Povratek k tipkovnici po počitnicah je pri meni vedno videti enako: prsti tipkajo hitro in natančno, e-poštna sporočila se vrstijo, zasloni se menjajo, a glava kot da ne sledi ritmu. Ne gre za utrujenost, temveč tiho raztresenost, v kateri misli tavajo, navdiha primanjkuje, fokus pa zamudi. Prav ta občutek, ki ga mnogi zaposleni prepoznajo v prvih delovnih dneh po praznikih, postaja vse pogostejša tema pogovorov. Zakaj koncentracija izostane in kako jo povrniti brez samopritiska, smo vprašali Jasmino Stojanović, ICI poslovno trenerko in avtorico programa S.B.E.S. (Zavesten posel in ekonomija namena).
Po njenih besedah občutek raztresenosti po odmoru ni znak lenobe ali pomanjkanja discipline, temveč pokazatelj, da smo še vedno v drugačnem čustvenem in mentalnem režimu. Sodobni nevropsihološki pristopi, pojasnjuje, kažejo, da med počitnicami možgani naravno preidejo v t. i. "difuzni način razmišljanja", stanje, v katerem so pozornost in misli bolj svobodne, ustvarjalne in manj usmerjene. Problem nastane, ko od sebe pričakujemo, da se iz tega režima nenadoma vrnemo v visoko koncentracijo in intenziven delovni tempo.
"Fokus ne deluje kot stikalo," poudarja Stojanović, "temveč zahteva postopni prehod".
Ni samo vprašanje obveznosti – ko čustev ne prepoznamo in ne reguliramo, pozornost naravno upade.. Foto: Depositphotos
Važnost samoregulacije in notranje narative
Poleg tega vrnitev na delo pogosto ne pomeni le soočanja z obveznostmi, ampak tudi s potisnjenimi čustvi, utrujenostjo, rahlo tesnobo ali krivdo, ker imamo občutek, da "nismo dovolj učinkoviti".
"Ko čustev ne prepoznamo in ne reguliramo, pozornost naravno upade," pravi sogovornica. Na to kaže tudi sodobna psihološka literatura, kot je knjiga dr. Elen Hendriksen Kako biti dovolj (izdaja: Finesa), kjer avtorica poudarja, da razpršena pozornost pogosto ni posledica pomanjkanja sposobnosti, temveč notranjega občutka "nezadostnosti" – prepričanja, da moramo takoj po vrnitvi s počitnic biti enako osredotočeni in produktivni kot prej.
Zato Stojanović namesto samopritiska in ambicioznih načrtov priporoča samoregulacijo skozi kratke, jasno definirane delovne bloke po 10–15 minut, brez pričakovanja popolnega učinka. Tak pristop možganom pošilja signal varnosti.
Sprememba notranjega narativa je prav tako pomembna: "Namesto, da se sprašujete, zakaj se ne morete koncentrirati, je bolj koristno vprašati: kateri je najmanjši naslednji korak, ki ga lahko danes naredite? Tak pristop zmanjšuje odpor in vrača občutek kontrole."
Mali rituali in vsakodnevne navade pomagajo povrniti nadzor in fokus. Foto: Depositphotos
Poleg tega, po njenih besedah, rešitev leži tudi v vsakodnevnih ritualih in navadah, ki naredijo fokus stabilen in neodvisen od trenutne motivacije.
"Rituali imajo ključno vlogo, saj možganom pošiljajo signal varnosti in predvidljivosti. Ko dan začnemo ali končamo na enak način – na primer s kratkim blokom koncentriranega dela, jasnim začetkom in koncem delovnega časa ali majhnim ’uvodnim’ ritualom – se pozornost lažje aktivira in manj razprši. Če se fokus gradi skozi majhne, zavestne navade, postane stabilen in odporen na zunanje pritiske."
Glede fokusa v širšem kontekstu Stojanović opaža, da problem pogosto ni v pomanjkanju koncentracije, temveč v pomanjkanju jasnosti. Mnogi imajo občutek, da so stalno zaposleni, a redko resnično prisotni: delajo veliko, brez jasnega občutka smisla in zaokroženosti. Ko cilji, prioritete in meje niso natančno določeni, se pozornost naravno razprši.
"Ljudje mislijo, da jim manjka fokus, a v resnici jim manjka smer," zaključuje. Posebej poudarja tudi vlogo menedžerjev v prvih dneh po odmoru, saj potreba "nadoknaditi izgubljeno" dodatno razprši pozornost in podaljša obdobje prilagajanja.
Ker raziskave kažejo, da je večina nezadovoljstva pri delu povezana z odnosi, kulturo in vodenjem, ne pa s samimi nalogami, je upad koncentracije po počitnicah pogosto znak neusklajenih pričakovanj in delovnega okolja, ne pa individualni problem zaposlenih.
Voditeljski odgovor na razsuto koncentracijo
Če takoj začnemo 'na polno', reagiramo impulzivno in sprejemamo hitre odločitve brez pravega fokusa, pravijo strokovnjaki. Foto: Depositphotos
Na to opozarja tudi Aleksandra Kožul, direktorica komunikacij v Novastonu, ki obdobje vračanja z odmora opisuje kot pravi preizkus voditeljske zrelosti. Po njenih besedah se ekipe vračajo z različnimi nivoji energije, nagel vstop v ritem skozi prenatrpane sestanke pa pogosto "skuri koncentracijo", preden se ta sploh obnovi. Namesto tega zagovarja strateški, postopni povratek skozi štiri korake:
Ločevanje nujnega od pomembnega: "Jasno komunicirajte, kaj je nujno takoj, in kaj zahteva poglobljeno delo in lahko počaka."
Kratki "check-in" sestanki: "Namesto izčrpavajočih sej izberite kratke formate. Osredotočite se na prioritete, a prisluhnite tudi atmosferi v ekipi."
Prostor za "dihanje": "Uvedite mikro-momente za refleksijo. Kratke pavze omogočijo hitrejšo adaptacijo ekipe kot neprekinjen pritisk."
Prisotna komunikacija: "Poslušajte več, kot govorite. Prisoten menedžer pomirja kaos, namesto da ga ustvarja."
Na praktični ravni Kožulova opaža, da se mnogi zaposleni po vrnitvi z odmora instinktivno odločijo za strategijo "polnega plina" – poskušajo v enem zamahu obvladati na stotine e-poštnih sporočil, roke in maratonske sestanke. Kratkoročno je tak juriš izvedljiv, a dolgoročno ne vzdrži in ni priporočljiv.
"Če takoj začnemo polno, reagiramo impulzivno in sprejemamo hitre odločitve brez pravega fokusa," pojasnjuje, ob tem pa opozarja, da niso vsi "požari" v prejemni pošti res naši, niti niso vse naloge enako nujne, samo zato, ker so nas čakale. Obdobje po počitnicah, dodaja, bolj spominja na nenadno prebuditev kot na start dirke in zahteva zavestno upočasnitev.
Ravno zato Kožulova povratek vidi kot priložnost, da se določi ton za celotno naslednje obdobje. Med majhnimi, a učinkovitimi navadami, ki jih priporoča, izstopa pravilo "3 prioritet" (Rule of 3) – določitev treh do petih ključnih nalog, preden digitalni šum prevzame dan.
Enako pomembni so tudi kratki "mikro-reseti". Že enominutno zavestno dihanje med sestanki lahko pomembno zniža raven stresa in povrne jasnost.
Na koncu, namesto da bi skušali "pobijati" vse že prvi dan, Kožul priporoča postopno pospeševanje ritma: prvi dan za mapiranje terena, drugi dan za eno večjo nalogo, šele tretji dan pa za poln delovni ritem.
"Prava produktivnost ne izvira iz strahu pred obveznostmi," zaključuje, "temveč iz stabilnega in premišljenega začetka".
.webp){kind=icon}
