Le nekaj ur po tem, ko sva s partnerko Tess prispela v avstrijsko dolino Montafon, sva se v vasi Schruns znašla v gostilni, obiti z lesom. Nasproti mene je sedel Hannes Schneider, najin smučarski vodnik v prihodnjih nekaj dneh. Schneider, zdrav in vesel moški z neenakomernim črnim strniščem, je po mizi potisnil tablico, njen žareč zaslon pa je bil poln topografskih črt, ki so označevale vrhove in doline. Z enim prstom je na tablici zarisal pot in začrtal smučarsko turo, na katero smo se odpravili nekaj dni pozneje. Z drugo roko je k ustnicam dvignil kozarec svetlega piva in si privoščil požirek. V tej dolini je odrasel in kot vodnik tu dela že štiri leta, zato sem vprašal, ali je po teh gorah že kdaj vodil Američana. "Ne, nikoli," je odgovoril. "Američanov tukaj ne vidimo veliko."
In točno to sem želel slišati. Montafon me je pritegnil ravno zato, ker je dolina v avstrijski regiji Vorarlberg neznana večini Američanom – pravzaprav kar večini turistov. Za ta kraj sem prvič slišal šele pred nekaj leti, ko je moj prijatelj nanj naletel povsem slučajno – in to jaz, ki se preživljam s pisanjem o smučanju. Prijatelj mi je povedal, da je Gargellen, eno od petih smučišč v dolini, "kot Alta na steroidih". Omemba tega letovišča v Utahu na eni od znamenitih smučarskih gora, znanih po obilnih količinah puhastega snega in zahtevnem terenu, je za nekoga, kot sem jaz, pravi magnet. Za nameček je prijatelj dodal še: "Tja nihče ne hodi. Pobočja so tako rekoč prazna."
Takšen opis je dandanes redek, še zlasti v Evropi, kjer je v turističnih letoviščih, kot sta St. Moritz in Courchevel, samoto že zdavnaj zamenjal blišč. Kdo bi jim zameril? Gora sama je le redko tista, ki podjetjem v smučarski industriji prinaša največ dobička (enodnevna vozovnica v Gargellenu stane le 65 evrov), prava zlata jama pa je vse okoli gore – kot so après dogodki, na katerih šampanjec teče v potokih, in hoteli, v katerih nočitev stane več kot dva tisoč dolarjev. Dobičkonosnost je tako postala neposredno povezana s sposobnostjo letovišča, da pritegne bogate obiskovalce. Splošna modrost veleva, da je v majhnem obsegu uspešnost poslovanja skorajda nemogoča.
Cassie Floto-Warner za Bloomberg Businessweek
Montafon se je tej logiki uprl in se zdaj zdi skoraj kot alpski Brigadoon. Pet smučarskih območij – Gargellen, Golm, Silvretta Montafon, Kristberg in Silvretta-Bielerhöhe – v več kot 40 kilometrov dolgi dolini se ponaša s skoraj 220 kilometri prog, ki se zaključujejo v 11 vaseh z granitnimi kockami po ulicah, kapelicami s čebulasto oblikovanimi zvoniki, kmetijami s poslopji iz temnega lesa ter majhnimi družinskimi hoteli. V nasprotju s preostankom Evrope, kjer tako rekoč vsi govorijo angleško, večina ljudi tukaj govori samo nemško, in še to v lokalnem narečju, ki ga drugi nemški govorci težko razumejo. V zraku veje vonj sveže pečenega kruha, pivo na smučišču pa stane manj kot štiri evre. Ko sva se prvi večer dobila s Schneiderjem, smo med sprehodom naleteli na hišo, pred katero so se sprehajali piščanci in dva osla.
