Ali lahko direktor kar pobota izplačilo plače z dolgom delavca?

V poslovanju podjetij se včasih pojavlja praksa, ko želijo delodajalci oziroma direktorji kompenzirati obveznosti izplačila plače delavcem s svojimi terjatvami, ki jih imajo do njih (denimo posojilo delavcu, terjatev iz naslova odškodnine in podobno). Gledano z matematičnega stališča, ali, če želite, po tržni logiki, s tako kompenzacijo ne bi bilo nič narobe. A do težave pride, ker plača velja za zagotovljen, na zakonu utemeljen prihodek delavca, s katerim se ne sme svobodno manipulirati ali trgovati.

Obveznost izplačila plače in drugih dohodkov, do katerih je delavec upravičen po zakonu, je namreč ena izmed najpomembnejših obveznosti delodajalca v delovnem procesu. Treba je poudariti, da ima delavec v primeru delodajalčevih kršitev na voljo tako tožbene zahtevke kot tudi prijavo ustreznim inšpekcijskim službam.

Čeprav se delodajalec in delavec lahko dogovorita, da bosta določene vidike izplačila plače oziroma drugih dohodkov dogovorila tudi drugače, kot predpisuje zakon, pa je vselej bistveno, da za to obstaja njuno soglasje. Kakršnakoli arbitrarna oziroma samovoljna praksa delodajalca je v tem smislu prepovedana in podvržena ustreznim sankcijam.

Zadrževanje in pobot izplačila plače

Zakon o delovnih razmerjih (136. člen) pravi, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna.

Izrecno je določeno tudi to, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Prav tako delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve.

Zadrževanje dela plače zaradi nastale škode

V nekaterih primerih se je zgodilo, da je delodajalec plačo oziroma določen del plače, ki bi jo moral izplačati delavcu, zadrževal z argumentom, da je slednji odgovoren za določeno škodo (denimo za poškodbo delovne opreme). Tudi tako 'pobotanje' po zakonu ni dopustno, vsaj ne brez delavčevega soglasja. 

Delodajalec torej brez delavčevega soglasja od njegove plače ne sme odtegniti zneska domnevno povzročene škode. To bi lahko izvedel samo, če bi mu za to delavec zagotovil pisno soglasje, vendar bi moral tudi v tem primeru upoštevati omejitve, ki jih določa pravilo, da mora izplačati vsaj tisti del plače, na katerem izvršba ni mogoča.

Če delodajalec delavčevega soglasja nima, mu mora izplačati plačo v celotnem znesku, domnevni zahtevek za povračilo škode pa lahko zoper delavca uveljavlja po sodni poti.

Sodna praksa

Zgornjim navedbam pritrjuje tudi sodna praksa. V eni od zadev iz leta 2021 je sodišče odločilo, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.

Tako je sodišče izreklo, da je pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, posledično nezakonit.

V drugi zadevi je sodišče izreklo, da zakon o delovnih razmerjih v prvem odstavku 136. člena določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila - neveljavna. 

Zato tudi ni sledilo pritožbenemu ugovoru delodajalca, da je imel soglasje delavca za pobot svojih terjatev do njega, ki naj bi jih pobotala ob plačilu neto plače, povračilu stroškov, regresa za letni dopust ali odpravnine ali ker naj bi delavcu posojal denar ali mu izplačeval gotovino. 

Drugi odstavek omenjenega 136. člena zakona o delovnih razmerjih določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. 

V še eni zadevi iz leta 2020 je sodišče izreklo, da delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače - taka ureditev bi bila nična. Iz tega razloga so nični tudi dogovori med delodajalcem in delavcem v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih je izpostavljal delodajalec v pritožbi (zadržanje desetine osnovne plače, pri čemer je izplačilo tega dela plače odvisno od uspešnosti poslovanja skupine oziroma je vezano na doseganje postavljenih kriterijev in ciljev).

Čeprav je delavec te anekse podpisal, ti ne morejo biti zakonita podlaga za zadržanje dela plač, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vprašanj, ki so z zakonom prisilno urejena.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar