Odprava fosilnih goriv, lobisti, bankirji in neambicioznost v zakulisju COP 28

Danes se končuje podnebni vrh COP 28 v Dubaju. Osnutek dogovora, ki ga je včeraj pozno popoldan objavila Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki z mogočnim napisom Združi, ukrepaj, dostavi bdi tudi nad letošnjo podnebno konferenco, prvič v zgodovini omenja fosilna goriva in njihovo omejevanje. V tem pogledu, se bo COP 28, ki mu predseduje Sultan Ahmed Al Džaber, direktor državnega naftnega podjetja Abu Dhabi National Oil Company, zagotovo zapisal v zgodovino.

Po predstavitvi osnutka, ki je prišel z 10-urno zamudo, je Sultan Al Džaber še enkrat pozval k ambicioznejšemu jeziku glede fosilnih goriv. Zaradi nezadovoljstva s predlaganim osnutkom bo predsedstvo COP 28 na podlagi zbranih pripomb do torka zjutraj pripravilo novo različico osnutka končnega dogovora.

Nato ga morajo potrditi vse države, ki sodelujejo na konferenci. Prav tako zgoraj omenjeni osnutek ne gre jasno in odločno nad fosilna goriva, torej ne uporablja izrazov, ki so jih vsi pričakovali in h katerim so številni pozivali. Če je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Gutteres še včeraj uporabljal ambiciozne izraze, kot je opuščanje (phase out) fosilnih goriv, teh ni mogoče najti v besedilu. Zato so mnogi opozarjali, da ni omenjeno niti postopno zmanjševanje (phase down). Kljub temu pa omenja fosilna goriva in zmanjševanje njihove rabe, kar do neke mere zveni kot kompromis.

Konsenzualno dogovarjanje je posebna značilnost podnebnih konferenc, določena leta 1995 na COP 1, ki mu je predsedovala takratna nemška ministrica za okolje, varstvo narave in nuklearno varnost Anegla Merkel. In prav ta zahteva po strinjanju vseh držav članic očitno postaja vse večja težava podnebnih konferenc. 

Z enim vodilnih Bloombergovih novinarjev, ki se ukvarja s trajnostnim prehodom in poznavalcem podnebnih konferenc, Akshatom Rathijem smo se pogovarjali le nekaj ur, preden je UNFCCC na spletni strani objavila osnutek dogovora.

Kaj pomenijo žargonski izrazi, ki se že mesece omenjajo v zakulisju konference, kaj zares potrebuje svet in kaj dejansko zahteva znanost, ki jo omenja tudi dolgo pričakovani osnutek? Ali bo odločanje na podnebnih konferencah v prihodnje drugačno in kakšna je vloga rekordnega števila naftnih podjetij in bankirjev v Dubaju? 

Bloomberg Adria/ Akshat Rathi, Bloomberg Green spremlja dogajanje na COP28 v Dubaju. 

V Dubaju potekajo sklepna dejanja podnebne konference COP 28. Izvršni sekretar UNFCCC Simon Stiell je dejal: "Tukaj smo, da bi razpravljali o dveh zadevah: kako velike so naše ambicije blaženja posledic in ali smo pripravljeni podpreti ta prehod z ustreznimi sredstvi, da bi ga tudi dosegli?" Kaj to pomeni? Kakšno soglasje pričakujete v Dubaju?

Trenutno je velika težava to, ali se bodo vse države strinjale z opuščanjem fosilnih goriv. To bi bil zgodovinski precedens. Brez tega ​​pa ne bo mogoče zmanjšati izpustov, ki so potrebni za doseganje podnebnih ciljev. V delu, kjer govori o načinu izvajanja oziroma doseganju ciljev, pravi, da je treba ob opuščanju fosilnih goriv podpreti države v razvoju, tako da bodo imele možnost pridobivanja energije iz čistih virov. Ali jim je mogoče zagotoviti finančna sredstva, da bi si zagotovile obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna energija? To sta torej dve sporni vprašanji. 

Na COP 26 smo denimo dobili dogovor o opustitvi premoga. Na COP 28 pa bomo morda dosegli dogovor za opustitev fosilnih goriv. To je velika bitka. Države proizvajalke nafte tega trenutno ne želijo podpreti.

Pereče vprašanje v ozadju torej ostaja, ali bo prišlo do dogovora o opustitvi, postopnem opuščanju fosilnih goriv ali pa morda celo ne bo dogovora. Kaj bo po vašem mnenju predsednik predstavil ob zaključku konference?

Kolikor nam je znano, je pred dnevi potekalo veliko srečanje, ki se imenuje majlis [v arabščini tradicionalni svet ali forum; nesnovna dediščina Unesca]. To je bil odprti forum, na katerem države niso dajale uvodnih ali načrtovanih pripomb, ampak naj bi tam iskreno spregovorile o svojih težavah, o vsem, kar je po njihovem mnenju potrebno za doseganje ciljev tokratne podnebne konference.