Poleg vsega tega je tukajšnji sneg boljši, kot ima pravico biti. Japonski Niseko se ponaša z največjimi količinami snežnih padavin na svetu, bližnja letovišča St. Anton, Lech in Zürs si lastijo najbolj slovit avstrijski pršič, medtem ko se lahko Montafon pohvali z nečim redkejšim: s stalnim dotokom novega snega iz neviht, ki prihajajo z zahoda in juga ter vso svojo bero iztresejo prav na tem območju.
A danes skorajda nobeno smučarsko središče ni več imuno proti velikim poslovnim načrtom, še zlasti ker so podjetja, kot je ameriški Vail Resorts, svoje korporativne lovke začela ovijati tudi okoli evropskih gora. Švicarski Andermatt, na primer, je šel po poti kanadskega letovišča Whistler Blackcomb: prekomerno razvit je že do te mere, da se mu je najbolje kar izogniti. Spraševal sem se, kako dolgo bo v svoji nedotaknjenosti vztrajala dolina Montafon; čimprejšnji obisk se je zdel naravnost nujen. Tako sva januarja 2025 s Tess odletela v Zürich, tam najela avto in se vozila nekaj več kot dve uri – skozi čudovita švicarska mesta, mimo ogromnega Bodenskega jezera, ki ga napaja Ren, in po ozki, ovinkasti cesti – vse do Partenena, zadnje vasi na vrhu doline. Tam živi manj kot 400 ljudi, imajo pa le nekaj več kot peščico majhnih hotelov in domačij ter staro cerkev.
V našem gostišču v slogu brunarice nas je pozdravila lastnica s sivečimi blond lasmi, neprebojnim nasmehom in pordelimi lici. Nosila je dirndl, tradicionalno avstrijsko oblačilo, ki sem ga sicer videval po celotnem kraju; gre bolj za uniformo kot nošo. Znala ni niti besedice angleško, mimo množice družinskih fotografij in razpel (prebivalci doline Montafon so pretežno katoličani) pa naju je odvedla v najino špartansko sobo, v kateri so naju pričakali postelja, nočna omarica, omara, manjša kopalnica in majhno strešno okno, ki ti je, če si skozenj potisnil glavo, razstrl razgled na zasnežene gore.
S Tess sva se s Schneiderjem srečala zgodaj zjutraj in začeli smo turo, ki jo je pripravil za naju. Z lahkoto bi lahko smučali na stotinah urejenih prog ali pa jo mahnili zunaj začrtanih poti ter raziskali nekaj strmin, podobnih tistim v Alti, vendar je nepogrešljiv del avstrijske tradicije turno smučanje – ki je v tej dolini še posebej prisotno – in te izkušnje res nisva hotela zamuditi.
Načrt je bil obkrožiti Madriso, goro na bližnji meji s Švico. Na celodnevni skoraj 18-kilometrski poti po imenu Madrisa Rundtour smo presmučali in preplezali na tisoče metrov, skozi starodavne švicarske vasi in zasnežene pašnike pa smo se popeljali tudi z avtobusom in vlakom.
Naša prva etapa je zajemala vožnjo z gondolo in sedežnico na vrh gore Gargellen, od koder se nam je odprl pogled na brezmejno prostranstvo doline Montafon. Nazobčani grebeni, ki spominjajo na čeljusti starodavnih zveri, so ostro zarezovali v jasno modro nebo, sneg pa je prekrival vsako ped okoliških vrhov. Gozdovi borovcev in smrek so spodnja pobočja prekrivali z bujnim zelenim plaščem, na dnu doline pa so jim sledili bujni travniki in ledene reke ter potoki: tisoči hektarjev te pokrajine že od sredine 17. stoletja služijo vzreji krav.
Na smučeh smo prestopili uradno začetno točko območja, nato pa smo si na podnožja smuči pritrdili plezalne kože (najlonski material, ki se uporablja za drsenje navkreber, hkrati pa preprečuje zdrs nazaj) in se odpravili na sosednji greben.
Z občutkom skorajda popolne samote smo se spuščali po strmih klancih, čez prostrane ledenike, se vzpenjali in spuščali čez zaobljene snežne gmote, skozi ozke grape in čez mehkobne travnike, v daljavi pa so občasno tiho odzvanjali kravji zvonci. V majhnem švicarskem mestecu St. Antönien smo se ustavili v kavarni poleg stare kamnite cerkve ter se predajali sončnim žarkom, medtem ko smo srkali kapučino in jedli rogljičke. Pot smo si utirali po progi na najvišji zahtevnostni ravni, vseeno pa smo srečali še enega vodnika, ki se je s svojimi varovanci napotil proti manj težavnemu spustu. Turnega smučanja se lahko lotevajo smučarji na različnih stopnjah pripravljenosti.
Cassie Floto-Warner za Bloomberg Businessweek
Našemu dnevu pa je vendarle nekaj manjkalo, in sicer pršič. Snežilo ni že tri tedne, kar je v tej dolini nenavadno dolgo, za naslednjim ovinkom pa je pred nas iz gozda skočil ruševec. Ta je v Avstriji redek in zaščiten. "Nikoli jih ni videti," je dejal Schneider. "To pomeni, da imamo srečo!"
Imel je prav. Tistega večera je z juga privihrala nevihta in s seboj prinesla skoraj dva metra snega. S Tess sva si po zgodnjem zajtrku v hotelu iz sveže pečenih žemljic naredila majhne sendviče in si z njimi napolnila žepe, nato pa smo se podali v snežni metež na vlečnico. Z vrha gore smo se spustili po odprtem pobočju z nedotaknjenim pršičem. Po strmini z naklonom 30 stopinj smo se spustili za dobrih 300 metrov nadmorske višine, pri tem pa je okoli nas šuštel rahel sneg. Smučali smo, dokler se žičnice tistega dne niso zaprle, ter se izmenjaje spuščali po progah območij Silvretta Montafon in Kristberg. O drugih smučarjih ves dan ni bilo niti sledu.
Smučarji po avstrijskih zahodnih Alpah že od leta 1880 utirajo poti, kot je naša, a neustrašni obiskovalci iz Anglije in drugih delov Evrope so v te kraje prvič prispeli že v začetku 19. stoletja. Takrat je bil zgrajen Posthotel Taube, kjer sva se prvič srečala s Schneiderjem, pred kratkim pa je ta hotel doživel čedno triletno prenovo in danes ponuja tudi sodoben spa center.
Cassie Floto-Warner za Bloomberg Businessweek
Za Schneiderja sva bila morda res prva ameriška varovanca, hitel pa nama je pripovedovati o najbolj znanem obiskovalcu tega območja, Ernestu Hemingwayu, ki se je leta 1925 s svojo mlado družino ugnezdil v Schrunsu, da bi se izognil turobni pariški zimi. Kot takrat še neuveljavljeni pisatelj je v hotelu Taube bival za dva dolarja na dan in medtem pilil svoj prvi roman, Sonce vzhaja in zahaja, ki je izšel leta 1926.
V tistem času v dolini ni bilo ne sedežnic niti vrvne vlečnice. Hemingwaya to pri udejstvovanju v tem športu ni ustavilo, pri vzponih pa si je na podnožja smuči pritrjeval pravo tjulnjevo kožo – predhodnico sintetičnih kož, ki jih uporabljamo danes. Danes v dolini uživa status idola in njegovi portreti so na stenah izobešeni skoraj tako pogosto kot Kristusovi.
Leta 1947 je bila v dolini Montafon zgrajena prva sedežnica, turizem pa se je v 70. letih širil z enakomerno hitrostjo. Manuel Bitschnau, vodja turizma v dolini, mi je ob večerji povedal, da je območje vzbudilo celo zanimanje neke "velike ameriške investicijske družbe". Medtem ko sem okušal lokalno divjačino in vlivance ter pil avstrijsko belo vino, se je Bitschnau razgovoril o vrlinah trajnostnega turizma: "Želeli so zgraditi žičnico, hotel in letališče. Informacija je pricurljala v javnost in ljudje so rekli: Tega pa nočemo. Če to storite, namreč privabite drugačne vrste gostov. Ti bodo na tem območju želeli drugačne vrste trgovin. Hoteli bodo ponujali drugačne vrste hrano. In to se ne bi skladalo z vrednotami naše skupnosti."
