.webp){kind=icon}
Pred letošnjo podnebno konferenco Združenih narodov COP2 8 je tokrat veliko vprašanj, predvsem dvomov zaradi njenega predsedstva. Tisto, kar sproža največ dilem, je dejstvo, da COP 28 poteka v Združenih arabskih emiratih. Le enkrat doslej je podnebno konferenco vodila naftna država.
Konferenci bo predsedoval Sultan Ahmed Al Jaber, ki vodi enega največjih globalnih (natančneje tretjega) onesnaževalcev z izpusti ogljikovega dioksida: državno naftno podjetje Abu Dhabi National Oil Company. A to sta le dve njegovi funkciji. Med drugim je tudi minister za industrijo in napredno tehnologijo, posebni odposlanec Združenih arabskih emiratov za podnebne spremembe, prek državnega sveta za medije bdi tudi nad nacionalnimi mediji in komunikacijo. Odkar mu je bilo dodeljeno predsedstvo in reševanje ključnih globalnih vprašanj, je Al Jaber dal le nekaj intervjujev in enega od njih za Bloomberg Green.
Akshat Rathi, doktor organske kemije in dolgoletni novinar Bloomberg Green, ustvarjalec podkasta Zero ter avtor knjige z naslovom Podnebni kapitalizem (Climate capitalism), je eden redkih novinarjev, ki so govorili z njim. Tik pred odhodom na COP 28 je Rathi v pogovoru za Bloomberg Adria pojasnil, kaj lahko pričakujemo od letošnje konference in zakaj je pred naftnim mogotcem, ki ga podpira avtokratsko vodstvo Emiratov, obdobje pritiskov javnosti in dvomov.
Kmalu odpotujete v Dubaj. Kakšna so vaša pričakovanja? Kaj lahko pričakujemo od podnebne konference COP 28 v luči predsednikovih polemik in tako imenovanega urejenega upada (orderly decline), ki je v ozadju srečanja?
Srečanja COP poteka vsako leto v drugi državi, vendar redko v državi, ki je tudi proizvajalka nafte. Nazadnje se je to zgodilo v Katarju leta 2012, zdaj pa se dogaja v Združenih arabskih emiratih. Poteka prav v letu, ko je v ozadju pomemben dogodek: opravljena bo namreč globalna ocena stanja, koliko so države napredovale od pariškega sporazuma. In poznamo odgovor: napredek ni bil zadosten. Zato mora predsednik COP 28 pokazati in združiti vse te države, da se dogovorijo o nečem zelo ambicioznem, da poskušajo premostiti vrzel med tem, kje smo, in tem, kje moramo biti. Škandali pa mu doslej niso pomagali.
Pa menite, da bo pri tem uspešen?
Škandali so veliki in bodo obremenili predsedniško funkcijo. Predsednik mora biti nevtralna oseba. Slišati mora, kaj si države želijo, in običajno gre za veliko različnih in pogosto nasprotujočih si stvari. Predsednik naj bi nato združil države, našel kompromise in dosegel soglasje, ker le tako pride do napredka na teh dogodkih. Vse države se morajo strinjati. Če predsedniku ne zaupajo vse strani, je zelo težko videti oblikovanje soglasja.
Obstaja pa nekaj res težkih vprašanj. Eno od njih ste omenili, to je postopno opuščanje fosilnih goriv. Če se odpravljate v državo proizvajalko nafte in želite govoriti o postopnem opuščanju fosilnih goriv, bo to napet pogovor. Predsednik mora biti sposoben opraviti to občutljivo delo v naslednjih dveh tednih, da doseže soglasje.
Potrojitev obnovljivih virov je pomemben cilj, tudi energetsko učinkovitost. Novo upanje industrije fosilnih goriv je tudi zajemanje ogljikovega dioksida. Kje se bodo bíle največje bitke tokratne podnebne konference?
Torej potrojitev obnovljive energije in energetske učinkovitosti sta zahtevi, ki sta tako rekoč že dogovorjeni. Večina držav se strinja, da bi se okoli tega lahko še pogajale, vendar ne preveč. Kar zadeva fosilna goriva, je jezik, ki ga želijo vključiti, sestavljen iz izrazov, kot je nezmanjšana fosilna goriva (unabated fossil fules), torej postopno opuščanje nezmanjšanih fosilnih goriv. Ta izraz je precej žargonski, a v resnici to pomeni, da bo raba fosilnih goriv sprejemljiva ob zajemanju ogljika iz zraka. Tehnologija zajemanja ogljika je resnična, je na trgu. Naftna industrija jo uporablja že več kot 50 let, za podnebne namene pa so jo začeli uporabljati šele pred kratkim in ob tem je bilo kar nekaj spodrsljajev. Naftna in plinska industrija morata torej resnično prepričati države, stranke in politike, da je to tehnologija, na katero je vredno staviti, celo, da je potrebna, čeprav ni jasno, koliko bo stala in ali jo bodo vse države lahko uvedle. Toda to je morda kompromis, do katerega lahko pridejo, ko uporabijo besedo nezmanjšana fosilna goriva
Ali menite, da bi zajemanje ogljikovega dioksida iz zraka lahko postalo nekaj običajnega v svetu in kdaj?
To je že precej standardno. V določeni meri že deluje v približno 10 ali 15 državah po vsem svetu. Toda količina teh naprav, ki bi jo potrebovali, je 30-krat večja, potrebna pa je v tem desetletju. Proti letu 2050 se bodo potrebe le povečevale. Torej, industrija mora resnično pokazati, da se takšno povečanje lahko zgodi. Trenutno ni na pravi poti k temu.
Potrebnih bo na tisoče milijard, da se svet premakne v nizkoogljično prihodnost. Svoj zadnji podkast ste posvetili vprašanju, kje jih dobiti, kaj je treba naredili in kako naj manjše države dosežejo zastavljene cilje nizkoogljične družbe.
Največje ozko grlo ni tehnologija, ni zajemanje ogljika, ampak vprašanje, kako premakniti te tisoče milijard dolarjev iz razvitih držav v države v razvoju. Na voljo je veliko rešitev, kot so sončna energija, veter, baterije in električni avtomobili, ki pa niso enakomerno porazdeljene.
Ne morejo si jih privoščiti vse države. Prav tako nimajo vse države zmogljivosti za njihovo gradnjo. Če bodo vlagatelji ‒ ker bo denar prišel le, če bodo vključeni tudi zasebni vlagatelji ‒ sodelovali z državami, večinoma vladami razvitih držav, in našli načine za vlaganje v države v razvoju, je to najhitrejši način za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.
Slovenija je majhna država, vse države v regiji Adria so. Kako lahko te države financirajo lasten zeleni prehod?
Eden najpomembnejših ukrepov, ki jih lahko zdaj naredijo majhne države, je ustvariti regulativno okolje, ki je primerno za uporabo čiste energije. V številnih državah ozko grlo niso finance. Gre za izdajanje dovoljenj, za predpise, za dostop do omrežja. Če lahko vlade vložijo v razvoj boljše platforme, potem bodo velika podjetja čakala na naložbe v obnovljivo energijo v državah, kjer je vse to preprosto narediti. Tako lahko vlade majhnih držav naredijo veliko, da privabijo tuj kapital, ki samo čaka na prava mesta, kamor bi šel in uporabil te čiste energije, hkrati pa ustvarjal dobiček.
