Ni vsaka žalost enaka. Obstaja tudi "dobra žalost". Kot velika ljubiteljica risane serije Snoopy (v izvirniku Peanuts) in njenega večnega poraženca, a hkrati nepopravljivega optimista Charlieja Browna, sem to spoznala že zelo zgodaj. "Good grief" je bil njegov zaščitni vzklik vsakič, ko ga je življenje razočaralo. Izraz, ki je po zaslugi kultnega stripa Charlesa M. Schulza postal del pop kulture, popolno opisuje mešanico blage frustracije, resignacije in sprejemanja dejstva, da so razočaranja preprosto del življenja. To je žalost, ki ne zlomi, temveč opominja, da življenje ni vedno takšno, kot bi si ga želeli, a to še ne pomeni, da bi morali opustiti prizadevanja, da bi ga izboljšali.
Prav takšno mešanico nelagodja, zaskrbljenosti, pa tudi upanja sem občutila, ko mi je nečak pokazal pesem, ki jo je napisal na temo "Petdeset let v prihodnosti". V njej med drugim pravi:
"Petdeset let pozneje je nebo sivo. Sonce je šibko, utrujeno, krivo. Zrak nam ob vsakem vdihu pljuča peče. Tiho opozorilo, da nevarnosti prihajajo vse večje ..."
Navdušila me je njegova sposobnost, da je pri komaj trinajstih letih veliko skrb našega časa uspel preliti v nekaj preprostih verzov. Neznosne vročine in podnebne katastrofe po svetu v tistih dneh, trend, ki se žal nadaljuje, pa so povzročile, da je njegova vizija prihodnosti delovala neprijetno blizu. Kot da že trka na vrata kot nepovabljen gost, ki prihaja brez darila.
Schulz je napisal in narisal kar 17.897 objavljenih stripov, kar predstavlja najdaljšo zgodbo, ki jo je kadarkoli ustvaril en sam človek. V petih desetletjih (od leta 1950) je spremljal Charlieja Browna, njegovega beagla Snoopyja in skupino otrok iz soseščine skozi majhne zmage, velika razočaranja ter vse zapletenosti, ki jih prinaša življenje. Foto: Depositphotos
Prav v tistem času sem prišla do knjige Klimaethik nemškega filozofa Dietra Birnbacherja, dela, ki ponuja enega najpomembnejših vpogledov v etično razsežnost podnebnih sprememb in odpira vprašanje podnebne pravičnosti v kontekstu prihodnjih generacij.
Birnbacher podnebne krize ne obravnava zgolj kot znanstveni ali politični problem. Zanj je to predvsem vprašanje moralne odgovornosti. Podnebne spremembe odpirajo eno najtežjih etičnih vprašanj našega časa: kakšne obveznosti imamo do ljudi, ki še ne obstajajo?
Podnebna pravičnost: kdo je povzročil problem in kdo plačuje ceno?
Pomen Birnbacherjeve podnebne etike izhaja predvsem iz vprašanja odgovornosti do ljudi, ki danes ne morejo sodelovati pri naših odločitvah. Podnebne krize niso v enaki meri povzročile vse generacije, vendar tudi posledice ne bodo enakomerno porazdeljene. Tisti, ki so k problemu najmanj prispevali, bi lahko bili prav tisti, ki bodo z njegovimi posledicami živeli najdlje.
To Birnbacher imenuje "časovna nepravičnost". Ljudje, ki bodo živeli čez petdeset ali sto let, nimajo možnosti vplivati na odločitve, ki jih sprejemamo danes, vendar bodo živeli v svetu, ki ga bodo te odločitve oblikovale. Njihove pravice in dostojanstvo ne bi smeli biti manj vredni zgolj zato, ker še niso rojeni.
Iz te ideje izhaja naša obveznost: prihodnjim generacijam ne smemo zapustiti planeta, ki bi bil revnejši, nevarnejši in manj sposoben podpirati življenje, kot smo ga prejeli sami. Birnbacher zagovarja stališče, da bi morala vsaka generacija za seboj pustiti vsaj toliko ohranjenih naravnih virov, kot jih je sama podedovala.
