Nov luksuz pri oblikovanju interjerja: Zakaj ročno delo premaguje blagovne znamke?

Na trgu, ki je leta luksuz enačil s ceno in prepoznavnim oblikovalskim podpisom, se vrednote, kot kaže, spreminjajo. V svetu pohištva in interjerja prestiž se seli od slavnih imen in dragih materialov k pristnosti, funkcionalnosti, trajnosti in zgodbi, ki se skriva za kosom. To je vsaj sporočilo letošnjega sejma pohištva in Milanskega tedna oblikovanja, ki postavljata standarde v industriji.

Blagovne znamke, ki so do včeraj stavile na glamur, so letos predstavile kolekcije, izdelane v majhnih serijah in s poudarkom na obrtniški izdelavi, naravnih in recikliranih materialih ter lokalni proizvodnji. Med opaznimi primeri je bila tudi nova kolekcija Armani/Casa, ki je močan poudarek postavila na ročno delo in tkanine narisane z roko.

 

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

Armani Casa

Poglej Galerijo

 

Ko vrednost presega ceno

"Luksuz definitivno gre v smer edinstvenosti oziroma pristnosti," pravi za platformo Bloomberg Adria arhitektka Vanja Bulić. "Vedno več pozornosti se posveča ne le oblikovanju, temveč tudi izvoru in kakovosti materialov. Iz ere hiperkonzumerizma  in uniformnosti se obračamo k edinstvenim kosom iz manjših manufaktur – trajnostnim, premišljenim in polnim duha."

Arhitektka Vanja Bulić. Foto: Milica Babović

In cena?  "Cena ni več odločilna. Ljudje želijo investirati v vreden kos, ne da bi spraševali, koliko stane."

Kot naša sogovornica nadalje poudarja, namesto hladnega, minimalističnega interjerja v nevtralnih tonih, se vedno pogosteje iščejo prostori, ki dišijo po toplini, udobju in pristnosti. Poudarek je na detajlih, ki odražajo energijo in življenjski slog stanovalcev, da dom res postane oaza sprostitve in uživanja. Personalizacija prav tako postaja standard: "Kosi, narejeni po meri, vedno bolj prevladujejo, ker pustijo močnejši vtis, dajo poseben pridih interjerju in precej povedo o identiteti tistega, ki tam živi," dodaja Bulić.

Detajli tkanine, ki se uporablja za pohištvo, narisane z roko, so simbol prestiža. Foto: Armani Casa

Čas trajnostnih izbir

Ta sprememba perspektive prihaja v trenutku, ko se industrija pohištva sooča z resnimi izzivi trajnosti. Proizvodnja porablja ogromne količine naravnih virov, medtem ko je lesna industrija med petimi največjimi povzročitelji globalnega krčenja gozdov. Poleg tega intenzivna uporaba kemikalij pri obdelavi materialov dodatno obremenjuje okolje.

Napovedi pravijo, da bo v obdobju od 2025. do 2029. industrija pohištva beležila rast prihodkov za 15,76 odstotka ob povečanju števila zaposlenih, kar kaže, da gre za ogromen sektor, ki mora prevzeti odgovornost. Zato trajnostni pristopi niso več alternativa, temveč nujnost. "Prišlo je do nasičenosti s potrošniškimi, takojšnjimi rešitvami," pravi Bulić. "Stranke želijo živeti v prostoru, ki ne ruši ravnovesja z naravo. Tudi sama verjamem, da naravni materiali - les, kamen, volna - ustvarjajo občutek miru in intimnosti v prostoru."

V tem kontekstu restavracija starih kosov pohištva pridobiva nov pomen, in to ne le kot nostalgično dejanje, temveč kot konkreten in pomemben prispevek k ciklični ekonomiji in sodobnemu razumevanju luksuza. Lejla Selimović, lastnica delavnice za restavracijo pohištva v Zenici, meni, da je prav njen posel najboljši primer uporabe cikličnega modela v praksi.

"Ciklična ekonomija se, poenostavljeno, temelji na načelu: zmanjšaj - popravi - ponovno uporabi - recikliraj. Restavracija in popravilo starega pohištva popolnoma ponazarjata to logiko," pravi Selimović.

Lejla Selimović, lastnica delavnice za restavracijo pohištva v Zenici, pogosto 'rešuje' kose s poti do odlagališča. Foto: Una Kulenović.

Kosi z dušo naredijo razliko

Kosi, ki jih obdeluje, pogosto prihajajo iz kleti ali s poti do odlagališča, zahvaljujoč restavraciji pa dobijo novo funkcijo in estetsko vrednost. Pri svojem delu uporablja tudi posebne materiale, kot so tkanine, narejene iz reciklirane embalaže, s čimer zaključuje trajnostni krog. "Koraki so majhni, vendar ko pokažete, kako lahko izgleda naslonjač, ki je leta stal pozabljen, odprete prostor za veliko spremembo."

Medtem ko nekateri stranke še vedno pričakujejo "tovarniško popolnost" po restavraciji, je vedno več tistih, ki cenijo sledove preteklosti. "Ravno nepopolnosti so tisto, kar daje čar in pripoveduje zgodbo o kosu pohištva," pravi Lejla. Vedno pogosteje, dodaja, ljudje želijo ohraniti ne le stvari, temveč tudi čustva, ki so z njimi povezana, ker jih ravno ta osebna dimenzija naredi dragocene.

Kljub temu zavest o vrednosti ročnega dela na teh prostorih še ni popolnoma dozorela. "Pogosto mi rečejo, da za ta denar lahko kupijo nov stol. Vendar čas, spretnost in zgodba, ki jo kos pripoveduje - to je tisto, kar restavracijo povzdigne na raven luksuza."

Čeprav se je Milanski teden oblikovanja končal, sporočilo, ki je bilo poslano, bo ostalo dolgo aktualno: luksuz prihodnosti je tišji, zavestnejši in trajnostnejši. V času, ko se vrednote znova opredeljujejo, potrošnja pa se vedno pogosteje doživlja kot breme in ne kot statusni simbol, se redefiniranje luksuza postavlja kot logičen in neizogiben odgovor. Ob estetiki postajajo nove merske enote prestiža funkcija in odgovornost, tisto, kar ponazarja ročno delo, pristnost in zgodbo, pa postaja resnično neprecenljivo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar