Arancha Gonzalez, dekanja ugledne pariške šole za mednarodne odnose (Paris School of International Affairs, Sciences Po.) je ena vodilnih strokovnjakinj za mednarodne odnose.
Z nekdanjo špansko ministrico za zunanje zadeve, nekdanjo namestnico generalnega sekretarja Združenih narodov in nekdanjo izvršno direktorico Svetovne trgovinske organizacije (WTO) smo se pogovarjali ob robu drugega foruma Evropske investicijske banke, kjer je sodelovala kot ena od govornic na panelu o problematiki gospodarskih odnosov v časih geopolitičnih sprememb.
Njena sporočila mednarodni skupnosti so pronicljiva in jasna. Razmerje moči med državami je danes drugačno kot pred leti, a novi razporeditvi gospodarske in političen moči se niso vsi prilagodili, je med drugim povedala Arancha Gonzalez.
Preberi še
Obletnica ukrajinske vojne: Pokopališče Putinovih fantazij in upov Zelenskega
Obramboslovka Jelena Juvan: 'Počasi bo treba sprejeti, da Ukrajina ne more zmagati.'
20.02.2024
Münchenska konferenca: Neformalni forum, ki končuje in začenja vojne
Na konferenci Volodimir Zelenski, Olaf Scholz in podpredsednica ZDA Kamala Harris.
16.02.2024
Komentar: Vpliv geopolitike na donose državnih obveznic
Objavljamo komentar analitika Bloomberg Adria na vpliv geopolitičnih dogodkov na obvezniški trg.
24.01.2024
Davos: Prihod prvega bilijonarja, pohod UI in smrt davoškega človeka
Premoženje najbogatejših Zemljanov vsako uro naraste za 14 milijonov dolarjev, revščina v vzponu naslednjih 230 let.
17.01.2024
ZDA sinoči znova udarile po Jemnu; cena nafte in dobrin navzgor
Preusmerjanje ladijskega prometa okoli Afrike posamezno plovbo podraži za milijon dolarjev.
13.01.2024
Kitajsko napenjanje mišic Tajvan potiska na tuje trge, tudi slovenskega
5,6 odstotka celotne dodane vrednosti iz panog, ki uporabljajo čipe, izdelane na Tajvanu.
12.01.2024
Velika moč pride z velikimi odgovornostmi, pravijo. Ključno vprašanje je zato, kdo prevzema svoj delež odgovornosti, ki jo prinaša gospodarska moč in kdo ne, ter kakšno igro lahko igrajo mala gospodarstva in države, ki sicer nimajo odločevalske moči na globalnem političnem parketu, lahko pa pomembno pripomorejo k zagotavljanju stabilnosti.
Govorili ste o prerazporejanju moči na globalni ravni. O kakšnih spremembah govorite in kdo se je tem spremembam prilagodil, kdo ne?
Mislim, da je to, čemur smo bili priča v zadnjih desetletjih, prerazporeditev centrov moči v svetu, prerazporeditev gospodarske moči. Če pogledamo konkreten primer: pred 30 leti je Kitajska predstavljala le dva odstotka svetovnega gospodarstva. Danes predstavlja več kot 15 odstotkov svetovnega gospodarstva. Takšen primer ni samo Kitajska. Podobno lahko rečemo za Mehiko, za Indonezijo, Turčijo, Vietnam.
Svetovna gospodarska moč je razporejena na drugačen način. Tudi vojaška moč je razporejena na drugačen način. Tega pa mednarodne ustanove niso popolnoma vključile v svoje delovanje, da bi odražale te spremembe moči in nove akterje, nove države na mednarodni sceni, ali njihove deleže in tudi želje, da bi prispevale k reševanju globalnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, boj proti pandemijam ali zagotavljanje finančne stabilnosti.
Pred 30 leti je Kitajska predstavljala le dva odstotka svetovnega gospodarstva. Danes predstavlja več kot 15 odstotkov svetovnega gospodarstva. Podobno lahko rečemo za Mehiko, za Indonezijo, Turčijo, Vietnam.
Zato moramo reformirati mednarodne ustanove, da bodo odražale to novo razmerje moči, pri čemer ne govorimo zgolj o novih pravicah, ampak tudi odgovornostih in novih obveznostih. To je težko narediti v sistemu, kjer se tisti, ki trenutno imajo moč, tej moči ne želijo odreči, tisti, ki je nimajo, pa jo želijo pridobiti. To se torej dojema kot igro, kjer zmaga enega pomeni poraz drugega. Zagotoviti moramo, da tega ne bi dojemali kot takšno igro, ampak kot učinkovito sredstvo za odzivanje na globalne izzive, za katere sicer ne bi našli rešitve, začenši s podnebnimi spremembami.