Velika večina držav je podprla opuščanje fosilnih goriv, ​​a države proizvajalke nafte so bile proti temu. Naloga Simona Stiella kot sekretarja Združenih narodov, ki vodi podnebne konference, je, da predsedniku COP 28 Al Džaberju pove, da mora poslušati vse strani in nato pripraviti besedilo, s katerim bo prišel do soglasja. Če ne pride do dogovora o opuščanju ali postopnem zmanjševanju fosilnih goriv, bi bil ta COP neuspešen.

"Ko pišete zdravstveno zakonodajo, tobačnih lobijev ne povabite za mizo." To je ena od izjav, ki je odmevala v preteklih tednih in pravzaprav opozarja na ironijo letošnje podnebne konference, ki se je udeležuje zelo veliko predstavnikov naftnih družb. Ali bi naftne države lahko ustavile opuščanje oziroma postopno zmanjševanje fosilnih goriv?  

COP 28 je v številnih pogledih brez primere. Gre za največjega v zgodovini. Letošnje konference se je namreč udeležilo dvainpolkrat več ljudi kot lanske v Egiptu, ki je veljala za najštevilčnejšo.

Letošnjega COP se je udeležilo približno štirikrat več lobistov za fosilna goriva v primerjavi z lanskim. Prisotnih je tudi veliko naftnih podjetij. Res pa je tudi, da je velika skupina udeležencev, ki jo sestavljajo korporacije nasploh.

Število ključnih odločevalcev, vladnih predstavnikov, tistih, ki se pogajajo o besedilu, je precej omejeno. Večino udeležencev, okoli 100 tisoč jih je, torej sestavljajo ljudje iz poslovnega sveta, nevladnih organizacij ter akademskih krogov in civilne družbe.

To je tudi znamenje, da podjetja v podnebnih temah brez dvoma vidijo tveganja in priložnosti. Sem prihajajo tudi zaradi mreženja in kot pravi eden od mojih kolegov, "denar sledi kravatam". Ni slabo, da so podjetja v Dubaju, dokler ne poskušajo aktivno vplivati na pogajanja.

Vemo, da so na pogajalski strani vlade posameznih držav. Številna podjetja za fosilna goriva pa so v državni lasti. Tako se ni mogoče izogniti dejstvu, da bodo lobisti za fosilna goriva vedno navzoči na sestankih podnebnih konferenc. Na ta srečanja pride širok krog ljudi, a napredek smo doslej dosegli navkljub lobiranju. Tako bi moralo biti tudi na COP 28.

Kako ocenjujete letošnje predsedovanje? Govorila sva že o predsednikovih kontroverznostih in ironiji predsedovanja. Res pa je, da je Al Džaber ambiciozen. Kako se znajde med zelo izrazitimi in očitnimi tokovi COP 28?

Še vedno je ambiciozen. V nedeljo je pozval vse strani, da naj pri še vedno odprtih vprašanjih sklenejo dogovor. Od številnih pogajalcev iz različnih držav sem slišal tudi, da so doslej, vsaj do nedelje, pogajanja potekala precej transparentno. Ljudje so razumeli, pri čem so in kaj bi se lahko znašlo v besedilu.

Ko dobimo osnutek, bo veliko bolj jasno, ali te ambicije še vedno obstajajo. Slišali smo jih od Simona Stiella, pa tudi od generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa, ki je na vse vpletene pritisnil, da je na tej podnebni konferenci treba začeti z opuščanjem fosilnih goriv, če se želimo izogniti nekaterim najhujšim posledicam podnebnih sprememb.

Pogovarjali ste se tudi z nekdanjim podpredsednikom ZDA Alom Gorom. Govorila sta tudi o potencialnem reformiranju postopka sprejemanja odločitev na podnebnih konferencah. Ali menite, da bi se to res lahko zgodilo in na kakšen način?

Podpredsednik Al Gore je bil težko bitko, da bi podnebje postavil na globalni dnevni red. Kot veste, ni znan le kot podpredsednik ZDA, ki so največji onesnaževalec s toplogrednimi plini na svetu, ampak tudi po tem, da je posnel film Neprijetna resnica, ki je številne navdihnil, da so spoznali, kako velik izziv so podnebne spremembe.

Je pa tudi priznal, da je postopek odločanja na podnebnih konferencah, ki potekajo s soglasjem, problematičen, saj je na primer Savdska Arabija v preteklosti že blokirala odločanje. To pomeni, da ambicije nikoli ne morejo dejansko ustrezati znanstvenim podatkom. Podpredsednik Gore zdaj predlaga, da bi morali poskusiti reformirati pogodbo, ki je ustanovila UNFCCC, ki vodi podnebne konference. To bi storili z glasovanjem o glasovalnem pravilu. To bi pomenilo, da bi 75 odstotkov držav, kar je približno 150 držav, moralo glasovati o novih pravilih glasovanja.

Al Gore trenutno vodi kampanjo, s katero poskuša poenotiti države, a je časovni okvir precej tesen. Predlog za spremembo volilnih pravil namreč mora biti vložen šest mesecev pred naslednjim podnebnim vrhom, da bi lahko na njem dejansko tudi veljal. Potek tega bomo še spremljali. Je pa očitno pravi čas za takšno potezo in je tudi dovolj zanimanja za to. 

