Ko umetna inteligenca "krade", kdo odškodninsko odgovarja

Umetna inteligenca (AI) postaja eden ključnih izzivov sodobnega prava intelektualne lastnine. Sistemi, ki samodejno ustvarjajo besedila, slike, glasbo in drugo digitalno vsebino, namreč odpirajo temeljno vprašanje – kdo je avtor?

Obenem se odpirajo vprašanja glede tega, kako umetna inteligenca vpliva na obstoječe pravice, kot so reproduciranje, predelava in javna priobčitev. Pri umetni inteligenci je namreč ključno prepoznati, kdo je pravzaprav sploh avtor 'umetnointeligenčnega' izdelka – je to človek, stroj, algoritem? 

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) določa, da je avtorsko delo vsaka izvirna intelektualna stvaritev, izražena v določeni obliki, katere avtor je fizična oseba. In prav izraz 'fizična oseba' je ključen pri presoji avtorstva. Če domnevamo, da je umetna inteligenca pravni subjekt, in ne fizična oseba, vsaj z zornega kota pozitivnopravne zakonodaje ne more biti nosilka avtorske pravice. 

Če umetna inteligenca ustvari besedilo, sliko ali melodijo samodejno, brez odločilnega človeškega vpliva, tako delo torej po trenutnem pravu ne uživa varstva. Nekoliko drugače pa je, ko uporabnik z izbiro ukazov, z usmerjanjem procesa in naknadno obdelavo pomembno prispeva h končni vsebini. V tem primeru lahko govorimo o t. i. soavtorstvu človeka, a je pri tem ključno ugotoviti, ali je prispevek slednjega 'pomemben'. Če je le minoren, neznaten, potem tudi v primeru izbire ukazov, usmerjanjem procesov in podobno še ne moremo govoriti o (so)avtorstvu.

V praksi bi lahko bil primer takega soavtorstva denimo uporaba programskega orodja za generiranje slike in ročno dodajanje dodelav, barvnih shem ipd. Vsekakor bo končni odgovor na vprašanje, kdaj je soprispevek človeka pri ustvarjanju umetne inteligence tako pomemben, da lahko govorimo o avtorstvu, dala šele sodna praksa.

Sodna praksa in AI – uveljavljanje pravic

Sodobna sodna praksa že posredno obravnava AI, zlasti v zvezi z odgovornostjo uporabnikov teh orodij in prenosom pravic. Naj predstavim nekaj primerov:

Cofemel proti G-Star Raw (SEU C-683/17)

V tej zadevi se je sodišče EU ukvarjalo z vprašanjem, ali za varstvo oblik v EU velja pogoj estetske vrednosti. Sodišče EU je odločilo, da ne, ampak da je dovolj že izvirnost stvaritve, četudi ta ne prinaša dodatne estetske vrednosti.

To pomeni, da lahko umetna inteligenca generira avtorsko varovana dela, če je prisotna avtorska izvirnost, torej človeški vpliv. Vendar pa morajo avtorji dokazati ustvarjalni doprinos, v nasprotnem primeru lahko to ostane brez avtorskega varstva.

Depositphotos

 

Odpoved materialnim pravicam (Višje sodišče v Ljubljani, II Cp 3402/2011)

V tej zadevi je ljubljansko Višje sodišče odločalo o vprašanju, kdo nosi dokazno breme glede odpovedi varstva avtorskih pravic, in odločilo, da je to na strani tistega, ki se sklicuje na odpoved. Iz sodbe sledi tudi sporočilo, da je posledično ob negotovostih glede lastništva UI-generiranih vsebin zelo pomembno poskrbeti za ustrezne dokaze – dokumentacijo.

Uporaba zaščitenih del za učenje umetne inteligence – je to zakonito?

Pomembno vprašanje je povezano tudi z učenjem različnih modelov umetne inteligence. Pri učenju se namreč pogosto uporablja množica podatkov, ki vključuje avtorsko zaščitene vsebine. To pa odpira vprašanje, ali je takšna uporaba zakonita. Odgovor na to vprašanje ponuja Direktiva EU o avtorski pravici (CDSM) iz leta 2019, ki glede tega uvaja posebno izjemo za tako imenovani text and data mining (TDM) – ki pa je omejeno na znanstvenoraziskovalne ustanove.

Komercialna podjetja pa lahko uporabljajo zaščitena dela le, če imetnik pravic tega izrecno ne prepove. Podjetja morajo torej preveriti, ali zbirke podatkov vključujejo avtorske vsebine in ali je dovoljenje za uporabo pridobljeno (npr. s pogodbo ali odprtokodno licenco).

Kdo odgovarja za kršitev – uporabnik ali umetna inteligenca?

V praksi se pojavlja tudi vprašanje o odgovornosti za kršitev pri uporabi umetne inteligence. Je odgovornost na strani človeka ali umetne inteligence? Enotno stališče stroke je, da je ta vedno na strani človeka. Umetna inteligenca je namreč le orodje, pravni nosilec vseh dejanj pa ostaja uporabnik ali naročnik. Če torej umetna inteligenca ustvari vsebino, ki krši pravice tretjih (npr. podoben logotip, tekst, fotografijo ali glasbeni vzorec), lahko to vodi do odškodninske odgovornosti. Zato je pomembno pred uporabo AI-generiranih vsebin v komercialne namene preveriti, ali delo morda ni derivat zaščitenih vsebin (t. i. unintentional plagiarism).