Vemo že, da je covid drastično in nepovratno spremenil način, kako delamo, vendar pa – kaj če prihodnost dela ni delo na daljavo, temveč mikroshifting?
Tradicionalna delovna mesta so pomenila, da se je delovni dan vrtel okoli njih. Pogosto smo delali od 9. do 17. ure, preostanek dneva pa je bil naš – čeprav se je pogosto porabil za vožnjo domov ali počitek po delu. Danes mnogi zaposleni dneve preživljajo drugače – malo delajo, malo si vzamejo odmor, in tako do večera.
Ta trend se imenuje mikroshifting in bi lahko postal prihodnost dela – ali vsaj nekaterih poklicev.
Z generacijo Z, ki ceni fleksibilnost pri delu, bi ta trend lahko postal nova realnost, saj mladi raje izberejo hibridni ali fleksibilni delovni model kot delo na daljavo ali delo v pisarni. Psihoterapevtka Katarina Višić pričakuje, da se bo ta trend razvijal in širil, ko bodo mlajše generacije vstopale na trg dela.
"Ljudje vedno pogosteje izpostavljajo potrebo po avtonomiji, nižji stopnji stresa in boljše ravnotežje med zasebnim in poklicnim življenjem. Zanimivo pa je, da je ta trend prisoten tudi pri mladih: otroci in adolescenti, ko razmišljajo o prihodnjih poklicih, jasno navajajo, da nočejo tradicionalnega modela in da jim je svoboda organizacije dneva in življenja eden ključnih kriterijev," pravi Višić.
Pojasnjuje, da je to še posebej izrazito v družinah, kjer so bili starši zaradi službe veliko odsotni, kar je vplivalo na družinsko dinamiko in zapostavljanje starševske vloge.
Kaj je pravzaprav microshifting?
Znan je denimo primer sredozemskih držav, ki že imajo nekaj podobnega – delajo zjutraj, nato naredijo premor za siesto, kosilo ali popoldanski dremež, potem pa nadaljujejo delo.
Mikroshifting je nekaj podobnega. Delo si razdelite na dele oziroma bloke in si razporedite obveznosti tako, kot vam najbolj ustreza skozi ves dan.
Še posebej bi lahko ustrezal staršem z otroki, ki bi lahko delali zgodaj zjutraj, opoldne čas posvetili otroku, nato pa nadaljevali delo. Starši v raziskavah pogosto navajajo, da jim toga struktura dela povzroča težave, saj svojih obveznosti ne morejo uskladiti z obveznostmi otrok, ker se oboje večinoma dogaja zjutraj ali popoldne. Številna delovna mesta ne ponujajo fleksibilnosti, kar lahko starše obremeni tako čustveno kot finančno.
Poleg tega so mnogi ljudje bolj produktivni zvečer in jim standardna razporeditev dneva ne ustreza. Mnogi gredo radi sredi dneva v telovadnico ali pa si vzamejo daljši odmor, kot jim ga dopuščata zakon ali delodajalec.
Je lažje na kavču ali v pisarni? Foto: Depositphotos
"Microshifting je lahko izjemno koristen za določene kategorije zaposlenih, še posebej ko gre za ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem," pravi Višić. Dodaja, da obstajajo tri skupine zaposlenih, ki jim ta način dela posebej ustreza.
Prva skupina so zaposleni s povečanimi družinskimi obveznostmi: starši z majhnimi otroki, veččlanske družine, osebe, ki skrbijo za bolnega družinskega člana, ali tisti, ki opravljajo več zaposlitev. Zanje je microshifting pogosto idealna rešitev, saj omogoča razporeditev energije in časa skozi dan. V takih primerih ima fleksibilnost celo preventivni učinek proti izgorelosti, ki se lahko pojavi tako v zasebni kot v profesionalni sferi.
Drugo skupino predstavljajo zaposleni, katerih bioritem ne ustreza standardnemu delovnemu času od 9. do 17. ure. Ko imajo možnost delati v skladu s svojim notranjim ritmom, so bolj zadovoljni, manj pod stresom in bistveno učinkovitejši. Delodajalec pa v zameno dobi bolj motiviranega in produktivnega zaposlenega.