Toda morda je največji izziv te zgodbe prav najbolj človeški, čeprav lahko razumemo moralno načelo, da so vsi ljudje enako vredni, je naša sposobnost skrbi pogosto omejena na tisto, kar nam je blizu. Preprosto začutimo odgovornost do družine, prijateljev ali ljudi, katerih trpljenje lahko vidimo. Veliko težje je razmišljati o tistih, ki še nimajo niti obraza niti glasu. Prav zato so prihodnje generacije največji preizkus naše etične zrelosti.
Zakaj mora biti podnebna etika neodvisna?
Na ta izziv opozarja tudi nov val podnebnih tožb po svetu. Po nekaterih ocenah jih je danes že več kot 2.400. Med najbolj odmevnimi je primer, ki ga je leta 2020 sprožila skupina šestih mladih Portugalcev, bratov, sester in njihovih prijateljev, takrat starih med 8 in 21 let.
Primer Duarte Agostinho in drugi proti Portugalski in 32 drugim državam so vložili na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Mladi tožniki so trdili, da podnebne spremembe neposredno ogrožajo njihove temeljne pravice, med drugim pravico do življenja, zasebnosti, družinskega življenja in enake obravnave.
Njihov argument je bil, da države niso naredile dovolj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter da posledice podnebnih sprememb že vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Pri tem so opozorili na vse pogostejše vročinske valove, uničujoče gozdne požare in slabšanje kakovosti zraka na Portugalskem.
Posebej so izpostavili obsežne požare, ki so v zadnjih letih prizadeli državo, predvsem katastrofalne gozdne požare leta 2017, v katerih je umrlo več kot sto ljudi. Po njihovem mnenju njihova generacija nosi breme odločitev, ki so jih sprejemale prejšnje generacije.
Gasilci gasijo gozdni požar v regiji Aveiro na Portugalskem, v sredo, 18. septembra 2024. Foto: Jose Sarmento Matos/Bloomberg
Pomen tega primera je predvsem v tem, da mladi niso vložili tožbe le proti Portugalski, ampak proti 32 evropskim državam, med njimi tudi največjim onesnaževalkam v Evropi. Od sodišča so zahtevali, naj državam odredi strožje podnebne ukrepe.
Aprila 2024 je Evropsko sodišče za človekove pravice tožbo zavrnilo iz procesnih razlogov. Ocenilo je, da tožniki pred tem niso izkoristili vseh pravnih možnosti v svoji državi in da sodišče ni pristojno za odločanje proti vsem državam, ki so bile vključene v primer. Čeprav se ni opredelilo do vsebine njihovih podnebnih argumentov, je primer pomembno vplival na javno razpravo, saj je pokazal, da se podnebna kriza vse pogosteje obravnava kot vprašanje človekovih pravic in ne zgolj kot okoljski izziv.
Četrta veja oblasti za prihodnje generacije
Birnbacher opozarja še na eno temeljno težavo: sodobne demokratične institucije so večinoma usmerjene v sedanjost in kratkoročne cilje. Podnebne spremembe pa imajo posledice, ki segajo daleč v prihodnost, tudi več desetletij ali stoletij. Zato Birnbacher zagovarja vključitev dolgoročne odgovornosti v politične in družbene sisteme. Njegov predlog je znan kot model "četrte veje oblasti", ki bi zastopala interese tistih, ki danes nimajo možnosti sodelovati pri odločitvah, a bodo njihove posledice občutili v prihodnosti.
Ideja je, da bi poleg tradicionalne delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo obstajala tudi posebna institucija, ki bi zastopala interese prihodnjih generacij. Nekakšen "svet varuhov prihodnosti".
Njena naloga bi bila, da odločitve ne presoja zgolj skozi vprašanje "Ali je to dobro za nas danes?", temveč tudi skozi vprašanje "Kakšen svet s svojimi odločitvami zapuščamo ljudem, ki bodo živeli za nami?"
Najbližji primer uresničitve te ideje v praksi prihaja iz Walesa, ki je leta 2015 kot prva država zakonsko določila obveznost varovanja interesov prihodnjih generacij z Zakonom o blaginji prihodnjih generacij (Well-being of Future Generations Act).
Zakon je uvedel neodvisno funkcijo komisarja za prihodnje generacije (Future Generations Commissioner), ki spremlja, ali javne institucije pri svojih odločitvah upoštevajo tudi dolgoročne posledice.
Zakon od valižanskih javnih organov zahteva, da pri načrtovanju politik upoštevajo vpliv svojih odločitev na obdobje 50 let in več v prihodnost. Eden najbolj znanih primerov uporabe tega načela je bil velik projekt širitve prometne infrastrukture, vreden več milijonov funtov. Komisar je projekt izpodbijal z argumentom, da bi velika javna vlaganja v infrastrukturo, povezano s fosilnimi gorivi, nasprotovala obveznostim do prihodnjih generacij. Namesto tega se je zavzel za spremembo prioritet in preusmeritev naložb v bolj trajnostni javni prevoz.
Nemčija je ubrala drugačno pot. Namesto ustanovitve nove institucije je prilagodila obstoječe ustavne mehanizme. Nemško zvezno ustavno sodišče je v odločitvi iz leta 2021 presodilo, da podnebni zakon države ne varuje dovolj svoboščin prihodnjih državljanov.
Logika sodišča je bila, da današnje odločitve o emisijah neposredno vplivajo na možnosti prihodnjih generacij. Če bomo prevelik del "ogljičnega proračuna" porabili že danes, bodo prihodnji državljani prisiljeni sprejeti veliko strožje omejitve, da bi preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb. S tem bi bile njihove prihodnje svoboščine omejene.
Oba pristopa pa imata tudi številne kritike. Najpogostejši očitek se nanaša na vprašanje izvajanja odločitev. Ni dovolj, da priznamo moralno ali pravno odgovornost do prihodnjih generacij, ključno vprašanje je, kako zagotoviti, da bo ta odgovornost dejansko vplivala na politične odločitve.
Brez jasnih nadzornih mehanizmov in konkretnih posledic lahko institucije, namenjene zaščiti prihodnosti, ostanejo zgolj simbolična gesta.
Kaj lahko kot posamezniki naredimo?
Pri iskanju odgovora na to vprašanje sem posegla po še eni knjigi, Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma (Humankind: A Hopeful History) nizozemskega zgodovinarja in pisatelja Rutgerja Bregmana.
Bregman je postal širše prepoznaven po nastopu na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu leta 2019, ko je neposredno kritiziral zbrane milijarderje in politike. Opozoril je na tisto, kar je videl kot paradoks Davosa: ljudje, ki se zbirajo, da bi razpravljali o neenakosti, se pogosto izogibajo vprašanju lastne vloge v gospodarskem sistemu, ki to neenakost ustvarja. Primerjal je to s konferenco gasilcev, na kateri nihče ne želi omeniti vode, torej osnovne rešitve problema. Njegova kritika je bila usmerjena predvsem proti najbogatejšim in njihovemu izogibanju plačevanju davkov.
V knjigi Bregman navaja zanimiv primer raziskave nemške psihologinje in nevroznanstvenice Tanie Singer ter budističnega meniha Matthieua Ricarda, ki je zapustil akademski svet.
Ricard slovi po izjemni sposobnosti obvladovanja lastnih misli. Bregman navaja, da je za dosego takšne ravni preživel skupno približno 50.000 ur v meditaciji. Singer ga je povabila, naj eno jutro preživi v njenem skenerju, ki skenira možgane, kjer bi preučevala, kaj se v možganih dogaja, ko občutimo empatijo. Da bi pri njem sprožila čustveno reakcijo, mu je večer prej predvajala dokumentarni film o zapuščenih sirotah v eni od romunskih ustanov. Naslednji dan ga je prosila, naj se vživi v njihovo trpljenje. Po koncu poskusa je bil Ricard popolnoma izčrpan.
Znanstvenica se je nato odločila spremeniti pristop. Ponovno ga je prosila, naj pomisli na sirote, vendar ne tako, da si predstavlja njihovo trpljenje kot svoje, temveč da se osredotoči na to, da jim želi stati ob strani. Razlika je bila vidna tudi na posnetkih možganov. Pri prvem pristopu se je aktiviral sprednji del insule, eno ključnih možganskih območij, ki povezuje telesne občutke z zavestnimi čustvi in motivacijo za delovanje. Pomaga nam zaznavati telesne signale, kot so napetost ali "občutek v trebuhu", ter jih pretvoriti v čustveno izkušnjo. Sodeluje tudi pri doživljanju čustev, kot so ljubezen, strah in gnus, ter pri prepoznavanju čustvenih stanj drugih ljudi. Pri drugem poskusu pa so se aktivirali povsem drugi deli možganov: striatum, ki je povezan s sistemom nagrajevanja, motivacijo, učenjem in občutkom zadovoljstva ob dejanjih, ki jih doživljamo kot smiselna, ter orbitofrontalni korteks, ki sodeluje pri presoji posledic naših dejanj, moralnem odločanju in uravnavanju čustev.
Namesto izčrpanosti se je pojavila energija. Aktiviral se je mehanizem, ki ga imenujemo sočutna odgovornost (compassion).
Za filmski pogled na etične dileme podnebne krize priporočamo znanstvenofantastično satiro "Ne glej v zrak" z Jennifer Lawrence in Leonardom DiCapriem (Netflix). Foto: Vittorio Zunino Celotto/Getty Images Europe
Kako "trenirati" možgane za sočutje?
Razlika med empatijo in sočutjem je morda prav tisto, kar potrebujemo pri razmišljanju o podnebni krizi. Empatija nas povezuje z drugimi, vendar ima tudi svoje omejitve. Če smo nenehno izpostavljeni tujemu trpljenju in se vanj preveč vživljamo, lahko postanemo izčrpani, preobremenjeni in na koncu ne storimo ničesar.
Bregman pojasnjuje, da je sočutna odgovornost poskus, da tuje trpljenje prepoznamo in se nanj odzovemo z dejanjem. "Je bolj nadzorovana, bolj odmaknjena in bolj konstruktivna." To ne pomeni, da čutimo manj, temveč da čustva pretvorimo v dejanja. Prav v tem je morda ključna razlika, ko govorimo o podnebnih spremembah.
Če ves čas ponavljamo, da je prihodnost katastrofalna, da so posledice neizogibne in da je vse izgubljeno, lahko ustvarimo občutek nemoči. Če pa razvijamo sposobnost, da problem vidimo, priznamo njegovo resnost in hkrati verjamemo, da imajo naša dejanja pomen, ustvarjamo prostor za spremembe. Poskus z možgani je pokazal še nekaj pomembnega: tudi možgane je mogoče "trenirati", podobno kot telo. Če razvijamo pozornost, potrpežljivost in sposobnost razumevanja perspektive drugih ljudi, lahko krepimo tudi svojo sposobnost za večjo kolektivno odgovornost. Zato vprašanje prihodnosti planeta ni le vprašanje tehnologije, gospodarstva in politike. Morda je še bolj vprašanje tega, kakšni ljudje želimo postati.
Za konec naj dodam še zaključek pesmi mojega nečaka, ki se kljub uvodu s skoraj distopično podobo prihodnosti konča s pozivom k odgovornosti:
"Zemlja nas gleda s svojim žalostnim obrazom, z brazgotinami, ki jih je pustil človek za seboj. Dala nam je življenje, dala nam je dom, zdaj pa stoji ranjena in sama."
V teh verzih je prisotno zavedanje, da svet, ki ga imamo, ni zgolj naš in da tistega, kar danes jemljemo za samoumevno, nekdo v prihodnosti morda ne bo več imel. Dejstvo, da trinajstletnik že razume to povezavo, je morda prav največji razlog za upanje.
"Good grief!"*
*Žalostno!
.webp){kind=icon}