Z nekdanjo vodjo programa Združenih narodov za podnebje Christiano Figueres ste govorili tudi o pogajanjih in uvedbi dogovorjenih zavez. Ali lahko uresničimo vse, kar je trenutno na mizi, in kako?

Christiana Figueres je bila vodja politike UNFCCC pred Simonom Steillom. UNFCCC je vodila med podpisom pariškega sporazuma leta 2015. Ta je postavil cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Povedala mi je, da je bil postopek pogajanj na podnebnih konferencah ustvarjen, da bi lahko države prišle do skupnih zavezujočih dogovorov o ciljih in o tem, kako jih doseči. Doseganje teh ciljev pa se bo še vedno zgodilo na ravni posameznih držav, kar pomeni, da gre za nacionalne cilje, ki morajo skozi nacionalne politične postopke in naložbe podjetij. Temu pa COP ni namenjen.

Obstajajo še številne zadeve, o katerih morajo potekati mednarodna pogajanja. Obstaja sklad za izgube in škode, ki poskuša pomagati podnebju. Vanj bodo vplačevale razvite države, iz tega sklada pa bodo črpale države v razvoju. A to vse je še stvar pogajanj.  

Toda, kot rečeno, se mora vse zgoditi na ravni držav. Podnebne konference bi lahko tudi pomagale posameznim deležnikom izvajati vse potrebne politike. Ta pogovor je še v zametkih. Pojavlja pa se zaradi razočaranja, ker ne moremo doseči dovolj napredka, čeprav so bili cilji določeni in so se države dogovorile, da bodo poskušale te cilje doseči. Še vedno torej ostaja izziv, kako naj države dosežejo  dogovorjene cilje. Podobno kot pri pravilih glasovanja bodo v prihodnje razprave namenjene tudi temu, kako udejanjati dogovorjeno.

V Dubaju je tudi veliko predstavnikov bank in drugih vlagateljev. Kaj to pomeni?

Znanstvena dognanja o podnebnih spremembah so znana že več kot 30 let. Ne potrebujemo znanosti, da bi ugotovili, kaj moramo narediti. V zadnjih letih, zlasti po pariškem sporazumu, je denar, potreben za ukrepanje proti podnebnim spremembam, začel prihajati, vendar le v razvitih državah. Največja vrzel je trenutno v državah v razvoju, in to so države, ki trenutno trpijo zaradi dolžniške krize, ki ni le posledica povišane inflacije in visokih cen energije. To so države, ki bodo potrebovale finančna sredstva, da bodo lahko vzpostavile vire čiste energije, da se ne bi zanašale zgolj na fosilna goriva. To je razlog, zakaj je podnebno financiranje postalo ozko grlo za napredek pri doseganju podnebnih ciljev.

Če sva pogovor začela z dvema spornima točkama opuščanja fosilnih goriv, lahko dodamo, da je ob tem pomembno tudi vprašanje, ali bo na voljo dovolj denarja za države v razvoju, da bi dosegle zastavljene cilje. Denar, ki je potreben, ne bo prišel iz vladnih donacij ali državnih pomoči, ki pomenijo zelo majhne deleže. Velika večina denarja mora priti iz zasebnega sektorja, zato so v Dubaju bankirji in investicijska skupnost, ki prihajajo z inovativnimi zamislimi, da bi poskušali ugotoviti, kako vlagati v države v razvoju.

So pa vlagatelji velikokrat konservativni in delujejo v nasprotju z idejo zelenega prehoda, saj imajo odgovornost do delničarjev in donosov, ki jih morajo dosegati. Če ne vidijo donosov, ne vlagajo v te države. Zato lahko vlade držav v razvoju poskusijo zmanjševati tveganja za tovrstne naložbe. Kar vidimo trenutno, je šele začetek, treba bo premagati velike izzive. Zato so bankirji v Dubaju.

Še nekaj, kar se mi zdi pomembno, je tehnologija zajemanja in shranjevanja ogljika. Kako bi dejansko prišlo do uporabe, saj gre za drago tehnologijo?

Pri zajemanju ogljika, imate prav, gre za drago tehnologijo. Deluje zlasti tam, kjer so jo naftne družbe že desetletja uporabljale za pridobivanje še več nafte. Če pa jo boste uporabljali za podnebne namene in po vsem svetu, je potrebno veliko več truda in veliko več razmišljanja o tem, ali lahko ta tehnologija dejansko postane cenejša.

Trenutno razumevanje med strokovnjaki je, da če res morate uporabiti zajemanje ogljika, ga uporabite le za tiste deležnike industrije, kjer izpustov ni mogoče zmanjšati. Na primer pri proizvodnji cementa ali jekla. Čeprav je nekoliko dražja, je v teh sektorjih ta tehnologija edini način za zmanjšanje izpustov. Sektorja jekla in cementa sta zelo pomembna, dodatna obremenitev cen pa ni tako zelo velika.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar