene oblasti na Madžarskem nedvomno pomeni prelomnico za Evropsko unijo. Vladajoči politiki in del opozicijskih po vsej EU so pozdravili spremembe na Madžarskem, prepričani, da bo nova madžarska vlada pod vodstvom Pétra Magyarja imela bolj konstruktiven odnos s preostalo "evropsko šestindvajseterico" in da uradna Budimpešta ne bo več najpogostejši zaviralec pri oblikovanju politik EU, zlasti na področju varnosti in zunanje politike.
Vendar Orbanov odhod ne bo samodejno pomenil, da bodo srečanja voditeljev EU v Bruslju manj napeta in odločanje bolj predvidljivo. Unija namreč vstopa v obdobje vzpostavljanja "strateške avtonomije" od Združenih držav Amerike ter "notranjega preoblikovanja", v katerem je pod vse večjim pritiskom pravica držav članic do veta pri odločanju o evropski zunanji ter varnostno-obrambni politiki. Še več, pod vplivom globalnih strateških sprememb in potrebe po krepitvi evropskih vojsk je prišlo do preobrata tudi pri nekaterih ustanoviteljicah EU, ki so bile doslej odločne nasprotnice skupnega zadolževanja EU, zdaj pa zagovarjajo nekakšno inflacijsko unijo.
Če k temu dodamo še energetske izzive, gospodarsko krizo in nestabilne geopolitične razmere, v katerih se od EU pričakuje jasno opredeljevanje med sprtima stranema v gospodarsko-varnostni hladni vojni med ZDA in strateškim dvojcem Kitajska-Rusija, je povsem jasno, da "evropsko sedemindvajseterico" čakajo težke odločitve ter še veliko dolgih in mučnih pogajanj po bruseljskih hodnikih moči. In tu zaviranja posameznih držav članic bruseljskim elitam ne bo več mogoče prikazovati kot zlorabo, motivirano z neliberalno ali prorusko politiko, kot je to veljalo v Orbanovem primeru.
ŽRTVOVANJE PRAVICE VETA: Čeprav je bila Orbanova vlada najglasnejši in najpogostejši "partybreaker" bruseljskih vrhov, še zdaleč ni bila edina. In skoraj zagotovo ne bo zadnja, zlasti če se uresničijo sanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki jih je razkrila takoj po koncu madžarskih parlamentarnih volitev. Orban ni še niti začel pakirati stvari za selitev iz premierskega kabineta, ko je predsednica izvršnega organa EU javno pozvala "evropsko sedemindvajseterico", naj Bruselj dobi večjo moč nad nacionalnimi vladami pri sprejemanju in izvajanju zunanjepolitičnih odločitev in politik, namesto da bi posameznim državam dopuščali uporabo veta.
"Prehod na glasovanje s kvalificirano večino v zunanji politiki je pomemben način preprečevanja sistemskih blokad, kot smo jim bili priča v preteklosti," je dejala predsednica Evropske komisije in evropske vlade pozvala, naj "izkoristijo trenutni zagon".
Depositphotos
Po veljavnih pogodbah EU se zunanja politika EU zaradi zaščite nacionalne suverenosti usklajuje s konsenzom, pri čemer je bila pred 15 leti ustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS), zadolžena za koordinacijo in izvajanje, ne pa tudi za oblikovanje zunanje politike EU. Sprememba tega koncepta bi bila zelo kontroverzna, zato bi se tudi nekatere izrazito proevropske države verjetno uprle možnosti izgube nadzora nad zunanjo politiko in se soočile z možnostjo, da bodo morale privoliti v odločitve, ki jim nasprotujejo.
KDO BO NOVI ORBAN: Toda tudi brez te spremembe ne manjka kandidatov za "novega Orbana", ki bi lahko zavirali ali odlagali evropsko vojaško in finančno pomoč Ukrajini, nove pakete sankcij proti Rusiji ter diplomatske izjave EU, usmerjene proti Rusiji, Kitajski, Gruziji, Egiptu ali Izraelu. Orban je namreč užival v vlogi nasprotnika – zlasti pri vprašanjih širitve EU, politike do Ukrajine in proračunskih obveznosti – in s tem drugim vladam, od katerih so nekatere delile del njegovega skepticizma, omogočal izogibanje neposredni konfrontaciji. Njihovi pomisleki so bili preprosto pogosto prikriti za Orbanovo uporabo pravice veta.
"Orbanov politični padec je morda zaključil eno poglavje, vendar je hkrati odstranil politični blažilnik – EU pa prisilil, da se s svojimi notranjimi delitvami sooči veliko bolj neposredno kot v zadnjih letih," ocenjuje Luke Zahner, nekdanji ameriški diplomat in višji sodelavec Centra za ameriški napredek, ki pričakuje, da se bo pravi preizkus za EU začel, ko bo začetni občutek olajšanja zbledel. "Vprašanje je, ali so države članice pripravljene svoje razlike obravnavati bolj transparentno, namesto da dopuščajo, da se nesoglasja skoncentrirajo pri enem samem akterju."