Ob podnebnih spremembah, o katerih govorimo že kar nekaj časa, pa se zdaj pojavljajo tudi druge geopolitične težave. Kako bodo te vplivale na celoten proces, o katerem govorite, ki že tako ne sledi dejanskemu dogajanju?
Zdaj lahko vidimo, kako težko je zgraditi mir v mednarodni skupnosti. Vidimo, kako težko je preprečiti izbruh konfliktov. Vidimo, kako težko je končati konflikte. To vidimo v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Sudanu, v Mjanmaru. Težko je, ker potrebujemo nove akterje, ki bodo prevzeli odgovornost za končanje konfliktov ali za pomoč pri končanju in v nekaterih primerih ti akterji oklevajo.
Pri tem gre torej za preoblikovanje. Mednarodni red ne pomeni samo pravic, ampak tudi odgovornosti. Velike odgovornosti je treba prevzeti pri upravljanju tega, kar pripada vsem nam, začenši z mirom, varnostjo in stabilnostjo.
Kdo so ti novi igralci, o katerih govorite in ki oklevajo?
Mislim, da jih je veliko. Poglejmo rusko invazijo na Ukrajino. Zelo jasno je, da je Kitajska ključni akter, ki ga potrebujemo za mizo, da bi rešili to vprašanje. Poglejmo Bližnji vzhod. Da bi rešili uganko na Bližnjem vzhodu, vsekakor potrebujemo ZDA, tudi Evropo. Potrebujemo pa tudi veliko lokalnih, regionalnih akterjev. Neizogibno je, da pogledamo proti Savdski Arabiji in Katarju ter Iranu in Emiratom. To so akterji, ki imajo delež v tem konfliktu in morajo sedeti za mizo, če želimo, da se ta konflikt med Izraelom in Palestino preneha.
Politična polarizacija se preliva v gospodarstvo. Kako se temu izogniti, če se je temu sploh mogoče izogniti?
Najprej moramo biti previdni pri označevanju razmer. Nekateri govorijo o globalizaciji. Nekateri govorijo o koncu globalizacije. Mislim, da to ni pravilno. Ko pogledamo svetovno gospodarstvo, lahko vidimo, da so trenja velika in ta velika trenja vodijo v večjo razdrobljenost, ki bo povzročila dodatne stroške. Stroški pomenijo inflacijo.
Poglejmo rusko invazijo na Ukrajino. Zelo jasno je, da je Kitajska ključni akter, ki ga potrebujemo za mizo, da bi rešili to vprašanje. Poglejmo Bližnji vzhod. Da bi rešili uganko na Bližnjem vzhodu, vsekakor potrebujemo ZDA, tudi Evropo. Potrebujemo pa tudi veliko lokalnih, regionalnih akterjev.
Vidimo tudi, da imajo dobavne verige, ki so bile vzpostavljene v zadnjih desetletjih, svoj način delovanja, ki ga je zelo težko prekiniti. Globalizacija je namreč zelo lepljiva in če se poskuša izsiliti drugačno vrsto globalizacije oziroma zlomiti obstoječo ureditev, ima to lahko svojo ceno. Mnogi te cene niso pripravljeni plačati.
Zato mislim, da moramo zagotoviti več varnosti v gospodarstvu, ki je v središču teh trenj. Zagotoviti moramo, da bo v upravljanje dobavnih verig vključena večja varnost, vključno z geopolitičnimi varnostnimi tveganji. Poskrbeti pa moramo tudi za to, da nam bo gospodarstvo še naprej pomagalo graditi konkurenčnost, produktivnost in bolje plačana delovna mesta, kajti na koncu dneva to gospodarstvo počne za vse nas.
Če še pogledava manjša gospodarstva, manjše države, kot so Slovenija in druge države regije Adria. Kaj je v trenutnih razmerah ključnega pomena za ta gospodarstva, saj ne gre za države odločevalke, še vedno pa se lahko – kot ste omenili enem od panelov – obdržijo, uvajajo reforme in ponovno vlagajo.
Mislim, da se manjša gospodarstva bolj zanašajo na pravila, na mednarodni red, ki temelji na pravilih. Bolj se zanašajo na multilateralizem. Bolj se zanašajo na mednarodno sodelovanje, preprosto zato, ker se zaradi svoje velikosti ne morejo iti igre moči. Igrati morajo igro reda. Zato se mi zdi pomembno, da so te države velike podpornice mednarodnega sodelovanja, da so velike zagovornice multilateralizma, da so velike zagovornice reda, ki temelji na pravilih, ker jim to pomaga, da so akterji v svetovnem gospodarstvu in tudi v globalni politiki.
Celoten pogovor si lahko ogledate v zgornjem videu.