V zadnjih 50 letih je dolina sprejela umirjen pristop k napredku turizma, ki vsako leto raste le za okoli odstotek. Na območju je približno 500 družinskih hotelov in nekaj bivališč tipa Airbnb. "Vsi smo zadovoljni, ker je to, kar imamo, za nas dovolj dobro," je dejal Bitschnau. "Ne želimo velikih hotelov, ki bi jih gradili zunanji vlagatelji."
Odobritev novih projektov v kakršnemkoli obsegu je še vedno izziv. Med svojim bivanjem v Avstriji sem se srečal z Danielom Sanrellom, županom občine Gaschurn. Sandrellova angleščina ni bila najboljša in bil je močno prehlajen. Vsakemu od nas je nalil šilce žganja, ki ga je zvaril lokalni duhovnik (ki naj bi ob dnevih, ki obetajo dobro smuko, krajšal svoje nedeljske pridige), in rekel: "Ist gut za ..." Pri tem pa pokazal na svoje grlo.
Sandrell je pripovedoval, kako je kot župan končno pridobil odobritev za novo pobočje, ki Silvretto Montafon povezuje z mestom Gaschurn, in pri tem prepričal kmete, naj smučarjem in deskarjem dovolijo prehod čez njihova zemljišča: za ta dosežek so se njegovi predhodniki zaman trudili več desetletij. Ko pa se je proti mestu začel ozirati še en tuji vlagatelj z načrti za izgradnjo hotela za več sto milijonov dolarjev, je bil odločno zavrnjen. Sandrell mi je z iztegnjenim sredincem dejal: "Takole pravimo!"
Lastni obisk me je nenadoma navdal z zaskrbljenostjo. Bi moje pisanje o tem območju za nadobudne ameriške bralce lahko poseglo v nežni ekosistem doline? Bitschnau mi je zagotovil, da to ne bo težava. "V tej dolini imamo le določeno število postelj," je dejal. "Američani so dobrodošli, če si lahko najdejo posteljo."
Pomirjen sem se odpravil domov, čez nekaj mesecev pa sem v medijih prebral presenetljiv naslov: "Avstrijski Silvretta Montafon je zdaj Epic." Kot sem bral, je smučišče zdaj dostopno z Epic Pass, sezonsko smučarsko karto, ki jo izdaja družba Vail Resorts in omogoča smučanje na številnih povezanih smučiščih po svetu. Bitschnaua sem po e-pošti hitel spraševati, zakaj. Seveda sem razmišljal, ali se bodo množice imetnikov karte Epic Pass zgrnile na območje, se nagnetle na žičnicah in v trenutku poteptale ves sveži pršič. Ob vznožju Silvretta Montafona stoji kmetija, kjer si lahko smučarji postrežejo z jajci, sirom in suhimi mesninami iz hladilnika, plačilo zanje pa je neobvezno oziroma deluje po načelu zaupanja – jo bodo zdaj porušili in nadomestili z avtomatom za prodajo vstopnic?
Po Bitschnaujevem mnenju do tega ne bo prišlo. "Smučišče bo to novost preizkušalo eno leto in se nato odločilo, kako in kaj," mi je napisal. "Vendar pa na Montafonu ne pričakujem pretiranega povečanja obiska, saj v ZDA nismo tako znani kot druge evropske destinacije."
Upam, da ima prav, hkrati pa me grize misel, da bi bil to lahko le prvi korak h komercializaciji. Odločim se, da se moram vrniti v dolino – in to kmalu.
.webp){kind=icon}