Kandidati za Orbanovo vlogo prihajajo predvsem iz manjših držav, tako imenovanih novih članic EU, kot so Bolgarija, Slovaška, Češka, Slovenija in Romunija. Že na prvem vrhu voditeljev EU, na katerem je Orban po volilnem porazu samovoljno manjkal, so bile vse oči uprte v slovaškega premierja Roberta Fica, ki pa ni kazal znakov Orbanove obstruktivne taktike. Nasprotno, potem ko je po naftovodu Družba skozi Ukrajino proti Madžarski in Slovaški znova stekla ruska nafta, je Fico nenadoma začel podpirati evropske integracije Ukrajine, kar je poudaril tudi ob osebnem srečanju z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim.
Tako kot Fico se tudi češki premier Andrej Babiš ni izkazal za potencialnega zaviralca, čeprav ga z Orbanovimi trdo desničarskimi in populističnimi stališči povezujejo številne ideološke sorodnosti. Še več, oba sta podprla posojilo v vrednosti 90 milijard evrov za Ukrajino, se srečala z Zelenskim in obljubila podporo ukrajinski poti proti članstvu v EU.
Vendar je prepričljiva zmaga stranke Napredna Bolgarija na predčasnih parlamentarnih volitvah v ospredje postavila nekdanjega bolgarskega predsednika Rumena Radeva kot novega možnega zaviralca odločitev v Bruslju zaradi njegovih proruskih stališč in izrazitega nasprotovanja evropski podpori Ukrajini pri obrambi pred rusko invazijo. Tako kot so številni v Bruslju v njem videli "bolgarskega Orbana", so tudi ruski mediji trdili, da bo Radev spremenil bolgarsko zunanjo politiko in da bo "Sofija zelo verjetno postala enako "neudobna" za Bruselj kot Budimpešta".
Nasprotno se je Radev bolgarskim volivcem predstavljal kot "bolgarski Magyar", po volilni zmagi pa ni izpolnil ruskih pričakovanj, da se bo zavzel za to, da Bolgarija preneha biti ena glavnih dobaviteljev streliva Ukrajini. Na vprašanja, ali bo nekdanji pilot lovskega letala MiG-29 prevzel vlogo, ki jo je v EU v zadnjih letih imel Orban, je dopisnik za jugovzhodno Evropo nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Michael Martens odgovoril, da je kratek odgovor ne, daljši pa bi moralbiti: ne, ampak ... Po njegovi oceni so strahovi, da bi Sofiji kmalu lahko vladal "novi Orban", pretirani.
Depositphotos
"Vprašanja zunanje politike so imela v predvolilni kampanji zanemarljivo vlogo. Gospodarske razmere in strah pred inflacijo prevladujejo med skrbmi večine volivcev," je poudaril Martens in dodal, da je Radev daleč od dvotretjinske večine v parlamentu, s katero bi lahko državo "preoblikoval" po madžarskem modelu.
V nasprotju z Orbanom, ki je status črne ovce gradil skozi desetletje sistemske konfrontacije z Brusljem, podprte z discipliniranim strankarskim aparatom, globokimi mrežami po evropski desnici in trajnostno strategijo uporabe veta kot vzvoda, Radev takšnega zaledja nima. Institucionalna zmogljivost Bolgarije je šibkejša in precej bolj odvisna od financiranja EU, zato so se številni bolgarski voditelji praviloma izogibali teatralnim sporom z Brusljem. Tudi sam Radev je nakazal, da bo Sofija nadaljevala svojo »evropsko pot«, čeprav je hkrati pozival k večjemu "pragmatizmu" do Rusije, s čimer je nakazal nadaljevanje tako imenovanega transakcijskega pristopa oziroma politike "usluga za uslugo".
Medtem ko je Orban rutinsko absorbiral politične in finančne stroške blokiranja odločitev v Bruslju, Radev in Fico te možnosti ne bosta imela, saj sta njuni državi izrazito gospodarsko odvisni od EU in zato ranljivejši ter bolj izpostavljeni pritiskom Bruslja. Babiševa Češka in Slovenija – kjer se Janez Janša približuje vrnitvi na premierski položaj – sta gospodarsko manj izpostavljeni, vendar bi lahko bolj fragmentirana domača politična prizorišča otežila vzdrževanje morebitne dolgotrajne konfrontacije Babiša in Janše z institucijami EU.
In medtem ko je Orbanova vzdržljivost temeljila predvsem na njegovi stabilni parlamentarni večini, ki ga je izolirala pred notranjimi nesoglasji, Bolgarija, Slovaška, Slovenija in Češka delujejo v okviru nestabilnejših koalicijskih struktur, kjer bi lahko notranje delitve omejile njihovo sposobnost izvajanja trajnejše opozicijske strategije na ravni EU. Paradoksalno ima prav Peter Magyar največ možnosti, da postane "novi Orban". Njegova retorika sicer nakazuje prelom z Orbanovim slogom vladanja, vendar je ideološko in politično predvsem njegova bolj uglajena različica, poleg tega pa razpolaga z dvotretjinsko večino.
Depositphotos
VEČJI PRITISK NA PARIZ IN BERLIN: Orbanov odhod iz kroga evropske sedemindvajseterice pa dramatično povečuje pritisk na Nemčijo in Francijo, ki jima je Orbanovo zaviranje dolga leta služilo kot učinkovit izgovor za pomanjkanje lastnih drznih potez. Pariz in Berlin sta lahko javno brez težav podpirala širitev EU ali večje finančne in vojaške obveznosti do Ukrajine, saj sta vedela, da bo izvajanje teh politik ustavljeno, upočasnjeno ali vsaj razvodenelo v konkretnih odločitvah.
Z drugimi besedami, Orban jima je omogočal, da sta Ukrajini veliko obljubljala, ne da bi se morala resnično zavezati politikam, ki bi bile kontroverzne za njuno domačo javnost.
Brez Orbana te politične igre Francozi in Nemci ne morejo več igrati. To se že zdaj jasno vidi pri vprašanju hitrega vstopa Ukrajine v EU, saj širitev EU ni posebno priljubljena niti v Franciji niti v Nemčiji. Francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Friedrich Merz ne moreta več zgolj trepljati Zelenskega po rami, medtem ko ta vztraja, da bi Ukrajina že prihodnje leto postala članica EU. Domača politična dinamika – vse od moči desničarskih populističnih gibanj do širših skrbi zaradi gospodarskih pritiskov in institucionalnih zmogljivosti – namreč prinaša resnične omejitve. V Franciji se skepticizem do širitve prekriva z volilno močjo Nacionalnega združenja Marine Le Pen in Jordana Bardella, v Nemčiji pa z vzponom Alternative za Nemčijo, ki jo vodita Alice Weidel in Tina Chrupalla.
Tako je nastal paradoks, da sta brez Orbanove zavore prav Macron in Merz "spustila rampo" Kijevu, saj v okviru mirovnih pogajanj z Rusijo Ukrajini nista pripravljena čez noč podeliti polnopravnega članstva v EU s pravico glasovanja. Ne le to, Pariz in Berlin ji ne želita podeliti niti finančnih koristi članstva v EU.
Natančneje, Berlin zagovarja, da bi Ukrajina dobila status "pridruženega članstva", v okviru katerega bi Kijev sodeloval na ministrskih in voditeljskih srečanjih, vendar brez glasovalne pravice in brez "samodejne uporabe" skupnega proračuna EU, medtem ko Pariz takšno polčlanstvo imenuje status integrirane države, po katerem bi bilo treba dostop do skupne kmetijske politike in evropskih financiranj, kot je kohezijska politika, "preložiti na obdobje po pristopu".
Z drugimi besedami, Pariz in Berlin Kijevu nista pripravljena podeliti glasovalnih pravic v Svetu EU niti dostopa do kmetijskih skladov EU, ki zajemajo dve tretjini proračuna EU, saj bi Ukrajina zaradi svoje velikosti dramatično spremenila politično in finančno dinamiko celotnega bloka. Ukrajina bi namreč dejansko prejela večino denarja za kmetijstvo, s čimer bi neposredno ogrozila nemške, francoske in poljske kmete. Poleg tega se številni v EU bojijo, da bi tako ekspresno članstvo Ukrajine razvrednotilo pomen samega članstva.
Paradoksalno je tudi, da se brez Orbanove zavore razkrivajo globlje delitve znotraj Unije ter veliko bolj fragmentirani in manj predvidljivi vzorci odpora skupnim zunanjepolitičnim ukrepom. To bi lahko dodatno zapletlo sprejemanje odločitev, EU pa čakajo številne težke odločitve – od reševanja energetske krize in zagotavljanja stabilne oskrbe z energijo do vojne v Ukrajini in krepitve vojaške pripravljenosti za morebitni spopad z Rusijo ter vzpostavljanja strateške avtonomije od ZDA. Hkrati Unija vstopa tudi v obdobje notranjega preoblikovanja, v katerem si prizadeva omejiti moč veta držav članic.
.webp){kind=icon}