Tretja, vse številčnejša skupina, so mlajši zaposleni, ki zelo cenijo svobodo, mobilnost in možnost dela od kjerkoli. Pomembno jim je, da lahko potujejo, občasno menjajo kraj bivanja in ohranjajo zdravo ravnotežje med zasebno in profesionalno vlogo. Zanje je microshifting pogosto eden ključnih kriterijev pri izbiri delodajalca.
Višić dodaja, da vse te kategorije kažejo, da microshifting ne samo da je dober za zaposlene, ampak v mnogih primerih predstavlja tudi najbolj optimalen način funkcioniranja.
Pri microshiftingu je bistvo v rezultatu, ne v času, ki ga preživimo pri delu. "Najhitreje se uveljavlja v IT-sektorju, kreativnih industrijah, marketingu, start-up podjetjih in v vseh poklicih, ki lahko delujejo projektno. Čedalje več podjetij uvaja možnost fleksibilnega delovnega časa ali dela v blokih, kjer je poudarek na rezultatu, ne pa na strogi osemurni prisotnosti," pojasnjuje.
Poklic, ki neredko vključuje projekte, se lažje prilagodi na trend microshiftinga. Foto: Depositphotos
Izzivi microshiftinga
Veliko se govori o ravnovesju med delom in zasebnim življenjem, vendar se zdaj postavlja vprašanje, ali je ravnovesje v strogi ločitvi teh dveh področij ali v njihovem prepletanju? Študije kažejo, da zaposleni brez razvite samodiscipline ali jasne strukture delovnega dneva pogosto zapadejo v stanje stalne dosegljivosti, kar lahko poveča stres in vodi v poklicno izgorelost.
Težko je tudi spremljati, kdo kdaj dela in kdaj se komu lahko obrnete. Na primer, nekatere države imajo zakone, ki prepovedujejo pošiljanje e-pošte zaposlenim izven delovnega časa. Kako naj potem sploh pošljete e-pošto, če ne veste, kdaj nekdo dela?
Poleg tega microshifting ni mogoč za vse. Niti vsi poklici niti vsi ljudje niso ustvarjeni za to. Nekaterim je težko ohranjati strukturo ali slediti načrtu, drugi pa želijo delo zaključiti in jasno začrtati mejo, kdaj se začne njihovo zasebno življenje.
"Tako kot vsaka dobra praksa ima tudi microshifting svoje potencialno negativne strani. V moji psihoterapevtski praksi se je pokazalo, da ta model dela ni dober za dve kategoriji zaposlenih: za osebe s slabimi mejami in za tiste, ki so nagnjeni k odlašanju," pojasnjuje Višić.
Pri prvi skupini je težava v tem, da se delovni dan praktično ne konča – namesto boljšega ravnovesja zapadejo v stanje stalne dosegljivosti, kar pomeni, da se delo vleče skozi ves dan.
"Slabe meje pogosto spremljajo perfekcionizem, prevzemanje prevelike odgovornosti in težnja k mikroupravljanju, kar dodatno otežuje ohranjanje zdravega delovnega ritma. To pogosto vodi v poklicno izgorevanje, povečano anksioznost, depresivnost ter težave v partnerskem in družinskem življenju," pravi psihoterapevtka.
Microshifting ne ustreza niti osebam, ki so nagnjene k prokrastinaciji oziroma odlašanju obveznosti – verjetno poznamo vsi koga takega.
"Ta model zahteva visok nivo avtonomije pri organizaciji delovnega dne, ravno strukturiranje časa pa je tisto, s čimer se oni najbolj borijo: težko začnejo z nalogami ali pa ne zmorejo dovolj dolgo vztrajati, da bi dosegli cilj v predvidenem roku. Zaradi tega pogosto zamujajo roke, delajo kampanjsko in pod visokim stresom."
Dodaja, da takšne osebe bolje delujejo v bolj strukturiranih sistemih, kjer obstaja jasna organizacija, zunanja kontrola in vodenje.
"V nasprotnem primeru hitro padejo v začarani krog anksioznosti in krivde – tudi ko ne delajo, porabijo veliko psihične energije za skrb glede odlašanja in samokritiko zaradi neučinkovitosti," poudarja Višić.
Navsezadnje, čeprav lahko microshifting mnogim prinese več svobode in boljše ravnovesje, zaključuje, obstaja tudi realno tveganje "brisanja meja" pri tistih, ki nimajo dovolj samodiscipline ali jasne strukture pri delu.